BM, v preteklosti imenovana tudi manična depresija, je duševna motnja, ki povzroča ekstremne spremembe razpoloženja (slika 1), vključno s čustvenimi vzponi (manija ali blažja oblika – hipomanija) in padci (depresija) (Mayo clinic, 2021). BM se pri večini pacientov začne zgodaj v odraslosti, med 15. in 30. letom. Zaznamuje jo značilna nestabilnost razpoloženja, ki jo spremljajo spremembe v razmišljanju in vedenju. Potek bolezni se lahko zelo razlikuje od posameznika do posameznika, od ene same manične epizode do številnih ponovitev manije, depresije ali mešanih stanj s psihotičnimi značilnostmi ali brez njih. Posamezne epizode lahko trajajo tudi več tednov. Na potek bolezni vplivajo različni dejavniki, kot sta npr. zloraba drog in družinske težave (Lam et al., 2010, 1).
Slika 1: Shematski prikaz poteka bipolarne motnje (povzeto po Costa et al., 2019).
3
Manijo in depresijo spremljajo različni simptomi, kot so depresivno razpoloženje, poslabšanje kognitivnih sposobnosti, spremembe pri spanju in apetitu, nihanje energije, blodnje in halucinacije (Aldinger, Schulze, 2017).
Manija in hipomanija sta dve ločeni vrsti epizod, ki imata enake simptome, le da je manija hujša oblika hipomanije. Manično ali hipomanično epizodo lahko prepoznamo po tem, da so prisotni vsaj trije od teh simptomov:
• nenavadna živahnost ali živčnost,
• povečana aktivnost, energija ali vznemirjenost,
• pretiran občutek dobrega počutja in samozavesti (evforija),
• zmanjšana potreba po spanju,
• nenavadna zgovornost,
• dirkalne misli,
• zmedenost in
• slabo sprejemanje odločitev (neodgovorni nakupi in naložbe, tvegano spolno vedenje) (Mayo clinic, 2021).
Simptomi hude depresivne epizode so takšni, da povzročijo opazne težave pri vsakdanjih opravilih (npr. v službi, šoli, družabnih aktivnostih in osebnih odnosih). Eno epizodo zaznamuje vsaj pet od teh simptomov:
• depresivno razpoloženje (žalost, brezupnost, praznost, jokavost, razdražljivost),
• izguba interesa in užitka za aktivnosti,
• nenamerna izguba ali pridobitev telesne teže, zvečanje ali zmanjšanje apetita,
• nespečnost ali odvečno spanje,
• upočasnjenost ali nemir,
• izčrpanost ali utrujenost,
• občutek ničvrednosti ali nezmerne krivde,
• zmedenost, nezmožnost koncentracije, neodločnost,
• samomorilnost (Mayo clinic, 2021).
Obstaja več različnih oblik BM, katerih simptomi se lahko kažejo z značilnimi spremembami razpoloženja in vedenja, ki povzročajo težave v vsakdanjem življenju:
4
• BM I: vsaj ena epizoda manije, ki se lahko pojavi pred ali po obdobjih hipomanije ali depresije. V določenih primerih lahko manija povzroči tudi psihozo;
• BM II: vsaj po ena epizoda hude depresije in hipomanije brez manične epizode;
• ciklotimija: številna obdobja hipomanije in blažje depresije v trajanju vsaj dve leti pri odraslih oziroma eno leto pri otrocih in najstnikih;
• druge vrste: v to skupino spadajo motnje, katerih vzrok je zloraba drog ali alkohola ali pa so vzrok druge bolezni (Cushingova bolezen, multipla skleroza, možganska kap) (Mayo clinic, 2021).
BM je prisotna pri 2–3 % svetovnega prebivalstva (Merikangas et al., 2011). Zgodnja diagnoza, pravilno zdravljenje in nenehno vodenje pacientov so ključnega pomena zaradi potencialnih nevarnih posledic nezdravljenja BM. Samomorilnost je izredno visoka pri ljudeh, ki živijo z BM. Zaradi slabe ozaveščenosti javnosti je zdravstvena vzgoja pri tej bolezni posebno pomembna in lahko reši življenje (Tondo et al., 2020).
Pričakovana življenjska doba pri moških z diagnozo BM je pri starosti 15 let krajša od pričakovane življenjske dobe v splošni populaciji za 12,8 leta in za 10,4 leta pri ženskah (Kessing et al., 2015). Raziskave so pokazale tudi, da približno tretjina obolelih poskusi samomor vsaj enkrat v življenju (Subramanian et al., 2020).
Zaradi strahu pred jemanjem različnih zdravil se mnogi pacienti odločajo za alternativne pristope k zdravljenju in uporabljajo različne psihoaktivne snovi, kot so alkohol in prepovedane droge. Takšen pristop pogosto privede do neželenih izidov (Nestsiarovich et al., 2017).
Ker je za BM značilna visoka stopnja komorbidnosti in visoka stopnja zdravstvenih zapletov, je pri pacientih pogosto treba uporabiti različne načine zdravljenja, ki so usmerjeni v komorbidna stanja. Manijo in depresijo spremljajo različni simptomi, kot so depresivno razpoloženje, poslabšanje kognitivnih sposobnosti, spremembe pri spanju in apetitu, nihanje energije, blodnje in halucinacije. Pacienti, ki živijo z BM, imajo lahko težave tudi v evtimiji, predvsem težave z zmanjšanjem psiholoških kapacitet in z dejavniki, ki vplivajo na socialno integracijo in zaposlitev (Aldinger, Schulze, 2017).
5 1.1.1 Zdravljenje bipolarne motnje
Zdravljenje BM je običajno osredotočeno na akutno stabilizacijo stanja, pri kateri je cilj zdravstvenih delavcev, da pacienta, ki doživlja epizodo manije ali depresije, pripeljejo do stanja evtimije ali stabilnega razpoloženja. Drugi cilj pa je preprečevanje ponovitev epizod, zmanjšanje simptomov ter okrepitev socialnega in poklicnega delovanja. Zdravljenje obeh faz bolezni je lahko zapleteno, saj lahko postopki za lajšanje depresije povzročijo manijo, hipomanijo ali »rapid cycling« (opredeljeno kot štiri ali več epizod v 12 mesecih), postopki, ki zmanjšajo manijo, pa lahko povzročijo ponovni razvoj depresivne epizode (Geddes, Miklowitz, 2013).
Farmakološko se BM lahko zdravi s stabilizatorji razpoloženja, kot so litij ter nevroleptiki prve in druge generacije. Poleg farmakološkega zdravljenja so v uporabi tudi druge metode, v katere spadajo elektrokonvulzivna terapija, psihoterapija in psihoedukacija (Karanti et al., 2015).
Za zdravljenje manije se uporabljajo antipsihotiki druge generacije, ki imajo tudi antimanični učinek: olanzapin, risperidon, ziprasidon, aripiprazol, kvetiapin. Kot uporabni so se izkazali tudi antikonvulzivi, predvsem natrijev valproat in karbamazepin (Baldessarini et al., 2018).
Mnenja glede zdravljenja bipolarne depresije pa se zelo razlikujejo zaradi pomanjkljivosti v dosedanjem raziskovanju. Uporaba antidepresivov bi lahko privedla do sprožitve manične epizode, kar je neželen izid. Zaradi tega se pojavljajo etična vprašanja glede vključitve ljudi z BM v klinične študije ter je posledično učinek antidepresivov slabo raziskan. Priporoča pa se uporaba stabilizatorjev razpoloženja in antipsihotikov (Vázquez et al., 2013).
V okviru psihoterapije so v uporabi različne oblike zdravljenja: kognitivno-vedenjska terapija, družinsko usmerjena terapija, medosebna in socialna terapija ritma, skupinska psihoedukacija in sistematično vodenje zdravstvene nege (Geddes, Miklowitz, 2013).
Raziskave kažejo, da do 60 % ljudi z BM preneha z jemanjem zdravil po umiritvi akutne epizode. Zaradi tega je poudarek na integraciji psihoterapije s farmakoterapijo za povečanje kakovosti življenja pacientov. Čeprav imajo različni načini zdravljenja različne
6
metode in strukturo, so njihovi cilji podobni in se medsebojno dopolnjujejo (Geddes, Miklowitz, 2013).
Psihoedukacija je metoda, ki je učinkovita za informiranje pacientov in bližnjih o prilagoditvah življenjskega sloga in veščinah, ki so potrebne za obvladovanje bolezni, tako da lahko pacienti postanejo aktivnejši udeleženci v procesu lastnega zdravljenja.
Psihoedukacija se ukvarja s tem, kako vplivati na človekovo notranjost, misli in čustva s ciljem spremembe njegovega vedenja (Wilson et al., 2017).