ANTROPOMETRIČNE METODE DELA

Antropometrične meritve smo izvedli na prej omenjenih šolah v ustreznih prostorih.

Izvajali smo jih v času pouka v dopoldanskem času. Dijaki, ki so bili merjeni, se tisto uro niso udeležili pouka določenega predmeta.

3.2.1 Antropometrični inštrumentarij

Meritve smo opravili s standardnim Martinovim inštrumentarijem, ki ustreza pogojem Mednarodnega biološkega programa (I.B.P.) (Weiner in Lourie, 1969). Za vse merjence smo uporabili isti inštrumentarij.

Uporabili smo sledeči antropometrični inštrumentarij:

- prenosno tehtnico, - antropometer, - pelvimeter,

- plastični merilni trak, - kaliper in

- dinamometer.

3.2.2 Antropometrične meritve

Antropometrične meritve so bile izvedene po standardnih antropometričnih metodah. Te smo povzeli po priporočilih Mednarodnega biološkega programa, ki zagotavlja enotno metodologijo meritev in s tem primerljivost podatkov (Weiner in Lourie, 1969).

Meritve smo izvedli v dopoldanskem času, saj nekatere antropometrične mere, zlasti telesna masa in višina, tekom dneva variirajo. Prostor, kjer so potekale meritve, je bil velik, dovolj osvetljen in primerno topel. Tako so lahko merjenci pristopili k meritvam bosi in v telovadnem dresu ali v spodnjem perilu.

Pred začetkom merjenja smo na vsakem merjencu otipali in določili ter po potrebi še označili specifične antropometrične točke. To so točno določene točke na telesu, ki omogočajo natančno merjenje in primerljivost rezultatov merjenj. Pri tem merjenec stoji v standardnem položaju. Drža telesa mora biti vzravnana, glava v položaju t. i. frankfurtske ravnine, roki sproščeni ob telesu, kolena stegnjena in peti pomaknjeni skupaj. Položaj frankfurtske ravnine pomeni, da je glava v takem položaju, da sta spodnji rob očesne

votline (točka orbitale) in zgornji rob vhoda v sluhovod (točka tragion) poravnana vodoravno.

Pri merjenju parnih segmentov smo se odločili za merjenje leve strani telesa. Rezultate meritev smo odčitali, ko je bil merilni inštrument na merjencu. Le-te smo sproti vpisali na antropometrični list, ki poleg antropometričnih mer obsega še datum merjenja in šifro dijaka. Meritve z dinamometrom smo izvedli na nedominantni roki. Pri merjenju kožnih gub in pri dinamometriji smo izvedli tri zaporedne meritve. Pri prvi meri smo upoštevali povprečno vrednost, pri slednji pa največjo. Ostale meritve so bile opravljene enkrat.

Antropometrične mere smo izbrali na osnovi namena magistrske naloge.

3.2.2.1 Telesna masa

Za merjenje telesne mase smo uporabili prenosno tehtnico, ki smo jo postavili na ravno podlago. Merjenec je stopil na tehtnico v spodnjem perilu ali kratkih hlačah in vrednost smo odčitali do 0.5 kg natančno.

3.2.2.2 Telesna višina

Telesno višino smo izmerili z antropometrom kot razdaljo med najvišjo točko na glavi -vertex in vodoravno podlago - basis. Pri tem stoji merjenec vzravnan s hrbtom pred antropometrom, roki ima spuščeni ob telesu, dlani pa obrnjeni k stegnom, stopali sta z medianima robovoma tvorili kot približno 60^o. Glava je v položaju frankfurtske ravnine.

Merjenec je bil bos, telesno maso pa je enakomerno razporedil na obe nogi (Lohman, 1988).

3.2.2.3 Sedna višina

Sedno višino smo izmerili s spodnjim delom antropometra, tako da smo ga postavili vertikalno sagitalno glede na hrbet, ne da bi se le-ta dotikal merjenca. Izmerili smo jo od točke subishiale do najvišje točke na glavi - vertex. Merjenec je sedel na mizi, tako da sta

bili koleni ob robu mize in skrčeni pod pravim kotom. Sedel je vzravnano, glava pa je bila v položaju frankfurtske ravnine. Roki sta počivali prosto na stegnih (Lohman, 1988).

3.2.2.4 Biakromialna širina ramen

Biakromialna širina ramen je razdalja med najbolj lateralnima robovoma akromionov -processus acromionalis. Merili smo jo z velikim šestilom - pelvimetrom, kjer merjenec stoji vzravnano s sproščenimi rameni. Koleni sta se dotikali z medianima stranema.

Merilec se je postavil za merjenca, otipal točki na obeh lopaticah, nanju nastavil kraka pelvimetra in odčital dobljeno vrednost (Lohman, 1988).

3.2.2.5 Bitrohanterična širina bokov

Bitrohanterično širino bokov smo izmerili s pelvimetrom, tako da smo z vrhovoma krakov pelvimetra pritisnili na najbolj lateralni točki velikih grč (trochanter maior) na stegnenicah. Merjenec je stal vzravnano, koleni sta se dotikali z medianima stranema, roki je odmaknil od mesta meritve. Merilec se je postavil pred merjenca in izmeril omenjeno mero (Lohman, 1988).

3.2.2.6 Obseg nadlahti

Obseg nadlahti smo merili s plastičnim merilnim trakom v vodoravni smeri na polovici označene razdalje med lateralnim delom akromiona - processus acromionalis in spodnjim robom olekranona - olecranon. Sredino nadlahti smo določili ob pravokotno upognjeni roki v komolcu in dlani obrnjeni navzgor. Sredino razdalje smo označili s kemičnim svinčnikom. Merjenec je stal. Opravili smo dve meritvi obsega nadlahti in sicer v relaksiranem in fleksiranem stanju (Lohman, 1988).

3.2.2.7 Debelina kožne gube na tricepsu

Merjenec je stal, roki pa je imel spuščeni ob telesu. Debelino kožne gube na tricepsu smo izmerili s kaliprom na dorzalni strani roke na polovici označene razdalje med lateralnim

delom akromiona - processus acromionalis in spodnjim robom olekranona - olecranon. S prsti smo privzdignili gubo v smeri mišičnih vlaken. Pri tem smo pazili, da smo dvignili le maščobno tkivo in nanj položili kaliper. Rezultate smo odčitali, ko se je kaliper ustalil na določeni vrednosti. Izvedli smo tri meritve zapovrstjo in izračunali skupno povprečje (Lohman, 1988).

3.2.2.8 Debelina subskapularne kožne gube

Med meritvijo smo se postavili za merjenca, ki je stal in imel roki spuščeni ob telesu.

Subskapularno kožno gubo smo privzdignili tik pod spodnjim vogalom lopatice - angulus inferior scapulae v smeri poteka široke hrbtne mišice - musculus latissimus dorsi. Meritve smo izvajali s kaliprom trikrat in izračunali povprečje (Lohman, 1988).

3.2.2.9 Dinamometrija

Za vrednotenje moči stiska roke smo uporabili Smedleyev ročni dinamometer.

Z merilnim trakom smo najprej izmerili razdaljo med vrhom palca na roki in točko, kjer se palec povezuje z dlanjo. Ta meritev je pomembna za prilagoditev dinamometra posamezniku. Z vrtenjem notranjega obroča smo ga uravnali, da se je pokazala na zunanjem obroču polovična izmerjena vrednost prej omenjene razdalje. Tako se dinamometer prilagodi in ustreza posameznikovim zahtevam, saj se tako drugi prstni člen optimalno opre na notranji obroč dinamometra. Ko je bil dinamometer uravnan za posameznika, se je ročaj zaklenil, saj se tako prepreči vrtenje med uporabo.

Merjenec je imel tri poskuse stiska, ki smo jih izvajali na nedominantni roki. Med posameznimi poskusi je bil potreben vsaj 10-sekundni počitek, saj se tako prepreči prekomerna utrujenost. Po koncu vsakega poskusa smo odčitali in zapisali vrednost ter kazalec naravnali na začetno vrednost. Med merjenjem se je lahko merjenec spodbujal, da je dosegel čim boljši rezultat. Med tremi dobljenimi vrednostmi smo upoštevali največjo.