Odločitve o vključenosti območij v Naturo 2000 so bile utemeljene izključno s strokovnimi kriteriji in ne na podlagi posvetovanj z deležniki. Ko so bile prioritete in dolžnosti jasno določene, je s temeljnimi razlogi za vzpostavitev območij Nature 2000 treba seznaniti čim širšo javnost in to storiti čim prej. Sodelovanje in posvetovanje s prizadetimi skupinami postajata neizogibna in velikokrat edina kredibilna načina za doseganje družbene sprejemljivosti določenega projekta (Kos, 2010). Pri omrežjih Natura 2000 komunikacija z deležniki pogosto ni bila uspešna. Državljani mnogih evropskih držav so se čutili zapostavljene, saj so njihovo zemljo odločevalci dobesedno čez noč razglasili za območje Nature 2000. (Getzner, 2010)
Že pred določitvijo območij Nature 2000 v Sloveniji je Ministrstvo za okolje in prostor v letu 2003 oblikovalo mrežo komunikatorjev, ki so jo sestavljali zaposleni na Zavodu RS za varstvo narave (ZRSVN), Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS), Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) in predstavniki parkov. Skupina prek 100 predanih posameznikov je predstavljala Naturo 2000 lokalnim deležnikom posameznih območij
28
(Polak, 2007). V letu 2004, ko je Vlada RS sprejela uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Nature 2000), smo dobili znanstveno določena območja, ki jim večinoma ne gre oporekati strokovne utemeljenosti (Acman, 2004). Komunikacijske aktivnosti v zvezi z Naturo 2000 so se začele z internim posvetom 14. januarja 2003 in pripravo prvega informacijskega gradiva. Komuniciranje na lokalni ravni se je začelo s prvo načrtovalsko delavnico 10. aprila 2003 (Hlad, 2004). S tem se je začela prva faza komuniciranja – ki je predstavljala le informiranje glavnih deležnikov in želela vplivati na povečanje sprejemljivosti samega koncepta na nacionalni in lokalni ravni (Hlad, 2004).
Osnovno sporočilo komunikacijske strategije (za komuniciranje Nature 2000) je bilo, da morajo strokovne službe na podlagi evropskih meril tudi v Sloveniji opredeliti območja evropskega pomena, kar je temeljna zahteva obeh direktiv na področju varstva narave.
Komunikacijska strategija je temeljila na rezultatih raziskovalne faze (intervjuji, pregled dobrih praks, spremljanje medijev in analiza medijskega poročanja, pregled aktivnosti, javnomnenjska anketa). Strategija je vključevala:
• odnose z javnostmi (odnosi z mediji, treningi za komunikatorje, dogodki),
• oglaševanje (nagradne igre),
• spletno komuniciranje in
• organizacijsko shemo (Hlad, 2004).
Medresorsko sestavljene komunikacijske skupine so na podlagi načrtov v približno enem letu predstavile 30 območij najpomembnejšim deležnikom. Hladova (2004) rezultate komunikacijskih aktivnosti povzema:
- deležniki niso povsod navdušeno sprejeli Nature 2000, a so bili z zadevo dobro seznanjeni, komuniciranje je omililo posledice neinformiranosti in strahu, ki izvira iz nepoznavanja in negotovosti glede tega, kaj prinaša Natura 2000;
- na nekaterih območjih, kjer so komunikatorji uspešno opravili svoje delo, je bilo zaznati precej manj odpora ali zavračanja Nature 2000, deležniki so pogosto izrazili, da so ponosni na svojo dediščino, ki so jo uspeli ohraniti;
- na teh območjih je bilo tudi več indikatorjev v podporo oziroma pozitivnega odnosa in prepoznavanja priložnosti (Natura 2000 kot trajnostni razvoj).
Acman (2004) ugotavlja, da javnost ni bila zadovoljna s takšnim načinom sprejetja uredbe o Naturi 2000, ki prav zaradi uvajanja določenih usmeritev na teh območjih ni samo znanstveni dokument. Relativno zapoznelo komuniciranje je bilo usmerjeno le na glavne deležnike. Šlo naj bi zgolj za obveščanje o projektu, se pravi prva raven komuniciranja, kar pa ni bilo dovolj. Bistveni del, ki je manjkal, je bila možnost soodločanja. Kot pravi Simonetijeva (2004), dejansko ni bilo nobene priložnosti za razpravljanje o različnih možnostih vključevanja prostora v program Natura 2000 in še manj o posledicah različnih
29
scenarijev vključevanja območij v projekt. Ni bilo več časa za javno razpravo in razmislek o možnih posledicah in za ustvarjalno izmenjavo mnenj. Uporabljen je bil poenostavljen komunikacijski model, ki sodelovanje pojmuje kot posredovanje informacij in slovensko strokovno in drugo zainteresirano javnost postavlja pred izvršena dejstva. Informacije, ki so dosegle širšo javnost, so bile skromne, nasprotujoče si in pomanjkljive. Kline (2004) v Priporočilih za upravljanje in komuniciranje Natura 2000 ob zaključku prve faze projekta, ki je bil predvsem ciljno usmerjen v informiranje in vzpostavljanje strateških partnerstev, svetuje, naj se komunikatorji v prihodnosti zgledujejo predvsem po izsledkih in izkušnjah iz tujine ter se oprejo na zahteve mednarodnih dokumentov na tem področju (Aarhuška konvencija).
Večina vključenih v komuniciranje je bila v letu 2004 prepričana, da je zavedanje o Naturi 2000 na nacionalni ravni slabo. Tako se je Ministrstvo za okolje in prostor odločilo za izvedbo kampanje na nacionalni ravni in okrepitev kapacitet komunikatorjev. Projekt
»Krepitev implementacije Nature 2000 v Sloveniji – Komunikacijska podpora implementaciji Nature 2000« se je začel v septembru 2006 pod vodstvom konzorcija z vodilnim partnerjem Pristopom in trajal do oktobra 2007. Pretežno je bil financiran iz Prehodnega vira (Polak, 2007).
3.5.1 Poznavanje vsebin Nature 2000
V sklopu projekta »Krepitev implementacije Nature 2000 v Sloveniji – Komunikacijska podpora implementaciji Nature 2000« je bila opravljena anketa javnega mnenja (navedena v Prilogi 3. Končnega poročila projekta) (Polak, 2007)
Preglednica 1: Rezultati ankete v sklopu projekta »Krepitev implementacije Nature 2000 v Sloveniji«
Kako po vašem mnenju v Sloveniji varujemo naravo?
Odgovor / odstotki Pred začetkom projekta – 2006 Ob zaključku projekta – 2007
Naravo bi lahko bolje varovali 49 % 52 %
Slabo 39 % 37 %
Dobro 10 % 11 %
Ne vem 2 % 0 %
Ste že kdaj slišali za Naturo 2000?
Odgovor / odstotki Pred začetkom projekta – 2006 Ob zaključku projekta – 2007
Ne 55 % 50 %
Da 42 % 47 %
Ne vem 2,9 % 3 %
30 Ali poznate vsebino in cilje Nature 2000?
Odgovor / odstotki Pred začetkom projekta – 2006 Ob zaključku projekta – 2007
Ne 88 % 82 %
Da 13 % 18 %
Po končani prvi fazi določitve območij Nature 2000 je sledilo njeno izvajanje – upravljanje območij, spremljanje stanja in poročanje ustreznim organizacijam. Tudi za te procese je bilo odločilnega pomena strateško komuniciranje kot temeljni socialni inštrument priprave in katere koli od oblik upravljanja – od upravljavskih načrtov do sektorskih in drugih načrtov. Učinkoviti dialog z deležniki in participacija javnosti povečujeta stopnjo sprejemljivosti ukrepov in podporo vedenjskim spremembam na različnih ravneh oz.
okoljih (Kline, 2004).