Brezdomstvo je ekstremna oblika revščine in socialne izključenosti in zajema mnogotere oblike in načine življenja (Dekleva idr., 2010). Dekleva in Razpotnik (2007, str. 66) navajata, da
»brezdomec lahko postaneš v različnih življenjskih obdobjih, zaradi različnih razlogov in z različnim življenjskim ozadjem«, praviloma pa položaj brezdomstva povezujemo s pomanjkanjem in razpadanjem ustaljenih socialnih mrež, ki bi lahko ublažile slabšo dostopnost do raznolikih družbenih virov (Dekleva in Razpotnik, 2007; Razpotnik in Dekleva, 2007).
Status brezdomstva sicer večinoma ni trajen status, temveč spremenljiv proces, saj se ljudje v različno dolgih obdobjih gibljejo med cesto in raznoraznimi oblikami namestitev in institucijami (Dekleva idr., 2010; Razpotnik in Dekleva, 2007). Po Boškič in Zajc (1997) čas, ko se osebe soočajo z brezdomstvom, sega od relativno kratkih časovnih obdobji do stanja trajne izključitve. Del prebivalstva, ki je vse bolj trajno in nepovratno izključen iz različnih sfer (npr. iz trga dela, stanovanjskega trga in drugih veznih socialnih sistemov) Roberts (2003, v Dekleva in Razpotnik, 2007) poimenuje podrazred in izpostavi naslednje značilnosti; najbolj problematična je vsekakor trajna izključitev njegovih posameznikov iz trga dela, pripadnost podrazredu pa se lahko prenaša iz generacije v generacijo, pri čemer razlike z vključeno populacijo postajajo vse težje premostljive.
Razpotnik in Dekleva (2007) v povezavi s spremenljivo naravo brezdomstva navajata, da brezdomci v nobenem določenem trenutku niso stalno nekje, ampak so vedno nekje drugje; na cesti, v začasnih skvotih, pri prijateljih ali sorodnikih, v bazah, v podnajemniških nastanitvah, v zaporih, v zavetiščih, v bolnicah itd., kar pogosto rezultira tudi v tem, da jih hitro izgubimo iz evidenc.
S to sliko različnih negotovih in začasnih rešitev že prehajam v polje mnoštva oblik brezdomstva in ugotavljam, da spričo večrazsežnosti in kompleksnosti pojav zahteva celostno obravnavo (Dekleva idr., 2010; Razpotnik in Dekleva, 2007). Prvi korak k temu lahko predstavlja koncept ETHOS (European Typology of Homelessness and Housing Exclusion), ki je nastal pod okriljem Evropske federacije organizacij, ki delujejo na področju brezdomstva – FEANTSA. Koncept, oblikovan kot odgovor na pomanjkljivo začrtane smernice za merjenje brezdomstva, temelji na razumevanju kompleksnosti preučevanega pojava in predstavlja ključno metodologijo za spremljanje, posledično pa služi tudi kot orodje oblikovanja politik na nacionalnih nivojih (Dekleva idr., 2010).
Tipologija, ki je dobro uveljavljena v evropskem prostoru (in izven njega, npr. na Novi Zelandiji), je začrtana na podlagi izključenosti iz treh sfer – fizične (»imeti streho nad glavo«), zakonske (»posedovati zakonito pravico za bivanje«) in družbene (»posedovati zasebni prostor«) (Dekleva idr., 2010; Razpotnik in Dekleva, 2007). V najširšem se deli na štiri kategorije, nato pa na 13 operacionalnih kategorij, ki so jim pripisane še generične definicije (Edgar in Meert, 2005, v Dekleva in Razpotnik, 2007, str. 19):
6
7
spremembe lastnine (*2zaradi denacionalizacije)
10 Ljudje, ki živijo pod grožnjo nasilja
10.1 Življenje pod grožnjo nasilja s strani partnerja, staršev ali
12.1 Neprimerno za bivanje (glede na nacionalno zakonodajo ali
Tabela 1: Evropska tipologija brezdomstva in socialne izključenosti, kot jo je oblikovala FEANTSA (Edgar in Meert, 2005, v Dekleva in Razpotnik, 2007)
Löfstrand in Quilgars (2016) navajata, da v splošnem brezdomstvo razumemo predvsem kot kategoriji brez strehe in brez stanovanja, medtem ko negotove in neprimerne oblike bivanja večinoma povezujemo s stanovanjsko izključenostjo.
V luči svojega raziskovanja bi rada osvetlila drugo kategorijo – osebe brez stanovanja, saj namreč prav ta označuje podkategorije, vezane na različne institucije in bivanja v njih.
Ker imajo posameznice in posamezniki v institucijah v grobem streho nad glavo, se
izključenost v tem kontekstu poraja predvsem na družbenem in zakonskem področju (ko npr.
nimajo zasebnosti, ne morejo prijaviti stalnega bivališča, itd.) (Dekleva idr., 2010).
Kot brezdomne tako prepoznamo osebe:
- ki živijo v zavetiščih za brezdomce,
- ki živijo v ženskih zavetiščih/zatočiščih, zavetiščih za ženske, - ki bivajo v zavetiščih/azilih za priseljence,
- ki so pred odpustom iz institucij,
- z dolgoročno podporo v zvezi z namestitvijo (zaradi brezdomstva)3.
Veliko ljudi se sooči z brezdomstvom, ko institucije zapustijo, na kar znotraj te kategorije opozarja operacionalna kategorija »Ljudje, ki so pred odpustom iz institucij«. V povezavi s tem je leta 2010 združenje FEANTSA v priročniku »Končanje brezdomstva«, kot enega izmed petih navedla tudi cilj »Nihče naj ne zapusti institucionalne obravnave brez možnosti za nastanitev«. Trditev, da je odpust iz insitucij brez zagotovljene namestitve pereč problem, so podkrepili z izsledki raziskave z Norveške, kjer leta 2004 tretjina zapornikov po izpustu ni imela doma in raziskavo iz Glasgowa iz leta 1999, ki je pokazala, da je bilo vsaj enkrat v zaporu 44 % brezdomcev, ki spijo na prostem ali živijo v hostlih (Dekleva in Razpotnik, 2010).
2 Za znakom * so navedene nekatere slovenske specifike oziroma specifični izrazi
3 Dekleva idr. (2010) navajajo, da tovrstnih programov v Sloveniji še ni.
8
V našem prostoru so na to problematiko opozorili leta 2010 v okviru študije Ocena obsega odkritega in skritega brezdomstva v Sloveniji (nosilka projekta Razpotnik). Sledijo ugotovitve, vezane na odpuste iz kazenskih in zdravstvenih ustanov ter iz zavodov in domov za otroke (Dekleva idr., 2010):
- Leta 2008 je pri nas med odpuščenimi obsojenci in mladoletniki tekom prestajanja kazni zapora oziroma vzgojnega ukrepa nastanitev izgubilo 25 oseb, brez urejene nastanitve pa jih je bilo ob odpustu 39. Pomoč pri zagotavljanju namestitve je potrebovalo 87 obsojencev.
- Psihiatrične ustanove in ustanove za obravnavo zasvojenosti ne beležijo sistematičnih podatkov koliko ljudi po odpustu iz psihiatrične bolnice nima urejene namestitve, zato podatki niso na voljo. Poleg tega avtorji ugotavljajo, da skrb za namestitev po odpustu ni zelo pomembna tema psihiatrične bolnišnice.
- Ostale zdravstvene ustanove prav tako ne beležijo teh podatkov.
- V zavodih in domovih za otroke velja, da večina mladostnikov odide nazaj domov oziroma k sorodnikom, pri čemer je problematično to, da se vrnejo v rizično okolje iz katerega so bili v zavod oddani. Mnenja o odgovornosti iskanja namestitve po odpustu so znotraj posameznih zavodov deljena, podatki o tem, kam odhajajo pa so v veliki meri odvisni od odnosa med mladostnikom in vzgojiteljem.
Dodatno Dekleva idr. (2010) navajajo, da bi bilo potrebno ugotoviti, kolikšen je delež ljudi, ki ob zaključku zdravljenja zasvojenosti z drogami nima zagotovljene namestitve, saj gre, glede na ugotovitve (Dekleva in Razpotnik, 2007) o visoki povezanosti kaotične uporabe drog in brezdomstva, za posebej relevantno populacijo.
Avtorji priročnika »Končanje brezdomstva«, ki je sicer namenjen oblikovalcem politik, poudarjajo, da je stabilna namestitev za nekdanje zapornike temelj rehabilitacije in igra pomembno vlogo pri preprečevanju povratništva, velik pomen pa ima tudi na področju duševnega zdravja; posameniki z zagotovoljeno namestitvijo bodo manj verjetneje ponovno hospitalizirani, saj je v teh primerih lažje zagotavljati nadaljno podporo in zdravstveno oskrbo (Dekleva in Razpotnik, 2010).
Ko govorimo o brezdomstvu, v pogovor običajno vnašamo teme z različnih področij.
Razpotnik in Dekleva (2009) navajata, da so te predvsem socialne, odnosne, zdravstvene in materialne narave, kar že nakazuje kompleksnost pojasnjevanja vzrokov za nastanek brezdomstva. Po Razpotnik in Dekleva (2007) nastanku skozi daljši čas botruje interakcija različnih individualnih in strukturnih dejavnikov, vzročnost pa je spričo njihovega prepletanja večplastna. Ocenjujeta, da morda vsak posamezni dejavnik ne bi povzročil brezdomstva temveč je prav njihov preplet tisti, ki bistveno radikalnejše omejuje možnosti posameznikov in jih skrči do te mere, da je odhod na cesto edina rešitev.
Edgar (2006, v Dekleva in Razpotnik, 2007) na prvo mesto postavlja strukturne in institucionalne dejavnike, podobno težo pa jim data tudi Dekleva in Razpotnik (2007, str. 22), ko pravita da »strukturne značilnosti vzpostavljajo oder, na katerem lahko nato individualne značilnosti šele odigrajo svojo vlogo v nastanku brezdomstva«. Pri tem razlagata, da so predmet javnih razprav, tako političnih kot tudi povsem laičnih, sicer najpogosteje individualni dejavniki, ki preusmerjajo fokus od struktrunih pomanjkljivosti, saj pripisujejo odgovornost posameznikom ter jih prikazujejo kot neprilagojene in s tem opravičujejo njihovo neupravičenost do pomoči (Dekleva in Razpotnik, 2007; Razpotnik in Dekleva, 2007). Edgar (2006, v Dekleva in Razpotnik, 2007, str. 27) razloči med vzročnimi in sprožilnimi dejavniki
9
za brezdomstvo, razdelitev, ki sledi pa je pomembna tudi zaradi navedenih pripadajočih fokusov podpore, s katerimi lahko delujemo v nasprotni smeri.
VZROKI DEJAVNIKI SPROŽILNI
Podoba tipičnega brezdomca (moški, zelo verjetno alkoholik, med štiridesetim in petdestim letom starosti, s srednješolsko izobrazbo in vsaj desetimi leti delovne dobe), ki sta jo v enem izmed prvih prispevkov o brezdomstvu pri nas naslikala Boškič in Zajc (1997), v današnjem času ni več aktualna. Med brezdomnimi, ki so sicer vse prej kot enotna skupina, narašča število žensk (Dekleva in Razpotnik, 2007; Edgar in Doherty, 2001; Mayock in Bretherton, 2016).
Da bi osvetlili in poskušali razumeti pojav ženskega brezdomstva, moramo po Doherty (2001) našo pozornost usmeriti na patriarhalna razmerja, ki prežemajo današnjo evropsko družbo, saj vzrokov za brezdomstvo žensk ne moremo zadovoljivo pojasniti brez družbenih in spolno obarvanih razlag. Zato stopimo korak nazaj. Tradicionalno so ženske do stanovanj dostopale s poroko, pri čemer je moški skrbel za vzdrževanje doma, same pa so prevzemale vloge odvisnih