Pogoji za prenehanje statusa odpadka

Odpadek izgubi status odpadka, ko je recikliran ali drugače predelan in če veljajo naslednji pogoji [5]:

➢ predelano snov ali predmet moramo nujno uporabiti za specifične namene,

➢ za predelano snov ali predmet obstaja trg ali povpraševanje, razen če jo predelovalec uporabi sam,

➢ predelana nova snov ali predmet izpolnjuje tehnične zahteve za specifične namene in zadosti predpisom, ki se uporabljajo za proizvode,

➢ uporaba predelane snovi ne vpliva škodljivo na okolje in zdravje ljudi.

25 2.3 Metalurška žlindra

Metalurška žlindra je trden ostanek proizvodnje pri procesu pridobivanja kovin po različnih metalurških postopkih, v katerih se med procesom samega pridobivanja kovin nabirajo nečistoče, ki so v kovinah nezaželene in jih zato iz procesa izločamo [4].

2.3.1 Delitev metalurških žlinder Delitev žlindre glede na njen izvor [4]:

➢ žlindra, ki nastane pri proizvodnji barvnih kovin (Cu, Pb, Zn, Al),

➢ žlindra, ki nastane pri proizvodnji železovih zlitin (železo in jeklo).

Večina današnje žlindre izvira iz proizvodnje kovin in jo lahko ločimo še glede na vrsto kovine, ki nastaja v proizvodnem procesu, in sicer [7]:

➢ železarska (GBS žlindra, ABS žlindra) in

➢ jeklarska žlindra (BOS žlindra, EAF-C žlindra, EAF-S žlindra, SMS žlindra).

Železarska žlindra nastaja pri taljenju in redukciji železove rude v plavžu in jo običajno imenujemo tudi plavžna žlindra [6].

Med jeklarsko žlindro uvrščamo tisto, ki nastaja pri proizvodnji jekla v konverterskih ali elektroobločnih pečeh. Če surovo jeklo podvržemo še nadaljnjim metalurškim postopkom, nastaja v tem primeru t. i.

sekundarna metalurška žlindra [9].

Poznamo tri vrste jeklarske žlindre, in sicer [4]:

➢ žlindra iz elektroobločnih peči (EAF C in EAF S),

➢ žlindra iz konverterskih peči (BOS) in

➢ žlindra iz procesov sekundarne metalurgije (SMS).

V nadaljevanju diplomske naloge se posvetim jeklarski žlindri iz elektroobločnih peči, ki jo proizvajamo v Sloveniji, namreč preiskave sem opravljal na agregatih iz EAF-C žlindre oz. t. i. črne jeklarske žlindre.

2.3.2 Jeklarska žlindra

2.3.2.1 Jeklarska žlindra iz elektroobločnih peči

Jeklarska žlindra iz elektroobločnih peči nastaja v elektroobločnih pečeh pri proizvodnem procesu pridobivanja surovega jekla, pri katerem velja za osnovno surovino odpadno jeklo (natančneje razrezano železo in pločevina), ki mu dodajamo apno, kisik in ogljik [2].

26

Slika 1: Črna jeklarska žlindra [4]

2.3.2.1.1 Vrste

V elektroobločnih pečeh lahko nastajata dve vrsti žlindre, ki se med seboj razlikujeta v kemijskih, fizikalnih in mineraloških lastnostih. V primeru proizvodnje nelegiranih oz. navadnih ogljikovih jekel nastaja t. i. črna jeklarska žlindra (EAF-C), ki velja za eno od najbolj perspektivnih vrst žlindre za nadaljnjo uporabo v graditeljstvu. V primeru proizvodnje nerjavnih visoko legiranih jekel pa nastaja bela jeklarska (EAF-S) ali sekundarna metalurška žlindra (SMS) [2].

2.3.1.1.2 Pridobivanje in nastanek

Slika 2: Proizvodni proces pridobivanja jekla po metodi »elektroobločne peči« [29]

27 Proces pridobivanja jeklarske žlindre (t. i. EAF-C in EAF-S) poteka skupaj s proizvodnjo jekla v elektroobločni peči, ki odpadno jeklo tali in nam omogoča njegovo 100-odstotno recikliranje.

Pretaljevanje se začne s polnitvijo peči z jeklenim odpadkom in primikom grafitnih elektrod, ki ga s pomočjo električne energije talijo. V peči se generirata električni oblok in toplota, kar povzroči dvig temperature na 1600 stopinj Celzija in s tem prehod jekla v tekoče agregatno stanje. Na vrhu taline se zaradi manjše prostorninske mase oblikuje plast žlindre, ki jo iz samega procesa izločimo, talino pa po sekundarnih metalurških postopkih po želji še naprej obdelujemo [2].

Slika 3: Elektroobločna peč [4]

Plast žlindre, nastala na vrhu taline, vsebuje nečistoče, kot so fosfor, aluminij, mangan in silicij, ki jih prvotno vsebuje odpadno jeklo ter jih zaradi neugodnega vpliva na mehanske lastnosti končnega izdelka iz postopka izločamo. Da bi se plast žlindre lahko oblikovala, je treba izvesti rafiniranje s pomočjo kisika, ki ga vbrizgavamo v talino in s tem omogočimo oksidacijo nečistoče. Med postopkom rafiniranja jeklu dodajamo tudi apno, ki skupaj z nečistočami ustvari plast žlindre, ta pa se dvigne na površje taline.

Po končanem rafiniranju, ko jeklo doseže željeno kemično sestavo, se talina in žlindra ločeno izločita iz postopka [7].

Poleg glavne vloge, ki je aborbcija nečistoč, ima žlindra tudi druge funkcije pri procesu rafiniranja jekla.

Ena od teh sta zaščita elektrod in ognjevzdržnih materialov pred toplotnim sevanjem pa tudi zaščita staljenega jekla pred ponovno oksidacijo, tako da deluje kot toplotni izolator ter poskrbi za toplotno učinkovitost elektroobločne peči [7].

28

Po končanem postopku taljenja v elektroobločni peči je treba žlindro deponirati in ustrezno ohlajati.

Prva faza ohlajanja se začne takoj po izlitju žlindre pod elektroobločno peč, kjer jo s pomočjo bagrov premešajo in naložijo na tovornjak. Da bi žlindra dobila ustrezno mikrostrukturo in da bi se nestabilni minerali (CaO – apno, MgO – magenzijev oksid) stabilizirali, je treba zagotoviti njeno počasno ohlajanje, ki je ključnega pomena za zagotavljanje kakovosti žlindrinega agregata. V ta namen žlindro odpeljemo na deponijo, kjer poteka druga faza nadzorovanega ohlajanja, tako da žlindro izpostavimo 15-dnevnemu vlaženju z vodo, prelaganju in ohlajanju na zraku. Za doseganje ustrezne prostorninske stabilnosti pa je treba izvesti še dodatno 30-dnevno ohlajanje in vlaženje žlindre [4].

S pravilnim ohlajanjem poskrbimo, da se v žlindri ustvari struktura, ki je enaka porfirski strukturi magmatskih kamnin, kar omogoča odlične mehanske lastnosti žlindrinega agregata, kot na primer visoko žilavost in dolgoročno hrapavost [4].

Doseganje prostorninske stabilnosti je zelo pomembno, saj žlindra vsebuje kalcijev oksid (CaO), zaradi apnenca, ki je predhodno med procesom pretaljevanja dodan k odpadnemu jeklu. Kalcijev oksid ali tudi živo apno v stiku z vlago preide v hidroksid, ki ima večjo prostornino kot CaO, kar pa lahko povzroči nabrekanje agregata ter posledično poškodbe na objektih in cestiščih. [8].

2.3.1.1.4 Lastnosti

Surova jeklarska žlindra iz elektroobločne peči je navadno grudaste oblike sive ali črne barve.

Površinska tekstura je hrapava in porozna s premerom por med 0,01–10 µm. Je zelo podobna agregatu z velikostjo med 5–40 mm, ki ga pogostokrat uporabjajo za gradbene namene. Znano je, da ima žlindra iz različnih krajev sveta različen videz in lastnosti, ki so odvisne od proizvajalca, vrste odpadnega jekla, peči in postopka rafiniranja [7].

Vodovpojnost in gostota sta prav tako odvisni od porekla žlindre ter se gibljeta med 0,5–4 % in med 2,8–3,9 g/cm³. Vodovpojnost velja za eno od ključnih lastnosti EAF žlindre in predstavlja sposobnost prodiranja tekočine v material [7].

2.3.1.1.5 Predelava v agregat

Po končani drugi fazi staranja potuje žlindra na linijo za drobljenje in magnetno separacijo, kjer poteka proces predelave surove žlindre v agregat. Postopek poteka v naslednjem vrstem redu [8]:

1. doziranje,

2. magnetno separiranje,

3. dvostopenjsko drobljenje in večstopenjsko sejanje agregata v različne frakcije.

Opazimo lahko, da je postopek predelave črne jeklarske žlindre v agregat zelo podoben tistemu pri naravnih agregatih, le z eno ključno razliko, in sicer žlindra potuje skozi proces magnetne separacije z namenom izločitve kovinskih delcev, ki so v agregatu nezaželeni [8].

29

Slika 4: Postopek predelave surove žlindre v agregat [29]

2.3.3 Uporaba in količine pridelave

Metalurška žlindra je lahko ob ustrezni predelavi uspešno uporabljena v različne namene. Kar 87 % metalurške žlindre, proizvedene v Evropi, uporabijo za gradbene namene, kar kaže na to, da je žlindra zelo uporaben, ekološki in ekonomičen gradbeni proizvod [9].

Podatki o količini proizvedene jeklarske žlindre v letu 2018 kažejo, da je je bilo v Evropi proizvedene kar 15,7 milijonov ton, od tega dobre štiri milijone ton črne jeklarske žlindre [10].

Slika 5: Količine proizvodnje posameznih vrst jeklarske žlindre [10].

30

➢ proizvodnja žlindrinega cementa in dodatek k betonu,

➢ gradnja voziščnih konstrukcij,

➢ metalurgija,

➢ hidrotehnika in

➢ poljedeljstvo.

Slika 6: Področja uporabe jeklarske žlindre [10].

Zgornja slika prikazuje deleže uporabe jeklarske žlindre na različnih področjih v Evropi leta 2018.

Opazimo lahko, da prevladuje uporaba žlindre v voziščnih konstrukcijah, kar pomeni, da se večina jeklarskih žlinder uporablja kot agregat za potrebe gradbeništva [10].

3 AGREGAT

3.1 Zgodovina

Agregati so bili na Zemlji že pred pojavom človeka, vse od začetka pa so izpostavljeni različnim zunanjim vplivom. Prvi beton so uporabljali že v starem Egiptu, in sicer kot malto, ki je povezovala večje kamne, ki so bili glavni gradbeni material pri gradnji piramid. S prihodom Rimljanov pa je vlogo glavnega gradbenega materiala prevzel beton, ki še dandanes velja za najpomembnejši gradbeni material. Rimljani so bili namreč odlični inženirji, ki so z betonom in kamnom gradili skoraj vse, od mostov pa do cest in ti svojo vlogo uspešno opravljajo še danes. Prav izum betona, katerega ostanke različnih oblik lahko najdemo v starodavnih objektih po vsem svetu, v skoraj vsaki državi sveta, je poskrbel za veliko povpraševanje po agregatu [11].

31 3.2 Definicija

Agregat je grob, kamnu podoben inerten material, sestavljen iz več različno velikih delcev velikosti od 0,1 do 50 mm. Sestavljen je lahko iz gramoza, lomljenca, peska, recikliranega betona, žlindre ali sintetičnega agregata. Gre za grobo ali drobno zrnat material, ki ga uporabljajo predvsem skupaj s hidravličnim vezivom za proizvodnjo betona ali malte. [12].

3.3 Uporaba

Področja uporabe agregata so [12]:

➢ nasipni material v voziščnih konstrukcijah,

➢ nasipni material v zgornjem ustroju železniške proge,

➢ prevladujoči material v betonskih kompozitih,

➢ polnilo, material za nasipavanje ter material za dreniranje in filtriranje

3.3.1 Vloga agregata v betonskih kompozitih

Beton je v ožjem pomenu keramični kompozitni material, pri katerem ima mineralni agregat vlogo polnila v matrici iz cementnega kamna. Cementni kamen strjenega betona nastane pri procesu hidratacije in strjevanja cementne paste, ki jo sestavljajo voda, vezivo, tj. cement in dodatki, s katerimi lahko spreminjamo lastnosti betona [13].

Sestava betonskega kompozita [13]:

➢ mineralni agregat,

➢ voda,

➢ cement,

➢ zračne pore (odprte in/ali zaprte).

Slika 7: Prostorninski delež sestavin v svežem betonu [14].

32

Slika 8: Prostorninski delež sestavin v strjenem betonu [14].

Beton je homogen material, v katerem mineralni agregat predstavlja nosilni skelet in glede na prostornino tudi prevladujočo sestavino. Zato so posledično tudi lastnosti svežega in strjenega betona močno odvisne od lastnosti mineralnega agregata [14].

Osnovne naloge agregata v betonskem kompozitu [14]:

➢ S svojimi zrni tvori skelet, ki betonskemu kompozitu povečuje trdnost, togost, odpornost proti obrabi in modul elastičnosti,

➢ povečuje prostornino betona in s tem poceni njegovo proizvodnjo ter

➢ zagotavlja njegovo dimenzijsko stabilnost.

Lastnosti agregata, ki vplivajo na lastnosti betonskega kompozita [14]:

➢ mineralna-petrografska sestava agregata vpliva na mehanske karakteristike in trajnost strjenega betona,

➢ zrnavostna sestava vpliva na obdelavnost svežega betona ter na gostoto in ekonomičnost,

➢ oblika in tekstura zrn vplivata na obdelavnost svežega betona ter sprijemnost cementnega kamna in agregata v strjenem betonu.

Kot smo že zgoraj omenili, je ena od glavnih nalog agregata, da v betonu s svojimi zrni tvori skelet, in sicer ga tvorijo groba agregatna zrna, ki so zelo toga in posledično ob obremenitvi betona prevzamejo največji delež obremenitve, ki se po kompozitu razporedi v razmerju togosti. Preostali del obremenitve prevzame cementi kamen [14].

Drugi ključni akter, ki ima vpliv na lastnosti in kakovost betona, poleg agregata, je kakovost cementne paste, ki je odvisna od cementa, vode in dodatkov. Parameter, ki ima največji vpliv na lastnosti betonskega kompozita, je v/c količnik, ki predstavlja razmerje med količino vode in cementa. Optimalno izrabo cementa v betonu lahko dosežemo z v/c količnikom 0,38, ko so vsa zrna cementa hidratizirana in je delež kapilarnih por minimalen, količina cementne paste pa zagotavlja, da je vsako od zrn agregata obvito s cementno pasto in da so vsi prostori med zrni agregata zapolnjeni s cementno pasto. V splošnem velja, da je v/c količnik obratno sorazmeren kakovosti betona ob pogoju enake vgradljivosti [13].

33 3.4 Klasifikacija

Agregate lahko klasificiramo na več načinov, in sicer glede na izvor, velikost, obliko in težo oz. gostoto [15].

3.4.1 Izvor

Agregati, ki jih vgrajujemo v konstrukcije, so običajno pridobljeni iz narave in pred vgradnjo primerno obdelani. Poznamo pa tudi agregate, ki so nastali indirektno in niso naravnega izvora [15].

Delitev agregatov glede na izvor [15]:

➢ naravni in

➢ umetni agregati.

3.4.1.1 Naravni agregati

Naravni so mineralni agregati, ki so pridobljeni z naravnih nahajališč peska in gramoza. Peščeni in gramozni agregati veljajo za najbolj razširjene in cenovno ugodne, ker jih ni treba dodatno rezati in drobiti. Drugi najbolj razširjeni mineralni agregati so pridobljeni v kamnolomih, ki jih je treba za nadaljnjo uporabo mehansko predelati [15].

Agregate, pridobljene v kamnolomih, lahko delimo še glede na izvor kamnine, iz katerih so pridobljeni, in sicer [15]:

➢ naravni agregati iz magmatskih,

➢ naravni agregati iz sedimentnih in

➢ naravni agregati iz metamorfnih kamnin.

3.4.1.2 Umetni agregati

Umetni agregati so mineralnega izvora, pripravljeni v industrijskem procesu pod vplivom toplotnih in/ali drugačnih sprememb in se zaradi tehničnih ali finančih razlogov ne vračajo nazaj v proizvodnjo [16].

3.4.1.2.1 Agregati iz črne jeklarske žlindre

Agregati iz črne jeklarske žlindre so umetni agregati mineralnega izvora, ki so pripravljeni v industrijskem procesu pod vplivom toplotnih in/ali drugačnih sprememb [4].

3.4.1.2.1.1 Lastnosti

Agregati iz črne jeklarske žlindre veljajo za zelo trdne, kompaktne in porozne agregate, ki se lahko po svojih lastnostih kosajo tudi z najkakovostnejšimi naravnimi agregati iz magmatskih kamnin. Imajo namreč zelo podobno mikrostrukturo kot magmatske kamnine, v določenih primerih uporabe pa kažejo celo boljše mehanske lastnosti od nje. Agregati iz črne jeklarske žlindre so si glede fizikalnih, kemijskih in mineraloških lastnosti med seboj zelo podobni, manjše razlike med lastnostmi pa nastajajo predvsem zaradi variacij proizvodnega procesa, načina ravnanja s tekočo žlindro, postopka staranja in načina predelave v agregat [25].

34

V splošnem je jeklarska žlindra sestavljena iz CaO, MgO, SiO2 in FeO oksidov, ki so prevladujoči in predstavljajo 88–90 % sestave. Delež vsakega posebej niha ter je odvisen od vhodne surovine – odpadnega jekla, vrste jekla, ki ga proizvajamo, in stanja peči [17].

V črni jeklarski žlindri glede na maso prevladujeta predvsem železova (FeO in Fe2O3) in kalcijev oksid (CaO), sledijo jim še magnezijev (MgO), silicijev (SiO2) in aluminijev (Al2O3) oksid. Deleži glavnih oksidov v črni jeklarski žlindri so prikazani v spodnji preglednici [4].

Preglednica 1: Kemična sestava oksidov v črni jeklarski žlindri [4].

Komponenta Delež (%)

FeO 30–40

CaO 20–35

Fe2O3 6–9

Al2O3 5–7

SiO2 5–12

MgO 4–12

Kemijska sestava variira od proizvajalca do proizvajalca ter zavisi od sestave odpadnega jekla, njegove proizvodnje in ognjevzdržne obloge v elektroobločni peči. Znano je, da ima vsaka kemična sestava žlindre različne lastnosti, ki močno vplivajo na njeno namembnost oz. nadaljnjo uporabo. Različnost v kemijski sestavi je ena od glavnih težav pri učinkovitosti recikliranja žlindre v nove industrijske izdelke [7].

3.3.1.2.1.3 Mineralna sestava

V črni jeklarski žlindri iz elektroobločnih peči prevladujejo naslednji minerali [4]:

➢ wustit (FeO),

➢ dikalcijev silikat ali belit (Ca2SiO4),

➢ trikalcijev silikat ali alit (Ca3SiO5),

➢ dikalcijev ferit ali brownmillerit (Ca2Fe2O5).

V manjših količinah jim sledijo še kromit (FeCrO4 ali MgCrO4), mayenit (Ca12Al14O33), gehlenit (Ca2Al2SiO7), apno (CaO) in periklaz (MgO) [4].

35 3.3.1.2.1.4 Mehansko-fizikalne lastnosti

Agregat iz črne jeklarske žlindre je trden, žilav in neenakomerno makroporozen. S svojimi lastnostmi spada med najbolj potencialne alternativne agregate za uporabo v konstrukcijske namene, kot so voziščne konstrukcije in proizvodnja betonskih kompozitov. Ključne lastnosti agregata iz črne jeklarske žlindre za uporabo v gradbeništvu, še posebej za vključevanje v asfaltne zmesi, so [4]:

➢ odpornost proti drobljenju,

➢ odpornost proti zmrzovanju/tajanju,

➢ odpornost proti obrabi,

➢ odpornost proti zaglajevanju in

➢ visoka adhezijska afiniteta do bitumna.

V primerjavi z najkakovostnejšimi agregati iz magmatskih kamnin imajo agregati iz črne jeklarske žlindre zelo podobne mehansko-fizikalne lastnosti. Manjše razlike se pojavijo le pri vpijanju vode in specifični teži, saj je žlindra bolj porozna in v povprečju za dvajset odstotkov težja od agregata iz magmatskih kamnin [4].

3.3.1.2.1.5 Uporaba v konstrukcijski industriji

V zadnjem obdobju je bilo narejenih veliko raziskav na temo uporabe agregatov iz odpadne elektroobločne žlindre za potrebe gradbeništva. V številnih študijah so se med najbolj optimalnimi izkazali agregati žlindre iz elektroobločnih peči, med katere uvrščamo tudi agregate iz črne jeklarske žlindre. Po navedbah Hosseini et al. je jeklarska žlindra najpogosteje reciklirana v agregate, ki so namenjeni vgradnji v betonske kompozite in v voziščne konstrukcije [7].

3.3.1.2.1.5.1 Konstrukcijski beton

Več različnih raziskovalcev je v preteklosti prišlo na idejo, da bi agregate iz elektroobločne žlindre uporabili pri proizvodnji konstrukcijskega betona. Tako sta Pellegrino in Gado dokazala, da imajo betonski kompoziti z agregati iz EAF žlindre primerljiv elastični modul in tlačno trdnost kot tradicionalni betonski kompoziti iz naravnega agregata. Ugotovila sta tudi, da ima takšen beton tudi pomanjkljivosti, kot so slabša prostorninska stabilnost in nižja obstojnost v zahtevnejših pogojih. Ta problem sta leta 2011 začeli preučevati tudi Ducman in Mladenovič, ki sta betonski kompozit z agregatom iz EAF žlindre izpostavili temperaturam med 700 in 800 stopinj Celzija ter ugotovili, da se pri takšni temperaturi mehanske lastnosti betona začnejo slabšati zaradi fazne transformacije, ki naj bi povzročila ekspanzijo in razpoke v materialu. Kot rešitev sta predlagali toplotno obdelavo in staranje žlindre pred vgradnjo v betonski kompozit [7].

Nato so leta 2013 Pellegrino et al. začeli raziskovanje mineralne sestave EAF žlindre z namenom izboljšanja obstojnosti oz. prostorninske stabilnosti betonskega kompozita, v katerega je ta vgrajena.

Prišel je do ugotovitve, da ima EAF žlindra omejene hidrirane proste okside, ki slabo vplivajo na trajnost betona [7].

36

uporabili namesto agregata iz naravnega granita. Ugotovili so, da je agregat iz EAF žlindre zmanjšal tako začetni kot končni čas vezanja betona, pri tem pa je bilo treba za želeno vgradljivost uporabiti več vode kot v betonskem kompozitu z naravnim granitnim agregatom. Izkazalo se je, da ima strjeni kompozit iz EAF žlindre tudi večjo tlačno in upogibno trdnost. Raziskavo so zaključili s trditvijo, da je reckliranje EAF žlindre v grobi agregat smiselno, saj ta prispeva k optimalnim mehanskim lastnostim strjenega betona [7].

V preglednici, so navedene prednosti in slabosti agregata iz črne jeklarske žlindre, za konstrukcijske namene [preglednica 2].

Preglednica 2: Prednosti in slabosti agregata iz črne jeklarske žlindre za konstrukcijske namene [7]

Prednosti Slabosti

Agregat za potrebe konstrukcijske

industrije

Tlačna trdnost in modul elastičnosti betona z agregatom iz EAF žlindre sta primerljiva s

tradicionalnim betonom iz naravnega agregata. Poleg tega je beton iz EAF žlindre

cenejši za izdelavo.

Beton z agregatom iz EAF žlindre je prostorninsko nestabilen in manj

trajen v ekstremnih pogojih.

Beton iz EAF žlindre ima 11 % višji absorpcijski koeficient.

Beton z agregatom iz EAF žlindre je bolj občutljiv na ponavljajoče se

cikle vlaženja in sušenja.

Asfaltni beton z agregatom iz EAF žlindre je bolj trajen.

EAF žlindra je v splošnem bolj porozna in ima lastnost višje absorpcije vode kot konvencionalni

materiali, ki jih uporabljajo v cestogradnji.

Vrednost modula elastičnosti in dinamičnega modula lezenja EAF žlindre lahko ob

pravilnem staranju žlindre zraste.

3.3.1.2.1.6 Nadzor kakovosti

Da bi omogočili varno uporabo agregata, ki med drugim velja tudi za gradbeni proizvod, mora proizvajalec veliko pozornosti nameniti stalnemu nadzoru kakovosti po sistemu 2+, ki ga zakonodaja (CD/89/106/EEC) predpisuje za tiste namene uporabe, pri katerih so zahteve za varnost visoke. Nadzor kakovosti po sistemu 2+ zahteva, da ima proizvajalec Certifikat kontrole proizvodnje ter za vsak posamezni proizvod Izjavo o skladnosti in Oznako CE [4].

Proizvajalec izvaja nadzor kakovosti v skladu z zahtevami harmoniziranih standardov za mineralne agregate, ki veljajo na območju EU in Slovenije, ki jih je privzela v svoj pravni red (Direktiva o gradbenih proizvodih; CD 89/106/EEC). Standardi definirajo ključne parametre materiala, način določanja parametrov ter način predstavljanja in vrednotenja rezultatov [4].

37 Poznamo pet standardov, ki predpisujejo zahteve za agregat glede na namen uporabe, in sicer [4]:

➢ SIST EN 13043 – Agregati za bitumenske zmesi ter površinske prevleke za ceste, letališča in druge prometne površine,

➢ SIST EN 13242 – Agregati za nevezane in hidravlično vezane materiale za uporabo v inženirskih objektih in za gradnjo cest,

➢ SIST EN 12620 – Agregati za beton,

➢ SIST EN 13139 – Agregati za malto,

➢ SIST EN 13383 – Kamen za obloge pri vodnih zgradbah in drugih gradbenih delih ter

➢ SIST EN 13450 – Agregati za grede železniških prog.

Poleg preverjanja standardnih zahtev za lastnosti agregata je treba za žlindrin agregat dodatno izpolniti

Poleg preverjanja standardnih zahtev za lastnosti agregata je treba za žlindrin agregat dodatno izpolniti

In document DIPLOMSKA NALOGA UNIVERZITETNI ŠTUDIJSKI PROGRAM PRVE STOPNJE GRADBENIŠTVOLjubljana, 2021 (Strani 24-0)