3.3 Uporaba
3.3.1 Vloga agregata v betonskih kompozitih
Beton je v ožjem pomenu keramični kompozitni material, pri katerem ima mineralni agregat vlogo polnila v matrici iz cementnega kamna. Cementni kamen strjenega betona nastane pri procesu hidratacije in strjevanja cementne paste, ki jo sestavljajo voda, vezivo, tj. cement in dodatki, s katerimi lahko spreminjamo lastnosti betona [13].
Sestava betonskega kompozita [13]:
➢ mineralni agregat,
➢ voda,
➢ cement,
➢ zračne pore (odprte in/ali zaprte).
Slika 7: Prostorninski delež sestavin v svežem betonu [14].
32
Slika 8: Prostorninski delež sestavin v strjenem betonu [14].
Beton je homogen material, v katerem mineralni agregat predstavlja nosilni skelet in glede na prostornino tudi prevladujočo sestavino. Zato so posledično tudi lastnosti svežega in strjenega betona močno odvisne od lastnosti mineralnega agregata [14].
Osnovne naloge agregata v betonskem kompozitu [14]:
➢ S svojimi zrni tvori skelet, ki betonskemu kompozitu povečuje trdnost, togost, odpornost proti obrabi in modul elastičnosti,
➢ povečuje prostornino betona in s tem poceni njegovo proizvodnjo ter
➢ zagotavlja njegovo dimenzijsko stabilnost.
Lastnosti agregata, ki vplivajo na lastnosti betonskega kompozita [14]:
➢ mineralna-petrografska sestava agregata vpliva na mehanske karakteristike in trajnost strjenega betona,
➢ zrnavostna sestava vpliva na obdelavnost svežega betona ter na gostoto in ekonomičnost,
➢ oblika in tekstura zrn vplivata na obdelavnost svežega betona ter sprijemnost cementnega kamna in agregata v strjenem betonu.
Kot smo že zgoraj omenili, je ena od glavnih nalog agregata, da v betonu s svojimi zrni tvori skelet, in sicer ga tvorijo groba agregatna zrna, ki so zelo toga in posledično ob obremenitvi betona prevzamejo največji delež obremenitve, ki se po kompozitu razporedi v razmerju togosti. Preostali del obremenitve prevzame cementi kamen [14].
Drugi ključni akter, ki ima vpliv na lastnosti in kakovost betona, poleg agregata, je kakovost cementne paste, ki je odvisna od cementa, vode in dodatkov. Parameter, ki ima največji vpliv na lastnosti betonskega kompozita, je v/c količnik, ki predstavlja razmerje med količino vode in cementa. Optimalno izrabo cementa v betonu lahko dosežemo z v/c količnikom 0,38, ko so vsa zrna cementa hidratizirana in je delež kapilarnih por minimalen, količina cementne paste pa zagotavlja, da je vsako od zrn agregata obvito s cementno pasto in da so vsi prostori med zrni agregata zapolnjeni s cementno pasto. V splošnem velja, da je v/c količnik obratno sorazmeren kakovosti betona ob pogoju enake vgradljivosti [13].
33 3.4 Klasifikacija
Agregate lahko klasificiramo na več načinov, in sicer glede na izvor, velikost, obliko in težo oz. gostoto [15].
3.4.1 Izvor
Agregati, ki jih vgrajujemo v konstrukcije, so običajno pridobljeni iz narave in pred vgradnjo primerno obdelani. Poznamo pa tudi agregate, ki so nastali indirektno in niso naravnega izvora [15].
Delitev agregatov glede na izvor [15]:
➢ naravni in
➢ umetni agregati.
3.4.1.1 Naravni agregati
Naravni so mineralni agregati, ki so pridobljeni z naravnih nahajališč peska in gramoza. Peščeni in gramozni agregati veljajo za najbolj razširjene in cenovno ugodne, ker jih ni treba dodatno rezati in drobiti. Drugi najbolj razširjeni mineralni agregati so pridobljeni v kamnolomih, ki jih je treba za nadaljnjo uporabo mehansko predelati [15].
Agregate, pridobljene v kamnolomih, lahko delimo še glede na izvor kamnine, iz katerih so pridobljeni, in sicer [15]:
➢ naravni agregati iz magmatskih,
➢ naravni agregati iz sedimentnih in
➢ naravni agregati iz metamorfnih kamnin.
3.4.1.2 Umetni agregati
Umetni agregati so mineralnega izvora, pripravljeni v industrijskem procesu pod vplivom toplotnih in/ali drugačnih sprememb in se zaradi tehničnih ali finančih razlogov ne vračajo nazaj v proizvodnjo [16].
3.4.1.2.1 Agregati iz črne jeklarske žlindre
Agregati iz črne jeklarske žlindre so umetni agregati mineralnega izvora, ki so pripravljeni v industrijskem procesu pod vplivom toplotnih in/ali drugačnih sprememb [4].
3.4.1.2.1.1 Lastnosti
Agregati iz črne jeklarske žlindre veljajo za zelo trdne, kompaktne in porozne agregate, ki se lahko po svojih lastnostih kosajo tudi z najkakovostnejšimi naravnimi agregati iz magmatskih kamnin. Imajo namreč zelo podobno mikrostrukturo kot magmatske kamnine, v določenih primerih uporabe pa kažejo celo boljše mehanske lastnosti od nje. Agregati iz črne jeklarske žlindre so si glede fizikalnih, kemijskih in mineraloških lastnosti med seboj zelo podobni, manjše razlike med lastnostmi pa nastajajo predvsem zaradi variacij proizvodnega procesa, načina ravnanja s tekočo žlindro, postopka staranja in načina predelave v agregat [25].
34
V splošnem je jeklarska žlindra sestavljena iz CaO, MgO, SiO2 in FeO oksidov, ki so prevladujoči in predstavljajo 88–90 % sestave. Delež vsakega posebej niha ter je odvisen od vhodne surovine – odpadnega jekla, vrste jekla, ki ga proizvajamo, in stanja peči [17].
V črni jeklarski žlindri glede na maso prevladujeta predvsem železova (FeO in Fe2O3) in kalcijev oksid (CaO), sledijo jim še magnezijev (MgO), silicijev (SiO2) in aluminijev (Al2O3) oksid. Deleži glavnih oksidov v črni jeklarski žlindri so prikazani v spodnji preglednici [4].
Preglednica 1: Kemična sestava oksidov v črni jeklarski žlindri [4].
Komponenta Delež (%)
FeO 30–40
CaO 20–35
Fe2O3 6–9
Al2O3 5–7
SiO2 5–12
MgO 4–12
Kemijska sestava variira od proizvajalca do proizvajalca ter zavisi od sestave odpadnega jekla, njegove proizvodnje in ognjevzdržne obloge v elektroobločni peči. Znano je, da ima vsaka kemična sestava žlindre različne lastnosti, ki močno vplivajo na njeno namembnost oz. nadaljnjo uporabo. Različnost v kemijski sestavi je ena od glavnih težav pri učinkovitosti recikliranja žlindre v nove industrijske izdelke [7].
3.3.1.2.1.3 Mineralna sestava
V črni jeklarski žlindri iz elektroobločnih peči prevladujejo naslednji minerali [4]:
➢ wustit (FeO),
➢ dikalcijev silikat ali belit (Ca2SiO4),
➢ trikalcijev silikat ali alit (Ca3SiO5),
➢ dikalcijev ferit ali brownmillerit (Ca2Fe2O5).
V manjših količinah jim sledijo še kromit (FeCrO4 ali MgCrO4), mayenit (Ca12Al14O33), gehlenit (Ca2Al2SiO7), apno (CaO) in periklaz (MgO) [4].
35 3.3.1.2.1.4 Mehansko-fizikalne lastnosti
Agregat iz črne jeklarske žlindre je trden, žilav in neenakomerno makroporozen. S svojimi lastnostmi spada med najbolj potencialne alternativne agregate za uporabo v konstrukcijske namene, kot so voziščne konstrukcije in proizvodnja betonskih kompozitov. Ključne lastnosti agregata iz črne jeklarske žlindre za uporabo v gradbeništvu, še posebej za vključevanje v asfaltne zmesi, so [4]:
➢ odpornost proti drobljenju,
➢ odpornost proti zmrzovanju/tajanju,
➢ odpornost proti obrabi,
➢ odpornost proti zaglajevanju in
➢ visoka adhezijska afiniteta do bitumna.
V primerjavi z najkakovostnejšimi agregati iz magmatskih kamnin imajo agregati iz črne jeklarske žlindre zelo podobne mehansko-fizikalne lastnosti. Manjše razlike se pojavijo le pri vpijanju vode in specifični teži, saj je žlindra bolj porozna in v povprečju za dvajset odstotkov težja od agregata iz magmatskih kamnin [4].
3.3.1.2.1.5 Uporaba v konstrukcijski industriji
V zadnjem obdobju je bilo narejenih veliko raziskav na temo uporabe agregatov iz odpadne elektroobločne žlindre za potrebe gradbeništva. V številnih študijah so se med najbolj optimalnimi izkazali agregati žlindre iz elektroobločnih peči, med katere uvrščamo tudi agregate iz črne jeklarske žlindre. Po navedbah Hosseini et al. je jeklarska žlindra najpogosteje reciklirana v agregate, ki so namenjeni vgradnji v betonske kompozite in v voziščne konstrukcije [7].
3.3.1.2.1.5.1 Konstrukcijski beton
Več različnih raziskovalcev je v preteklosti prišlo na idejo, da bi agregate iz elektroobločne žlindre uporabili pri proizvodnji konstrukcijskega betona. Tako sta Pellegrino in Gado dokazala, da imajo betonski kompoziti z agregati iz EAF žlindre primerljiv elastični modul in tlačno trdnost kot tradicionalni betonski kompoziti iz naravnega agregata. Ugotovila sta tudi, da ima takšen beton tudi pomanjkljivosti, kot so slabša prostorninska stabilnost in nižja obstojnost v zahtevnejših pogojih. Ta problem sta leta 2011 začeli preučevati tudi Ducman in Mladenovič, ki sta betonski kompozit z agregatom iz EAF žlindre izpostavili temperaturam med 700 in 800 stopinj Celzija ter ugotovili, da se pri takšni temperaturi mehanske lastnosti betona začnejo slabšati zaradi fazne transformacije, ki naj bi povzročila ekspanzijo in razpoke v materialu. Kot rešitev sta predlagali toplotno obdelavo in staranje žlindre pred vgradnjo v betonski kompozit [7].
Nato so leta 2013 Pellegrino et al. začeli raziskovanje mineralne sestave EAF žlindre z namenom izboljšanja obstojnosti oz. prostorninske stabilnosti betonskega kompozita, v katerega je ta vgrajena.
Prišel je do ugotovitve, da ima EAF žlindra omejene hidrirane proste okside, ki slabo vplivajo na trajnost betona [7].
36
uporabili namesto agregata iz naravnega granita. Ugotovili so, da je agregat iz EAF žlindre zmanjšal tako začetni kot končni čas vezanja betona, pri tem pa je bilo treba za želeno vgradljivost uporabiti več vode kot v betonskem kompozitu z naravnim granitnim agregatom. Izkazalo se je, da ima strjeni kompozit iz EAF žlindre tudi večjo tlačno in upogibno trdnost. Raziskavo so zaključili s trditvijo, da je reckliranje EAF žlindre v grobi agregat smiselno, saj ta prispeva k optimalnim mehanskim lastnostim strjenega betona [7].
V preglednici, so navedene prednosti in slabosti agregata iz črne jeklarske žlindre, za konstrukcijske namene [preglednica 2].
Preglednica 2: Prednosti in slabosti agregata iz črne jeklarske žlindre za konstrukcijske namene [7]
Prednosti Slabosti
Agregat za potrebe konstrukcijske
industrije
Tlačna trdnost in modul elastičnosti betona z agregatom iz EAF žlindre sta primerljiva s
tradicionalnim betonom iz naravnega agregata. Poleg tega je beton iz EAF žlindre
cenejši za izdelavo.
Beton z agregatom iz EAF žlindre je prostorninsko nestabilen in manj
trajen v ekstremnih pogojih.
Beton iz EAF žlindre ima 11 % višji absorpcijski koeficient.
Beton z agregatom iz EAF žlindre je bolj občutljiv na ponavljajoče se
cikle vlaženja in sušenja.
Asfaltni beton z agregatom iz EAF žlindre je bolj trajen.
EAF žlindra je v splošnem bolj porozna in ima lastnost višje absorpcije vode kot konvencionalni
materiali, ki jih uporabljajo v cestogradnji.
Vrednost modula elastičnosti in dinamičnega modula lezenja EAF žlindre lahko ob
pravilnem staranju žlindre zraste.
3.3.1.2.1.6 Nadzor kakovosti
Da bi omogočili varno uporabo agregata, ki med drugim velja tudi za gradbeni proizvod, mora proizvajalec veliko pozornosti nameniti stalnemu nadzoru kakovosti po sistemu 2+, ki ga zakonodaja (CD/89/106/EEC) predpisuje za tiste namene uporabe, pri katerih so zahteve za varnost visoke. Nadzor kakovosti po sistemu 2+ zahteva, da ima proizvajalec Certifikat kontrole proizvodnje ter za vsak posamezni proizvod Izjavo o skladnosti in Oznako CE [4].
Proizvajalec izvaja nadzor kakovosti v skladu z zahtevami harmoniziranih standardov za mineralne agregate, ki veljajo na območju EU in Slovenije, ki jih je privzela v svoj pravni red (Direktiva o gradbenih proizvodih; CD 89/106/EEC). Standardi definirajo ključne parametre materiala, način določanja parametrov ter način predstavljanja in vrednotenja rezultatov [4].
37 Poznamo pet standardov, ki predpisujejo zahteve za agregat glede na namen uporabe, in sicer [4]:
➢ SIST EN 13043 – Agregati za bitumenske zmesi ter površinske prevleke za ceste, letališča in druge prometne površine,
➢ SIST EN 13242 – Agregati za nevezane in hidravlično vezane materiale za uporabo v inženirskih objektih in za gradnjo cest,
➢ SIST EN 12620 – Agregati za beton,
➢ SIST EN 13139 – Agregati za malto,
➢ SIST EN 13383 – Kamen za obloge pri vodnih zgradbah in drugih gradbenih delih ter
➢ SIST EN 13450 – Agregati za grede železniških prog.
Poleg preverjanja standardnih zahtev za lastnosti agregata je treba za žlindrin agregat dodatno izpolniti še dve zahtevi, ki se nanašata na prostorninsko stabilnost in kemično inertnost. Prostorninsko stabilnost preverjamo s parnim testom, pri katerem mora agregat iz črne jeklarske žlindre izpolnjevati zahteve iz standarda, ki prepoveduje vsebnost nestabilnih komponent, kot sta CaO-apno in MgO-magnezijev oksid. S kemijsko analizo izlužka iz žlindre preverjamo morebitno nevarnost sproščanja težkih kovin v okolje oz. okoljsko inertnost agregata. Analiza nam poda za vsako toksično komponento vrednost izlužka, ki mora biti manjša od predpisane mejne vrednosti v nacionalnem standardu (Uredba o odlagališčih odpadkov). Rezultati za črno jeklarsko žlindro, proizvedeno v slovenskih jeklarnah, kažejo, da ni nevarna za okolje in ga tudi ne obremenjuje [4].
4 MASIVNI BETON 4.1 Definicija
Masivni beton je beton, ki ga vgrajujemo v elemente večjih dimenzij v velikih količinah, praviloma v pasovih od 0,6 do 1 m. Prav zaradi teh karakteristik mora dosegati določene lastnosti, ki vplivajo na njegovo gospodarnost in tehnološko primernost [13].
4.2 Problematika
Kot smo že zgoraj omenili, se masivni beton v konstrukcijske elemente večjih dimenzij vgrajuje v velikih količinah, zato je sproščanje hidratacijske toplote, zaradi vezanja cementa, v okolico ovirano.
Posledica so lahko veliki temperaturni gradienti vzdolž betonskih elementov, ki povzročajo oblikovanje razpok in s tem poškodbe v betonu [13].
Pri vgrajevanju masivnega betona se z namenom zniževanja hidratacijske toplote poslužujemo naslednjih ukrepov [13]:
➢ zmanjšamo količino cementa v betonu (120–270 kg/m3),
➢ povečamo količino grobega agregata, saj ta hitreje odvaja toploto,
➢ uporabimo cement nizke hidratacijske toplote,
➢ uporabimo nadomestke cementa (žlindra, pucolani),
➢ znižamo začetno temperaturo betona,
38
➢ uporabimo jeklene opaže,
➢ negujemo beton s hladno vodo in zaščitimo površine pred zunanjimi vpliv in
➢ betoniramo v plasteh do 1,5 m.
4 EKSPERIMENTALNO DELO
4.1 Uvod
Eksperimentalni del diplomske naloge smo opravljali v Konstrukcijsko-prometnem laboratoriju Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Prva faza preiskav je obsegala meritve vlažnosti in vpijanja vode agregata iz črne jeklarske žlindre.
V drugi fazi preiskav smo del naravnega agregata, ki se običajno nahaja v tradicionalnih vrstah betona, nadomestili z agregatom iz črne jeklarske žlindre in ga vgradili v betonske kompozite dveh različnih receptur. Nato smo pripravili še referenčno mešanico betona brez žlindrinega agregata, in sicer enake sestave. S standardnimi preizkusi smo preverjali sveže lastnosti in lastnosti strjenega betona različne starosti. Rezultate meritev vseh treh mešanic smo med seboj primerjali in analizirali.
4.2 Namen preiskav
Namen preiskav je bil ugotoviti, kakšen vpliv ima agregat iz črne jeklarske žlindre na lastnosti betonskega kompozita za masivne gradnje.
4.3 Preiskave črne jeklarske žlindre
Črna jeklarska žlindra, ki smo jo obravnavali v sklopu diplome, je bila izdelana v proizvodnem obratu SIJ Acroni d.o.o. Podjetje nam jo je dostavilo v več različnih frakcijah, tako da sejanje ni bilo potrebno.
4.3.1 Vlažnost Opis metode
Določanja vlažnosti žlindrinega agregata smo se lotili po metodi s sušenjem v prezračevalnem sušilniku, ki jo opisuje standard SIST EN 1097-5:2008 [18]. Vlažnost smo določali na preizkusnih vzorcih zrnavosti 0/2, 2/4, 8/11 in 0/22,4.
Sprva smo vzorec stehtali in ga nato sušili pri temperaturi (110±5)°C, vse dokler ni dosegel stalne mase.
Takrat smo ga ponovno stehtali in določili delež vode po spodnji enačbi (enačba 1). S sušenjem smo se znebili vse proste vode, ki se je nahajala na površini in v porah agregata. Vlažnost smo izračunali po spodnji enačbi (enačba 1)
Enačba 1
𝑤 = 100 ∗𝑀1− 𝑀3 𝑀3
39 Pri tem je:
M1 – masa vlažnega vzorca [g]
M3 – masa suhega vzorca [g]
w – vlažnost [%]
Slika 9: Vzorec črne jeklarske žlindre [lastni vir, 2021]
4.3.2 Vpijanje vode Opis metode
Vpijanje vode žlindrinega agregata smo določali v skladu s standardom SIST EN 1097-6:2013 [19], po metodi s piknometrom za zrna med 4 in 31,5 mm ter 0,063 in 4 mm. Po standardnem postopku smo s pomočjo piknometra izračunali maso vzorca agregata v notranje zasičenem površinsko suhem stanju in maso vzorca agregata sušenega v sušilnici do stalne mase. S pomočjo spodnje enačbe (enačba 2) smo izračunali vpijanje vode agregata.
Enačba 2
𝑊𝐴24= 100 ∗𝑀2− 𝑀3 𝑀3 Pri tem je:
M2 – masa notranje zasičenega in površinsko suhega agregata [g]
M3 – masa notranje suhega in površinsko suhega agregata [g]
WA24 – vpijanje vode [%]
40
V okviru diplomske naloge smo zamešali tri različne betonske mešanice, ki smo jih poimenovali MB-2, MB-6 in MB-8. Vse tri mešanice so vsebovale enako hidravlično vezivo, in sicer žlindrin cement z oznako CEM III/B 32,5 N-LH/SR in enako projektirano vodo-cementno razmerje. MB-2 je bila naša referenčna mešanica, ki je edina vsebovala samo apnenčev naravni agregat. V mešanicah 6 in MB-8 smo na mesto grobega naravnega agregata iz mešanice MB-2 vgradili agregat iz črne jeklarske žlindre, tako da je predstavljal 50-odstotni delež skupne prostornine agregata. Mešanici MB-6 in MB-8 sta se med seboj razlikovali v količini dodanega cementa in vode, in sicer je bila v mešanici MB-8 prostornina cementne paste višja za približno 2,5 % na račun prostornine agregata.
4.4.1 Vgrajeni materiali
4.4.1.1 Naravni agregat
V betonske kompozite smo vgrajevali apnenečev agregat različnih frakcij, in sicer 0/4, 4/8, 8/16, 16/32.
V kompozite smo vgrajevali apnenčev naravni in apnenčev drobljeni agregat frakcije 0/4.
4.4.1.2 Cement
Kot hidravlično vezivo v betonskih kompozitih smo uporabili cement z oznako CEM III/B 32,5 N-LH/SR.
Gre za žlindrin cement, čigar glavna sestavina je granulirana plavžna žlindra. Žlindrin cement ob vezanju razvija nizko hidratacijsko toploto, je bolj odporen proti delovanju sulfatov ter ima manjšo začetno trdnost kot Portland cement. Uporabljamo ga za potrebe masivnih in podmorskih gradenj [13].
4.4.1.3 Voda
Da bi v kompozitih lahko potekla hidratacija, smo vsaki mešanici dodali vodo iz javnega vodovoda.
4.4.1.4 Žlindrin agregat
V kompozite MB-6 in MB-8 smo vgradili agregat iz črne jeklarske žlindre frakcij 0/2, 2/4, 8/11, 0/22,4.
4.4.1.5 Dodatki
Za boljšo vgradljivost betona smo vsem trem mešanicam dodajali tudi superplastifikator Hiperplast 182.
4.4.2 Recepture mešanic betonskih kompozitov
Vse tri mešanice so bile projektirane z enakim vodo-cementnim razmerjem 0,47 in z ocenjeno prostornino por od 1,5 do 2 %. Ker so bile mešanice projektirane s predpostavko, da je agregat v z vodo zasičenem in površinsko suhem stanju, je bilo treba izračunati še vlažnost in vpijanje vode agregata, da bi lahko dobili pravo maso sestavin.
41 4.4.2.1 MB-2
Mešanica MB-2 je vsebovala samo apnenčev agregat, ki je zasedal približno 74 % prostornine mešanice, od tega je bilo približno 44 % drobnega in 30 % grobega agregata.
Preglednica 3: Prostorninski deleži agregata v mešanici MB-2
MB-2 agregata. Žlindrin in naravni agregat sta bila glede na prostornino v razmerju 1:1.
Preglednica 4: Prostorninski deleži agregata v mešanici MB-6
MB-6
Mešanica MB-8 je vsebovala približno 35,5 % drobnega apnenčevega in 35,5 % žlindrinega agregata.
Žlindrin in naravni agregat sta bila prav tako glede na prostornino v razmerju 1:1. V primerjavi s kompozitom MB-6 je mešanica MB-8 vsebovala 2,5 % več cementne paste.
Preglednica 5: Prostorninski deleži agregata v mešanici MB-8
MB-8
42
Potem ko smo izračunali prave recepture mešanic, smo vsako sestavino posebej stehtali in pripravili za mešanje. Z laboratorijskim mešalcem smo najprej suho zamešali agregat in cement ter nato dodali še vodo in superplastifikator. Suho mešanje je trajalo 30, mokro pa 180 sekund.
Slika 10: Priprava sestavin za suho mešanje [lastni vir, 2021]
4.4.4 Preiskave kompozitov 4.4.4.1 Preiskave svežega betona Opis metode
Vzorce za preiskave svežega betona smo odvzemali v skladu z SIST EN 12350-1:2009 [20]. Standard predpisuje, da je treba iz količine zamešanega betona, ki ga preizkušamo, odvzeti vsaj 1,5-krat večjo količino betona, kot jo potrebujemo za preiskavo svežih lastnosti betona, in ne manjše od 0,02 m3. 4.4.4.1.1 Preiskava konsistence – metoda s posedom
Opis metode
Konsistenco svežega betona smo določali po metodi s posedom, ki jo določa standard SIST EN 12350-2:2009 [21]. Pravilno odvzeti vzorec smo v treh plasteh vgradili v konus, ki smo ga napolnili do vrha in z zidarsko žlico odstranili presežek betona. Vse plasti smo vgradili v treh enako visokih slojih ter jih s petidvajsetimi udarci s standardno kovinsko palico vsakega posebej kompaktirali. Po tridesetih sekundah smo konus previdno odstranili in odmerili višinsko razliko (Δh) od vrha konusa do vrha betonskega stožca.
43 4.4.4.1.2 Prostorninska masa svežega betona
Opis metode
Svež beton smo vzorčili v skladu s SIST EN 12350-1:2009 [20] in ga vgrajevali v standardizirane kalupe, ki jih določa SIST EN 12390-1:2012 [22]. Kalupe smo najprej premazali z opažnim oljem, nato pa v dveh slojih po standardiziranem postopku vgradili in kompaktirali vzorec. Kompaktiranje smo izvedli z vibracijsko iglo z minimalno frekvenco 120Hz, ki smo jo le za kratek čas potopili 20 mm globoko v vzorec z namenom, da bi se čim bolj približali vgradnji masivnega in ne vibriranega betona.
Prostorninsko maso svežega betona smo določali v skladu s standardom SIST EN 12350-6:2019 [23].
Takoj po vgradnji vzorca v standardizirani kalup je sledilo tehtanje mase kalupe skupaj z betonsko mešanico. Če mase kalupa nismo poznali, smo jo predhodno določili. Prostorninsko maso smo izračunali po spodnji enačbi (enačba 3).
Enačba 3
Za potrebe preiskav strjenega betona smo za vsako mešanico pripravili vsaj šest standardiziranih kock dimenzij 15 cm x 15 cm x 15 cm in tri prizme dimenzij 10 cm x 10 cm x 40 cm, ki jih predpisuje standard
Za potrebe preiskav strjenega betona smo za vsako mešanico pripravili vsaj šest standardiziranih kock dimenzij 15 cm x 15 cm x 15 cm in tri prizme dimenzij 10 cm x 10 cm x 40 cm, ki jih predpisuje standard