Biomimikrija (gr. bios: življenje; mimesis: imitacija) je tehnološko usmerjen pristop k oblikovanju, ki uporablja naravne procese in znanja, predvsem pri reševanju tehniških težav.
Janine Benyus v svojem delu Biomimicry – Innovation Inspired by Nature (1997) definira ta pojem s pomočjo treh definicij:
1. Narava kot model – biomimikrijo razlaga kot »novo znanost, ki proučuje naravne modele in nato posnema ali črpa navdih iz teh oblik in procesov z namenom reševanja človeških problemov« [39].
5. Narava kot mera – za preverjanje »pravilnosti« naših inovacij biomimikrija kot referenco uporablja ekološke standarde. Zaradi dolgega obstoja narava ve, kaj na tem planetu deluje.
6. Narava kot mentor – biomimikrija je nov način razumevanja in vrednotenja narave. Temelji na predpostavki, da se od narave lahko učimo, ne pa jemljemo.
Julian Vincent to disciplino definira kot »implementacijo dobrega oblikovanja, ki temelji na naravi«, Janine Benyus pa kot »zavestno oponašanje genija narave« [39]. Biomimikrija nam pomaga videti naravo kot vir rešitev (estetskih in funkcionalnih) in ne kot oviro. Sodobni človek se vse pogosteje srečuje z nenavadnimi okoljskimi izzivi in potrebuje oblikovane odzive, ki so hkrati prilagodljivi in dobro opravljajo svojo funkcijo. Biomimetika ustvarjalcem omogoča dostop do neštetih možnih idej, ki jih najdejo neposredno v naravi. Biomimikrija v vseh svojih velikostih in razmerjih, od vidnega do nevidnega, ponuja številne privlačne primere delujočih sistemov, ki so del ene celote [38].
Leonardo da Vinci bi lahko veljal kot prvi biomimetični oblikovalec. Iz njegovih risb je postalo jasno, da je mogoče pravila narave s pomočjo geometrije aplicirati na vse, kar ustvarjamo. Od pojava mikroskopa lahko natančno opazujemo fine strukture celic in drobnih organizmov.
Robert Hook je v javnosti prvi pokazal mikroskopske posnetke očesu nevidnih delcev iz sveta narave [9].
Arhitekti in oblikovalci se danes soočajo z novimi problemi in z dostopom do informacij lahko rešujejo probleme današnje družbe. Raziskujejo potencialno uporabo visoko zmogljivih materialov v prihodnosti. Že danes vemo, da obstajajo materiali, ki se, podobno kot živi organizmi, sami celijo, rastejo in razpadajo. Biomateriali se proizvajajo predvsem za uporabo v biomedicini in obrambni industriji, se pa njihova uporaba hitro širi tudi na ostale panoge.
3D tiskalnika, ki natančno nalaga material po vzorcu v tri-dimenzionalni obliki. Ta način proizvodnje pospešuje izdelavo prototipov in ponuja pametno uporabo materiala ter izdelavo na lokaciji, kjer je to potrebno [38].
Raziskovalna skupina The Madiated Matter, ki jo je ustanovila Neri Oxman na MIT-u, pri aditivni produkciji oziroma 3D tisku uporablja derivate biomaterialov. Prihodnost se kaže v uporabi organskih materialov, ki bi se lahko sami zložili v polimerne verige, ki naj bi jih v prihodnosti lahko nadzorovano zlagali v nove materiale in forme. Tiskanje s hitozanom, ki ga uporabljajo Oxman in njeni kolegi, je korak do te inovacije. V procesu izdelave je ponavadi forma tista, ki se izkaže za drago. Narava zelo ekonomično uporablja material za natančne, stabilne oblike (rebra, perforirane strukture …).
Druga skupina na MIT-u, Self-Assembly Lab, raziskuje načine programiranja elementov, ki se samozgradijo po prednastavljenih pogojih, pogosto samo s pomočjo pasivne energijske forme, kot so ambientalna toplota, vibracija ali magnetno polje. Olga Speck in njen tim so razvili
»iznajdljive rešitve za samopopravljanje pnevmatskih struktur, ki temeljijo na vzpenjavki, imenovani Aristolochia macrophyll« [38]. Oblikovali so polimer, ki se samozaceli v delčku sekunde. Samoceljenje je še vedno neraziskano področje. Naše stavbe še vedno niso žive in ne delujejo kot živi organizmi. Sicer sta raziskovalca Carolyn Dry in Henk Jonkers razvila dva različna betona, ki se v primeru poka sama zacelita oziroma napolnita svoje razpoke. V naravi so za takšne procese pomembna vaskularna omrežja, ki celotnem organizmu zagotavljajo enako razporejeno »tekočino za popravilo«. Znan koncept je tudi material, ki se sam čisti. Po navadi tako, da je njegova struktura narejena po vzoru strukture, najdene v naravi (recimo lotosov list ali koža morskega psa, ki je zgrajena iz drobnih konkavno-konveksnih reliefov, na katere se umazanija oziroma bakterije ali virusi ne morejo prijeti). Oblikovalec Geoff Hollington trdi, da današnja tehnologija izziva osnovne tradicionalne načine izdelave materialov in postavlja nove pionirske ozire. Aditivna produkcija se bo dogajala na molekularni ravni, od spodaj navzgor, enako kot v naravi [9, 38].
Slika 22: Struktura kože morskega psa in material vstvarjen po vzoru na kožo morskega psa [86]
Slika 23: Fiberbots - The Mediated Matter Group – MIT [87]
2.8.1 Ernesto Neto
Ernesto Neto je brazilski konceptualni vizualni umetnik najbolj znan po ustvarjanju instalacij in skulptur iz raztegljivih prosojnih pletiv in različnih, večinoma ročno pletenih mrež. Njegove umetnine opazovalcu ponujajo priložnost, da se jih dotakne oziroma začuti, vonja in gleda – doživi z vsemi čutili. Svoje forme polni z različnimi začimbami, peskom, školjkami itn.
Njegova praksa vključuje raziskovanje meja družbenega in fizičnega sveta z uporabo interaktivnih biomorfnih struktur, ki pomagajo pri ustvarjanju novih percepcij, ki premišljujejo meje med umetnino in opazovalcem. Netovi načini uporabe vseprisotnih primarnih resursov, interakcija z opazovalcem in atmosfera, ki prevzema človeka in ustvarja popolno izkušnjo, so pomembno vplivali na mojo percepcijo tega, kaj je instalacija in na kakšne načine jo lahko umestimo v prostor in med ljudi. Biomorfne oblike, ki jih ustvarja Ernesto Neto, so bile še posebej pomembne za oblikovanje mojega lastnega vizualnega jezika [40, 41].
Slika 24: E O Bicho - Ernesto Neto (Biennale di Venezia, 2001) [88]
2.8.2 Antoni Gaudi
Antoni Gaudi je najbolj priznan španski arhitekt in oblikovalec. V tesnem sodelovanju z obrtniki je ustvarjal organske objekte in prostore. Kovano železo, pohištvo, vitraji, kipi, mozaiki in keramični izdelki so vsi postali del ene koherentne nepravilne strukture. Zanj je bila največji vir navdiha morska pokrajina – ustvarjal je po njenem vzoru. Gaudi je zagotovo pionir biomorfne arhitekture in pomembna referenca za moje nadaljnje delo [42, 43].
Slika 25: Antonio Gaudi – Sagrada Familia [82]
2.8.3 Casa Tiburon
Organska hiša mehiškega arhitekta Javierja Senosiaina, zgrajena leta 1984, je odličen prikaz navdiha iz narave in uporabe naravnih organskih oblik. Zgrajena je v obliki luske arašida in sestavljena iz dveh večjih prostorov – bivalnega in spalnega. Ventilacija je vzpostavljena preko naravne cirkulacije zraka, svetloba pa prihaja iz različnih smeri, saj hiša ni ravna in konvencionalna okna ne obstajajo. Zemlja in trava varujeta stensko membrano pred soncem, vetrom, točo in mokro-suhim ciklom. Zaradi vkopanosti v zemljo daje občutek votline. Neravne stene in oblike, ki se amorfno iztekajo iz stenske strukture v svojo funkcionalno pozicijo, so natančen prikaz abstraktne forme, ki si jo zamišljam, ko premišljujem o dinamičnem, prilagodljivem odzivu bivalnega prostora [44].
Slika 26: Casa Tiburon – Javier Senosiain [44]
2.8.4 Bubble Palace
Slika 27: Bubble Palace – Antti Lovag [90]
2.8.5 Ryumei Fujiki
Japonski arhitektonski studio Ryumei Fujiki je leta 2011 v zabojniku zgradil začasno prostorsko instalacijo Umetna topografija. Ideja za obliko prostora je bila, da se iz geometričnega kubusa odvzame organski volumen, ki spominja na votlino. Iz približno tisoč listov mehkega plastičnega materiala, izrezanih glede na konturne linije in zalepljenih skupaj v plasteh, je zgrajena struktura, ki deluje kot kos pohištva. Zaradi svoje mehkobe vabi obiskovalce, da se usedejo, si vzamejo čas in se sprostijo. Očitno je, da je projekt jemlje navdih iz narave in naravnih oblik. Struktura, ki je razdeljena na plasti, izgleda, kot da bi se lahko gibala in prilagajala [46].
Slika 28: Umetna topografija – Ryumei Fujiki [46]
2.8.6 Azulik Uh May
Azulik Uh May je projekt Roth-architects studia, ki se nahaja v gozdu v Tulumu v Mehiki. Ta neverjetni projekt je kompleks razstavnih, turističnih, gostinskih, kreativnih in stanovanjskih objektov. »Cilj Azulika je povezati posameznike in plemena – domače in sodobne – s samimi seboj, medsebojno in z okoljem« [47]. Besede težko opišejo vizualno podobo tega projekta, ki se nenehno intuitivno spreminja in nadgrajuje brez vnaprej določenega cilja ali načrta.
Antropomorfne strukture imajo krošnjaste strehe in izgledajo, kot da bi zrasle iz tal. Različne prostore povezujejo plavajoči mostovi in vijugaste poti. Med gradnjo ni bilo podrto nobeno drevo, struktura je namreč zgrajena okrog njih. IK Lab, osrednja umetniška galerija tega prostora, ni tipična bela kocka in prav tako nima pravih kotov. Organskost nastajanja in sprotnega ohranjanja vsega, kar je bilo v prostoru pred gradnjo, je izvrstna inspiracija za
Slika 29: Azulik Uh May [48]