Rast in razvoj mladostnika

Rast in razvoj v času otroštva in zgodnje adolescence sta odločilnega pomena za razvoj mladostnika v pozni adolescenci in zgodnji odrasli dobi. Puberteta je ena najpomembnejših obdobij otrokovega razvoja. Prehod iz otroštva v adolescenčno obdobje rasti in razvoja je zaznamovano s popolno spremembo hitrosti rasti od deceleracije k akceleraciji (Bogin, 1999).

Adolescenca je obdobje v razvoju in se nanaša na čas med puberteto in odraslostjo. Razvoj v adolescenci se odvija na različnih nivojih: biološkem, psihološkem in socialnem. Vsi omenjeni nivoji pa se med sabo prepletajo (Marjanovič Umek in sod., 2004).

Adolescenčna doba traja 5 do 6 let; pri deklicah približno do 16. leta in do 18. leta pri dečkih. Različni avtorji navajajo različne časovne opredelitve posameznih faz. V predpuberteti je zaznan močan adolescenčni sunek hitre rasti v višino in pridobivanja telesne mase. Zagon rasti v višino je posledica pospešene rasti epifiznih hrustančnih ploščic. Te se v celoti zamenjajo s kostnim tkivom in tako se zaključi rast skeletnih delov telesa. Rast v višino se kaže zlasti v pospešeni rasti spodnjih ekstremitet in trupa. Mišičje se krepi in posledično narašča masa rok, kar se kaže v povešanju ram. Z rastjo skeleta in povečevanjem mišične mase se poveča sama telesna masa. V tem času doseže krivulja rasti

maščobnega tkiva svojo minimalno vrednost. Potreba po energiji za tvorbo skeletnih in mišičnih elementov je namreč največja. Ta padec ni tako izrazit pri deklicah kot pri dečkih.

Zato imajo dekleta v puberteti več podkožnega maščevja kot dečki, kar velja tudi za odraslo stanje. Pri ženskah so trupne kožne gube vedno tanjše od kožnih gub na nadlahti.

Pri dečkih pa velja enako do 16. leta starosti, nakar postanejo kožne gube na nadlahti tanjše od trupnih (Štefančič, 1988).

V puberteti se razvijejo sekundarni spolni znaki. Izraščanje stalnega zobovja se skoraj zaključi, spremeni se sestava telesa, predvsem količina in razporeditev maščevja, v povezavi z rastjo in razvojem mišičja (Tanner, 1978).

Prvi znanilec nastopa pubertete pri dečkih je povečanje testisov ter sprememba barve in teksture kože modnika. Zupančičeva (1996) navaja, da se puberteta začne s povečanim izločanjem spolnih hormonov, kar povzroči specifične telesne spremembe. Malo za tem pride do podaljšanja penisa, razvijeta se semenjaka in prostata, pojavi se sramna poraščenost. Vsi ti znaki se pojavijo med 9. in 17. letom starosti, kar pomeni, da nastop pubertete močno variira od posameznika do posameznika. Testisi se začnejo razvijati pred penisom in ga za penisom tudi zaključijo. Po aktivaciji testisov dosežejo dečki skoraj odraslo telesno višino, funkcionalni pa postanejo tudi akcesorni razmnoževalni organi.

Razvijejo se sekundarni spolni znaki in mišičje odraslega moškega. Rastni sunek in rast drugih telesnih proporcev se ponavadi prične kakšno leto po prvem povečanju testisov in doseže maksimum pri približno 14. letih. V istem času se pojavi tudi podpazdušna poraščenost, nekoliko pozneje pa še obrazna. Telesna poraščenost se prične pojavljati pri prvi poraščenosti obraza in se nadaljuje še dolgo v obdobje po puberteti (Malina, 1974).

Rastni sunek se za vse dele telesa ne začne sočasno. Glava je že ob rojstvu skoraj tako velika kot v odraslem stanju. Do konca 6. leta starosti doseže že 91 % končne velikosti (Sinclair, 1973). Skeletni deli telesa dosežejo sunek rasti pred rastnim sunkom mišičja.

Različni deli skeleta dosežejo vrh rasti v različnih starostih (Bogin, 1999). Najprej se pojavi pospešena rast spodnjih ekstremitet. Najprej se razvije stopalo, čemur sledi golen in šele nato stegenski del noge. Sledi rast širine bokov in prsnega koša. Svoj vrh rasti pa kot zadnja doseže širina ramen, ki sovpada z rastjo sedne višine in naraščanjem mišične mase.

Vrh v rasti mišične mase je večji pri dečkih kot pri deklicah, zato imajo moški večji delež mišične mase od žensk. Deklice prej dosežejo vrh rasti mišične mase, zato so krajše obdobje med 11. in 14. letom tudi bolj mišičaste (Tanner, 1978; Devetak, 1997; Bodszar in Susanne, 1998; Štefančič in Tomazo-Ravnik, 1998). Najpogosteje pride do nihanj v mišični masi zaradi nezadostne prehranjenosti ali telesne dejavnosti (Ulijaszek in sod., 1998; Bogin, 1999; Zerbo-Šporin, 2002).

Povečanje mišične mase je povezano z mišično močjo. V puberteti se poveča število mišičnih vlaken in jeder v njih; s tem pa tudi količina kontraktilnih proteinov, kar poveča mišično moč. Mišična moč narašča linearno s starostjo od zgodnjega otroštva do 13.

oziroma 14. leta pri dečkih in do 15. leta pri deklicah (Ulijaszek in sod., 1998; Bogin, 1999). Dečki imajo večjo mišično moč kot deklice, predvsem v prijemu in potegu roke. To je tudi posledica njihovih anatomskih posebnosti. Dečki med 13. in 17. letom podvojijo indeks mišične moči. Največjo mišično moč dosežejo pri starosti od 25 do 30 let (Sinclair, 1973). Adolescenčni vrh mišične moči se pojavi od 9 mesecev do enega leta po dosegu vrha telesne mase. Otroci, ki zgodaj dozorevajo, imajo večjo mišično moč kot pozno dozorevajoči otroci. Pozneje se ta razlika v mišični moči med zgodaj in pozno dozorelimi otroci izenači (Ulijaszek in sod., 1998; Bogin, 1999; Nicoletti in sod., 2004).

Pusta telesna masa je torej večja pri dečkih. V puberteti se količina maščevja in brezmaščobne mase deklic značilno ne spreminjata, pri dečkih pa je zaslediti rast brezmaščobne mase. Večanje obsega nadlahti pri dečkih je posledica intenzivnejše rasti mišičja na nadlahti, medtem ko se deklicam v tem obdobju mišična in maščobna masa povečujeta enakomerneje (Štefančič in Tomazo-Ravnik, 1998). Odrasli moški imajo torej večjo brezmaščobno maso kot ženske, ženske pa imajo večjo povprečno vsebnost maščevja in sicer 23 %, moški pa le 15 % (Heyward in Stolarczyk, 1996).

Intenzivnejše kopičenje maščobnega tkiva opazimo od 7. leta starosti naprej, pa vse do zgodnje pubertete. V času rastnega sunka je rast maščobnega tkiva minimalna, saj je poraba maščob zaradi rastnega sunka v višino največja (Tanner, 1978; Štefančič, 1988;

Zerbo-Šporin, 2002). Podkožna maščoba ni enakomerno porazdeljena po telesu.

Najpogosteje se pojavlja na trebuhu, bokih, med lopaticama in notranji strani stegen.

Značilna je tudi spolna razlika v nalaganju podkožnega maščevja. Tako poznamo specifična mesta zamaščenosti pri moških in ženskah (Tomazo-Ravnik, 1999). V predpuberteti se porazdelitev maščevja med spoloma značilno ne razlikuje, med puberteto pa se te razlike izoblikujejo. Poznamo dva skrajna in en vmesni tip porazdelitve maščevja.

Pri centralnem ali androidnem tipu, ki prevladuje pri moških, se maščevje nalaga predvsem v predelu trebuha. Pri perifernem ali ginoidnem tipu, ki prevladuje pri ženskah, pa se maščevje nalaga pretežno na bokih in stegnih. Vmesni ali intermediani tip porazdelitve maščevja pa predstavlja vmesno obliko porazdelitve maščevja (Sentočnik, 2000; Zerbo-Šporin, 2002). Tomazo-Ravnikova (1998) je v svoji doktorski disertaciji analizirala sestavo telesa in somatotip mladine. Rezultati izkazujejo izrazitejšo ekstremitetno zamaščenost in večjo količino maščevja pri ženskah kot pri moških. Deklice imajo že od rojstva večji delež maščobnega tkiva, kar se ohranja v vseh starostnih obdobjih (Tomazo-Ravnik, 2001).

Intenzivnejše naraščanje telesne višine se prične med 10. in 11. letom pri deklicah in 12. in 13. letom pri dečkih. Traja približno dve do dve in pol let. V tem času dečki pridobijo v povprečju 20 cm, deklice pa 16 cm (Tomazo-Ravnik, 2000). V letu, ko opazimo največje prirastke, dečki zrastejo od 7 do 12 cm, deklice pa 6 do 10 cm (Sinclair in Dangerfield, 1998). Dekleta dosežejo 98 % končne telesne višine v povprečju pri 16.5 letih, fantje pa med 17. in 18. letom (Tomazo-Ravnik, 2000). Z rastjo skeleta in povečevanjem mišične mase se posledično povečuje tudi telesna masa. Dečki v obdobju intenzivnih telesnih sprememb pridobijo 20 kg, deklice pa 16 kg (Sinclair in Dangerfield, 1998). Po 14. letu dečki prerastejo deklice in so v odrasli dobi za približno 10 % višji in težji (Sinclair, 1973;

Bogin, 1999).

Rast skeleta in mišic se večinoma sklada z rastno krivuljo telesne višine. Enako velja tudi za rastne krivulje notranjih organov, kot so jetra, vranica in ledvice. Možgani in lobanja, reproduktivni organi, limfni organi in podkožna maščoba pa imajo drugačne, specifične rastne krivulje (Tanner, 1990). Zaradi tega je težko izdelati univerzalno krivuljo rasti, ki bi opisovala celoten proces. Telesno višino na primer sestavljajo dolžina nog in trupa ter višina glave, vse te komponente pa imajo opazno različne rastne krivulje (Harrison, 1990).