Ana je stara 24 let. Psihiatrična zdravila uporablja že nekaj let, v zadnjem času samo še antidepresive. Pred tem je opuščala različne nevroleptike in pomirjevala.
Intervjuvanka je povedala, da se je z duševnimi stiskami srečevala že v osnovni in srednji šoli, a jim ne pripisuje velikega pomena:
Sem pa že večkrat pred tem, no, v bistvu celo gimnazijo pa tud osnovno šolo, sem imela tko težave, da sem bila kdaj mogoče mal tesnobna, pa da se nisem nikol mogla dobro vklopit v družbo, da so me ful zmerjal, pa bili nasilni do mene pa tko, ampak ni blo nikoli nič hujšga, da bi kakor kol pomoč iskala.
Do večjega kopičenja stresnih dejavnikov je prišlo, ko je obiskovala prvi letnik študija. Svoje stiske ni zmogla opredeliti kot posledice stresnih dejavnikov:
49
[…] takrat se mi ni zdel, da bi bla pod kakršnim koli akutnim stresom […] ampak verjetno, da se mi je pač leta nabiral pa pol mal udarl vn, kokr je.
in se je le-ta stopnjevala do trenutka, ko si zaradi strahu ni več upala zapustiti sobe:
[…] v bistvu so se mi ful roke tresle, pač tko v službi. In mi je blo ful čudn, pač zakaj se mi roke tresejo. No in potem se je to stopnjeval, da mi je še srce razbijal in vse, in pač takrat nisem vedla, da je to pač panični napad, sem misnla 'kaj je zdej z mano, jaz bom umrla'. Amm, in smo šli na urgenco, večkrat, vse je blo v redu, mene je blo pa zmeraj bol strah in na konc pač me je blo tok strah v bistvu, da si nism upala več zapustit sobe.
Pomoč je sprva iskala pri svoji osebni zdravnici, ki ji je predpisala antidepresiv in pomirjevalo.
Ana je to težko sprejela […] sem bla tko, 'kakšni antidepresivi? Sej nism depresivna …', ampak je kljub vsemu še isti dan pričela jemati predpisana zdravila. Z osebno zdravnico je Ana imela tesen odnos in je verjela, da ji želi pomagati. Osebna zdravnica jo je tudi opozorila na stranske učinke in možnost razvoja odvisnosti od pomirjevala, ampak se Ana tega le medlo spomni, kar pripisuje temu, da je bila takrat pod velikim stresom. Intervjuvanka je povedala, da ni točno vedela, v kaj se spušča, in verjela napotkom osebne zdravnice, da ji bodo predpisana zdravila pomagala. Ob pričetku uporabe pa se je že kaj kmalu srečala z različnimi stranskimi učinki:
grozna slabost, nič nisem mogla jest, bruhanje, prebavne težave, pol čez čas samomorilno vedenje oziroma samomorilne misli, pa depresija bi tud rekla. V stiski ji je pomagala predvsem njena družina.
Kakšen mesec po obisku osebne zdravnice je obiskala tudi psihiatrinjo, ki ji je zaradi stranskih učinkov zamenjala terapijo: […] je blo neki časa v redu, pol spet isti simptomi. In pol se je pač tolk ponavljal, da so mi menjal, menjal, menjal, in pač ni blo v redu. Medtem ko je Ana odnos z osebno zdravnico doživljala kot podporen, je odnos z njeno prvo psihiatrinjo doživela kot nepodporen:
[…] od moje prve psihiatrinje nisem dobila pač čist nobene podpore. Samo tko je bla:
'aja, kaj so vam to predpisal? Vam ne ustreza, bomo neki druzga. Aja, veste, sej vsi, ko pridejo na faks, imajo take težave.' […] Res nisem marala tja hodit …
Ana se je po treh mesecih počutila bolje in nadaljevala s študijem, a je imela pri učenju težave, saj ji je, kot pravi od teh zdravil […] ful koncentracija padla in tudi težje sem se zapomnla, težje sem se učila. Obenem je skušala zopet vzpostaviti stik s svojo socialno mrežo.
Ob koncu leta se je stiska začela zopet stopnjevati zaradi občutka utesnjenosti v razmerju s fantom. Intervjuvanka je bila prvič hospitalizirana v bolnišnici, kjer je ostala en teden z namenom, da jo strokovni delavci opolnomočijo do te mere, da se bo lahko razšla z omenjenim fantom. Izkušnjo hospitalizacije ima sicer v dobrem spominu, sploh zaradi podpore sopacientov in sopacientk:
Pa tudi pospremle so me na večerjo pa vse, pa pol smo si ful zaupale. […] Res tko, vse smo delal skupaj in sem se končno počutla, da spadam nekam, v neko skupnost.
50
Negativno presenečenje ji je predstavljal odnos nekaterih strokovnih delavcev, ki ga je doživljala kot napadalen, nesramen ali pa nadut.
Pa ful sem bla takrat še presenečena nad kakšnimi strokovnimi delavci, da so tko mal obnašal, ne vem, js sem to takrat dojela mogoče kokr, da me napadajo. […] Da so bli kakšni ful nesramni. […] Recimo pač zdravstveni tehnik je en tam, k se recimo skoz dere, ponižuje, zmerja. […] ful tko da vedet, da je neki več […]
V roku enega meseca je Ana zaradi hude stiske in samomorilnosti obiskala psihiatrično bolnišnico, kjer so ji predpisali nevroleptike. Izkušnjo uporabe opiše tako:
[…] pol pa sem dobesedno sam vegetirala doma. In je fant prhajal k men, sva se igrala Monopoly pa še to sem komi figurco premikala. Pa takrat sem začela tud dobivat tike, ki jih mam še zdej. V bistvu ne vem, pač tako, tko trzam pa stresam se in to se zadnje čase stopnjuje, čeprav jih ne jemljem več. Tako da ne vem, s čim je to povezano.
V kratkem času je bila ponovno hospitalizirana, tistikrat na zaprtem oddelku, kjer je preživela štiri dni. Temu sta sledili še dve hospitalizaciji. V tem času so ji nenadno ukinili antidepresiv zaradi bruhanja in prebavnih težav, kar pa je stanje samo še poslabšalo. Sledilo je še nekaj menjav psihiatričnih zdravil. Ana pove, da se je zaradi nenehnih menjav psihofarmakološke terapije počutila kot poskusni zajček. Po odpustitvi iz psihiatrične bolnišnice je pričela z opuščanjem nevroleptikov in bila ambulantno vodena pri novi psihiatrinji, ki se z Anino odločitvijo ni strinjala. Ponovno je bila hospitalizirana čez slabega pol leta, tokrat po predhodnem dogovoru na odprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Ana je bila s prejeto pomočjo in podporo tekom zadnje hospitalizacije zelo zadovoljna: To mi je po mojem najbolj pomagalo od vsega takrat. Ene stvari sem ful razčistla, ampak pač je bil pa šele začetek tega dela na sebi. Namen omenjene hospitalizacije je bil tudi zmanjševanje doze psihiatričnih zdravil, a je bil izkupiček ta, da ji je psihiatrinja povišala dozo antidepresivov. Ana se je med hospitalizacijo srečevala s hudimi stiskami, zato si ji je želela, da ji dodajo nova psihiatrična zdravila, ampak se psihiatrinja s tem ni strinjala. Takrat je imela občutek, da ji psihiatrinja noče pomagati, ker ji ne želi predpisati novih psihiatričnih zdravil, sedaj pa je za njeno odločitev hvaležna.
Kakšen mesec po odpustu iz psihiatrične bolnišnice, kjer je preživela slabe tri mesece, se je Ana morala soočiti z nenadno izgubo očeta, ki ji je predstavljal veliko oporo. Zaradi stiske ob izgubi se je odločila za ponovno hospitalizacijo. Strokovni delavci in delavke so jo skušali podpreti pri žalovanju za izgubo očeta. Poleg psihosocialne podpore so ji za hudo stisko predpisali pomirjevalo, ki ga je Ana uporabljala občasno.
Po odpustu so se stresni dejavniki v Aninem življenju kar vrstili: selitev v novo stanovanje, bolezen matere, samomor prijateljice in sum na spolno zlorabo: Mislm ne bom zdej tega govorila kokr, da se je zgodil, kr ne vem točno, kaj se je. Ampak domnevno mi je podtaknu neko drogo za posilstvo in pač me je zlorabu v tem stanju. In je pol to pač spet ful vplival na moje počutje in šlo pač sam na dol.
Kljub vsem stresnim dogodkom se je Ana sčasoma skušala vrniti v neko normalno življenje:
nadaljevala je s študijem in si našla službo. Ana je danes vključena v psihoterapijo in še vedno
51
uporablja antidepresive. Želi si jih opustiti, vendar ima težave z odtegnitvenimi učinki, obenem pa izpostavlja pomanjkanje podpore strokovnih služb pri opuščanju psihiatričnih zdravil.
c) Bojan
Število srečanj: eno srečanje v živo Trajanje srečanja v živo: 112 minut
Psihiatrična zdravila, ki jih je opuščal: antidepresivi, nevroleptiki
Bojanovo uporabo psihiatričnih zdravil lahko približno orišemo tako, kot kaže spodnja slika