Kritike sodobne psihiatrije lahko ugledamo skozi več ravni: kritika psihiatričnih praks, kritika psihiatričnih diagnoz, kritika psihiatričnih zdravil idr. Ker pa je psihiatrija kot veda vpeta v širši sistem, so te kritike lahko usmerjene tudi na te širše sistemske vidike, ki pa vendar vplivajo na posameznika, ki uporablja psihiatrične storitve.
V 60. letih prejšnjega stoletja so izdali štiri temeljne knjige, ki so na različne načine nastopile v kritični drži do psihiatrije, in sicer avtorja Ronalda D. Lainga: The Divided Self1 (1960), Michela Foucaulta: Zgodovina norosti v času klasicizma (19612), Thomasa Szasza: The Myth of Mental Ilness3 (1961) in Ervinga Goffmana: Azili (19614). David Cooper (1967, v Burns, 2020) je njihovim razmislekom podal skupno ime 'antipsihiatrija', čeprav se avtorji nikdar niso poistovetili s pojmom. Vprašanja, ki so si jih postavljali tedaj, so še vedno aktualna danes:
kakšen je odnos med psihiatrom in pacientom, problemi, ki izvirajo iz postavljanja psihiatričnih diagnoz, kakšna je odgovornost psihiatrije do družbe idr. Sočasno so se dvignili tudi glasovi uporabnikov psihiatrije. Formirala so se gibanja preživelcev ali uporabniška gibanja, ki so združevala ljudi, ki so bili deležni psihiatričnega zdravljenja, se s tem poistovetili in vsaj do
1 Ni prevoda v slovenski jezik.
2 Originalno delo je bilo izdano l. 1961, medtem ko je prevod v slovenščino nastal l. 1998.
3 Ni prevoda v slovenski jezik.
4 Originalno delo je bilo izdano l. 1961, medtem ko je prevod v slovenščino nastal l. 2019.
8
neke mere čutili zavezanost pomagati drug drugemu. S svojim angažmajem so v različni meri opozarjala na problematiko psihiatričnih zdravljenj in psihiatrije (Burstow, 2004).
Za razumevanje različnih ravni delovanja psihiatrije v širšem kontekstu si lahko izposodimo ekološki model, ki sloni na sistemski teoriji. Ta predpostavlja, da je posameznik vpet v več okolij, ki so med seboj v interakciji ter drug na drugega sovplivajo. Teorija predpostavlja več sistemov: makro (najširši sistem), ekso, mezo in mikro sistem (najožji sistem) ter raven posameznika.
Psihiatrija se na makro ravni srečuje predvsem z epistemološkimi težavami, ki zadevajo empirični in pojmovni status psihiatrične diagnoze. Danes sicer prevladuje predvsem biomedicinski model obravnave duševnih motenj, ki sloni na predpostavki, da so simptomi duševnih stisk znaki nevrobiološke patologije ter da odkrivanje teh patologij predstavlja ključni korak pri izboljšavah zdravljenja duševnih težav (Karter, 2019). Poleg prevladujočega biomedicinskega modela pa je na drugi strani psihosocialni model, ki simptome psihiatričnih motenj ne locira v nevrobiološki patologiji, temveč jih razume kot posledico neugodnih interakcij med posameznikom in njegovim okoljem ter posameznikovim subjektivnim osmišljanjem le-teh. Ontologija duševnih motenj je danes še vedno svojevrstno polemično polje raziskovanja, zatorej težko iščemo vzroke v zgolj eni izmed perspektiv – bodisi je to psihološka, socialna ali biomedicinska.
Kritike na ekso ravni zajemajo širše strukturne in sociokulturne vidike psihiatrije (Karter, 2019). Čas, v katerem živimo, je zelo zaznamovan z idelogijo neoliberalizma, ki je sicer neotipljiva ideja, se pa njeni vzgibi kažejo v delovanju posameznikov, institucij, držav, trga idr.
Neoliberalna ideologija promovira svet potroštništva in prostega trga, kar hodi z roko v roki z idejo kapitalizma. Določene socialne skupine (npr. tudi osebe s težavami v duševnem zdravju) imajo zmanjšan dostop do trga dela in so zato posebej občutljive. Nedostopnost do virov (finančnih, socialnih in drugih) povečuje neenakost med ljudmi. In na tej točki se zgodi povratna zanka, saj naraščujoča socialna neenakost pomembno vpliva na duševno zdravje ljudi;
večje kot so socialne neenakosti, več je revščine, nasilja itd. in družba trpi zaradi slabšega duševnega zdravja (Wilkinson in Pickett, 2012). Čeprav gre za socialne probleme, ki zadevajo celotno družbo, ta problem reducira na posameznika, torej ga individualizira in v primeru vstopa v medicinsko polje tudi medikalizira. Psihiatrične diagnoze pa niso nikoli zaključeni približki biološke realnosti in so zatorej relativne glede na kontekst, v katerem so ustvarjene (Karter, 2019). Trenutni diagnostični sistem in psihiatrične diagnoze so namreč odraz trenutnega, našega, časa. Kritike, ki so usmerjene na ekso-sistem so osredotočene na to, kako psihiatrične diagnoze funkcionirajo znotraj širšega socio-zgodovinskega procesa in kako nekatera vedenja psihiatrija označuje s psihiatrično diagnozo (prav tam). Psihiatrija se je skozi zgodovino močno medikalizirala, kar lahko vidimo tudi v naraščujočem številu različnih psihiatričnih diagnoz v DSM (Mayes in Horwitz, 2005). Sočasno ob medikalizaciji poteka tudi vse večja patologizacija različnih vedenj. Wykes in Callard (2010) pravita, da se je bazen normalnosti z izdajo DSM-5 zožal na lužo. Foucault (2004), Verhaeghe (2016) in Szasz (2013) opozarjajo tudi na normativnost psihiatričnih diagnoz: Foucault (2004) opozarja, da gre pri klasifikaciji za disciplinsko tehnologijo; ločuje disciplinirane od nediscipliniranih in jasno ustvarja ločnico med moralno oporečnim in moralno neoporečnim posameznikom, čemur se
9
pridružuje tudi Szasz (2013), ki pravi, da gre pri psihiatriji za več kot zgolj golo medicinsko delovanje, temveč je le-to predvsem moralno in politično, kar v praksi pogosto izgleda tako, da je zdravljenje »osredotočeno na to, da se pacient podredi veljavnim normam vedenja«
(Verhaeghe, 2016, str. 193).
Mezo raven predstavljajo kritike konkretnih institucionalnih in družbenih polemik, kot so npr.
interesi psihiatrije ter drugih sorodnih strok (npr. psihologije) za monopol nad področjem duševnega zdravja (Karter, 2019). Szasz (2013) govori o psi-kompleksu, ki ga imajo nemedicinske stroke, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem in pove, da »[...] kakor da bi želeli nadomestiti pomanjkanje medicinske izobrazbe, se nemedicinski 'strokovnjaki' za duševno zdravje še celo bolj zavzeto od psihiatrov predajajo poslanstvu posebne izvedenosti za diagnosticiranje in zdravljenje duševnih bolezni« (str. 23). Podobno opazko izpostavi tudi Flaker (1998), ki pove, da ob timski obravnavi določenih primerov pride do izrazite preglasitve tistih strokovnjakov, ki nimajo medicinske izobrazbe.
Kritike na mikro ravni zaznamujejo specifični zgodovinski in znanstveni dogodki, kot so npr.
napake v diagnostičnem priročniku DSM, poseben fokus pa predstavlja problematika opisovanja simptomov in njihovega merjenja (Karter, 2019). Na meritve simptomov vpliva tudi izbira diagnostičnega priročnika (Verhaeghe, 2016). Sorodni priročnik DSM-ja, ki ga uporabljamo tudi v Sloveniji, ICD (International Classification of Diseases) ali Mednarodna statistična klasifikacija bolezni, za diagnosticiranje predpostavlja druga merila kot DSM.
Psihiatrija namreč ni eksaktna znanost, ki bi s fiziološkimi testi lahko potrdila ali ovrgla neko psihiatrično diagnozo. Predvsem gre za poskus organiziranja opažene simptomatike v nek sistem kategorij. Verhaeghe (prav tam) opozarja, da sodobna psihiatrija simptome enači z boleznijo (npr. ADHD sestavljata dva 'simptoma': motena pozornost in hiperaktivnost, ki nista bolezni sami po sebi, temveč izražena simptoma). Podobno opazko izpostavita tudi Ziherl in Dernovšek (2013), ki pravita, da je »večina diagnoz v psihiatriji ta trenutek še vedno sindromskih, opredeljenih torej kot skupek simptomov in znakov, ki so bolj značilni za določeno motnjo« (str. 99).
Najbolj oprijemljiv okvir pa predstavlja raven posameznika. Življenje uporabnika psihiatričnih storitev krojijo že prej omenjeni sistemi na višjih ravneh. V ožjem smislu pogled skozi to prizmo prinaša razumevanje morebitnih učinkov psihiatričnih intervencij na posameznika in kako to vpliva na njegove odnose z drugimi (Karter, 2019). Psihiatrična diagnoza namreč ni zgolj kategorija, ki psihiatrom pomaga pri zdravljenju duševnih motenj, temveč pomembno zaznamuje posameznikovo življenje (Lamovec, 1999; Szasz, 2013). Osebe, ki so prejele psihiatrično diagnozo, se pogosto srečujejo s stigmo. Stigma je oblika socialne zaznamovanosti, ki diskreditira osebo na različnih življenjskih področjih (Goffman, 2008). Strbad in Švab (2005) pravita, da je stigma oseb, ki imajo težave v duševnem zdravju, lahko celo bolj obremenjujoča kot pa simptomi duševne motnje. Predsodki, diskriminacija in stigmatizacija ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju, imajo velik vpliv na kakovost življenja posameznika in negativno delujejo na njegove odnose z drugimi (Hall, 2016). Izhajajoč iz diskriminacije pa sledi tudi vprašanje uresničevanja človekovih pravic ter sodelovanja v družbi. Osebe, ki imajo trajne težave v duševnem zdravju, imajo slabše možnosti na področju izobraževanja in so posledično
10
tudi slabše zaposljive, kar okrni možnosti za preživljanje z lastnim delom (Čebašek Travnik, 2013).