Antropometrija obraza

Za nas je pomembna mera ch-ch. Ko se usta odprejo, se mere glede širine ust ne spremenijo.

Slika 5: Antropometrija obraza Vir: ResearchGate 2006.

11 3.2 Načrtovanje ergonomskega izdelka

Balantič, Polajnar in Jevšnik (2016, 78) pravijo, da poznamo veliko različnih postopkov, kako načrtovati izdelek.

Razdelili so jih v štiri faze:

 faza razjasnitve,

 faza zasnove,

 faza snovanja in

 faza razdelave.

Pri načrtovanju ergonomskega izdelka si lahko pomagamo z različnimi modeli. Najbolj uporaben je spiralni model.

Boehm (1988, cit. po Balantič, Polajnar in Jevšnik 2016, 78) je predstavil prvi spiralni model, ki je bil sestavljen iz štirih polj.

I. določi (preglej),

II. ovrednoti (analiziraj tveganje in izdelaj prototip), III. razvijaj (projektiraj) in

IV. planiraj (vrednoti potrošnikovo mnenje in načrtuj naslednjo fazo).

Slika 6: Značilna polja spiralnega modela Vir: Balantič, Polajnar in Jevšnik 2016, 79.

Slika 7: Prirejen spiralni model Vir: Balantič, Polajnar in Jevšnik 2016, 79. Spoznali smo elemente ergonomije. V nadaljevanju bomo spoznali vilice.

12 4 VILICE

V tem poglavju predstavljamo, kaj so vilice na splošno, kako jih pravilno držimo v rokah, kratko zgodovino ter vrste vilic.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2008, 3210) je zapisano, da so vilice: »priprava iz rogljev in ročaja za nabadanje kosov hrane.«

Pribor je različnih velikosti in oblik. Je del inventarja za kulturno zaužitje obrokov. Narejen je iz kromargana, srebra ali zlata (Kovač 2010, 6). Vilice zraven noža in žlice spadajo med pribor.

Uporabljajo se pri hranjenju.

Vilice se vedno nahajajo na levi strani krožnika. Držimo jih v levi roki. V desni roki jih lahko držimo le takrat, ko ne uporabljamo noža. Hrano z vilic nikoli ne vzamemo z zobmi, ampak vedno z usti.

Ko vilice primemo v levo roko morajo zobci biti obrnjeni navzdol, proti krožniku. Levi kazalec prislonimo med koncem glave vilic in začetkom vratu vilic. Ostali štirje prsti objamejo vilice.

Slika 8: Pribor

Slika 9: Vilice v levi roki

13

Če pa držimo vilice v desni roki, so zobci obrnjeni navzgor proti levi strani. Vilice so naslonjene na rob dlani med palcem in kazalcem, vrat vilic pa na sredinec. Palec je položen nekje na sredine vratu vilic, prav tako kazalec.

Slika 10: Vilice v desni roki 4.1 Zgodovina vilic

Sprva je človeštvo več kot tisoč let jedlo z rokami, in sicer vse do rojstva civilizacije, ko se je začela uporaba različnih orodij za pripravo hrane. Večina arheoloških odkritij zajema odkritje koničastih posod iz različnih materialov, od živalskih kosti do jekla (Venosta b.l.).

Prva uporaba vilic sega v rimske čase. Te vilice je mogoče najti v italijanskem muzeju »Museo di Ventimiglia«, ki dokazuje o uporabi vilic v 1. in 2. stoletju pred našim štetjem. Kljub vsemu so v tem času ljudje še zmeraj pogosteje uporabljali roke kot vilice (Venosta b.l.).

Slika 11: Roman Fork Vir: Venosta b.l.

Šele v zgodnjem srednjem veku, najverjetneje na sodiščih v antičnogrškem mestu Bizanc, so bile vilice pogosteje uporabljene. Italijanska literatura priča o uporabi vilic po letu 1000 v mestih, kot so Benetke, Pisa in Firence. V skladu s temi poročili so bile vilice še posebej uporabljene med trgovci in srednjim slojem, medtem ko so med plemstvom prevladovale namizne tablice, poimenovane Ovid, ki so bile sestavljene iz treh prstov, s katerimi so pobirali hrano neposredno s krožnika (Venosta b.l.).

Šele okoli leta 1500 so vilice predstavljale simbol lepega obnašanja. Vilice so se tako počasi začele razširjati z italijanskih sodišč po vsej Evropi, najprej v Francijo, zahvaljujoč Catherine de Medici, in nato proti sodiščem v Severni Evropi. Šele v drugi polovici 17. stoletja so vilice postale običajno orodje za prehranjevanje (Venosta b.l.).

14

Slika 12: Vilice v 16. stoletju Vir: Venosta b.l.

Danes lahko vilice uporabljamo skorajda vsi in tako predstavljajo enega najbolj uporabljenih izumov v zgodovini človeštva (Venosta b.l.).

4.2 Vrste vilic

Poznamo več vrst vilic (Venosta b.l.):

 Namizne vilice: Uporabljamo jih pri glavnih jedeh, pri hranjenju s testeninami, riževimi jedmi, mesom ali zelenjavo. Imajo štiri roglje. Velike so 20 cm.

 Vilice za sadje: Uporabljamo jih pri predjedeh in sadju. Sadne vilice imajo štiri roglje.

Vilice so manjše od namiznih vilic. Velike so 12 cm.

 Desertne vilice: Uporabljamo jih za sladice. Imajo samo tri roglje. Vilice so manjše od namiznih vilic in tudi od sadnih vilic. Velike so 10 cm.

 Vilice za ribe: Namenjene so jedem, ki temeljijo na ribah. Skupaj z ribjim nožem očistimo ribe. Imajo štiri roglje.

 Vilice za rezine (npr. pršut): Uporabljamo jih za pobiranje tankih rezin. Imajo samo dva roglja.

 Polžaste vilice: Uporabljajo se za aperitive, oljke, polže, škampe ter druge manjše predjedi.

Imajo samo dva roglja.

 Vilice za solato: Uporabljajo se za solato in zelenjavo. Imajo posebno obliko, ki pomaga pri mešanju.

 Servirne vilice: Uporabljajo se za stranske jedi. Imajo tri roglje in so v pomoč pri nabadanju tankih mesnih rezin.

 Vilice za pečenje: Uporabljajo se za nabadanje velikega kosa mesa med fazo rezanja ter pri kuhanju. Pečene vilice so največje. Imajo samo dva roglja.

Spoznali smo vilice. V nadaljevanju bomo spoznali razvoj lastnega izdelka.

15 5 RAZVIJANJE NOVEGA IZDELKA

V tem poglavju na splošno predstavljamo idejo, mojo pot do ideje za vilice, 3D-tiskanje, uporabo vilic ter primerjavo rogljev različnih vilic.

Ko se podjetje ali posameznik odloči, da bo svojo idejo dokončal v končni izdelek, je šele na začetku. Razmišljati mora o svoji prihodnosti in samem razvoju izdelka, zato mora čim prej začeti razvijati prototip. S prototipom ugotovimo slabosti in pomanjkljivosti izdelka. Ko smo s prototipom zadovoljni, začnemo izdelovati končne izdelke. Postopek razvoja je dolg, saj je treba vsako fazo dobro proučiti.

5.1 Ideja

Za filozofa Immanuela Kanta je ideja najvišji pojem uma (Leksikon CZ 1979, cit. po Likar 2001, 16).

»Ideja je zamisel, ki se porodi inovatorju sama od sebe ali ob nekem dogodku. Običajno se hitro pojavi, vendar lahko tudi hitro izgine, zato ni najpomembnejši trenutek, ko nas nekaj navdahne, temveč poznejši trenutek, ko se te ideje zavemo in postanemo nanjo pozorni.« (Trstenjak 1981, cit. po Likar 2001, 16)

»Ideja je misel, podoba, oblika, videz, umsko izoblikovan splošni pojem o nekem pojavu, procesu, predmetu, zamisel ali okvirni načrt nečesa, središčna misel oziroma sporočilo nekega filozofa ali znanstvenega dela. Ideja je vsebina zavesti.« (Sruk 1985, cit. po Likar 2001, 16) V Velikem ugankarskem slovarju (2006, 398) je zapisano, da je ideja »domislica, misel, predstava, pojem, zamisel ter načrt.«

Ideja je neka nova zamisel, ki se ti lahko pripeti kadarkoli.

Do idej lahko pridemo na različne načine (Lešnjak, 2014):

 kombinacija dveh ali več idej na nov način,

 reševanje problemov ljudi,

 ugotavljanje, v čem šepajo konkurenti,

 razvoj posla iz konjička,

 preoblikovanje odpadnih stvari v koristne izdelke,

 viharjenje možganov v skupini,

 pogovor in poslušanje ljudi,

 iskanje vezi na trgu,

 nov način, kako naredimo znano stvar,

 izboljšanje izdelka ali storitve,

 sanjanje in domišljija,

16

 tržna raziskava,

 razmišljanje, čemu ljudje stvari rabijo in čemu ne, kaj stvari so,

 odziv na izjave ljudi,

 nenehno iskanje možnosti.

Ko se odločamo o proizvodnji izdelka, si moramo odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj (Lešnjak, 2014):

1. Ali je izdelek že na trgu?

2. Ali bomo šli v variacijo (sprememba funkcij, barve, materiala …) izdelka, ki je že na trgu?

Ali bomo šli v inovacijo (izum oziroma uvajanje nečesa novega na trg)?

3. Kdo bo kupec?

4. Kakšna bo cena?

5. Kakšen je življenjski cikel izdelka?

6. Kakšni bodo stroški proizvodnje?

7. Za kakšno vrsto proizvodnje se bomo odločili?

8. Kdo je naša konkurenca?

Če si odgovorimo na ta vprašanja, smo že skoraj na pol poti. S temi vprašanji ugotovimo bistvene stvari glede trga, izdelka, kupcev, cene, stroškov, konkurence ter proizvodnje.

5.2 Moja pot do ideje in risanje vilic

Sem velika ljubiteljica špagetov. Velikokrat so me špageti spravljali v slabo voljo, saj mi jih ni uspelo zaviti na vilice. V 2. letniku srednje šole pri uri zgodovine se mi je porodila ideja, na kakšen način bi lahko izboljšala navadne vilice, da mi špageti ne bi padli z nje. Tako sem prišla do rešitve, da bi lahko naredila zareze med roglji. Ideja je nato ostala v mojih mislih in se nikamor ni premaknila. V 2. letniku študija sem si izbrala izbirni predmet Od ideje do izdelka, saj sem po tihem upala, da bom to idejo premaknila naprej. Pri tem predmetu smo morali idejo, ki smo si jo zamislili, oblikovati v končni izdelek in jo predstaviti v seminarski nalogi. Najprej sem narisala lastnoročni načrt s kotnimi merami, nato pa mi ga je programer na laserju prenesel v program Kadman, ki je programsko orodje za laserski razrez.

Slika 13: Lastnoročno risanje mer

17

Slika 14: Risba, narisana v programu Kadman

Program Kadman se prek računalniške povezave prenese na stroj laser. Na mizo laserja je posluževalec na laserju namestil 2-mm ploščo inox in laser je z žarkom dušika izrezal programski izdelek: vilice z zarezami.

Slika 15: Končni izdelek

Ker s končnim izdelkom nisem bila zadovoljna, sem že vedela, da si bom za zaključno projektno nalogo izbrala vilice in jih popravila do boljšega, lepšega in uporabnega izdelka. V mesecu septembru sem odpotovala na obisk k sestri na Švedsko, kamor je odšla na izmenjavo.

Zadala sem si nalogo, da bom spremljala študente – s čim se prehranjujejo, ali si hrano prinesejo zraven ter s katerim priborom se prehranjujejo. Na vsa vprašanji, ki sem si jih zadala, sem dobila konkreten odgovor. Zaradi tega sem vilice začela nadgrajevati. Odločila sem se, da bom naredila vilice za študente, ki bodo lepo dizajnersko oblikovane, iz umetne mase ter uporabne za vso vrsto hrane, ne samo za špagete. Pri risanju vilic mi je pomagal g. Goran Đukić, ki je mojo zamisel prenesel v računalniški program Rhinoceros.

Slika 16: Lastnoročni načrt

18

Slika 17: Začetek risanja v programu Rhinoceros

Slika 18: Risanje zložljivosti

Slika 19: Vilice že skoraj končne oblike

Med risanjem vilic so se mi vedno porajale nove ideje. Ko so vilice že skoraj bile narisane, sem dobila idejo, da bi lahko dorisala podaljšek v zložljivem delu, v katerem bi bile shranjene začimbe (sol, poper, bazilika, cimet, sladkor, čili …), bolj ozke roglje ter jo lepše dizajnersko oblikovala.

19

Slika 20: Podaljšek

Slika 21: Roglji

Slika 22: Nastavek

Slika 23: Vilice za študente

Vilice za študente bi bile svetlo rdeče barve, saj rdeča spodbudi apetit. Podaljški bi bili različnih barv, saj bi si jih študentje lahko kupili za različne začimbe. Dobila sem idejo, da bi izdelala tudi stojalo, kjer bi bili shranjeni podaljški različnih barv in z različnimi začimbami. Vsaka barva drugače vpliva na študenta. Na spletu sem zasledila, da svetlo oranžna barva vlije novo

20

moč po fizični ali psihični izčrpanosti. Po navadi študentje preživijo veliko časa na fakulteti in so že izmučeni od razmišljanja in sodelovanja.

5.3 3D-tiskanje

Vilice so natiskane s tehnologijo Polyjet. Na spletni strani podjetja Audax (b.l.) je zapisano, da

»Polyjet deluje tako, da brizga plasti tekočih fotopolimerov na delovni pladenj. Tiskalna glava nabrizga trenutni sloj, ki ga utrdi s pomočjo UV-svetlobe. Nato se delovni pladenj umakne za debelino sloja navzdol, da tiskalna glava nanese naslednji sloj. Po končani izdelavi se struktura podpornega materiala odstrani z vodnim curkom. Končni izdelek pa je takoj uporaben. Izdela zelo natančne prototipe, ki so zaradi tega odlična osnova za dokončanje proizvodov. Njene izredno tanke plasti omogočajo izdelavo kompleksnih oblik, finih detajlov in gladke zaključne površine.«

Slika 24: 3D-tiskanje

5.4 Uporaba vilic

Vilice za študente se lahko uporabljajo za predjedi, glavno jed ter sladice. Primerne so za hranjenje z zelenjavo, testeninami, mesom, ribami, morskimi sadeži, solatami, sadjem in sladicami.

21

Vilice so manjše velikosti, da jih lahko lažje pospravimo v torbo, nahrbtnik ali torbico. Če podaljšek iz zadnjega dela vilic vzamemo ven in ga obrnemo ter potisnemo v prvi del vilic, se vilice podaljšajo. S tem bomo dobili vilice naravne velikosti, kar bo pripomoglo k najlažjemu prehranjevanju.

Slika 25: Prikaz uporabe zložljivosti

V sprednjem delu podaljška je skriti nastavek, ki je namenjen za začimbe. V tem podaljšku so skrite različne začimbe (bazilika, sol, poper, sladkor, čili …). Te podaljške različnih barv bo možno dodatno kupovati.

Primer: Ko si boste na fakulteto odnesli meso in riž, si boste lahko zraven odnesli podaljšek modre barve, ki bo vseboval sol, saj imate radi posoljeno meso.

22

Slika 26: Prikaz uporabe nastavka za shranjevanje začimb

Spredaj med roglji so narejene večje zareze, ki so v pomoč predvsem pri testeninah. Omogočajo lažje zavijanje in nabadanje (npr. špagetov, širokih rezancev, makaronov).

Slika 27: Prikaz uporabe rogljev za zavijanje špagetov S stališča ergonomije ima naš izdelek naslednje značilnosti:

 je prijeten na dotik (gladka površina),

 nima ostrih robov, saj so vsepovsod robovi zaobljeni,

 je uporaben za hranjenje z vsemi vrstami jedi,

 občutek v ustih je prijeten,

 je majhne velikosti,

 izdelan je iz umetne mase (polimer),

 lahko ga uporabljajo vsi ljudje, tudi ljudje z artritisom,

 se ne zlomi ob močnem pritisku ali padcu na tla,

 je upogljiv do določene mere,

 se ne obrabi hitro,

 lahko se opere ročno ali v pomivalnem stroju.

23

5.5 Primerjava rogljev različnih vilic pri zavijanju špagetov

Naredili smo primerjavo med:

 navadnimi vilicami,

 priborom v enem kosu,

 začetnim prototipom in

 vilicami za študente.

1. Navadne vilice

Ko smo poskusili zaviti špagete na vilice, so se lepo zavili, ampak ko smo želeli vilice približati ustom, so špageti spolzeli z nje in padli na krožnik.

Slika 28: Vilice

Slika 29: Navadne vilice

24 2. Pribor v enem kosu

Ko smo želeli poskusiti zaviti špagete na vilice, se to ni dalo, saj je razmik med roglji premajhen, da bi se lahko špageti lepo zavili na vilice.

3. Začetni prototip

Ko smo zavili špagete na vilice, so špageti ostali na njej, ampak se niso lepo zavili zaradi premajhnih zobcev.

Slika 30: Pribor v enem kosu

Slika 31: Prototip

25 4. Vilice za študente

Ko smo zavili špagete na vilice, so se lepo zavili in ostali na njej. Vilice smo lahko obračali gor in dol, a špageti niso spolzeli z nje.

S to primerjavo smo ugotovili, da so vilice za študente najboljše od teh štirih, saj so se špageti lepo zavili ter ostali na njih, tudi če smo jih premikali gor in dol.

Spoznali smo razvoj novega izdelka. V nadaljevanju bomo spoznali razvoj trženjske strategije.

6 RAZVOJ TRŽENJSKE STRATEGIJE

V tem poglavju so predstavljeni ciljni trg in pozicioniranje, oblikovanje cene, distribucija ter tržna komunikacija.

Kotler (1996, cit. po Lesjak 2004, 52) pravi, da je po sprejetem konceptu o izdelku potrebno izdelati načrt trženjske strategije, ki nam pomaga pri uvedbi izdelka na trg. Trženjska strategija je sestavljena iz treh delov.

Prvi del se nanaša na prvih nekaj let prodaje novega izdelka in opisuje:

 velikost, sestavo in obnašanje ciljnega trga,

 način pozicioniranja novega izdelka na tem trgu,

 obseg prodaje za prvih nekaj let,

 tržni delež v prvih letih prodaje in

 načrtovani dobiček v prvih letih.

Drugi del trženjske strategije se še vedno nanaša na kratkoročno obdobje in je sestavljen iz:

 načrtovane cene izdelka,

 strategije distribucije izdelka in

Slika 32: Vilice za študente

26

 enoletnega proračuna za trženje izdelka.

Tretji del trženjske strategije se nanaša na dolgi rok in za to obdobje opisuje:

 prodajo,

 dobiček in

 strategijo trženjskega spleta.

6.1 Ciljni trg in pozicioniranje novega izdelka

Začetni korak pri razvoju trženjske strategije je odločitev o ciljem trgu in pozicioniranju novega izdelka na tem trgu. Tudi če še podjetje nima izdelka, je pomembno, da začnemo razmišljati o ciljem trgu in pozicioniranju, saj s slednjim poskušamo vzbuditi potrebo kupcev po novem izdelku, preden bomo izdelek sploh ponudili na trgu. Če ne vzbudimo potreb pri kupcih, je najbolje, da izdelek opustimo. V tej fazi je pozicioniranje nekakšen pokazatelj, ali bo nov izdelek na trgu uspešen ali ne. Zaradi tega mora biti vsako podjetje prepričano, da ponuja pravi izdelek bodočim kupcem (Feig 1993, povz. po Lesjak, 2004, 52).

Cravens (1987, povz. po Lesjak 2004, 53) pravi, da je predpogoj za izbiro ciljnega trga tržna segmentacija, ki pomeni razvrstitev kupcev v segmentne skupine na podlagi določenih spremenljivk. Ko trg razdelimo na segmente, sledi ocenjevanje. Pri ocenjevanju upoštevamo tri dejavnike:

 oceno tržnega potenciala segmenta in napoved prodaje,

 analizo konkurenčne strukture in

 analizo ciljev in virov podjetja.

Po tem, ko podjetje oceni tržne segmente, se odloči, na katere se bo usmerilo in na katere ne.

Po izbranih trgih mora podjetje še razmisliti o pozicioniranju novih izdelkov nanje. Če podjetje samo kraljuje na trgu, bo lahko postavilo takšno ceno izdelku, da mu bo ta prinesel dobiček. Če bo cena previsoka, se bodo slej ko prej na trgu pojavili konkurenti, cena pa se bo začela nižati.

Zato pomembno je, da ponudbo diferenciramo, kar pomeni, da podjetje izbere drugačno pozicioniranje izdelka. Pozicioniranje je oblikovanje ponudbe izdelka na takšen način, da ciljnega kupca omrežimo. Zelo pomembno je, da je pozicija izdelka podjetja drugačna od pozicije konkurentov (Feig 1993, povz. po Lesjak 2004, 53).

6.2 Oblikovanje cene novega izdelka

Ko se oseba ali podjetje odloči za razvoj novega izdelka, se po navadi sreča s problemom oblikovanja cene. Vsak se mora najprej vprašati, kaj želi doseči z novim izdelkom na trgu. Če bosta premišljeno izbrana ciljni trg in pozicioniraje na njem, ne bo toliko težav pri oblikovanju strategij cen. Cena je najbolj prožna prvina trženjskega spleta, saj jo lahko hitro spremenimo.

27

Ceno v osnovi določi trg, včasih tudi podjetje samo, vendar mora vložiti veliko truda v samo pogajanje (Potočnik 2002, 223–225). Če je podjetje samo na trgu, bo postavilo takšno ceno, ki mu bo prinesla dobiček, vendar če bo previsoka, bodo vsekakor na trg prišli konkurenti in podali nižjo ceno. S tem bo podjetje izgubilo prodajo in dobiček, saj bodo kupci začeli kupovati pri konkurenci. Vsakega kupca se obravnava individualno in se mu prilagodita rešitev in cena.

Pomembno je, da je cena primerna kakovosti izdelka. Primer: Kitajski izdelki, ki so slabe kakovosti, ne morejo biti zelo dragi.

Večina oseb in podjetij se odloči za srednji cenovni razred, saj mislijo, da so nekje vmes, vendar je ta pot najtežja. Če ocenimo, da je izdelek od konkurence boljši, potem je bolje postaviti višjo ceno, čeprav je po drugi strani nizka cena lahko bolj učinkovita, vendar ima večje nevarnosti.

Nevarnosti se lahko pokažejo pri nabavnih cenah, saj se lahko zvišajo. Na trgu se lahko pojavi novi konkurent, ki ima nižjo nabavno ceno, s tem pa podjetje izgubi svojo prednost (Frig 1993, povz. po Lesjak 2004, 55).

Pri oblikovanju cene razlikujemo tri skupine metod (Turk 1990, povz. po Lesjak 2004, 57):

 oblikovaje cene glede na stroške,

 oblikovanje cene glede na povpraševanje in

 oblikovanje cene glede na konkurenco.

Oblikovanje cene glede na stroške se uporablja, ko na trgu ponujamo nov izdelek in se nam konkurence ni treba bati (Lesjak 2004, 57).

Oblikovanje cene glede na povpraševanje predstavlja ustvarjalno načrtovanje prodajne cene.

Če bi imeli veliko povpraševanje po izdelku, bi lahko nastavili višjo ceno, in sicer precej višjo od izračunane prodajne cene glede na stroške. S tem bi bili donosi prodaje izdelkov visoki. Ko bi povpraševanje padlo, bi se donosi od prodaje znižali, zaradi česar bi morali podati nižjo ceno.

Cene se spreminjajo, saj so v skladu s povpraševanjem na trgu. Lahko obstaja možnost, da ima enak izdelek na trgu različne cene (Lesjak 2004, 57).

Oblikovanje cene glede na konkurente je najmanj ustvarjalno, vendar potencialno učinkovito

Oblikovanje cene glede na konkurente je najmanj ustvarjalno, vendar potencialno učinkovito

In document FAKULTETA ZA MANAGEMENT (Strani 22-0)