Aarhuška konvencija ali Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi

Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah ali t. i. Aarhuška konvencija (Uradni list, RS, št.

62/04) je prva mednarodna pogodba, ki je namenjena spodbujanju participativne demokracije v sodobnem svetu. Temelji na doktrini trajnostnega razvoja, katerega temeljni postulat je doseganje družbenega konsenza pri okoljskem odločanju z vključevanjem vseh interesnih skupin v procese odločanja in različnih javnosti. Konvencija izhaja iz Deklaracije o okolju in razvoju, sprejete na konferenci ZN o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992. Sprejeta je bila na četrti Ministrski konferenci "Okolje za Evropo" 25.

junija 1998 v Aarhusu na Danskem, kjer jo je Slovenija tudi podpisala, veljati je začela 30.

oktobra 2001, ko jo je ratificiralo šestnajst držav podpisnic.

Zgodovinski pomen Aarhuške konvencije je v tem, da povzdigne deklarirane pravice civilne družbe v pravno zavezujočo normo. Konvencija je pomembna tudi zato, ker je po svoji naravi sistemska ter poseže na vsa področja okoljskega odločanja izvršilne veje oblasti držav pogodbenic. Aarhuško konvencijo lahko glede na pravice, ki jih ureja, vsebinsko razdelimo v tri sklope (stebre), in sicer:

 prvi steber: pravica vedeti – prost dostop do okoljskih informacij,

 drugi steber: pravica sodelovati v postopku okoljskega odločanja (gre za pravico soudeležbe oz. soodločanja, t. i. participativno demokracijo) in

 tretji steber: dostop do pravnih sredstev za varstvo pravic do obveščenosti in udeležbe javnosti pri okoljskem odločanju. Gre za zelo pomembne pravice, ki dajejo civilni družbi oz. javnosti precejšnjo moč v njeni borbi za sicer temeljno človeško pravico za življenje v čistem in zdravem okolju.

Glavni namen Aarhuške konvencije je:

 z omenjenimi pravicami prispevati k uveljavljanju trajnostnega razvoja oziroma prispevati k varstvu pravice vsake osebe sedanje in prihodnje generacije, da živi v okolju, primernem za njeno zdravje in blaginjo;

 okrepiti funkcionalni dialog med glavnimi subjekti družbe v smeri učinkovitega okoljskega odločanja in učinkovitega izvajanja sprejetih okoljskih odločitev. Boljši dostop do informacij in udeležba javnosti pri okoljskem odločanju namreč povečujeta kakovost in izvajanje odločitev, prispevata k ozaveščanju javnosti o okoljskih vprašanjih, dajeta javnosti možnost, da izraža svoje interese, in državni upravi, da jih ustrezno upošteva;

23

 povečanje odgovornosti in preglednosti odločanja, zagotovitev preglednosti v vseh vejah oblasti;

 spodbujanje izobraževanja o okolju za boljše razumevanje okolja in trajnostnega razvoja ter splošno ozaveščanje javnosti in njeno udeležbo pri odločitvah, ki vplivajo na okolje in trajnostni razvoj;

 z mehanizmi priznanja in podpore okrepiti vlogo združenjem, organizacijam ali skupinam, ki spodbujajo varstvo okolja;

 omogočiti javnosti, vključno z organizacijami, dostop do učinkovitih pravnih mehanizmov za varstvo njihovih legitimnih interesov.

Aarhuška konvencija tako posredno priznava pravico do zdravega okolja in predstavlja krepitev odnosa med to pravico in dolžnostjo zagotavljanja ter ohranjanja zdravega okolja.

S priznanjem te pravice in dolžnosti so ustvarjene razmere za spreminjanje okolju škodljivih proizvodnih in potrošniških navad ter zmanjševanje implementacijskega primanjkljaja pri izvajanju okoljskih odločitev. To je med drugim tudi posledica neidentificiranja družbenih subjektov s sprejetimi okoljskimi odločitvami. Aktivna vloga obveščene in ozaveščene civilne družbe, tako pri oblikovanju politik kot tudi pri njihovem izvajanju, je predpogoj za zagotavljanje trajnostnega razvoja. S poudarjanjem transparentnosti izvršilne veje oblasti na državni in lokalni ravni vnaša konvencija nove elemente politične in okoljske kulture v državno upravo in družbo na splošno. Zakonodaja, potrebna za izvajanje Aarhuške konvencije, je v Sloveniji že sprejeta. Novi Zakon o varstvu okolja, ki ga je državni zbor sprejel konec marca 2004, je podrobneje uredil pravico dostopa javnosti do okoljskih informacij in udeležbo javnosti v postopkih odločanja o okoljskih zadevah, postopek dajanja podatkov javnosti pa je na sistemski ravni urejen v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (Mirković, 2002).

Čeprav je Slovenija ratificirala Aarhuško konvencijo, ki javnosti jamči pravico do sodelovanja pri sprejemanju okoljskih predpisov, že leta 2004, smo konkretno pravno ureditev področja dočakali šele po intervenciji Ustavnega sodišča 2008. Problematika je bila urejena z novelo Zakona o varstvu okolja, ki je bila sprejeta julija 2008, in sicer v novem 34. a členu. Bistvena so naslednja določila:

 organ, ki pripravlja nov predpis, mora pred njegovim sprejemom osnutek predpisa javno razgrniti za 30 dni; v tem času ima vsakdo pravico podati pripombe na osnutek,

 “sprejemljive pripombe” je organ dolžan vključiti v predpis; prav za vse pripombe pa je dolžen napisati obrazloženo stališče, v katerem mora navesti razloge za sprejem oz. za zavrnitev pripomb; vsa obrazložena stališča je organ dolžen objaviti na svetovnem spletu (Pravo za naravo, 2008).

24

Vlogi civilne družbe, še posebej nevladnih organizacij kot aktivnih zagovornikov okolja, je v konvenciji priznan poseben družbeni pomen. V skladu s konvencijo je v državah podpisnicah konvencije treba zagotoviti krepitev zmožnosti nevladnega sektorja tako, da države podprejo okoljsko ozaveščanje in izobraževanje širše javnosti, še zlasti o uporabi pravic, ki so predmet konvencije, ter da zagotovijo ustrezno priznanje in podporo okoljskim nevladnim organizacijam in skupinam. V konvenciji je navedeno, naj se v državah podpisnicah uskladijo nacionalni pravni sistemi z omenjeno obveznostjo javnih oblasti do okoljsko ozaveščenih in organiziranih pripadnikov civilne družbe. S konvencijo so zaščitene osebe, ki uresničujejo svoje pravice iz konvencije v skladu z njenimi določbami, saj je s konvencijo prepovedano, da bi bile zaradi uresničevanja svojih legitimnih pravic na kakršen koli način kaznovane, sodno preganjane ali nadlegovane (Mirković, 2002). Z določili Aarhuške konvencije se odpira dostop do informacij, soodločanja interesnih skupin in pravnega varstva pravic v okoljskih zadevah, predstavlja pomemben korak k uveljavitvi komunikacijske racionalnosti, kot tudi pravimo odprtemu, konsenzualnemu odločanju o javnih zadevah. Seveda pa bo mogoče o pomenu Aarhuške konvencije soditi predvsem glede na dejansko uveljavitev pravil konvencije. Ni dvoma, da gre za daljnosežen in tudi logičen poseg v ustaljene odločevalske procedure. V »razvoju komunikacijskega delovanja« o okoljskih zadevah je možno namreč opazovati precej jasno linearno razvojno logiko. Prva stopnja je enosmerno obveščanje, sledi dvosmerno ali interaktivno komuniciranje, ki naposled vodi do bolj ali manj neposredne soudeležbe zainteresiranih skupin v odločevalskem procesu. Zlasti pri kompleksnejših, še nerutinskih posegih v okolje in prostor je soodločanje neposredno vpletenih posameznikov in skupin že kar nujni pogoj uspešnega izida javnega delovanja. Skratka, težave pri doseganju družbene upravičenosti ali legitimnosti posegov v okolje in prostor je mogoče lajšati z vrnitvijo k osnovnim načelom participativne demokracije (Kos, 2002d).

Osnova neposredne participativne demokracije je vzpostavljanje in vzdrževanje zaupanja med neposredno vpletenimi skupinami in pristojnimi ustanovami. Prvi pogoj je torej nedvomno popolno in razumljivo informiranje o konkretnem (okoljskem) vprašanju. Kar najcelovitejše informiranje o vseh problemih, negotovostih, novih znanstvenih in tehničnih rešitvah itd. ter odprtost za sodelovanje posameznikov in skupin pri odločanju sta temeljna kriterija legitimnega urejanja okoljskih problemov. Od številnih komunikacijskih modelov so torej ustreznejši tisti, ki predvidevajo interaktivno dvosmerno komuniciranje, ker je to že tudi prvi korak k soodločanju (Kos, 2002b).

V Aarhuški konvenciji je sodelovanje javnosti pri sprejemanju odločitev javne oblasti, povezanih z okoljem, razdeljeno na:

25

1. Sodelovanje v postopku ''decision making'' – sodelovanje v postopkih za izdajo dovoljenja za konkretni poseg v okolje. V slovenskem pravu gre za različne posege v okolje, pri čemer so najpogostejši razni posegi v prostor, kot so gradnje objektov in podobno.

2. Sodelovanje v postopku ''policy making'' – sodelovanje v postopkih priprave načrtov, programov in drugih aktov, ki so namenjeni oblikovanju politike v zvezi z okoljem. Takšni akti nimajo nujno narave splošnih pravnih aktov, tako posledično ni nujno, da pravno zavezujejo, pogosto zavezujejo le politično. V slovenskem pravu so to akti, ki so namenjeni oblikovanju politike varstva okolja, in akti, ki so namenjeni oblikovanju politike poseganja v okolje ter prostorski plani in prostorski izvedbeni akti ter sektorski načrti gospodarjenja z naravnimi dobrinami.

3. Sodelovanje v postopku ''law making'' – sodelovanje v postopkih priprave izvršilnih predpisov in splošnih obvezujočih normativnih dokumentov, ki lahko bistveno vplivajo na okolje. Gre za sodelovanje pri pripravi podzakonskih predpisov, ki jih izdaja vlada, in podzakonskih predpisov, ki jih izdajajo ministri na različnih področjih.