Puberteta je eno najpomembnejših obdobij v otrokovem razvoju. Za puberteto značilne hormonalne spremembe izzovejo razvoj spolnih organov in sekundarnih spolnih znakov.
Adolescenčni sunek hitre rasti, kateremu sledi spolno dozorevanje, je prvi znanilec razvoja.
Puberteto spremljajo značilne spremembe telesnih proporcev in drugačna razporeditev mehkih tkiv, ki jasno loči ženski in moški somatotip. Spremenijo se tudi relativna razmerja med kostnimi, mišičnimi in maščobnimi tkivi (Štefančič in Leben-Seljak, 1994; Štefančič in sod., 1996). Značilna oblika telesa v različnih obdobjih življenja je posledica različne hitrosti rasti posameznih organov in delov telesa (Bogin, 1999).
Sestavo telesa živega organizma lahko proučujemo z več vidikov in s pomočjo različnih metod. Sestavo telesa lahko obravnavamo na kemični ali na anatomski ravni. Slednja določa vsebnost posameznih tkiv v telesu. Tako v splošnem delimo metode sestave telesa na direktne (podvodno tehtanje, uporaba ultrazvoka…) in indirektne (antropometrične metode in uporaba regresijskih enačb). Vse te metode so pripomogle k razrešitvi mnogih problemov sodobnega načina življenja ter omogočile proučevanja vplivov bolezni, telesnih aktivnosti, prehrane, rasti in razvoja ter podobnih pojavov na človeško telo (Tomazo-Ravnik, 1994). V raziskavah telesne sestave prevladuje t. i. dvokomponentni model proučevanja telesa, kjer je telesna masa razdeljena na maščobno in brezmaščobno maso (Tomazo-Ravnik, 1994; Zerbo-Šporin, 2002).
V raziskavah telesnih značilnosti vzorca populacije se pogosto uporabljajo antropometrične meritve. Te meritve so uporabne, neinvazivne, zanesljive in cenovno dostopne in kot take omogočajo delo na terenu. Za ovrednotenje izmerjenih telesnih mer obstajajo različna razmerja, ki podajo stanje telesa in referenčne vrednosti, ki omogočajo primerjave (Bogin, 1999; Nicoletti, 2004).
Oblika telesa, rast in razvoj otroka ali odraslega je posledica skupnega delovanja genetskih dejavnikov in dejavnikov okolja (Tanner, 1990; Štefančič, 1992). Oblika, velikost telesa in vzorec nalaganja maščobnega tkiva ter vzorec rasti se podedujejo. Dednost ne vpliva le na končno telesno višino, temveč tudi na samo hitrost razvoja. Med dejavnike okolja pa
uvrščamo zlasti gmotni položaj družine, prehrano, urbanizacijo in zdravstveno stanje (Ulijaszek in sod., 1998; Bogin, 1999; Nicoletti, 2004).
Mladostniki v svojem razvoju doživljajo korenite spremembe tako v fizičnem kot psihičnem smislu. Hitre rastne in razvojne spremembe vplivajo na njihovo lastno telesno samopodobo. Samopodobo posameznika pomembno sooblikujejo tako resnične in vidne značilnosti telesa ter telesnih potez kot tudi notranji, čustveni odnos do njih. Na samopodobo vpliva tudi prepričanje, kako posameznika vidijo drugi. Ne glede na to, kako je mladostnikova postava dejansko skladna z zaznavo lastnega telesa in mnenjem drugih o njem, pa lahko telesna samopodoba pomembno vpliva na mladostnikovo samozavest, samospoštovanje, počutje, obnašanje in odnose z drugimi (Kobal, 2000). V adolescenci je odnos do lastnega videza pomemben del samopodobe in bolj kot v drugih življenjskih obdobjih vpliva na posameznikovo vrednostno oceno samega sebe (Tomori in sod., 1998, Kuhar, 2002).
Vendar pa na samopodobo ne vpliva le samoocena, ampak je odvisna od številnih dejavnikov kot so družina, kultura, družbene predstave ideala telesa ženske in moškega, telesna masa in različne oblike medijskih sporočil (Kobal, 2000).
Precej raziskav je bilo narejenih pri dekletih, manjša pozornost pa se posveča fantom in njihovi samopodobi. Zaradi tega želimo s pričujočo raziskavo prispevati delček k temu nepoznavanju, saj nezadovoljstvo s telesnim videzom med moškimi, zlasti mlajšimi, narašča (Grogan, 1999; Olivardia, 2002). Pogosto se namreč izkazuje, da se mladostniki preveč obremenjujejo s temi navideznimi problemi, kot je to sicer potrebno. Stabilna in pozitivna samopodoba namreč vodi do družbeno sprejete in uspešne osebnosti.
Pričujoče magistrsko delo temelji na raziskavi 16-letnih dijakov, ki prihajajo iz severovzhodne Slovenije. Vključuje antropometrične meritve, s katerimi smo ocenili telesne značilnosti fantov in obravnavo vprašalnika, ki so ga izpolnili isti fantje. Na podlagi kategorij ITM smo fante razvrstili v posamezne skupine. Zaradi primerjav z meritvami, ki so uporabljale to razvrstitev smo uporabili razvrstitev po Tomazo-Ravnikovi (1994). Nadalje smo primerjali izmerjene in izračunane vrednosti antropometričnih
parametrov z rezultati odgovorov na vprašanja. Vprašanja so bila sestavljena glede na namen naloge.
Ta raziskava je pomembna, saj je izvedena na območju severovzhodne Slovenije, kjer je premalo tovrstnih raziskav. Predstavlja vir podatkov za primerjave tako med slovenskimi regijami kot tudi državami. Hkrati bo moč ugotoviti morebitne posebnosti našega vzorca, saj velja to območje za izrazito podeželsko. Po drugi strani pa bo to pomembno za starše in skupine ljudi, ki se vsakodnevno srečujejo z mladostniki in njihovimi problemi.
Namen dela
- Določiti sestavo telesa dijakov (količino maščevja in mišičja).
- Na podlagi kategorije ITM določiti fante s prenizko, normalno in previsoko telesno maso.
- Oceniti telesno postavo na osnovi razmerij (ITM, Manouvrierjev indeks, Valloajev indeks).
- Oceniti jakost in količino mišičja na osnovi analize antropometrije nadlahti in dinamometrije.
- Določiti dejavnike okolja, ki vplivajo na dejanske in pričakovane vrednosti telesnih parametrov in na njihovo samopodobo.
- Ugotoviti v kolikšni meri se dejanske izmerjene vrednosti določenih parametrov pri posameznih fantih ujemajo z njihovo oceno in vrednotenjem lastnega telesa.
Hipoteze
- Pri dijakih prevladuje mišična masa pred maščobno maso.
- Dijaki so zadovoljni s svojo telesno podobo.
- Rezultati antropometričnih meritev se ujemajo z njihovo oceno lastne samopodobe.
- Debelejši in presuhi fantje so manj zadovoljni s svojo telesno podobo.
- Višja izobrazba staršev vpliva na skrb za telo in telesno podobo.
- Kvaliteta prehrane vpliva na ustreznejše telesne značilnosti.
2 PREGLED OBJAV