Definicija in pomen udobja

Človekove potrebe in želje bom poskušal razumeti v kontekstu udobja, ker je udobje posledica in rezultat kakovostnega k človeku usmerjenega oblikovanja. V slovarju angleškega jezika Collins udobje je definirano kot »stanje fizične lahkotnosti ali dobro počutje« [34]. Beseda ima v strokovni literaturi široko in fleksibilno rabo. Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo ugodje definira kot tisto, »kar pri uporabi daje občutek ugodja« [35]. Stoletja je bila beseda udobje povezana z moralno in duhovno podporo v težkih časih. To se je spremenilo v 18.

stoletju, ko je dojemanje udobja v zahodnih družbah začelo temeljiti na fizičnem udobju, ki ga opisujejo kot »samozavedno zadovoljstvo z razmerjem med telesom in neposrednim fizičnim okoljem« [32]. Takšna oblika fizičnega udobja je rodila novo materialno kulturo, kjer čedalje bolj prevladuje želja, da bi predmeti, kot je pohištvo za dom, prebivalcem ponujali zadovoljstvo iz okolja [32].

V raziskavi Sitting comfort and discomfort and the relationships with objective measures Looze, Kuijt-Evers in van Dieën izhajajo iz treh predpostavk o udobju:

1. udobje je konstrukt subjektivno definirane osebne narave;

2. na udobje vplivajo različni dejavniki (fizični, fiziološki, psihološki);

3. udobje je odziv na okolje.

Z namenom doseganja občutka udobja pri čim širši množici ljudi, različnih oblik, velikosti in telesnih konstitucij, oblikovanje pogosto uporablja antropometrične podatkovne baze, ki zajemajo splošno povprečje populacije in izločajo ekstremne primere. Zaradi tega se oblikovalci pogosto odločajo za prilagodljivost dizajna [32].

Heijs in Stringer (1987) v svojem delu Comfort as a property of the dwelling: a conceptual analysis, v kateremu sta klasificirala različne oblike udobja, ki jih lahko doživimo v stanovanju, definirata hkrati dve različici udobja, ki lahko stanovalca pripeljeta do samoaktualizacije; to sta spodbujevalno udobje in personalizacijsko udobje. Spodbujevalno udobje je zmožnost doma, da domačinom omogoči svobodno opravljanje nalog in hobijev, ki jim ustrezajo.

Personalizacijsko udobje opisuje dom, ki svojim domačinom omogoča, da ga personalizirajo po lastnem okusu, mu dajo svojo identiteto in ga naredijo za unikatnega [32]. Za doseganje popolnega ugodja mora dom posamezniku omogočiti svobodo delovanja v smislu sproščanja ali ustvarjanja časa in prostora za hobije, brez omejitev. Takrat lahko posameznik doseže točko izkušnje popolnega udobja, o kateri govori Bissell.

Samoizražanje in personalizacija sta že dolgo povezana z lastnostmi doma. Estetsko razporejeni elementi in dekor vplivajo na občutek udobja in privlačnosti nekega prostora. K udobju pripomorejo tudi logični odzivi kot so občutek varnosti, toplote in udobje sedenja. Od posameznika in njegovih izkušenj je odvisno, kaj povezuje s pojmom udobja. Kot pomemben faktor za udobje se je zaradi možnosti izolacije od drugih izkazala tudi zasebnost oziroma dodaten zasebni prostor. Ta je podobno pomemben kot vizualne bariere med notranjim in zunanjim prostorom. Možnost spreminjanja prostora s prilagodljivim pohištvom uporabnikom daje občutek svobode in posledično vpliva na dobro počutje [32].

Čeprav obstaja ogromno število faktorjev, ki vplivajo na kontekst ustvarjanja udobja, jih lahko razdelimo na tri skupine:

1. Svoboda delovanja, ki se nanaša na svobodo in enostavnost opravljanja različnih dejavnosti v domu. Pri tem je pomemben faktor možnost renovacije doma, spreminjanje in menjava dekorja in interiernih elementov ter spreminjanje vizualnega dojemanja doma.

2. Nadzor nad okoljem je parameter, ki se nanaša na možnost članov gospodinjstva, da svobodno spreminjajo in nadzorujejo pogoje življenja v lastnem domu. To sta recimo toplota in svetloba, a tudi obiski. Vse to naredi razliko med domačim okoljem in poslovnim ali javnim okoljem.

3. Varnost je, takoj po fizioloških potrebah, temeljna človeška potreba.

Domače okolje je določeno s fiksnimi atributi, kot je recimo dimenzija prostora, in s spremenljivimi, kot sta red in zunanji vplivi.

1. Estetika, v smislu ugodja v hišnem okolju, lahko pomeni personalizacijo po lastnem okusu, razstavljanje ljubih stvari ali navezanost na lastnino. Vsi ti elementi so ozko povezani z ustvarjanjem udobja nekega doma.

2. Dimenzije prostora so pomembne, ker določajo ali bo v stanovanju dovolj prostora za vse potrebe uporabnika in ali bo prostor prilagodljiv ter multifunkcionalen. Dimenzije in postavitev bivalnega prostora oblikujejo način, na katerega bodo člani gospodinjstva lahko vplivali na udobje in dojemanje tega prostora.

3. Idejo reda v kontekstu doma določajo prostor za shranjevanje stvari, priročnost ali praktičnost in urejenost. Na red vpliva način, kako je pohištvo razporejeno po prostoru, in

4. Ambient (dražljaj, senzacija) je atmosfera nekega prostora in izhaja iz dražljajev oziroma senzacij, ki jih čutijo stanovalci, ki prostor uporabljajo oziroma v njem bivajo. Dražljaj ima kot posledico lahko določeno senzacijo oziroma občutek.

5. Okoljski pogoji so lahko termalni, zvočni ali svetlobni. Termalni pogoji naj bi se v idealni obliki spreminjali glede na naša pričakovanja, na katera vplivajo klima, socialni in kulturni aspekti [32].

Iz raziskave udobja lahko sklepam, da je ljudem v glavnem udobno v personaliziranih osebnih prostorih, ki imajo potencial, da se jih s časom spreminja in prilagaja različnim namembnostim.

Lahko so družbene, okoljske ali zasebne narave. Ljudje se radi zapiramo in smo sami, a se hkrati radi tudi družimo in nam ustrezajo topli prostori. Včasih nam je svetlobe preveč, včasih premalo. Vse to nas usmerja k temu, da prostor začnemo dojemati kot spremenljivo entiteto, ki se prilagaja našim trenutnim željam in potrebam. S tem v mislih začenjam naslednje poglavje, ki je ozko vezano na prejšnje. Poskušal bom odgovoriti na vprašanje, s kakšnim dizajnom in arhitekturo pripomoremo k dobremu počutju ljudi.

2.6.3 Cocooning

Zaradi pandemije, ki je povzročila, da moramo vse več delati od doma, smo precej več časa v vodoravnem položaju. V oblikovanju pohištva narašča usmeritev k ležalniku, ki se poda po telesu in ima več različnih nastavitev lege, kar dokazuje, da je udobje ključno. Ponavadi tako pohištvo zaznamujejo ukrivljene linije, ki precej doprinesejo k občutku ugodja. Pojem Cocooning je uvedla Faith Popcorn leta 1981. V svoji knjigi The Popcorn Report ga je opredelila kot spodbudo, da zlezeš noter v kokon, ko je zunaj preveč težko in strašljivo. Okrog sebe raztegneš lupino varnosti, da ne boš obsojen na milost in nemilost zlobnega, nepredvidljivega sveta. Pri Cocooning gre za izolacijo in izogibanje, mir in zaščito, prijetnost in nadzor – za nekakšno hipergnezdo [106]. Posebej popularen je bil v 80ih in 90ih letih, ko se je pojavila kabelska televizija in je bila razširjenost AIDS-a v polnem zamahu. Zato ker preživijo več časa v svojih domovih, so ljudje bolj pozorni na prostore, v katerih živijo.

Razmišljajo o njih in jih vrednotijo. Delo od doma, igranje igric na računalnikih, gledanje televizije ali podobno težko nadomesti občutek, ki ga človek dobi v stiku z naravo. Vse bolj težimo k temu, da omogočimo našim bivalnim prostorom stik s naravo v obliki balkona, terase ali vrta. Velikokrat se ravno zato preselimo iz mesta na podeželje, a v primerih, ko to ni možno, žekimo naravo na drugačen način pripeljati bližje sebi. Verjetno se bomo obrnili k biofilnemu oblikovanju, ki se v kontekstu barv nagiba k odtenkom, ki posnemajo občutek bivanja v naravi,

»Ljudje imajo evolucijsko zasidrane sisteme vedenja in je za vedenjske sisteme naše vrste značilno biocentrično bivanje. Kljub razširjenosti in obsegu sodobne tehnologije ohranjamo to prirojeno potrebo po povezanosti z naravo« [36].

Naravni svet je zaradi svoje raznolikosti informacijsko najbogatejše okolje, s katerim se ljudje lahko srečamo. Narava, čeprav zapletena in navidezno kaotična, deluje kot zelo natančen sistem. Vsak majhen delček je enakovreden del celote. Naravne geometrije, kot so fraktali, so kompleksne matematično pravilne oblike, ki se ponavljajo po vnaprej določenih enostavnih pravilih. Ljudje se pozitivno odzivajo na bogastvo informacij v grajenem okolju, ki je ustvarjeno v skladu z načeli naravne geometrije [36].

Slika 16: Fibbonacijevo zaporedje, spirala zlatega reza [80]

»Biofilija je prirojena biološka povezanost človeštva z naravo«, ki jo lahko definiramo kot povezavo med »živimi organizmi in neživimi komponentami ekosistema« [37]. Biofilno

kreativnost ter izboljšuje splošno človekovo počutje in zdravje. Z eksponencialno rastjo populacije in hitro urbanizacijo postajajo te karakteristike vse bolj pomembne [37]. Biofilno oblikovanje vzpostavlja ponovno povezavo z naravnim svetom tako, da posredno in neposredno vključuje naravo in naravne procese v sodobno grajena okolja, ki potem vplivajo na naš občutek varnosti in splošno zdravje. Večina priljubljenih lokacij, ki so grajene po načelih biofilnega oblikovanja, kažejo močan »genius loci« – duh kraja. Te lokacije utelešajo naravno integracijo s podnebjem, kulturo in ekologijo in so zasnovane z naravo kot najpomembnejšim členom [36].

Slika 17: Fraktal [80]

Koncept biofilije obstaja od začetka človeške vrste. Dokaz za to je konsistentnost uporabe naravnih motivov v historičnih strukturah. Do industrijske revolucije je večina prebivalstva živela v ruralnih okoljih in je večino svojega časa preživljala v naravi. S povečanjem populacije v 19. stoletju je skrb za zdravje, higieno in varnost ljudi postajala vse pomembnejša. Z javno kampanjo, ki je izpostavljala pomembnost izboljšanja življenjskih pogojev, so se začeli graditi veliki mestni parki. Umetniki in oblikovalci viktorijanske dobe so se uprli dehumanizaciji industrijske dobe in borili za ponovno vrnitev k gradnji z vidnimi obrtniškimi sledmi, ki inspiracijo iščejo v naravi [37].

Navdih iz narave je bil še posebej viden in prisoten v času secesije poznega 19. stoletja. »Močne rastlinske vitice arhitekta Victorja Horta, ki se vijejo po stavbah v Belgiji, bujni cvetovi Tiffany

v svojem okolju zrasti naravno in da je treba o zasnovi stavbe razmišljati skrbno, kot da bi šlo za enoten organizem, pri čemer naj bi se vsak element nanašal na predhodnega, podobno kot ekosistemi v naravi [9]. Omenjena načela so prisotna tudi v njegovem muzeju Guggenheim v New Yorku. Vila Mairea finskega arhitekta Alvara Aalta je eden najlepših primerov vpliva narave na oblikovanje v arhitekturi. Gozd, ki obdaja hišo, postane gonilni element zasnove notranjosti, ki temelji na uporabi nepravilnih stebrov. Notranjost, od materialov do oblik, spominja na raznolikost in lepoto narave z namenom brisanja ločnice med notranjim in zunanjim okoljem. Z besedami Alvara Aalta: »Narava je simbol svobode« [9].

Slika 18: Victor Horta [81]

Slika 19: Stavba Guaranty - Louis Sullivan [83]

Slika 20: Fallingwater - Frank Lloyd Wright [84]

Slika 21:Villa Mairea - Alvar Alto [85]

Izraz »biofilija« je skoval socialni psiholog Erich Fromm. Izraz je kasneje populariziral biolog Edward Wilson. Zdravilna moč povezanosti z naravo je bila ugotovljena v študiji Rogerja Ulricha, ki je primerjal hitrost okrevanja bolnikov s pogledom na naravo in brez nje. Z idejo biofilnega oblikovanja je zaslovel dr. Stephen Kellert, ki je ta koncept zasnoval z namenom ustvarjanja zdravega habitata za ljudi kot biološka bitja [37].

Danes ljudje v povprečju 90 odstotkov svojega časa preživijo v prostorih, ki jih je zgradil človek. Raziskave predvidevajo, da bo v kratkem 70 odstotkov ljudi živelo v urbanih okoljih.

Zaradi elektronskih naprav, kot so televizija, pametni telefoni in računalniki, naša življenja postajajo vse bolj prepletena in smo postali odvisni od tehnologije [36, 37].

Biofilno oblikovanje, kot je definirano v knjigi 14 patterns of biophilic design, se v današnjem času uporablja kot strategija za naslavljanje problema doseganja udobja v gospodinjstvih, stresa v službi, produktivnosti študentov, okrevanja bolnikov in ostalih elementov povezanih z našim zdravjem in splošnim dobrim počutjem. Za boljše razumevanje načina uporabe takšnega oblikovanja v grajenem okolju ga lahko razdelimo na tri osnovne kategorije:

1. Narava v prostoru 2. Naravne analogije 3. Narava prostora

»Narava v prostoru« se nanaša na neposredni fizični obstoj narave v prostoru. To vključuje rastline, vodo, živali, kot tudi elemente zvoka, dišav, vetra itn. Najbolj izrazita doživetja so dosežena preko oblikovanja neposrednih povezav s temi naravnimi elementi; z raznolikostjo, gibanjem in multisenzoričnimi interakcijami. Ta kategorija obsega sedem biofilnih oblikovalskih vzorcev:

1. Vizualna povezava z naravo – pogled na elemente narave, žive sisteme in naravne procese.

2. Ne-vizualna povezava z naravo – zvočni in haptični dražljaji in zaznava vonjev, ki spominjajo na naravo.

3. Ne-ritmičen čutni dražljaj – stohastična in efermna povezava z naravo.

4. Spremenljivost temperature in zračnega toka – subtilne spremembe v temperaturi zraka, relativni vlažnosti in pretoka zraka.

5. Prisotnost vode.

6. Dinamična in difuzna svetloba.

7. Povezanost z naravnimi sistemi – sezonske in dolgotrajne spremembe.

»Naravna analogija« se nanaša na organske, ne-žive in neposredne evokacije narave. Naravni materiali, barve, oblike, objekti in vzorci, se manifestirajo v obliki okrasov, dekorja, umetnin in tekstila. Čeprav so realni, so hkrati samo posnetek narave [37].

Ta kategorija obsega tri vzorce:

1. Biomorfne forme in vzorci – simbolne reference na tekstile, vzorce in barve, ki obstajajo v naravi.

2. Materialna povezava z naravo – uporaba lokalnih materialov, ki ustvarjajo občutek domačnosti.

3. Kompleksnost in red – bogate čutne informacije, ki naslavljajo prostorsko hierarhijo podobno tej, ki jo srečujemo v naravi.

»Narava prostora« se nanaša na prostorske konfiguracije v naravi. To vključuje tako našo prirojeno kot naučeno željo, da vidimo onkraj našega neposrednega okolja, tisto nedostopno, in tudi naše navdušenje nad nevarnim ali neznanim. Sledeč tem načelom ustvarjamo namerne in spodbujajoče konfiguracije, inspirirane z naravnimi vzorci.

Ta kategorija obsega štiri vzorce:

1. Perspektiva – neomejen pogled na daljavo zaradi načrtovanja in nadzora.

2. Zatočišče – zaščita pred nevarnostjo iz okolja.

3. Skrivnost – obljuba, da bomo vedno sprejemali nove neznane informacije.

4. Tveganje/nevarnost – tveganje, a v mejah ugodnega počutja.

Na tem mestu se bom osredotočil in podrobneje obravnaval samo vzorce, ki so pomembni za moj projekt. To so ne-vizualna povezava z naravo, ne-ritmični čutni dražljaji, dinamična in difuzna svetloba, biomorfne forme in vzorci, materialna povezava z naravo ter skrivnost.

Ne-vizualna povezava z naravo je lahko pridobljena neposredno iz narave (rastline, voda, petje

Premikanje svetlobe in sence po določeni površini privlači našo pozornost. Enako kot drevesne krošnje imajo tudi njihove sence ali refleksije vode fraktalno strukturo. Sončna svetloba spreminja barvo od rumene zjutraj do modre popoldne in rdeče zvečer; človeško telo se odziva na ta barvni prehod dnevne svetlobe. Odziv se kaže v telesni temperaturi, srčnem utripu in cirkadialnem ritmu. Močna prisotnost modre svetlobe pospešuje proizvajanje serotonina;

odsotnost modre svetlobe pa omogoča proizvajanje melatonina. Ravnovesje v količini serotonina in melatonina lahko povežemo s kakovostjo spanja, razpoloženjem, budnostjo, depresijo in drugimi zdravstvenimi stanji [37].

»Biomorfne forme in vzorci so simbolne reference na konture, vzorce, teksture ali numerične aranžmaje, ki obstajajo v naravi« [37]. Ljudje imajo vizualno preferenco za biomorfne in organske oblike, čeprav možgani vedo, da niso naravnega izvora. Lahko jih uporabljamo kot dekor, v obliki tekstila, pohištvenih elementov, ornamentov in kot forme, ki sledijo funkciji, v smislu umeščanja strukturnih elementov, hodnika, pohištva itn. … »Biomorfno« na splošno pomeni oblikovanje, ki temelji na bioloških oblikah [37, 38].

Materialno povezavo z naravo povezujemo z izbiro naravnih materialov, tekstur in barvnih palet (še posebej zelene barve), ki vplivajo na kognitivne sposobnosti. V štirih eksperimentih, ki so preučevali vpliv zelene barve na psihološko stanje udeležencev, so ugotovili, da izpostavljenost zeleni barvi pred izvedbo naloge »spodbuja ustvarjalno uspešnost, vendar nima vpliva na analitično uspešnost« [37]. Ljudje namreč razlikujemo veliko več nians zelene barve, kot katerekoli druge.

Skrivnostni vzorec temelji na ideji, da imamo ljudje v okolju dve osnovni potrebi: razumeti in raziskovati in da bi se morale te »osnovne potrebe« pojaviti »v trenutku«, da bi ustvarili občutek skrivnosti [37]. V možganih naj bi to sprožilo močen odziv, ki naj bi bil podoben mehanizmu predvidevanja – zmožnosti, da ugibamo kaj se nahaja za vogalom. Takšen vzorec se lahko uporablja za prostorske atribute, kot so ovinkaste poti, majhna okna in nevidne žariščne točke ali pri načrtovanju elementov, kot so svetloba in senca, zvok in vibracija, dinamični efekti itn.

[37].

Vplivi biofilije na človeka so vidni v treh prevladujočih telesno-duševnih sistemih – kognitivnem, psihološkem in fiziološkem. »Kognitivno delovanje zajema našo miselno prožnost in spomin in našo sposobnost bodisi logičnega ali ustvarjalnega razmišljanja in učenja« [37]. Pri opravljanju rutinskih opravil, ki se ponavljajo, je potrebna usmerjena pozornost, ki je zelo intenzivna, in lahko pripelje »do duševne utrujenosti in izčrpanih kognitivnih virov« [37]. Močna povezanost z naravo omogoča obdobja duševne regeneracije, v katerih je mogoče izključiti višje kognitivne funkcije. »Psihološki odzivi vključujejo našo prilagodljivost, budnost, pozornost, koncentracijo, čustva in razpoloženje. To vključuje tudi odzive na naravo, ki vplivajo na obvladovanje stresa. Empirične študije so poročale, da izkušnje iz naravnega okolja, za razliko od urbanih okolij z omejenimi značilnostmi narave, zagotavljajo večjo obnovo čustev z nižjo stopnjo napetosti, tesnobe, jeze, utrujenosti, zmedenosti in popolne motnje razpoloženja« [37]. Psihološki odzivi so lahko podedovani ali naučeni in na njih vplivajo naše izkušnje, kulturni konstrukti in družbene norme. »Fiziološki odzivi obsegajo naš mišično-skeletni, dihalni, cirkadialni sistem in splošno fizično udobje. Fiziološki odzivi, ki jih sproži povezava z naravo, vključujejo sprostitev mišic, pa tudi znižanje diastoličnega krvnega

2.8 Biomimikrija

Biomimikrija (gr. bios: življenje; mimesis: imitacija) je tehnološko usmerjen pristop k oblikovanju, ki uporablja naravne procese in znanja, predvsem pri reševanju tehniških težav.

Janine Benyus v svojem delu Biomimicry – Innovation Inspired by Nature (1997) definira ta pojem s pomočjo treh definicij:

1. Narava kot model – biomimikrijo razlaga kot »novo znanost, ki proučuje naravne modele in nato posnema ali črpa navdih iz teh oblik in procesov z namenom reševanja človeških problemov« [39].

5. Narava kot mera – za preverjanje »pravilnosti« naših inovacij biomimikrija kot referenco uporablja ekološke standarde. Zaradi dolgega obstoja narava ve, kaj na tem planetu deluje.

6. Narava kot mentor – biomimikrija je nov način razumevanja in vrednotenja narave. Temelji na predpostavki, da se od narave lahko učimo, ne pa jemljemo.

Julian Vincent to disciplino definira kot »implementacijo dobrega oblikovanja, ki temelji na naravi«, Janine Benyus pa kot »zavestno oponašanje genija narave« [39]. Biomimikrija nam pomaga videti naravo kot vir rešitev (estetskih in funkcionalnih) in ne kot oviro. Sodobni človek se vse pogosteje srečuje z nenavadnimi okoljskimi izzivi in potrebuje oblikovane odzive, ki so hkrati prilagodljivi in dobro opravljajo svojo funkcijo. Biomimetika ustvarjalcem omogoča dostop do neštetih možnih idej, ki jih najdejo neposredno v naravi. Biomimikrija v vseh svojih velikostih in razmerjih, od vidnega do nevidnega, ponuja številne privlačne primere delujočih sistemov, ki so del ene celote [38].

Leonardo da Vinci bi lahko veljal kot prvi biomimetični oblikovalec. Iz njegovih risb je postalo jasno, da je mogoče pravila narave s pomočjo geometrije aplicirati na vse, kar ustvarjamo. Od pojava mikroskopa lahko natančno opazujemo fine strukture celic in drobnih organizmov.

Robert Hook je v javnosti prvi pokazal mikroskopske posnetke očesu nevidnih delcev iz sveta narave [9].

Arhitekti in oblikovalci se danes soočajo z novimi problemi in z dostopom do informacij lahko rešujejo probleme današnje družbe. Raziskujejo potencialno uporabo visoko zmogljivih materialov v prihodnosti. Že danes vemo, da obstajajo materiali, ki se, podobno kot živi organizmi, sami celijo, rastejo in razpadajo. Biomateriali se proizvajajo predvsem za uporabo v biomedicini in obrambni industriji, se pa njihova uporaba hitro širi tudi na ostale panoge.

3D tiskalnika, ki natančno nalaga material po vzorcu v tri-dimenzionalni obliki. Ta način

3D tiskalnika, ki natančno nalaga material po vzorcu v tri-dimenzionalni obliki. Ta način

In document MAGISTRSKO DELO (Strani 37-0)