UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
LOVRO IVANČIĆ
UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA TEKSTILSTVO, GRAFIKO IN OBLIKOVANJE
NOVI NAČINI RABE TEKSTILIJ IN UPODOBITEV INTERAKTIVNEGA INTERIERJA PRIHODNOSTI
MAGISTRSKO DELO
LOVRO IVANČIĆ
LJUBLJANA, september 2021
UNIVERSITY OF LJUBLJANA
FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF TEXTILES, GRAPHIC ARTS AND DESIGN
NEW WAYS OF TEXTILE USE AND REPRESENTATION OF THE INTERACTIVE FUTURE INTERIOR
MASTER'S THESIS
LOVRO IVANČIĆ
PODATKO O MAGISTRSKEM DELU
Število listov: 54 Število strani: 105 Število slik: 62 Število preglednic: 0
Število literaturnih virov: 109 Število prilog: 0
Študijski program: magistrski študijski program (2. stopnja) Oblikovanje tekstilij in oblačil
Komisija za zagovor magistrskega dela:
Predsednik: doc. mag. Katja Burger Kovič Mentor: prof. Marija Jenko
Član: prof. Karin Košak
Ljubljana,
IZVLEČEK
Na vprašanje, kako bo izgledal interier prihodnosti, odgovarjam s spekulacijo o alternativni sedanjosti ali potencialni prihodnosti. Vizualizacija tega koncepta je interaktivna tekstilna instalacija, ki temelji na odnosu človeka z naravo in tehnologijo. Po vzoru naravnih sistemov so bili po umetniški poti izvedeni eksperimenti, ki so vodili v razvoj postavitve in delovanja instalacije. Danes se že zavedamo, da bo človek, uporabnik prostorov, v prihodnosti vse bolj ozaveščen in bo od ustvarjalcev bivalnega okolja pričakoval tehnološko visoko razvito, oblikovno pa občutljivo, poosebljeno izkušnjo. Za ta napredek bo potrebno zgraditi interdisciplinarni jezik, s pomočjo katerega se bo uporabnik lahko interaktivno sporazumeval s svojim okoljem in ga prilagajal svojim trenutnim potrebam. K temu bo pripomogel razvoj tehnologije, ki je že sedaj vse bolj prisotna v naših življenjih. Oblikovalci in drugi ustvarjalci na področju umetnosti in bivalne kulture, ki prepoznajo te hitro se razvijajoče tehnološke zmožnosti in se povezujejo z različnimi znanstvenimi disciplinami, so uspešnejši in izvirnejši v razvijanju celostnih prostorskih in bivalnih rešitev. Proces je vzajemen: rešitve na področju znanosti so boljše, jasnejše in lepše v sodelovanju z umetniškimi, oblikovnimi področji.
Sklepna podoba, postavitev in interaktivno delovanje umetniške umestitve, ki je predmet opisa v tem sestavku, je torej plod interdisciplinarnega sodelovanja, za katerega menim, da je edina možna pot za prostorsko ustvarjanje v prihodnosti. Za interier prihodnosti predlagam dinamične in spremenljive rešitve, razvite iz procesov, ki jih prepoznavamo v svetu, v katerem bivamo.
Vse v naravi se nenehno spreminja. Naš bivalni prostor, ki je del narave, bi se tudi lahko podobno spreminjal. Na ta način bi se oba prostora prilagajala eden drugemu, ne izključevala, kot je pogosta praksa dandanes. Zamisel, za katero se zavzemam, ni končni izdelek, ampak je orodje, prostor za komunikacijo, ki sčasoma lahko doprinese k boljši predstavi o svetu, v katerem bi radi živeli.
Interaktivna tekstilna instalacija Notranja zunanjost predstavlja osrednji del umetniško- oblikovalskega projekta z naslovom Novi načini rabe tekstilij in upodobitev interaktivnega interiera prihodnosti.
Ključne besede: bivalno okolje, interaktivnost, oblikovanje tekstilij, prostor za komunikacijo, prihodnost
ABSTRACT
The question of what the interior of the future will look like is answered by speculation about an alternative present or potential future. The visualization of this concept is an interactive textile installation based on human relationship to nature and technology. Following the example of natural systems, artistic experiments were carried out, which led to the
development of the layout and functioning of the installation. Today we are already aware that in the future people, the users of premises, will have increased awareness and will expect the creators of the living areas to provide a technologically highly developed personalized experience that is also sensitive in design. This progress will require the development of an interdisciplinary language through which the user will be able to interact with their
environment and adapt it to their ever-changing needs. The technological development will be of help in this process since technology is already increasingly present in our lives. Designers and other creators in the field of art and living culture who recognize these rapidly evolving technological capabilities and connect with various scientific disciplines are more successful and original in developing integrated spatial and living solutions. The process is reciprocal:
solutions in the field of science are better, clearer, and more beautiful in cooperation with the fields of art and design.
The concluding image, layout, and interactive operation of the artistic placement, which is the subject of this thesis, is therefore the outcome of interdisciplinary cooperation, which I
believe is the only possible path for spatial creation in the future. For the interior of the future, I propose dynamic and changing solutions developed from the processes we recognize in the world in which we live. Everything in nature is constantly changing. Our living areas, which are part of nature, could also change in a similar way. In this way, both spaces would adapt to each other, not exclude each other, as is common practice today. The idea I stand for is not a finished product, but a tool, a space for communication that can eventually contribute to a better idea of the world we would like to live in.
Interactive textile installation The Inner Exterior is a central part of an art and design project entitled New Ways of Textile Use and Representation of the Interactive Future Interior.
Keywords: living space, interactivity, textile design, space for communication, future
POVZETEK
Tekstilije nas grejejo, na njih sedimo, ležimo, z njimi se pokrivamo, zaščitimo pred zunanjimi vplivi, z njimi lahko zmehčamo trde arhitekturne obrise, vnesemo v prostor gibljivo sestavino ali s tekstilom celo nadomestimo druge materiale. Tekstil je v človekovem življenju navzoč, odkar ima človek dom. Svetovno prebivalstvo od takrat narašča, bivalni prostori pa se manjšajo. Zaradi tega postaja oblikovanje modularnega, prilagodljivega pohištva vse bolj aktualno. Sčasoma uspešno oblikovani izdelek ne bo več dovršen izum, ampak predvsem dobra zamisel, orodje za ustvarjanje, ki bo nudilo veliko prostora za interpretacijo.
Kaj če na svoj bivalni prostor začnemo gledati kot na amorfno, spremenljivo in prilagodljivo formo, ki glede na človekove potrebe spreminja svojo obliko in lastnosti? Navajeni smo na ravno nasprotno: interier vidimo kot statično tvorbo, oblikovano v svoji edini in končni obliki.
Morda je čas, da spremenimo poglede in reinterpretiramo vodila sodobnega življenja.
Narava je primer bogate skladnosti, ki zagotavlja optimalne rešitve za nešteto izzivov življenja in preživetja. Naša čutila zaznavajo te učinkovite rešitve narave kot lepoto. Elegantni naravni sistemi navdihujejo naš um. Narava služi kot neskončen vir navdiha za tiste, ki iščejo novosti in lepoto v učinkovitem in uspešnem oblikovanju. Njen jezik in raznolike vzorce lahko prevedemo in uporabimo kot načine bivanja, delovanja, ustvarjanja in komunikacije.
Pomemben člen razvoja je vse hitreje rastoče področje tehnologije, ki nam širi nabor možnosti obstoja. Tehnologija, ki deluje v skladu z naravnimi načeli, lahko nadgradi človeška čutila ali zmožnosti.
Magistrska naloga z naslovom Novi načini rabe tekstilij in upodobitev interaktivnega interierja prihodnosti govori o človeku, naravi in tehnologiji kot o treh pomembnih členih prihodnosti.
Naloga raziskuje njihov medsebojni odnos ter rezultate njihovega povezovanja. Skozi nalogo iščem poti in mostove, ki bi me lahko pripeljali do bivalnega prostora človeka v prihodnosti.
Ker gre za dokaj neraziskano področje, bom na začetku teoretičnega dela naloge podal do sedaj znane definicije obče umetnosti, arhitekture in oblikovanja. Na ta način bom poskušal bolje razumeti njihova ustvarjalna orodja in v razmerju do njih definiral svojo ustvarjalno prakso.
Spekulativna praksa je s svojim kritičnim pristopom morda najbližja moji in je pomembna v kontekstu današnjega in prihodnjega sveta.
Ključna vprašanja, ki jih raziskujem v nalogi, so naša potreba po napredku in izboljševanju opazovanju naravnih pojavov in razumevanju želje po igranju, ustvarjanju in spreminjanju bivalnih prostorov, želje biti drugačen od drugih in našim bivalnim prioritetam ter njihovi efektivnosti. Pojmi »biofilija«, »biomimikrija« in »biomorfija« so osnova za razumevanje
pristopi in identitetami. Praksa nekaterih se velikokrat prepleta z različnimi strokovnjaki na drugih področjih, kar je bilo pomembno tudi za razvoj tega projekta.
V eksperimentalnem, ustvarjalnem delu naloge bom natančno razložil potek svojega dela, katerega sklep je umetniška instalacija, ki pa jo razumem kot uvod v širši oblikovalski proces za izboljšanje in posodobitev človeškega bivalnega okolja. V ospredje postavljam eksperiment, ki me bo pripeljal do uresničitve zamisli – eksperiment z različnimi tekstilijami oziroma s kompoziti in načini njihovega medsebojnega združevanja. Za razumevanje tega projekta bo potrebna tudi kratka razlaga vzdušja končne umetniške instalacije, ki jo vidim kot okno v drug svet.
Vprašanje časa je, kdaj se bo na interier gledalo drugače, kot se danes. Interier bo razumljen kot podaljšek nas samih, organizem z lastnim življenjem, in ne statičen, nepremičen in vedno isti. Fleksibilnost in prilagajanje se počasi kažejo kot pomembni označevalci v vseh sferah človeškega življenja. Možnosti za razvoj v tej smeri so neomejene. Potencial za dinamičen interier prihodnosti je viden iz človekove potrebe po nenehnem premikanju. Prisotnost narave ali njenih derivatov v prostoru je preverjena pot k človekovemu dobremu počutju. Danes mogoče še ne vidimo, kako bo prihodnost izgledala, lahko pa spekuliramo in komuniciramo.
Instalacija Notranja zunanjost predstavlja skladnost dveh, navidezno si nasprotnih svetov, narave in tehnologije, ki je vnesena v bivalni prostor kot eksperimentalna, poenostavljena simulacija elementa v interierju uporabnika prihodnosti. Njena ideja je ustvariti atmosfero, čutno doživetje, ki človeka lahko v mislih, s pomočjo domišljije, zapelje v drugi, alternativni svet, kjer človek lahko neposredno vpliva na obliko in videz prostora, v katerem biva.
ZAHVALA
Zahvaljujem se predvsem mentorici prof. Mariji Jenko in doc. dr. Marjanu Jenko, ki sta mi v vseh letih moje fakultetne poti nesebično podarjala čas, energijo, razumevanje, znanje in entuziazem ter ustvarila pozitivno, kreativno, ustvarjalno in produktivno vzdušje za moj osebni in profesionalni razvoj.
Zahvaljujem se asist. dr. Petru Zobcu, brez katerega izdelava umetniške instalacije ne bi bila možna. S svojim pedagoškim pristopom in z veliko potrpljenja je uspel prenesti del svojega znanja in vzbuditi najino zanimanje za konstrukterstvo. Doprinos dr. Zobca je merljiv predvsem v humanem pristopu in v nesebičnem darovanju svojega časa in svojega širokega spektra sposobnosti in zanimanja. Brez njegovih renderjev, risb, izračunov in iznajdljivih rešitev projekt morda še vedno ne bi bil zaključen. Gotovo pa ne bi bil toliko uspešno izveden in zadovoljstva na koncu projekta bi bilo manj.
Hvala študentu strojništva Janu Rugelju, ki je vskočil in z veliko zanimanja napisal odličen program, brez katerega instalacija ne bi delovala.
Velika zahvala gre tudi ekipi mednarodnega festivala Svetlobna gverila, predvsem kuratorjema in kustosoma Katerini Mirović ter Marku Vivodi, ki sta od samega začetka pokazala veliko zanimanje za projekt. Omogočila sta profesionalno izvedbo in produkcijsko pomoč projektu, ki ne bi bil tako uspešen, kot mislimo da je. Morda celo nikoli ne bi bil izveden. S svojo pripravljenostjo za pomoč in izrazito pozitivnim stavom je celotna ekipa Svetlobne gverile ustvarila izjemno izkušnjo in povečala vero v svetlo prihodnost umetniške produkcije.
Posebej hvala mag. Alenki More, brez katere tekstilni del projekta ne bi bil tako uspešno izveden. S svojim znanjem, pozitivno energijo in nesebično pomočjo je vedno rešila vsako krizo in odstranila vse naše pomisleke. Alenka je srce katedre za oblikovanje oblačil in tekstilij.
Hvala Dušanu Smodeju, ki mi je brez razmišljanja dal ključ od prostorov Fotootopub-a in nam tam dal prostor za ustvarjanje. Hvala tudi za vse orodje in materiale, ki sem si jih pri njemu sposojali.
Hvala podjetju Inplet pletiva d.o.o. tudi za tokratno pomoč pri izbiri tekstilij in za sponzorstvo.
Podjetje je tekom let sodelovanja z nesebično podporo pokazalo veliko zanimanje za mlade ustvarjalce.
Hvala Roglabu, pri kateremu so nam z veseljem natisnili dele, ki so nam manjkali za uspešno premikanje instalacije.
Hvala Galeriji Alkatraz, ki je ne glede na specifične pomladne okoliščine (karantena) in zamike svoj prostor za nekaj časa odstopila in omogočila ustrezno predstavitev najinega projekta.
Hvala tudi fotografom: Vidu, Mariju, Borutu in Damjanu za prekrasne posnetke moje
VSEBINSKO KAZALO
PODATKO O MAGISTRSKEM DELU... i
IZVLEČEK ... ii
ABSTRACT ...iii
POVZETEK ...iv
ZAHVALA ...vi
VSEBINSKO KAZALO ... vii
SEZNAM SLIK ...ix
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 4
2.1 Umetnost ... 4
2.1.1 Umetniške instalacije ... 4
2.2 Arhitektura... 8
2.2.1 Archigram ... 9
2.2.2 Haus Rucker-Co ... 10
2.2.3 Shusaku Arakawa + Madeline Gins ... 11
2.2.4 Zaha Hadid ... 12
2.3 Oblikovanje ...13
2.3.1 Roberto Matta ... 14
2.3.2 Archizoom ... 15
2.3.3 Verner Panton ... 16
2.3.4 Pierre Paulin ... 17
2.3.5 Joe Colombo ... 18
2.3.6 Philippe Starck ... 19
2.4 Umetnost – oblikovanje ... 20
2.5 Spekulativno oblikovanje ... 21
2.6 Človek – udobje in dobro počutje...23
2.6.1 Definicija in pomen udobja ... 24
2.6.2 Ustvarjanje udobja v kontekstu gospodinjstva oziroma doma ... 24
2.6.3 Cocooning ... 26
2.7 Biofilija ... 26
2.8 Biomimikrija... 34
2.8.1 Ernesto Neto ... 36
2.8.2 Antoni Gaudi ... 37
2.8.3 Casa Tiburon ... 38
2.8.4 Bubble Palace ... 38
2.8.5 Ryumei Fujiki ... 39
2.8.6 Azulik Uh May ... 40
2.9 Interakcija ... 41
2.9.1 Senzorji ... 42
2.10 Implementacija ... 43
2.10.1 Neri Oxman ... 44
2.10.2 Transform – MIT ...45
2.10.3 Studi INI ... 46
2.10.4 Slow Furl... 47
2.11 Tekstil ... 47
2.11.1 Architextil ... 48
2.12 Vzorec ... 49
2.12.1 Voronoi ... 52
3 EKSPERIMENTALNI DEL ... 53
3.1 Izhodišče – Narava, tehnologija, človek ...53
3.2 Tekstil. In zakaj... 54
3.3 Eksperiment kot delovni proces...55
3.4 Kompoziti – lepljenje ... 56
3.5 Vzorec – Narava ... 56
3.6 Kategorije eksperimentov ... 58
3.6.1 Konkavno-konveksni relief... 58
3.6.2 Silikonski relief ... 60
3.6.3 CNC relief ... 62
3.7 Interier prihodnosti – spekulacija ... 63
3.8 Umetniška instalacija Notranja zunanjost kot poenostavljena vizualizacija abstraktne ideje interierja prihodnosti ... 65
3.8.1 Tehnološko ozadje in mehanika ... 66
3.8.2 Tekstil – kompozit ... 70
3.8.3 Ideja in predstavitev ... 74
3.9 Vizija ... 76
4 RAZPRAVA ... 78
5 ZAKLJUČEK...82
LITERATURNI VIRI ... 83
SEZNAM SLIK
Slika 1:Tekstilna instalacija Jagode Buić [69] ... 5
Slika 2: Maggie Orth – 100 Electronic art years [70] ... 6
Slika 3: James Turell – Dedicated to light and space [71] ... 7
Slika 4: Olafur Eliasson – The Weather Project [72] ... 8
Slika 5: Le Courbusier – Stroj za življenje [109] ... 9
Slika 6: Archigram - Walking City [73] ... 10
Slika 7: Haus Rucker Co [74] ... 11
Slika 8: Arakawa + Gins - Reversible Destiny Lofts [75] ... 12
Slika 9: Zaha Hadid – Heydar Aliyev Centre [99] ... 13
Slika 10: Roberto Matta – Malitte [76] ... 15
Slika 11: Archizoom – Superonda Grande [77] ... 16
Slika 12: Verner Pantone – Visiona 2 [78] ... 17
Slika 13: Pierre Paulin – Ensamble Dune [79] ... 18
Slika 14: Joe Colombo – Visiona 1 [101] ... 19
Slika 15: Philippe Starck - WW Stool (Vitra) [103] ... 20
Slika 16: Fibbonacijevo zaporedje, spirala zlatega reza [80] ... 27
Slika 17: Fraktal [80] ... 28
Slika 18: Victor Horta [81] ... 29
Slika 19: Stavba Guaranty - Louis Sullivan [83] ... 30
Slika 20: Fallingwater - Frank Lloyd Wright [84] ... 30
Slika 21:Villa Mairea - Alvar Alto [85] ... 31
Slika 22: Struktura kože morskega psa in material vstvarjen po vzoru na kožo morskega psa [86] ... 35
Slika 23: Fiberbots - The Mediated Matter Group – MIT [87] ... 36
Slika 24: E O Bicho - Ernesto Neto (Biennale di Venezia, 2001) [88] ... 37
Slika 25: Antonio Gaudi – Sagrada Familia [82] ... 37
Slika 26: Casa Tiburon – Javier Senosiain [44] ... 38
Slika 27: Bubble Palace – Antti Lovag [90]... 39
Slika 28: Umetna topografija – Ryumei Fujiki [46] ... 40
Slika 29: Azulik Uh May [48] ... 41
Slika 30: Aguahoja - The Mediated Matter Group [91]... 45
Slika 31: Transform – Daniela Leithingerja - MIT Media Lab [56] ... 46
Slika 32: Urban Imprint - Studio INI [92]... 47
Slika 33: Leseni tekstil - Elisa Strozyk [93] ... 48
Slika 34: Faberge Fraktal [94] ... 50
Slika 35: Voronoi vzorec na žirafi [95]... 51
Slika 36: 3D Voronoi pena [96] ... 51
Slika 37: Avena+Test Bed: Agricultural Printing and Altered Landscapes Benedikta Großa [67] ... 52
Slika 38: Vizualizacija prilagodljivega interierja, narejenega z pomočjo nanotehnologije [97] ... 54
Slika 39: Tekstilni vzorci, nastali z eksperimentiranjem s tekstilnimi tehnikami in materiali [osebni arhiv] ... 55
Slika 40: Osnovna risba za volumenski vzorec [osebni arhiv]... 57
Slika 41: Primer linijskega vzorca [osebni arhiv]... 58
Slika 42: Primer konkavno-konveksnega reliefa [osebni arhiv] ... 59
Slika 44: Primer silikonskega reliefa [osebni arhiv] ... 61
Slika 45: Primer silikonskega reliefa [osebni arhiv] ... 61
Slika 46: Primer CNC reliefa [osebni arhiv] ... 63
Slika 47: Presevanje svetlobe skozi tekstil [osebni arhiv] ... 66
Slika 48: Zaznavalo Leap Motion, foto Marijo Zupanov [osebni arhiv] ... 67
Slika 49: Začetna skica konstrukcije [osebni arhiv] ... 68
Slika 50: Render enega dela konstrukcije – asist. dr. Peter Zobec [osebni arhiv] ... 68
Slika 51: Instalacija od zadaj, foto Vid Jenko. [osebni arhiv] ... 69
Slika 52: Premična mehanska roka, foto Marijo Zupanov [osebni arhiv] ... 70
Slika 53: Proces izdelave Voronoi diagrama v programu Blender [osebni arhiv] ... 71
Slika 54: Tekstilni eksperiment – Laserski izrez [osebni arhiv] ... 72
Slika 55: Polaganje pene na lycro [osebni arhiv] ... 72
Slika 56: Presevanje svetlobe skozi tkanino, foto Marijo Zupanov [osebni arhiv] ... 73
Slika 57: Premik svetlobe po tkanini, foto Borut Bučinel [osebni arhiv] ... 73
Slika 58: Instalacija Notranja zunanjost, foto D.K. [osebni arhiv] ... 75
Slika 59: Premik svetlobe, foto Marijo Zupanov [osebni arhiv] ... 75
Slika 60: Instalacija Notranja zunanjost, foto Marijo Zupanov [osebni arhiv] ... 76
Slika 61: Interakcija obiskovalcev z instalacijo, foto D.K. [osebni arhiv] ... 80
Slika 62: Interakcija obiskovalcev z instalacijo, foto D.K. [osebni arhiv] ... 81
1 UVOD
Tekstil se v interierju uporablja že od nekdaj. Človeku ponuja ugodno počutje zaradi svojih specifičnih lastnosti in ima široko uporabnost. V notranjih prostorih nas tekstilije grejejo, na njih sedimo, ležimo, z njimi se pokrivamo, zaščitimo pred zunanjimi vplivi, lahko pa z njim tudi zmehčamo trde arhitekturne obrise, vnesemo v prostor gibljivo sestavino ali s tekstilom celo nadomestimo druge materiale in ga namenimo za drugo netipično rabo. Lahko rečemo, da je tekstil v človekovem življenju navzoč odkar ima človek dom. Tekstilna industrija je ena od največjih; spreminja se hitro in napreduje kot izdelki, katerih sestavni del je tekstil.
Svetovno prebivalstvo narašča, bivalni prostori pa se manjšajo. Zaradi tega postaja oblikovanje modularnega, prilagodljivega pohištva vse bolj smiselno in aktualno. Krepi se človekova ustvarjalna želja po vplivanju na stvari, ki jih uporablja. Informacije so vse bolj dostopne, ljudje so vse bolj izobraženi in posledično vpleteni v vse več življenjsko pomembnih področij. Hkrati pa ima večina ljudi vse manj časa, kar pomeni, da potrebujejo dostopne, nezapletene in razumljive uporabne izdelke. Sčasoma uspešno oblikovani izdelek ne bo več dovršen izum, ampak predvsem dobra zamisel, orodje za ustvarjanje, ki bo nudilo veliko prostora za interpretacijo.
Z večjo ozaveščenostjo raste tudi zavedanje o tem, kakšen vpliv imajo na nas stvari, s katerimi zapolnjujemo svoj bivalni prostor. To pomeni tudi, da se vse bolj zavedamo, kakšne učinke na človekovo dobro počutje imajo barve, oblike, estetika, proporcije, lastnosti in odnosi med elementi ter celoten kontekst prostora.
Kako vzdušje in identiteta prostora vplivajo na človekovo počutje in njegovo storilnost in zdravje? Če je naš cilj oblikovati izdelke, s katerimi bo človek izpopolnil svoj potencial, je treba vedeti, kakšna prihodnost bi mu to omogočala. Danes že razumemo, da naše potrebe niso enake, toda obstajajo miselni vzorci, po katerih lahko sklepamo o naših naslednjih korakih. Zagotovo je res, da je življenje gibanje neskončnih sprememb v nezaustavljivem času.
Kaj če na interier začnemo gledati kot na amorfno, spremenljivo in prilagodljivo formo, ki odvisno od človekovih potreb spreminja svojo obliko in lastnosti? Navajeni smo ravno na nasprotno: interier vidimo kot statično tvorbo, oblikovano v svoji edini in končni obliki. Morda je čas, da spremenimo poglede in reinterpretiramo vodila sodobnega življenja.
Večje spremembe so pogosto tudi dolgotrajne, a naši načrti se nenehno dopolnjujejo.
Univerzalnega in dokončnega odgovora na vsa naša vprašanja verjetno ni. Vseeno pa lahko razpravljamo, navdihujemo drug drugega, vzpostavljamo dialog in delimo mnenja, kar bo posledično prineslo več znanja in zdravo mero kritičnega stališča. Na ta način bomo lahko bolj odločno zakorakali naprej, z boljšim občutkom za vpliv posledic svojega obstoja na celoto – Zemljo.
Vsa bitja na našem planetu se trudijo prosperirati in obstati. Večina je tu veliko dlje kot mi, ljudje. To verjetno pomeni, da je njihov obstoj smiseln in v skladu z načeli njihovega okolja.
Mogoče lahko v teh načelih iščemo inspiracijo za nadaljnji razvoj.
Narava je primer bogate skladnosti, ki zagotavlja optimalne rešitve za nešteto izzivov življenja in preživetja. Naša čutila zaznavajo te učinkovite rešitve narave kot lepoto. Elegantni naravni sistemi navdihujejo naš um. Naši analitični možgani želijo razumeti naravne zakonitosti,
tiste, ki iščejo novosti in lepoto v učinkovitem in uspešnem oblikovanju. Njen jezik in raznolike vzorce lahko prevedemo in uporabimo kot načine bivanja, delovanja, ustvarjanja in komunikacije.
Pomemben člen razvoja je vse hitreje rastoče področje tehnologije, ki nam širi nabor možnosti obstoja. Tehnologija, ki deluje v skladu z naravnimi načeli, lahko nadgradi človeška čutila ali zmožnosti.
Magistrska naloga z naslovom Novi načini rabe tekstilij in upodobitev interaktivnega interierja prihodnosti govori o človeku, naravi in tehnologiji kot o treh pomembnih členih prihodnosti. V nalogi raziskujem njihov medsebojni odnos in vpliv ter rezultate njihovega povezovanja. Skozi nalogo iščem poti in mostove, ki bi me lahko pripeljali do bivalnega prostora človeka v prihodnosti. Ker gre za dokaj neraziskano področje, bom na začetku teoretičnega dela naloge podal do sedaj znane definicije obče umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter opredelil njihove medsebojne odnose. Na ta način bom poskušal bolje razumeti njihova ustvarjalna orodja in v razmerju do njih definiral svojo ustvarjalno prakso. Razložil bom, kaj je spekulativna praksa in zakaj je pomembna v kontekstu današnjega in prihodnjega sveta. Z uporabo podatkov iz znanstvenih raziskav bom podal definicijo človekovega udobja in dobrega počutja ter naštel pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi človek prosperiral v kontekstu lastnega doma. Te informacije mi bodo koristile za oblikovanje odgovorov na vprašanja o človekovih navadah in potrebah ter o človeškem odnosu do svojega bivalnega prostora.
Ključna vprašanja bodo namenjena naši potrebi po napredku in izboljševanju naravnih pojavov, opazovanju in razumevanju želje po igranju, ustvarjanju in spreminjanju bivalnih prostorov, želje biti drugačen od drugih in našim bivalnim prioritetam ter njihovi efektivnosti. Nadaljeval bom z razlago pojmov »biofilija«, »biomimikrija« in »biomorfija«. Spraševal se bom, zakaj so pomembna narava in naravni procesi, zlasti v kontekstu oblikovanja in arhitekture. Narava mi s svojo široko paleto dolgo nastajajočega znanja služi kot ozir in referenca za nadaljnje delo.
Sprašujem se, kako na človeka vplivajo barve, vzorci in teksture, vzeti iz narave, ter ali so primerni za uporabo v oblikovanju tekstilij. Interierju bom dodal način komunikacije z uporabnikom s pomočjo zaznaval. Pametne tekstilije, ki naseljujejo dom, se s pomočjo zaznaval odzovejo na gibe uporabnika. Dotaknil se bom pomena tehnologije za človeka in formo znotraj interierja prihodnosti. Fleksibilnost je beseda, ki opisuje celoto, v kateri bomo enkrat morda živeli. Medij, ki sem ga izbral za prenos te svoje zamisli, je tekstil. Na koncu teoretičnega dela naloge bom raziskal še odnos tekstila in arhitekture ter odgovoril na vprašanje, ali je tekstil primeren za takšno fleksibilno uporabo v interierju in eksterierju. Omenil bom tudi različne interdisciplinarne inovacije na področju oblikovanja tekstilij ter definiral, kaj je tekstilni vzorec
ki me bo pripeljal do uresničitve zamisli – eksperiment z različnimi tekstilijami oziroma s kompoziti in načini njihovega medsebojnega združevanja. Opisal bom načine ustvarjanja novih tekstilij in jih potem razvrstil v kategorije. Iz poskusnih vzorcev tekstilij bom sklepal, katera je naslednja stopnja razvoja in za kaj lahko uporabim novonastali vzorec tekstila. Za razumevanje tega projekta bo potrebna tudi kratka razlaga vzdušja končne umetniške instalacije, ki jo vidim kot okno v drug svet. Opisal bom svoj miselni proces in proces dela/ustvarjanja umetniške instalacije: od eksperimentiranja s tekstilnimi vzorci, svetlobo, zaznavali, vse do izdelave nosilne konstrukcije in interaktivne mehanike. Razložil bom, zakaj ustvarjam na ta svojstven način, kaj me zanima in kako iz vsega napisanega vidim interier prihodnosti.
2 TEORETIČNI DEL
Projekt, ki ga predstavljam, nima jasno definiranega področja, ki naj bi mu pripadal, zato bom začel z razlago osnovnih pojmov, njihovih medsebojnih razmerij in navedel par primerov z vsakega področja, da bom lažje uvrstil in poimenoval svojo ustvarjalno prakso.
2.1 Umetnost
Umetnost je raznolika paleta človeških dejavnosti pri ustvarjanju vizualnih, slušnih ali uprizoritvenih umetniških del, ki izražajo avtorjeve misli, konceptualne ideje ali neke tehniške spretnosti, ki jih cenimo zaradi lepote ali čustvene moči [1]. V najbolj širokem smislu te dejavnosti vključujejo ustvarjanje in izdelavo umetniških del, njihovo kritiko in estetsko širjenje umetnosti. Izvirno so bile tri umetniške veje: slikarstvo, kiparstvo in arhitektura. Ostale, kot so gledališče, glasba, film, ples in ostale uprizoritvene umetnosti ter literatura in drugi mediji, kot so recimo interaktivni mediji, so vključene v širšo opredelitev umetnosti. Pred 17.
stoletjem je bila umetnost opredeljena kot katerakoli veščina ali mojstrovina, ki se ni razlikovala od znanosti ali obrti. Potem se je likovna umetnost z večjim poudarkom na estetiki ločila od ostalih veja umetnosti in od dekorativne ali uporabne umetnosti, za katere so veščine priučene.
Okoli leta 1920 Marcel Duchamp odpira prostor novi definiciji umetnosti ter trdi, da je umetnost lahko iz katerega koli materiala; in da je umetnik tista oseba, ki se tako počuti [2]. Za njega je umetnost ideja, ki se vizualno prenaša, ne glede na tehniko, v kateri je izvedena.
Opredelitev umetnosti je še danes tema pogovora in se bo verjetno skozi čas še naprej spreminjala. Splošni opisi umetnosti omenjajo tudi idejo domišljijske ali tehnične spretnosti, ki izhaja iz človekovega delovanja in ustvarjanja. Filozofska veja, ki raziskuje naravo umetnosti in koncepte kot sta ustvarjalnost in interpretacija, je estetika [1, 2].
2.1.1 Umetniške instalacije
Rauschenbergovi »combines« (asemblaži) označujejo začetek popolne revolucije umetniške prakse. Umetnost od leta 1955 ni bila več omejena samo na slikarstvo, kiparstvo in umetniška dela na papirju, temveč se je razširila na različne medije 2. Izstopila je iz galerij in muzejev v vsakdanji prostor. Ni bila več zgolj objekt, ampak je postala mimoidoča. V določenih primerih je označevala zgolj trenutek, ki se ga ne more kupiti ali prodati. Leta 1956 Allan Kaprow (izvorno slikar) po smrti svojega vzora Jacksona Pollocka začne ustvarjati, kot jih sam
v eksterierju jih imenujemo javne umetniške instalacije ali pokrajinska umetnost. Popularnost umetniških instalacij je naglo narasla v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. K temu je pripomogla umetnica Jenny Holzer, ki se je po plakatih in letakih začela ukvarjati z izvedbo LED prikazovalnikov velikih dimenzij [2, 3].
2.1.1.1 Jagoda Buić
Jagoda Buić je hrvaška scenografinja, kostumografinja in vizualna umetnica, ki je najbolj znana po svojih tapiserijah. Naredila je veliko uspešnih, občudovanja vrednih projektov. Izpostavil bom dela, ki jih je ustvarila po letu 1965, ko je naredila tekstilno formo v prostoru in jo prodala muzeju Stedelijk v Amsterdamu. Večinoma gre za tapiserije in samostoječe prostorske forme, ki so jih natkale ali spolstile gospe, s katerimi je Jagoda odraščala. Buićeva tekstilu in samemu procesu tkanja – čeprav z veliko dozo eksperimentiranja – pušča določeno tradicionalno kvaliteto in jima s tem daje avtonomijo. Tapiserijo vzpostavlja kot nov, samostojen umetniški izraz [4]. Njene instalacije vidim kot svojevrstne interierne posege ali celo pregradne elemente v prostoru. Čeprav so umetniške instalacije, so lahko inspiracija za oblikovane predmete. S svojo monumentalnostjo in nepravilnimi oblikami ustvarjajo prijetno, toplo, nekakšno primarno varno atmosfero.
Slika 1:Tekstilna instalacija Jagode Buić [69]
2.1.1.2 Maggie Orth
Maggie Orth je ameriška umetnica, pisateljica in tehnologinja, ki se ukvarja z umetniškimi instalacijami, elektronskimi tekstilijami in interaktivno umetnostjo. Ustvarja tekstilije, ki spreminjajo barve s pomočjo računalniških ukazov in električnega toka, interaktivnih tekstilnih senzorjev, svetlobne instalacije in javne robotske umetnosti. Zaradi svojega ozadja in
sedanjih in prihodnjih problemov ni mogoče rešiti brez inovacij, sodelovanja in interdisciplinarnega principa [5, 6].
Zaradi njenih prepričanj in dela, ki ga ustvarja, je zelo navdihujoča in pomembna figura v mojem procesu. Še posebej me zanimajo elektronske tekstilije oziroma računalniško vodeni efekti, ki se odražajo na tekstilu. Njen pristop in način ustvarjanja imata ogromno možnih interpretacij in različnih potencialnih uporab v oblikovanju in umetnosti. Predvsem v oblikovanju interakcij med umetniško instalacijo in uporabniki.
Slika 2: Maggie Orth – 100 Electronic art years [70]
2.1.1.3 James Turell
James Turell je ameriški umetnik, ki se že pol stoletja ukvarja s svetlobo in prostorom kot primarnima elementoma svojih umetniških del, ki na gledalce vplivajo tako, da raziskujejo meje človeške percepcije. Njegov medij je svetloba oziroma njena manifestacija v čutni obliki. Turell
nas lahko popolnoma prevzame in pusti brez misli, same (z vprašanji in odgovori). Njegove arhitektonske strukture z luknjo v stropu in pogledom v nebo nam dajejo priložnost nebo, morda prvič, videti točno tako, kakršno je zares, brez motečih elementov v vidnem polju. Atmosfere, ki jih ustvarja z enostavnimi monumentalnimi formami in svetlobo (naravno in umetno), puščajo človeka brez besed – kot priče nebeškega spektakla [7].
Slika 3: James Turell – Dedicated to light and space [71]
2.1.1.4 Olafur Eliasson
Olafurja Eliassona, dansko-islandskega umetnika, poganja njegov interes za gibanje, zaznavanje, čutne izkušnje in lastne občutke. Na umetnost gleda kot na orodje, s katerim lahko spremeni videnje in potencialno obnašanje ljudi do pomembnih tem. Njegovo delo obsega kiparstvo, slikarstvo, fotografijo, film in instalacijo. Ne omejuje se na muzej in galerijo, njegova praksa vključuje širšo javno sfero z arhitekturnimi projekti, posegi v civilni prostor, likovno vzgojo, oblikovanje politik ter vprašanja trajnosti in podnebnih sprememb [8]. Eliassonov tim je sestavljen iz arhitektov, umetnikov, raziskovalcev, kuharjev, arhivistov, obrtnikov, programerjev, zgodovinarjev in drugih. Skulpture, ki jih ustvarja, nam pomagajo fenomenološko doživeti prostor in čas. Vremenski projekt je dinamična instalacija, ki jo je predstavil v muzeju Tate Modern v Londonu. Ustvaril je atmosfero najbližjega možnega sončnega zahoda z uporabo megle, tople svetlobe in ostalimi atmosferskimi spremembami [9].
Olafur Eliasson ustvarja popolne prostore, ki jih lahko razumemo samo z doživljanjem, besede pogosto niso potrebne. Način, s katerim so v njegovem timu povezani profesionalci z različnih področjih, se mi zdi smiseln vzorec za bodočo oblikovalsko prakso.
Slika 4: Olafur Eliasson – The Weather Project [72]
2.2 Arhitektura
Arhitektura je osnovni in dejanski prostorsko-plastičen okvir človeškega življenja. Arhitektura je umetnost prostora in mase. Določa volumen – prostorske meje in zapira odprtine (notranji prostor). Z različnim odpiranjem in odvajanjem volumna se povezujejo notranji in zunanji prostori. Takrat govorimo o prostornosti. Elementi arhitekture so funkcija (namen), konstrukcija (odnos bremena in nosilnih elementov) in forma [10]. To pomeni, da je arhitektura umetnost oblikovanja in konstruiranja (velikih) funkcionalnih objektov.
Le Courbusier, najvplivnejši arhitekt 20. stoletja, je leta 1923 v svojem manifestu Na poti do nove arhitekture hišo definiral kot »stroj za življenje« [11]. To je bilo obdobje, ko utopije niso bile pojem nemogočega; formulirali so jih kot pot, idejo, ki bi ji v mislih lahko sledili tisti, ki se zavedajo možnosti, ki jih je ustvarila industrijska revolucija in izum avtomobila. Le Courbisier je ustvaril načine razmišljanja, ki bi lahko – in tudi so – za vedno spremenila življenja državljanov, izzivajoč kaotična viktorijanska mesta in navade prebivalstva.
njihova avtomatizacija. Avtomatizacija ponuja velik spekter novih orodij, ki nam bivanje naredijo enostavnejše in nam omogočijo, da začnemo svobodno uživati v materialih, barvah in teksturah na površinah.
Tehnologija je danes prevzela naša življenja in hitro vstopa v vse prostore, ki jih uporabljamo.
Zaradi te radikalne spremembe smo v parih desetletjih začeli uporabljati nove materiale ali kombinacije novih in starih materialov, med katerimi nekateri zaradi vpliva nanotehnologije in elektronike opravljajo več kot eno funkcijo. Način, kako vidimo, se dotikamo in komuniciramo z našimi domovi, se nenehno razvija in v skladu s tem se razvija tudi naš odnos do časa in življenja [11, 12].
Avantgarda šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja je zaradi intenzivnosti svoje energije, ki jo je spuščala v povojni svet, postala arhitekturni »big bang«. Proizvedla je arhitekturne projekte, ki so spremenili njeno definicijo in so še danes zelo pomembni. Ni se omejevala na eno določeno metodologijo, bila je izjemno raznolika. Bila je pa nedvomno kritična in eksperimentalna sila, ki je strogo kritizirala sodobno družbo [13].
Slika 5: Le Courbusier – Stroj za življenje [109]
2.2.1 Archigram
Archigram je skupina, ki je nastala v šestdesetih letih 20. stoletja. Člani skupine so na novo opredelili arhitekturo in kdo zares smo uporabniki oziroma kaj od arhitekture želimo.
Zagovarjali so, da modernizem z uporabo novih tehnologij in prefabrikacijo drži svojo obljubo iz zgodnjega obdobja, iz časa »doma kot stroja«, v katerem se živi. Skromne predstavitve Archigrama so prikrivale radikalizem njihovih trditev o arhitekturi. Trdili so, da arhitektura ne
bivanje z možnostjo nenehnih sprememb [14]. Da arhitekturna stroka ni oblikovala take opreme, je Archigram razkril s trditvijo: »Tehnološko naravnan modernizem je nepopolna revolucija, zreducirana na spodobno, ubojno različico samega sebe, brezbarvno, trdo, varčno, načrtovano in ne izbrano.« Zabavne arhitekture so omogočile Archigramu izhod iz modernističnega zastoja, ne da bi se mu bilo treba posvetiti predmodernistični tradiciji [14, 15].
Slika 6: Archigram - Walking City [73]
2.2.2 Haus Rucker-Co
Haus-Rucker-Co je dunajska skupina, nastala leta 1967. S svojim delom so raziskovali performativni potencial arhitekture in spreminjali dojemanje prostora s pomočjo instalacij – pnevmatskih konstrukcij ali protetičnih naprav. Podobno kot ostale skupine znotraj utopičnega arhitekturnega eksperimenta leta 1960: Superstudio, Aarchizoom, Ant Farm in Coop Himmelblau. Skupaj so premišljevali o poziciji arhitekture kot družbene kritike, hkrati pa so tudi raziskovali možnosti oblikovanja v tehnično zahtevnih eksperimentalnih okoljih in utopičnih mestih [16].
Slika 7: Haus Rucker Co [74]
2.2.3 Shusaku Arakawa + Madeline Gins
Madeline Gins, arhitektka in pesnica iz Long lslanda in Shusaku Arakawa, japonski umetnik in arhitekt, ki se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja preselil v New York, verjameta, da bi ljudje morali biti v nenehnem stanju negotovosti. Gradila sta arhitekturne koncepte, ki so bili oblikovani tako, da so uporabnika mentalno in fizično stimulirali, kar naj bi vodilo v njegovo nesmrtnost. Organske strukture, nepravilnosti, izrazite barve in teksture ter veliko različnih ravni naj bi stimuliralo imunski sistem in ostrilo um. Takšen interier in njegove izrazite karakteristike naj bi človeka silile na nenehno prilagajanje. Stanovanja znotraj objekta Reversible Destiny Lofts so prišla z 32 pravili, uporabnik je bil imenovan »biotopologist«
oziroma nekdo, ki ustvarja in živi v multidimenzionalni interaktivni realnosti in mu je sugerirano, da se vsak mesec po stanovanju premika kot druga žival. Dom je bil podaljšek svojega najemnika, njegov imunski sistem. Veliko projektov tega dvojca ni bilo realiziranih, ostale so zgolj risbe in zapisi. Glede na to, da sta oba umrla pri svojih sedemdesetih letih, njun koncept v daljšanju človeških življenj ni bil uspešen, je pa prav gotovo koristil izboljšavam kvalitete življenja uporabnikov, kar jih je veliko tudi naknadno potrdilo [17, 18, 19, 20]. Ideja, da je igra s prostorom, v katerem bivamo, nujna, in da je treba bežati od navad, je ključna inspiracija mojega magistrskega dela.
Arhitekturo uvrščamo med stare umetnosti, čeprav je danes pogosto razumljena bolj kot oblikovanje kot pa umetnost. Arhitektura so objekti, v katerih živimo, v katerih delamo, se
samostojnih izhodišč in vzporedno razmišljati o vseh treh področjih, četudi bom v nadaljevanju ustvarjalnega procesa opozoril na proces brisanja meja med umetniškimi in oblikovalskimi praksami in na vse intenzivnejšo izmenjavo orodij med na videz različnimi panogami.
Slika 8: Arakawa + Gins - Reversible Destiny Lofts [75]
2.2.4 Zaha Hadid
Iraško-britanska arhitektka Zaha Hadid je s svojim izrazitim futuristizmom uveljavila nov pristop v arhitekturi, za katerega so značilne ukrivljene fasade, ostri koti in težki materiali (beton, jeklo). Iz teh močnih materialov je manipulirala oblike, ki so hkrati mehke in trdne.
Dinamične so, skoraj kot da bi se premikale. Njena vizija je na novo opredelila arhitekturo 21.
stoletja. Zaha je pionirka združevanja znanih materialov in moderne tehnologije izdelave, kot je uporaba CAD programov v njihovih polnih zmožnostih. Zdi se, kot da se njene zgradbe upirajo pravilom fizike. Zaradi organskih skulpturalnih oblik, jasne funkcije objektov in občutka dinamičnosti predstavlja njena arhitektura eno izmed pomembnih izhodišč za mojo nalogo [98, 99].
Slika 9: Zaha Hadid – Heydar Aliyev Centre [99]
2.3 Oblikovanje
Oblikovanje je načrt ali specifikacija za gradnjo predmeta ali sistema, izvajanje dejavnosti ali procesa. Hkrati pa je tudi rezultat načrta oziroma specifikacij v obliki prototipa, izdelka ali postopka. Glagol »oblikovati« označuje proces razvijanja dizajna. V nekaterih redkih primerih je to lahko neposredna konstrukcija predmeta brez natančnega načrta (pri obrtniškem delu, kodiranju, grafičnem oblikovanju in nekaterih inženirskih primerih). Dizajn mora načeloma zadovoljiti določene cilje in upoštevati omejitve, lahko upošteva tudi funkcionalne, estetske, ekonomske in družbenopolitične vidike. Pričakuje se, da bo sodeloval z okoljem, v katerem nastaja.
Oseba, ki oblikuje, je oblikovalec. Odvisno od tega, s katerim področjem se profesionalno ukvarja, je lahko tekstilni, modni, tudi idejni, spletni oblikovalec itn. To je vsesplošna razdelitev, ki se podobno kot ostale nenehno spreminja in dopolnjuje. V nadaljevanju bom naštel nekatere novejše veje oblikovanja. Eno izmed njih bom zaradi večje pomenske povezave z mojim procesom dela definiral bolj natančno.
Ponavadi je oblikovanje razumljeno kot izdelava skic, embalaž ali okraševanje izdelkov.
Nekateri oblikovanje dojemajo izključno v kontekstu izdelave izdelkov. Vse to so natančne opredelitve, vendar oblikovanje ni tako omejeno. V najširšem smislu pomeni tudi oblikovanje notranjih prostorov, aplikacij, programske opreme, vprašalnikov ali celo poslovnih struktur. V Oxfordovem slovarju je dizajn definiran kot način dela ali načrtovanja z določenim namenom.
Lahko rečemo, da je dizajn metoda za doseganje določenega cilja ali reševanje težav na objektiven način [1, 21].
Dieter Rams, eden najvplivnejših oblikovalcev v zadnjih petdesetih letih, trdi, da dobro oblikovanje nujno izhaja iz razumevanja ljudi in njihovih potreb [22]. Zagovarja odmik od potratnosti in izpostavlja pomembnost ohranjanja naravnih virov. V osemdesetih letih 20.
stoletja je zapisal pravila dobrega oblikovanja, ki so še vedno relevantna in jih lahko apliciramo tudi na ostale veje oblikovanja. Dober dizajn, trdi, mora biti inovativen; ustvariti mora izdelek,
ki je koristen, razumen in nevsiljiv ter zadovoljuje estetske standarde. Biti mora iskren, trajen, temeljit, okolju prijazen in najmanj dizajn, kar je lahko [23].
Oblikovanje se s težavami majhnih bivalnih prostorov sooča z uporabo multifunkcionalnega pohištva, ki je sestavljeno od dveh ali več različnih elementov, in modularnega pohištva, ki je sestavljeno iz manjših enot in na ta način lahko spreminja svojo formo, se prilagaja prostoru in željam uporabnikov.
Mary Haweis, feministična angleška avtorica, je v osemdesetih letih 19. stoletja objavila zbirko zelo priljubljenih esejev, v katerih se je posmehovala delavskemu razredu, ki so iz navdušenja nad meščani tega obdobja svoje domove želeli opremiti znotraj strogih, a po njenem mnenju tudi preveč mehkih omejitev, ki so jim jih ponujala prodajna mesta. Njen odgovor je bil, da bi ljudje morali izkoristiti priložnost in ustvariti osebni oblikovalski slog, ki je prilagojen njihovim potrebam in načinu življenja. Napisala je: »Eno mojih močnih prepričanj in eden prvih kanonov dobrega okusa je, da bi morale naše hiše, tako kot ribja lupina in ptičje gnezdo, predstavljati naš individualni okus in navade« [24]. Na to misel se bom oprl pri opredelitvi svojega koncepta bodočega interierja.
2.3.1 Roberto Matta
Slika 10: Roberto Matta – Malitte [76]
2.3.2 Archizoom
Archizoom je bila skupina mladih študentov, osnovana v Firencah leta 1966 [26]. Po zaključku študija arhitekture so bili nezadovoljni s službami, ki so jim bile ponujene in s smerjo, v katero se je razvijala arhitektura nasploh. Čeprav ni bila najbolj znana, je bila Archizoom gotovo ena najvplivnejših skupin t.i. »italijanskih radikalov«. S svojimi eklektičnimi izdelki so želeli zlomiti vse poskuse dobrega okusa v domovih prebivalstva srednjega sloja. Skupaj s skupino Superstudio so leta 1966 postavili razstavo Superarchitettura, ki je združevala estetiko pop arta z načeli množične potrošnje. Njen namen je bila radikalna preobrazba družbe. V skupnem manifestu so podarjali, da je »superarchitettura arhitektura superprodukcije, superpotrošnje, superindukcije, porabe supermarketa, supermena, super plina« [26]. Genialnost Archizooma je bila v poskusu spreminjanja sveta z uporabo moči tistega, kar so kritizirali. Kot so razložili v številki revije Domus leta 1965, »[želijo] predstaviti vse tisto, kar ostane za vrati: izmišljeno banalnost, namerno vulgarnost, urbano pohištvo, glasne pse« [26]. Prav urbano spremenljivo pohištvo in primeri kot so Safari chair, ki zajema več sedežev obrnjenih enih proti drugim v obliki banje, so možen navdih za oblike, ki bi jih lahko uporabljali v bivalnih prostorih prihodnosti.
Slika 11: Archizoom – Superonda Grande [77]
2.3.3 Verner Panton
Danski oblikovalec in arhitekt Verner Panton je eden najpomembnejših in inovativnejših oblikovalcev druge polovice 20. stoletja. Osredotočal se je na oblikovanje pohištva in ustvarjanje celotne atmosfere prostora. Njegov dolgoletni opus odraža njegov interes za barve in osnovne oblike, ki jih je postavljal v za ta čas nenavadne medsebojne odnose. Pri projektih Visiona in Visiona 2 je sodeloval z velikimi podjetji tega časa. Za njih je oblikoval tematske sobe vključno z vonjavami, pohištvom, zvoki in svetlobnimi efekti, ki so predstavljali njegovo vizijo prostora kot čutne iskušnje. Za njegov izraz je bilo specifično združevanje futurističnih vidikov, skulpturalnih elementov, pop arta in ideje potovanja v vesolje. Predlagal je nov način življenja [25]. Njegove organske forme preoblečene v tekstil izrazitih barv, so skupaj z močno kontrastno svetlobo in raznolikimi vzorci ustvarjali nenavadno atmosfero prostora, ki človeka postavi v povsem nerealen kontekst. Z idejo prostora kot multistimulativnega volumna sem nadaljeval s svojo nalogo iskanja identitete interierja prihodnosti [27].
Slika 12: Verner Pantone – Visiona 2 [78]
2.3.4 Pierre Paulin
Pierre Paulin je bil francoski oblikovalec znan po svojih svetlih skulpturalnih sedežih, ki jih je oblikoval v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Futuristični stil njegovega pohištva, skulpturalnost, ki jo je kot keramik in oblikovalec kamna dobro poznal, in raba pletiv so njegovi prepoznavni znaki. Njegovi Ensamble Dune in Tapis siege so enkratni primeri multifunkcionalnega, modularnega in razstavljivega pohištva, ki se s svojimi enostavnimi principi in prijazno organsko formo lahko prilagajajo potrebam uporabnika. Takšno pohištvo pogosto ne sledi organskim formam in naravnim načelom, kar ga naredi za rigidnega in neprimernega za vsakdanjo uporabo. Paulin je izvrsten primer oblikovanja modulov, ki delujejo v vseh svojih uporabnih oblikah [25].
Slika 13: Pierre Paulin – Ensamble Dune [79]
2.3.5 Joe Colombo
Predmeti in prostori Joea Colomba, enega najuspešnejših oblikovalcev svojega časa, izžarevajo duh prodornih šestdesetih let, navdušujejo pa tudi s svojo funkcionalnostjo in presenetljivimi oblikami. V futurističnih interierjih, kot so Visiona 1, njegovo lastno stanovanje iz leta 1970 in Total Furnishing Unit iz leta 1971, je Colombo posamezne predmete združil v kompleksne, večnamenske »stroje za življenje«, ki naj bi se prilagodili potrebam in željam prebivalcev. S temi modeli, ki so bili daleč pred svojim časom, je Colombo ustvaril ikone futurističnega oblikovanja šestdesetih let. Colombo je popoln primer oblikovalskega pristopa, h kateremu se nagibam. Njegove organske, energične forme in prilagodljivost ter energijska vrednost njegovega prostora so navdušili moje delo [100, 101].
Slika 14: Joe Colombo – Visiona 1 [101]
2.3.6 Philippe Starck
Philippe Starck meni, da mora ustvarjanje, ne glede na obliko, izboljšati življenje čim večjemu številu ljudi. Kot pravi vizionar postavlja umetnost inovativnosti v službo oblikovanja in demokratične ekologije, ki temelji na dejanjih in spoštuje človeško in naravno dediščino. Nani Nani v Tokyu je impresivna antropomorfna stavba, pokrita z živim materialom, ki se s časom razvija. Struktura stavbe je nastala iz močnega prepričanja, da mora ustvarjanje vlagati v okolje ne da bi ga destabiliziralo, ampak hkrati ohrani spoštovanje do svojega konteksta. Tako kot vsa njegova dela je tudi Starckova arhitektura nadvse in nedvoumno etična in humanistična. Z inspiracijami iz rastlinskega sveta Philippe Starck spodbuja bionističen in ekološki pristop. Iz takšnega načina ustvarjanja organskih fluidnih oblik sem izhajal pri razvoju svoje magistrske naloge [102, 103].
Slika 15: Philippe Starck - WW Stool (Vitra) [103]
2.4 Umetnost – oblikovanje
V iskanju svoje poti in umestitve svojih načel v enega od kanonov moram najprej razumeti, kako definiramo določene smeri in katere razlike med njimi obstajajo. V splošnem velja, da je oblikovanje objektiven način izražanja, umetnost pa subjektiven. Dober oblikovalec rešuje težave, medtem ko umetnik izraža svoja čustva. Oba ustvarjata vizualne kompozicije z uporabo skupne baze znanja, vendar imata ponavadi za to različne razloge in motive [1, 23].
Oblikovanje je zasnovano z namenom reševanja različnih problemov. Pri oblikovanju je temeljni cilj zadovoljevanje določenih potreb uporabnikov – na primer izboljšava uporabniške izkušnje, iskanje nove rešitve za okolje ali pomoč pri razvoju bolj priročnih tehnologij.
Oblikovalci ustvarjajo elemente, ki imajo jasno določen namen in resnično oziroma merljivo vrednost.
Oblikovanje služi temu, da naredi svet bolj udoben. Oblikovanje zaradi samega oblikovanja nima smisla. Ponavadi velja, da je nejasen projekt, sestavljen iz velikega števila elementov, lahko lep, ampak hkrati tudi nepraktičen. V tem primeru ne gre več za oblikovanje, temveč za
njegovo prepoznavnost in prodajo njegovih del. Iz tega lahko sklepamo, da je tudi umetnik lahko ta, ki dela za ljudi in po natančnih pričakovanjih.
Oblikovalci pa se morajo vedno osredotočiti na potrebe končnega uporabnika in preučiti težave ciljne skupine. Za strokovnjake na tem področju je pomembno, da vedo, kako se postaviti v čevlje uporabnikov, da potem lahko pozabijo na svoje misli in razumejo njihove.
Rojstvo vseh umetniških mojstrovin je rezultat ljudi, ki iščejo nove teme, oblike in ideje.
Ključne teme seveda ostajajo iste, toda gonilna sila je nenehno raziskovanje aktualnih vprašanj in novih načinov ustvarjalnosti.
Dober dizajn po drugi strani uporablja znanje, pridobljeno iz izkušenj. Oblikovalec pri delu uporablja tisto, kar se mu zdi najbolj primerno glede na svoje pretekle projekte in pridobljeno znanje. Proces oblikovanja temelji na ponavljanju, izboljševanju in prilagajanju.
Umetnost je večplastna, oblikovanje pa očitno. Kar umetnik želi povedati s svojim delom, je velikokrat še vedno skrivnost. V razstavnih prostorih obiskovalci lahko isto delo interpretirajo različno. Sodobna umetnost recimo ni lahko dostopna – treba je vedeti veliko o ozadju in procesu nastajanja določenega dela, da bi lahko sklepali o njegovem pomenu.
Dizajn pa mora biti po drugi strani čim bolj jasen. Uporabniki ne smejo imeti težav z razumevanjem njegove funkcije, vse mora biti očitno in intuitivno. Pri dizajnu je namen vsakega elementa izjemno pomemben [1, 23].
Ne glede na splošno sprejeto razliko med umetnostjo in oblikovanjem je danes ta meja vse bolj zabrisana oziroma medla. Veliko število ustvarjalcev se ukvarja z nekakšno mutantno panogo, ki je zgrajena na različnih načelih. Z namenom evalvacije, ocenjevanja in kritike določenih praks, so se okoli ustvarjalcev, ki ustvarjajo na podoben način in po podobnih načelih, zgradili novi načini prakticiranja oblikovanja.
2.5 Spekulativno oblikovanje
Spekulativno oblikovanje je kritična oblikovalska praksa, ki vključuje številne podobne prakse ali soobstaja z njimi. To so na primer: kritično oblikovanje, oblikovanje fikcij, oblikovanje prihodnosti, antioblikovanje, radikalno oblikovanje, diskurzivno oblikovanje, kontradiktorno oblikovanje, futuristična imaginacija, umetniško oblikovanje ali oblikovanje umetnosti, tranzicijsko oblikovanje in druge. Oblikovanje fikcij je, recimo, veja spekulativnega oblikovanja, medtem ko je kritično oblikovanje, kot ga definira Dunne, eden od možnih pristopov. Govorimo o diskurzivnemu pristopu, ki temelji na kritičnem premišljevanju in dialogu, ki postavlja pod vprašaj oblikovalsko prakso in njeno sodobno definicijo. Spekulativno oblikovanje kot svoje orodje uporablja domišljijo in vizije mogočih scenarijev [30]. Današnji oblikovalci pogosto trdijo, da so njihovi pristopi transdisciplinarni ali post-disciplinarni, nekateri pa se sploh nimajo za oblikovalce, čeprav delujejo znotraj te prakse. James Auger, oblikovalec in profesor na Royal College Of Art, spekulativno oblikovanje definira kot tisto, ki se odmika od omejitev komercialne oblikovalske prakse, uporablja fikcijo in spekulira o izdelkih, uslugah, sistemih in svetovih prihodnosti, in s tem refleksivno preizprašuje vlogo in vpliv novih tehnologij na vsakdanje življenje ter spodbuja dialog med strokovnjaki in
razumevanju sveta, v katerem živimo. Pristop temelji na razmišljanju o zaželenih in neželenih prihodnostih, ki so najbolj verjetne v primeru nekritične implementacije novih tehnologij v družbo [31]. Tako gradimo mnenje tudi o sedanjih načelih in alternativnih možnostih ter izboljšujemo svojo vizijo tega, kakšna bi lahko bila prihodnost. »Takšen oblikovalski pristop se ne ukvarja z zadovoljevanjem sedanjih in bodočih potreb potrošnikov, temveč s premišljevanjem tehnološke prihodnosti, ki odraža zapletenost današnjega sveta. Spekulativna praksa odpira prostor za razprave o alternativnih možnostih. Torej odpira prostor za domišljijo in redefiniranje samega odnosa s stvarnostjo. Skozi svojo domišljijo in radikalni pristop, z uporabo oblikovanja kot medija, spodbuja k razmisleku in delovanju, dviguje stopnjo zavedanja, preizprašuje, odpira prostor za razprave ter lahko ponudi alternative nujno potrebne današnjemu svetu« [31].
Preko oblikovanja fikcij in namišljenih svetov se sprašujemo o mestu, na katerem trenutno stojimo, o svetu, v kateremu živimo – o naših in o družbenih vrednotah, funkcijah, navadah, življenjih in pričakovanjih prebivalstva. Spekulativni arhitekt Liam Young, ki se, kot pravi, nahaja in deluje »v prostoru med oblikovanjem, fikcijo in prihodnostjo«, govori o mestih prihodnosti kot o izhodiščih za razpravo, pogovor in scenarije, ki jih bomo imeli radi ali jih sovražili; ki ne bodo samo anticipirali, temveč tudi oblikovali tehnološko prihodnost [31].
Pomembno je, kako množica razmišlja, kakšna so kolektivna hrepenenja in kaj so kolektivne poti. Če želimo priti do odgovorov na ta vprašanja, potrebujemo referenčno pozicijo, na katero se lahko nanašamo. Young razlaga, da s pomočjo provokacij in scenarijev spekulativni arhitekti spodbujajo razprave, odpirajo vprašanja in omogočajo aktivno vlogo javnosti v oblikovanju prihodnosti mest, jo približujejo tehnologijam, ki vse bolj oblikujejo našo urbano resničnost, in znanstvenim raziskavam, ki radikalno spreminjajo naš svet [31].
Tovrstna praksa se trenutno uporablja tudi v velikih podjetjih, ki premišljujejo bodoče trende.
Lahko rečemo, da je spekulativni pristop prej stališče ali pozicija kot pa določena metodologija.
Takšno oblikovanje je v nenehnem razmerju z drugimi povezanimi praksami, področji in disciplinami in je hkrati brez enotne metodologije – uporablja orodja, tehnike, instrumente, načine in koncepte, ki so trenutno dostopni. To so lahko film, scenarij, intervju, igra itn. Težko je sicer oblikovati koncepte za neznane prostore in rabe, prav to pa je naloga spekulativne prakse. Eden izmed njenih pomembnih ciljev je tudi vključevanje javnosti v premišljanje in dialog o novih možnostih. »Uspešen spekulativni projekt je nujno povezan z raziskovanjem družbenega konteksta in je temeljno usmerjen k posamezniku, njegovim željam in potrebam«
[31]. Potencial spekulativnega pristopa se kaže v multidisciplinarnih timih, kjer spodbuja
Spekulativna fikcija za razliko od znanstvene fantastike potrebuje utemeljitev v trenutnem svetu oziroma jasno povezavo med sedanjostjo in namišljenim svetom. Dunne poudarja, da se takšni oblikovalski procesi ukvarjajo predvsem z oblikovanjem odnosov in ne toliko s samimi stvarmi, kar pomeni, da spekulativna praksa lahko, poleg spekulativnih produktov in uslug, ponudi tudi družbene in politične sisteme [31]. Uspeh tega pristopa je odvisen od prepričljivosti oblikovanih artefaktov in potencialnih scenarijev, ki so pogosto sestavljeni v obliki zgodb. Z njimi se v narativni, dokumentarni, filmski, prototipski ali drugi formi materializirajo in komunicirajo koncepti. Spekulativni scenariji so odprti in ponujajo publiki možnost odprte interpretacije [31].
2.6 Človek – udobje in dobro počutje
Pomemben člen, o katerem premišljuje vsak oblikovalec, je človek oziroma uporabnik.
Človekove potrebe, želje, čustvena stanja, udobje, uspeh in dobro počutje, so v večini primerov glavni motivi ustvarjanja in oblikovanja novih izdelkov.
Maslow (1970) je v svoji teoriji o človeški motivaciji postavil piramido iz sedmih človekovih potreb:
1. Biološke in psihološke potrebe (osnovne) – vključujejo hrano, vodo in zavetišče ter homeostatske in fiziološke procese;
2. Varnostne potrebe – ko je poskrbljeno za osnovne potrebe, želimo biti varni v svojem bivalnem prostoru, imeti finančno stabilnost in stabilno življenje na splošno;
3. Pripadnost in ljubezenske potrebe – občutek sprejetosti, ljubiti in biti ljubljen;
4. Potrebe po spoštovanju – samozavest, sposobnost, ugled;
5. Kognitivne potrebe – želja po znanju in razumevanju različnih informacij in situacij;
6. Estetske potrebe – potreba po lepoti, redu in simetriji;
7. Potrebe po samoaktualizaciji – izpolnjevanje svojega polnega potenciala, ta potreba se razlikuje od osebe do osebe.
Ni nujno, da se bolj osnovna potreba popolnoma zadovolji, bo pa v primeru, da ni dovolj zadovoljena, zagotovo imela prioriteto pred manj osnovno potrebo [32].
Oblikovanje notranje arhitekture torej vpliva na psihološko stanje posameznikov in posameznic. Vsak posameznik sprejema, zaznava in reagira na okolico na različne načine, kar je posledica fizičnih in psiholoških razlik ter razlik v življenjskih izkušnjah. Kultura, družbeni status, starost, stopnja izobrazbe, spol, družbeno-ekonomski razred in osebne ambicije posameznikov so dejavniki, ki oblikujejo potrebe vsake osebe. Interakcija med notranjo arhitekturo in psihološkim stanjem posameznikov je povezana s pristopom k oblikovanju.
»Učinki arhitekturnih okvirjev na duševno in psihološko stanje človeka se obravnavajo že od zgodnjih zavetišč do današnje sodobne strukture« [33]. Človek večino časa preživi v zaprtih prostorih in jih je že zato potrebno zasnovati na podlagi vedenjskih značilnosti ljudi. Bistvena vloga arhitekture je zagotavljanje zaprtih okolij, ki ohranjajo dobro psihološko počutje [33].
Na človeško dojemanje prostora, v katerem živi, dela in preživlja prosti čas, neposredno
prostor, prostor definira osebo; oseba daje pomen prostoru, prostor daje pomen osebi. Z drugimi besedami, obstaja kompleksna in dvotirna interakcija med osebo in prostorom v njegovih kulturnih, psiholoških, ekonomskih in fizičnih razsežnostih [33].
Petermans (2014) trdi, da notranja arhitektura lahko deluje kot platforma za zadovoljstvo in razvoj človeka ali kot kombinacija pozitivnih čustev in optimalnega človekovega delovanja.
Takšna vizija vključuje pogled na notranjo arhitekturo kot aktivirajočo in dinamično platformo, ki svojim prebivalcem olajšuje izvajanje pomembnih dejavnosti. Oblikovati prostor, ki uspešno doseže dobro počutje in zadovoljstvo, pravzaprav odraža sposobnost oblikovalca, da najde ravnovesje med dejavniki, kot so identiteta, varnost, funkcionalnost, dostopnost, zasebnost, fleksibilnost, socialna interakcija in zagotovitev ustreznega prostora [33].
2.6.1 Definicija in pomen udobja
Človekove potrebe in želje bom poskušal razumeti v kontekstu udobja, ker je udobje posledica in rezultat kakovostnega k človeku usmerjenega oblikovanja. V slovarju angleškega jezika Collins udobje je definirano kot »stanje fizične lahkotnosti ali dobro počutje« [34]. Beseda ima v strokovni literaturi široko in fleksibilno rabo. Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo ugodje definira kot tisto, »kar pri uporabi daje občutek ugodja« [35]. Stoletja je bila beseda udobje povezana z moralno in duhovno podporo v težkih časih. To se je spremenilo v 18.
stoletju, ko je dojemanje udobja v zahodnih družbah začelo temeljiti na fizičnem udobju, ki ga opisujejo kot »samozavedno zadovoljstvo z razmerjem med telesom in neposrednim fizičnim okoljem« [32]. Takšna oblika fizičnega udobja je rodila novo materialno kulturo, kjer čedalje bolj prevladuje želja, da bi predmeti, kot je pohištvo za dom, prebivalcem ponujali zadovoljstvo iz okolja [32].
V raziskavi Sitting comfort and discomfort and the relationships with objective measures Looze, Kuijt-Evers in van Dieën izhajajo iz treh predpostavk o udobju:
1. udobje je konstrukt subjektivno definirane osebne narave;
2. na udobje vplivajo različni dejavniki (fizični, fiziološki, psihološki);
3. udobje je odziv na okolje.
Z namenom doseganja občutka udobja pri čim širši množici ljudi, različnih oblik, velikosti in telesnih konstitucij, oblikovanje pogosto uporablja antropometrične podatkovne baze, ki zajemajo splošno povprečje populacije in izločajo ekstremne primere. Zaradi tega se oblikovalci pogosto odločajo za prilagodljivost dizajna [32].
Heijs in Stringer (1987) v svojem delu Comfort as a property of the dwelling: a conceptual analysis, v kateremu sta klasificirala različne oblike udobja, ki jih lahko doživimo v stanovanju, definirata hkrati dve različici udobja, ki lahko stanovalca pripeljeta do samoaktualizacije; to sta spodbujevalno udobje in personalizacijsko udobje. Spodbujevalno udobje je zmožnost doma, da domačinom omogoči svobodno opravljanje nalog in hobijev, ki jim ustrezajo.
Personalizacijsko udobje opisuje dom, ki svojim domačinom omogoča, da ga personalizirajo po lastnem okusu, mu dajo svojo identiteto in ga naredijo za unikatnega [32]. Za doseganje popolnega ugodja mora dom posamezniku omogočiti svobodo delovanja v smislu sproščanja ali ustvarjanja časa in prostora za hobije, brez omejitev. Takrat lahko posameznik doseže točko izkušnje popolnega udobja, o kateri govori Bissell.
Samoizražanje in personalizacija sta že dolgo povezana z lastnostmi doma. Estetsko razporejeni elementi in dekor vplivajo na občutek udobja in privlačnosti nekega prostora. K udobju pripomorejo tudi logični odzivi kot so občutek varnosti, toplote in udobje sedenja. Od posameznika in njegovih izkušenj je odvisno, kaj povezuje s pojmom udobja. Kot pomemben faktor za udobje se je zaradi možnosti izolacije od drugih izkazala tudi zasebnost oziroma dodaten zasebni prostor. Ta je podobno pomemben kot vizualne bariere med notranjim in zunanjim prostorom. Možnost spreminjanja prostora s prilagodljivim pohištvom uporabnikom daje občutek svobode in posledično vpliva na dobro počutje [32].
Čeprav obstaja ogromno število faktorjev, ki vplivajo na kontekst ustvarjanja udobja, jih lahko razdelimo na tri skupine:
1. Svoboda delovanja, ki se nanaša na svobodo in enostavnost opravljanja različnih dejavnosti v domu. Pri tem je pomemben faktor možnost renovacije doma, spreminjanje in menjava dekorja in interiernih elementov ter spreminjanje vizualnega dojemanja doma.
2. Nadzor nad okoljem je parameter, ki se nanaša na možnost članov gospodinjstva, da svobodno spreminjajo in nadzorujejo pogoje življenja v lastnem domu. To sta recimo toplota in svetloba, a tudi obiski. Vse to naredi razliko med domačim okoljem in poslovnim ali javnim okoljem.
3. Varnost je, takoj po fizioloških potrebah, temeljna človeška potreba.
Domače okolje je določeno s fiksnimi atributi, kot je recimo dimenzija prostora, in s spremenljivimi, kot sta red in zunanji vplivi.
1. Estetika, v smislu ugodja v hišnem okolju, lahko pomeni personalizacijo po lastnem okusu, razstavljanje ljubih stvari ali navezanost na lastnino. Vsi ti elementi so ozko povezani z ustvarjanjem udobja nekega doma.
2. Dimenzije prostora so pomembne, ker določajo ali bo v stanovanju dovolj prostora za vse potrebe uporabnika in ali bo prostor prilagodljiv ter multifunkcionalen. Dimenzije in postavitev bivalnega prostora oblikujejo način, na katerega bodo člani gospodinjstva lahko vplivali na udobje in dojemanje tega prostora.
3. Idejo reda v kontekstu doma določajo prostor za shranjevanje stvari, priročnost ali praktičnost in urejenost. Na red vpliva način, kako je pohištvo razporejeno po prostoru, in
