Proces opuščanja psihiatričnih zdravil je lahko izjemno težaven in pogosto zahteva veliko moči ter poguma. Čeprav gre za edinstven proces, ki je unikaten vsakemu uporabniku, lahko na osnovi izkušenj oblikujemo nekaj okvirnih načel, ki jim lahko sledijo na eni strani uporabniki, na drugi pa tudi strokovnjaki, ki se srečujejo z ljudmi, ki se odločijo za opuščanje. Tu pa lahko naletimo na pomembno zagato: proces opuščanja psihiatričnih zdravil mora ostati v rokah posameznika, ki se za to odloči. S tem, ko strokovnjak namesto uporabnika načrtuje, nadzira potek, pretirano posega v njegovo pot, mu lahko vzame težko priborjeno moč. V smislu razmerja moči med strokovnjakom in uporabnikom moramo ohranjati enakovrednost. Rufus (1990, v Lehmann, 2002) na to posebej opozori in predlaga, da mora uporabnik sam sprejemati odločitve, medtem ko naj ga strokovnjak posluša, sprejme in sledi njegovi poti. Podobno
26
mnenje z avtorjem deli tudi Despotovič (1993), ki pravi, da so osnovna vodila pri opuščanju psihiatričnih zdravil naslednja:
− Dobro poučeni uporabnik je najboljši uporabnik.
− Oblast ljudem.
− Imeti na razpolago alternativne oblike psihosocialne pomoči.
Breggin in Breggin (1995) sicer verjameta, da bi moralo opuščanje psihiatričnih zdravil potekati pod nadzorom strokovnjaka. Tovrsten nadzor je lahko precej kočljiv, saj lahko s tem uporabnik vstopi v podobno vlogo, kot je vloga pacienta in pade v odvisen položaj. Vsekakor je pomoč in podpora strokovnjakov nezanemarljiva, a jo moramo nuditi premišljeno in nenehno prevpraševati lastno pozicijo v procesu. Avtorja (prav tam) navajata še naslednja vodila:
− spoštovanje pacientovih želja in pravice do informacij, ne glede na strokovnjakova stališča do uporabe psihofarmakov;
− ob toksičnem odzivu na zdravila je potrebno z uporabo zdravila prenehati takoj, sicer pa je boljše opuščati počasi;
− če pacient jemlje več zdravil, je najboljše postopoma opuščati enega za drugim;
− prijatelji, družina in po možnosti tudi sodelavci naj bodo obveščeni o težavah, s katerimi se lahko sreča uporabnik med procesom opuščanja;
− večina ljudi potrebuje podporno mrežo, ki jim pomaga prebroditi proces opuščanja.
Cohen (2007, str. 208) dodaja še naslednje smernice:
− podpreti posameznika pri raziskovanju razlogov za opuščanje psihiatričnih zdravil;
− nuditi informacije in dostop do informacij iz različnih virov;
− nuditi čustveno oporo;
− raziskati alternativne, nefarmakološke pristope;
− podpreti posameznika pri pridobivanju podpore pri družini, vrstnikih in strokovnjakih;
− pomagati pri pripravi realističnega in praktičnega načrta za opuščanje psihiatričnih zdravil ter načrt strategij ob izkušnji morebitnega neuspeha;
− postopno zmanjševati dozo;
− zmanjšati možnosti za pojav neprijetnih odtegnitvenih učinkov;
− vzpostaviti stik z zdravnikom ali drugim strokovnjakom, če je to le mogoče, in vzdrževati odnos z medicinskim osebjem.
V slovenskem jeziku najdemo le malo virov, ki bi uporabnikom psihiatričnih zdravil pomagali pri opuščanju. Le malo je takih spletnih ali drugih vsebin, kjer bi uporabniki lahko prejeli informacije, prebirali o prednostih in tveganjih uporabe psihofarmakov, našli vire podpore v lokalnih skupnostih itd. Čeprav tej temi z leti posvečamo vedno več pozornosti, zaenkrat ostaja v polsenci psihiatričnih služb. Opuščanje psihiatričnih zdravil je izrazito uporabniška izkušnja;
prvi, ki so spregovorili o težavah uporabe in opuščanja psihiatričnih zdravil so bili ravno uporabniki. Njihove izkušnje, izpovedi in zgodbe so pritegnile pozornost raziskovalcev in drugih strokovnjakov. Razmeroma majhna vpletenost strokovnih služb tako lahko tudi pomeni, da to polje pomoči še ni terapevtizirano in v večjem delu ostaja v rokah ljudi. V literaturi zato tudi pogosteje zasledimo priročnike, napisane za uporabnike psihofarmakov, manj pa je
27
strokovnega gradiva in znanstvenih člankov. Hall (2016, str. 31–33) in Darton (2016, str. 7–
11), ki sta avtorja takih priročnikov, uporabnikom, ki si želijo opustiti psihiatrična zdravila, svetujeta, da:
− pridobijo informacije o zdravilih, ki jih jemljejo, in o opustitvi jemanja psihiatričnih zdravil;
− izberejo primeren čas za opuščanje;
− načrtujejo opuščanje in oblikujejo cilje, ki si jih želijo doseči;
− obvestijo svoje bližnje o opuščanju ter pridobijo podporo in pomoč;
− pripravijo dokument, kjer zapišejo, kako naj ravnajo drugi v primeru resnejše krize med opuščanjem ('zemljevid norosti');
− prepoznajo sprožilce in opozorilne znake, ki nakazujejo na krizo;
− so pozorni na svoje zdravje med opuščanjem;
− beležijo svoje razpoloženje, kar lahko pomaga pri prepoznavanju vzorcev, ki bi sicer lahko ostali neopaženi;
− zaupajo svojim občutkom: če trčijo ob težavo, naj upočasnijo tempo opuščanja ali pa jemljejo dozo dalj časa, kot so načrtovali;
− se (na)učijo poskrbeti zase (postavljanje mej, iskanje podpore pri prijateljih in družini
…);
− pazijo na prehrano (redni obroki, izogibanje sladkarijam in sladkim pijačam, ker vplivajo na nivo krvnega sladkorja, ta pa lahko povzroči nihanje razpoloženja in tesnobo);
− kakovostno in dovolj spijo;
− se gibajo, ukvarjajo s športom;
− naj bodo pripravljeni na spremembo načrtov;
− opuščajo postopoma.
Proces opuščanja psihiatričnih zdravil je močno vpet v različna strokovna in družbena polja. Za razumevanje opuščanja moramo dovolj dobro poznati sodobne psihiatrične prakse, ki na ljudeh s težavami v duševnem zdravju nedvomno puščajo odtis, sploh takrat, ko psihiatra ne prepoznavajo kot podpornega. Še posebej so za odvisnost od strokovnih služb ranljivi tisti, ki so dalj časa vpeti v različne skrbstvene storitve in se nenehno vrtijo znotraj vrtljivih vrat, ki jim skorajda ne dopušča življenja zunaj zaprtih vrat psihiatričnih bolnišnic. Opuščanje psihiatričnih zdravil, za katerega se posameznik odloči sam, je nedvomno tudi proces osvobajanja. Čeprav so sama dejanja znotraj procesa vezana na nižanje doze ali opuščanje psihofarmakov, jih lahko razumemo širše. Posameznik išče novo pot v življenju, za kar potrebuje veliko moči in podpore.
Ta moč pa je zlahka izmuzljiva. Kot strokovnjaki moramo nujno zavreči naše lastne interese v procesu, saj lahko s tem ljudem težko priborjeno moč hote ali nehote vzamemo.
Oblike spoprijemanja, težave, podporni elementi, s katerimi se srečujejo z uporabniki, ki se odločajo za opuščanje psihiatričnih zdravil, so zelo raznoliki, kar lahko vidimo iz različnih osebnih pripovedi, ki jih (nekdanji) uporabniki psihiatrije in psihofarmakov delijo preko različnih medijev. Njihove poti so edinstvene, saj pripovedujejo svojo življenjsko zgodbo. Take
28
pripovedi sledijo tudi v empiričnem delu, kjer bom skušala izluščiti pomembnejše teme, s katerimi se srečujejo osebe, ki se odločijo za opuščanje psihiatričnih zdravil.
29 5 EMPIRIČNI DEL