Abstraktno slikarstvo se v svojem načinu slikanja odreka posnemanju vidne resničnosti in pri tem uporablja zgolj slikarska sredstva, kot so barve, oblike in linije. Mesto figurativnih predmetov sta nadomestili linija in struktura oblike. Nepredmetno slikarstvo velja za eno bistvenih izraznih oblik umetnosti 20. stoletja. Razvoj abstrakcije lahko delimo na dve veliki področji: na geometrijsko orientirano, ki ga zaznamujeta Malevičev supermatizem in konstruktivizem Pieta Mondriana ter abstraktni ekspresionizem, pri katerem so oblike in barve poljubno nanesene kot izraz slikarjevih notranjih občutij. Ta oblika abstrakcije je doţivela razcvet v Evropi in Ameriki predvsem po drugi svetovni vojni. Pri tej umetnosti gre za zdruţitev abstrakcije, abstraktnih gestualnih oblik z ekspresionizmom, kjer smo vpeti v eksistencialne, duhovne in psihične občutke. Posredni vpliv nanjo pa je imel tudi nadrealistični avtomatizem (Lynton, 1994; Mastnak, Rajar, Hočevar, Bajt, 1996; Sedej, 1967).
Abstrakcijo, ki je predstavljena kot odpor do materializma in je zaprta sama vase, so ljudje povezovali tudi z ekspresionizmom, ki je predstavljen kot pomemben del umetnikove osebnosti in njegovega notranjega dogajanja. »Iz abstrakcije so torej vzete čiste oblike, ki nimajo izvora v svetu, ampak so proizvodi umetnikove likovne imigracije, /…/
Ekspresionizem pa je prevzet v obliki, ki jo je Kandinski formuliral skozi idejo 'notranje nuje', ki se poraja s popačenjem in abstrahiranjem likovne podobe« (Šuvaković, 1999, v Palir, 2011, str. 29).
Slika 11: Mark Rothko, No.15, 1952; olje, platno; privatna zbirka
15
V svoji zadnji fazi abstraktni ekspresionizem vodi v avtomatizem, ki pri oblikovanju podobe postavi v ospredje sled poteze. Prvi, ki je začel z abstrahiranjem oblik in predmetov je bil Vasilij Kandinski. Slika spodaj je primer prve abstraktne slike, ki jo je leta 1909 ustvaril Kandinski (Lynton, 1994; Mastnak, idk. 1996; Sedej, 1967).
Kandinski je zapisal, da slikanje »lahko razvije iste energije kot glasba« (Lynton, 1994, str.
83). Občudoval je glasbo, še posebej glasbo Wagnerja in njegovo teţnjo po zlitju glasbe, besedila ter odrske umetnosti v enovito umetnino. Prizadeval si je za zdruţenje oblike in barve, ki naj bi prodrle v gledalca, odjeknile v njem in se dotaknile njegovih globin, podobno kot učinkuje glasba na poslušalca. Njegove slike so postajale vse bolj bogatejše v barvni lestvici in vse manj natančne v upodabljanju krajin in občasnih skrivnostnih prizorov s človeškimi liki in konji. Kandinski je pri ustvarjanju teh podob deloval kolikor je mogoče spontano in nalogo zavestnega nadzora zmanjšal na najniţjo moţno mejo. Njegove slike med letoma 1913 in 1914 so bile ţe očiščene namigov na določene predmete. Nekatere so bile videti grajene počasi, druge pa povsem razvidno kaţejo, da gre za improvizacijo. Kandinski
Slika 12: Vasilij Kandinski, Prva abstraktna slika, 1910; akvarel; Musée National d'Art Moderne, Paris
16
nam je tako postregel s prvimi primeri abstraktne umetnosti, ki se razlikuje od geometrijske abstrakcije Mondriana in Maleviča (Lynton, 1994).
Na začetku 20. stoletja je bil Pariz nesporna prestolnica umetnosti. V tridesetih letih 20.
stoletja so evropski umetniki začeli emigrirali v ZDA, od koder so še naprej ohranjale vezi z umetnostjo, ki je nastajala v Franciji, Italiji in drugod po Evropi. Med drugo svetovno vojno se je umetniško dogajanje preselilo v New York, kjer se je razvilo prvo znamenito ameriško umetniško gibanje t. i. abstraktni ekspresionizem. Abstraktni ekspresionizem je bil prva ameriška umetnostna smer, ki se je razširila v Evropo in vplivala na evropske umetnike.
Gibanje, ki je postalo znano tudi kot newyorška šola, obsega dve ločeni in sorodni tendenci akcijskega slikarstva in slikarstva barvnih polj. Začetniki abstraktnega ekspresionizma so bili med seboj tesno povezani posamezniki, večinoma Newyorčani. Imena akcijskega slikarstva sestavljajo umetniki, kot so Jackson Pollock, Willem de Kooning in Franz Kline, slikarstvo barvnih polj pa poosebljajo umetniki, kot so Mark Rothko, Barnett Newman, Adolph Gottlieb in Clyfford Still. Druţil jih je občutek, da je napočil čas za novo umetnost, ki naj bi delno pognala iz strastnega odpora proti primeţu materialistične druţbene ureditve: nova umetnost
Slika 13: Vasiliy Kandinsky, Improvisation 28, 1912; olje, platno; 111,4 x 162,1 cm; Guggenheim Museum, NY
17
naj ne bi bila le neevropska, temveč s svojim poudarkom na brez slogovnosti in s podlago v globokih osebnih spoznanjih tudi neameriška (Grgič, 2011; Lynton, 1994; Moszynska, 1990).
Gibanje je imelo širok razpon, vključuje umetnike, ki se izraţajo abstraktno, vendar ne nujno ekspresivno. Termin abstraktni ekspresionizem pomaga identificirati obdobje ameriške umetnosti in prevlado nad evropskim modernizmom. Zaradi nove vitalnosti in formalne iznajdljivost, ki je nastala neodvisno od vpliva Pariza, je New York postal središče svetovne umetniške scene (Grgič, 2011; Lynton, 1994; Moszynska, 1990).
Slika 14: Clyfford Still, Number 5, 1951; olje, platno; 140 x 117 cm; privatna zbirka
18
Izbrana je bila drugačna pot v abstraktnost, v abstraktnost kot umetnost improvizacije. Pri tem je šlo za izkoriščanje tistega kar je Delacroix nekoč imenoval muzikalno v umetnosti, izkoriščanje sporočilne moči barv in oblik. V izrazito slikarski tradiciji so čustveni učinki barve in odtenka ter potez s čopičem kot izraznega giba slike neposredno povezani s čustvenim pretokom med slikarjem in gledalcem. Predmetno upodabljanje je v tem slogu odveč, celo nedobrodošlo in slikarjevo orodje ne predstavljata več čopič ter stojalo. Znotraj širokega toka ekspresionističnih teţenj se je tako oblikovala smer, ki je od petdesetih let 20.
stoletja dalje postala znana pod imenom abstraktni ekspresionizem. V začetku petdesetih letih so se ameriški abstraktni ekspresionisti prvič pojavili tudi v Evropi. Zasluge za to pripisujemo zbiralki umetnin Peggy Guggenheim, ki je bila Pollockova pokroviteljica ţe v Ameriki. Po koncu druge svetovne vojne se je preselila v Benetke in tam promovirala novo umetnost (Deleuze, 2008; Grgič, 2011; Lynton, 1994).
Gilles Deleuze (2008) razpravlja o slikarstvu kot diagramu. Slikarstvo abstraktnega ekspresionizma opiše kot mnoţico potez, lis, črt in con. Slikarjeve poteze opredeli kot iracionalne, nehotene, akcidentalne, proste in naključne. To so poteze zmedenih občutij, katere ustvari slikar ročno in sliko odtegnejo optične organizacije. Po Deleuzeovih besedah se je slikarjeva roka vmešala in omajala lastno odvisnost, prekinila neomajno optično organizacijo, kjer ničesar več ne vidimo, postavljeni smo sredi kaosa. Slikarstvo kot diagram je tako predstavljeno kot operativna mnoţica, katero sestavljajo črte in cone, neoznačevalnih
Slika 15: Jackson Pollock, Number 8, 1949; emajl, olje, platno; 86,4 x 181,6 cm; Neuberger Museum of Art, NY
19
in nereprezativnih potez in lis. Predstavlja kaos, katastrofo, a hkrati v sliki predstavlja red in ritem. Diagram končuje pripravljeno delo in začenja dejanje slikanja. Deleuze je mnenja, da to ni le psihološka izkušnja, temveč likovna izkušnja, ki lahko močno vpliva na slikarjevo psihično ţivljenje. Akcijsko slikarstvo je, kot ga opiše Deleuze, divje razbrzdani ples slikarja okoli slike, katere horizont je postavljen na tla. Sedanji razvoj abstraktnega ekspresionizma končuje ta proces z uresničevanjem tistega, kar je bilo pri Pollocku še zgolj metafora: razširi se prostorska in časovna celota slike, slikar začne opuščati vsakršni vizualni nadzor nad nastajajočo sliko, črta postane več kot črta in površine postanejo več kot površine.
Slikarsko platno je operativno polje, dostopno z vseh štirih strani, postane središče dogajanja kamor vstopa slikar in na njem pušča odtise rok in nog. Slika začne pripadati enakemu prostoru kot naša telesa (Gnamuš 2010). Likovni prostor se ne meri več »…samo s pogledom, ampak z roko, s kretnjo in korakom, kjer se v pulzaciji risbe, v različni zasičenosti in intenziteti barvnega nanosa, v dinamiki, smereh in značaju gibov, v vseh nenadnih odločitvah, vpisuje telesni in razpoloţenjski ritem slikarja« (Gnamuš, 2010, str. 184).
Nenavadno je, da so ameriški kritiki analizo abstraktnega ekspresionizma prignali tako daleč, da so abstraktni ekspresionizem opredeljevali kot ustvarjanje popolnega optičnega prostora, značilnega za modernega človeka. S tem so ţeleli povedati, da je likovni prostor izgubil vse svoje imaginarne taktilne referente, ki so nam omogočali, da smo v klasičnih tridimenzionalnih reprezentacijah videli globine in obrise, forme in ozadja. A ti taktilni referenti iz klasične reprezentacije so izraţali relativno podrejenost roke očesu, ročnega
Slika 16: Jackson Pollock pri slikanju
20
vizualnemu. Abstraktni ekspresionisti z osvobajanjem prostora, ki naj bi bil popolnoma optičen, pogledu zakrivajo izključno ročni prostor, ki ga opredeljuje ravnost platna, neprodornost slike in gestualnost barvnega nanosa, ki se očesu vsiljuje kot absolutna tuja moč.
Abstraktni ekspresionizem nam predstavi prostor, kjer se oko ne more nikjer odpočiti. Ne gre več za taktilne referente videnja ampak za nasilnost nad očesom, saj gre za ročni prostor tistega, kar je videno. Akcijsko slikarstvo preobrača klasično podreditev, oko podreja roki, očesu vsiljuje barvo in horizont nadomešča s tlemi (Deleuze, 2008).