SPREMEMBE V OZADJU
3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV1: Kateri dogodki so se ženskam zgodili na poti v brezdomstvo?
RV2: Kakšno je bilo za ženske življenje na cesti? Kakšnih preživetvenih strategij so se posluževale?
RV3: Kakšne so bile okoliščine njihovih odhodov v posamezne institucije?
RV4: Kakšne so njihove izkušnje z odpusti/odhodi iz instutucij? Katere (nezadovoljene) potrebe izražajo v povezavi s tem?
RV5: Katere neformalne oblike pomoči prepoznavajo kot pomembne in kako so te oblike pomoči povezane s prehodi med institucijami?
42 3.4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA
Uporabila sem kombinirani raziskovalni pristop. Za pomožen del svojega raziskovanja sem izbrala kvantitativno metodo zbiranja in analiziranja podatkov, osrednji del pa temelji na kvalitativni metodi. Za kombinacijo kvantitativne in kvalitativne metodologije sem se odločila predvsem zato, ker je brezdomstvo žensk pri nas v glavnem še neraziskano in sem s kvantitativnim raziskovanjem želela pridobiti reprezentativno sliko o nekaterih značilnostih populacije (Kordeš in Smrdu, 2015), npr. o njihovi starosti ob prvem brezdomstvu, lokacijah preživljanja noči itd., njihove izkušnje prehajanja med institucijami pa sem zaradi deskriptivne narave pojava lahko dosegla zgolj s kvalitativnim raziskovanjem, saj slednje preučuje, kako ljudje določene situacije razumejo, kako razlagajo dogodke in kako se nanje odzivajo (prav tam).
Najprej sledi prikaz kvantitativne raziskovalne metodologije, nato kvalitativne.
3.5 KVANTITATIVNI DEL
3.5.1 OPIS VZORCA
V priložnostni vzorec kvantitativnega dela raziskave je bilo zajetih 45 žensk, s katerimi se srečujem v okviru honorarnega dela v Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice v dnevnem centru (31 žensk), pri izvajanju telovadne skupine za ženske v ŠD Tabor (tri ženske) in pri izvajanju terenskega dela po ljubljanskih ulicah (11 žensk).
Poleg omenjenih jih je sodelovanje v raziskavi zavrnilo pet, torej sem za sodelovanje zaprosila skupno 50 žensk.
Med vsemi uporabniki dnevnega centra Kraljev ulice je glede na Jaušovec (2020) sicer 10 % žensk, kar znaša med 50 in 100 ženskami; to vključuje tudi ženske, ki jih srečujemo pri izvajanju terenskega dela, ki je del programa dnevnega centra.
Na podlagi tega ocenjujem, da je moj vzorec predstavljal med 45 in 90 % vseh žensk, ki uporabljajo dnevni center Kraljev ulice, se v sklopu tega udeležujejo organiziranih delavnic ter se zadržujejo na lokacijah, ki jih kontinuirano obiskujemo v sklopu terenskega dela.
V povprečju so bile ženske, ki so sodelovale v raziskavi, stare 44,6 let. Najmlajša sodelujoča je imela 22 let, najstarejša pa 70 let.
3.5.2 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV 3.5.2.1 Ozadje – o Društvu Kralji ulice:
Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice je nevladna organizacija, ustanovljena leta 2005, programi, ki jih društvo izvaja, pa so namenjeni brezdomnim ali drugim socialno izključenim osebam. Eden izmed programov je Dnevni center, ki se nahaja v centru Ljubljane, edini pogoj za vstop vanj pa je polnoletnost in spoštovanje hišnega reda, ki med drugim v notranjih prostorih prepoveduje kajenje in pitje alkohola, uporabe drog pa ne dovoljuje niti v neposredni okolici dnevnega centra. Za uporabnike je med tednom odprt med 10. in 12. ter 14. in 16. uro, (pred odprtjem in v vmesnem času v dnevnem cetru potekajo sestanki, delavnice, individualno delo, ...) ob sobotah pa od 10. do 12. ure. V dnevnem centru se uporabniki lahko odpočijejo, uporabljajo garderobo z oblekami, računalnike, spijejo kavo, sodelujejo pri delavnicah, zaposleni pa jim poleg svetovanja in neformalnih pogovorov nudijo
43
podporo in pomoč pri urejanju socialnega statusa (npr. pomoč pri urejanju osebne izkaznice, pomoč pri prijavi stalnega bivališča, pomoč pri pridobivanju pravic iz javnih sredstev), pa tudi pomoč pri pisanju uradnih zadev (npr. prošenj, ugovorov) ali podporo pri drugih izraženih potrebah.
V sklopu programa Dnevni center se izvaja tudi ulično terensko delo; gre za kontinuirane tedenske obiske lokacij v centru Ljubljane, na katerih se čez dan zadržujejo brezdomni. Obiski običajno trajajo do dve uri, njihova posebnost pa je predvsem pristopanje zaposlenih k uporabnikom v njihovem življenjskem okolju – na ulici. Tekom terenskega dela tako poteka navezovanje stikov in spoznavanje, pa tudi informiranje in odzivanje na potrebe (npr. urejanje obiska zdravnika).
Sama v društvu občasno delam kot honorarna delavka (opravljam študentsko delo) od poletja leta 2017, običajno pa moje delo poteka v spremstvu strokovnih sodelavcev. V tem času sem bila najbolj aktivna v programu dnevnega centra, poleg tega pa sem opravljala tudi zgoraj opisano terensko delo ter od septembra 2019 do marca 2020 koordinirala tedensko športno delavnico 'raztezne vaje in osnove borilnih veščin za ženske' v bližnji telovadnici in se srečanj tudi udeleževala.
3.5.2.2 Postopek zbiranja podatkov
Za kvantitativni del raziskave sem uporabila anketni vprašalnik, izkušnje in poznanstva, ki sem jih pridobila tekom honorarnega dela v Društvu Kralji ulice, pa so mi močno olajšale postopek zbiranja podatkov. Prav vse ženske, h katerim sem pristopila s prošnjo za sodelovanje v raziskavi, sem poznala po imenu, one pa so vsaj na videz poznale mene, kar mi je omogočilo, da sem se jim približala na oseben način. Podatke sem zbirala dva meseca in sicer v vnaprej določenem obdobju med 10. januarjem 2020 in 10. marcem 2020, k izpolnitvi vprašalnika pa sem povabila vse ženske, s katerimi se srečujem v okviru dela. Sprva sem izven 'delovnega časa' z namenom srečevanja žensk oziroma zbiranja podatkov zahajala v dnevni center in se odpravljala na lokacije, ki jih sicer obiskujem v sklopu terenskega dela – takšnih obiskov je bilo 12. Podatke sem zbirala tudi po koncu športne delavnice, zadnja dva tedna pa sem v dogovoru z zaposlenimi k ženskam s prošnjo za sodelovanje pristopala tudi v času, ko sem sicer delala v dnevnem centru in na terenu.
Anketni vprašalnik, ki sem ga poimenovala »Anketa o izkušnjah z bivanjem v različnih ustanovah«, je bil sestavljen iz desetih vprašanj. Prvo vprašanje je spraševalo po starosti sodelujočih, drugo vprašanje pa po tem, če imajo otroke. V primeru pritrditve sta bili tretje in četrto vprašanje vezani nanje – na njihovo starost in kje živijo. Nato sta sledili vprašanji o prenočevanju; peto je spraševalo po tem, koliko noči so v zadnjem mesecu anketiranke prespale zunaj, šesto pa po lokaciji zadnje noči, pri čemer so bili možni odgovori ponujeni (od 'na prostem' do 'v tujem stanovanju – pri prijateljih') in so ženske ustrezno lokacijo označile.
Sedmo vprašanje je bilo vezano na izkušnje z institucionalnimi oblikami bivanja –naštetih je bilo 15 različnih oblik bivanja (od rejništva do podprtega stanovanja), pri čemer so sodelujoče najprej označile, s katerimi oblikami imajo izkušnje, nato pa navedle še starost ali leto, ko so bivale tam. Osmo in deveto vprašanje sta bili vezani najprej na trenutno in nato na preteklo identifikacijo z brezdomstvom, zadnje vprašanje pa je spraševalo po starosti v času prve izkušnje brezdomstva.
Vprašalnik sem večini žensk pomagala rešiti tako, da sem jim brala vprašanja, ponujala dodatne razlage, postavljala podvprašanja ipd. Nekatere so želele, da namesto njih pišem tudi njihove
44
odgovore, kot razlog pa so navajale slabovidnost, tresavico in grdo pisavo. Zgolj nekaj žensk je vprašalnik rešilo popolnoma samostojno.
Čas reševanja vprašalnika je bil zelo različen – tiste, ki so imele izkušnje z manj ali nič institucijami so v večini končale zelo hitro, tiste z več izkušnjami pa so za reševanje porabile več časa. V primeru, ko so bile v eni instituciji večkrat, so večinoma uspele razločiti posamezne obiske, nekaj več težav pa jim je povzročalo pripisovanje starosti ali letnice v času posameznih bivanj, saj se pogosto niso mogle spomniti točnih podatkov.
3.5.3 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV
Podatke sem obdelala s pomočjo programov Microsoft Excel in SPSS z naslednjimi metodami deskriptivne statistike: frekvenčna distribucija spremenljivk in odstotki, izračun aritmetične sredine, grupiranje podatkov, enosmerna analiza variance – ANOVA, χ2 preizkus in Kullbackov 2I preizkus. Zaradi majhnih numerusov je potrebno vse številčne podatke jemati z veliko mero zadržanosti.
3.5.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA 3.5.4.1 Otroci in družinske situacije
V tem poglavju bom predstavila rezultate vezane na družinske situacije žensk, natančneje, ali imajo otroke in ali so živele skupaj ali narazen z njimi v času do njihovega 18. leta.
Imajo otroke? Frekvenca (f) Procenti (%)
Da 28 62,2
Ne 17 37,8
Skupaj 45 100,0
Tabela 8: Število in delež brezdomnih žensk, ki so rodile
28 žensk ima otroke. 13 žensk ima po enega otroka, sedem žensk ima po dva otroka, prav tako sedem žensk ima po tri otroke, ena ženska pa ima pet otrok. Starost otrok anketirank sega od enega do 42 let. Ena ženska je bila v času anketiranja noseča.
Družinska situacija Frekvenca (f) Odstotek (%)
Živela skupaj z otroki 14 31,1
Mešana situacija 1 2,2
Živela ločeno od otrok 13 28,9
Nima otrok 17 37,8
Skupaj 45 100,0
Tabela 9: Število in delež brezdomnih žensk glede na to, ali so živele narazen/skupaj s svojimi otroki v času do njihovega 18. leta
Izmed 28 žensk, ki imajo otroke, jih 14 (50,0 %)21 živi ali je, ko so bili otroci še mladoletni, živelo skupaj z njimi. 13 žensk (46,4 %) ne živi ali ni živelo skupaj s svojimi otroki, ko so bili še mladoletni, temveč so bili dani v rejništvo, v oskrbo starim staršem, so živeli v zavodih, bili posvojeni ipd. Mešana situacija označuje situacijo, ko je ženska (3,6 %) živela skupaj z dvema otrokoma, tretjega pa je oddala v rejo.
21 V tem odstavku se odstotki nanašajo zgolj na ženske, ki imajo otroke.
45
Predstavila in opozorila sem že na pojav nevidnega materinstva med brezdomnimi ženskami, ko družba in storitve ne prepoznavajo njihovega materinskega statusa ali se nanj ne odzivajo.
V moji raziskavi to izkuša ali je izkušala skoraj polovica žensk in čeprav tej temi v kvantitativnem delu nisem posvečala posebne pozornosti, na podlagi kvalitativnega dela raziskovanja ugotavljam, da so otroci in status materinstva za brezdomne ženske, ki so matere, ena izmed njihovih ključnih oziroma generativnih tem.
3.5.4.2 Prenočevanje
Sledijo rezultati, vezani na prenočevanje; natančneje na prenočevanje na prostem v zadnjem mesecu in lokacijo zadnje preživete noči.
ŠTEVILO NOČI PREŽIVETIH ZUNAJ V ZADNJEM MESECU
Zanimalo me je, koliko noči so v zadnjem mesecu ženske prespale ne prostem.
Število noči, ki so jih v zadnjem mesecu22 preživele zunaj
Frekvenca (f) Odstotek (%)
0 41 91,1
2 1 2,2
3 1 2,2
14 1 2,2
30 1 2,2
Skupaj 45 100
Tabela 10: Število noči preživetih zunaj v zadnjem mesecu
Velika večina žensk (91,1 %) v zadnjem mesecu na prostem ni preživela nobene noči, 4 ženske (8,9 %) pa so poročale o prenočevanju zunaj. Ker sem ankete izvajala v zimskem času, je torej podatek o številu žensk, ki so spale zunaj navkljub nizkim temperaturam, še posebej poveden in skrb zbujajoč, dodatno pa morda tudi preseneča, saj spanje na prostem sicer še vedno najpogostje zmotno povezujemo s samskimi moškimi.
Rezultati odpirajo tudi vprašanje, kako ustrezna so splošna zavetišča za brezdomne ženske;
povsem možno je, da so bila zavetišča v času, ko so ženske spale na prostem, polna (kar je svojevrsten problem), a dejstvo, da sta dve ženski v zadnjem mesecu zunaj spali dlje časa, napeljuje tudi k preverjanju odnosa, ki ga imajo ženske nasploh do zavetišč. Na podlagi teoretičnih spoznanj in raziskav iz tujine namreč ugotavljam, da zavetišča pogosto niso prepoznana kot varna za ženske oziroma ženskam v zavetiščih ni prijetno, zaradi česar iščejo druge, pogosto bolj tvegane rešitve. Sama njihovih izkušenj z zavetišči v anketi nisem posebej preverjala, a menim, da bi bilo tudi na podlagi rezultatov to na mestu.
LOKACIJA ZADNJE PREŽIVETE NOČI
Podatki o lokaciji zadnje preživete noči pokažejo na precejšnjo raznovrstnost.
Lokacija zadnje preživete noči Frekvenca (f) Odstotek (%) Povprečna starost žensk
Zunaj, na prostem 1 2,2 60,0
V zavetišču 1 2,2 43,0
V bazi, garaži, veži, itd. 2 4,4 44,0
22 Ankete sem izvajala v obdobju od 10. januarja 2020 do 10. marca 2020
46
V hostlu, hotelu 0 0,0 /
V svojem stanovanju oz. sobi (najem na trgu) 8 17,8 44,4
V svojem stanovanju oz. sobi (lastniško) 3 6,7 55,7
V svojem stanovanju oz. sobi (bivalna enota) 8 17,8 49,6
V svojem stanovanju oz. sobi (neprofitno
stanovanje) 3 6,7 48,0
V tujem stanovanju oz. sobi (starši ali sorodniki) 10 22,2 41,2
V tujem stanovanju oz. sobi (partner) 3 6,7 44,0
V tujem stanovanju oz. sobi (prijatelji) 0 0,0 /
Podprto stanovanje 5 11,1 34,0
Varna hiša za uživalke nedovoljenih drog 1 2,2 39,0
Skupaj 45 100 44,6
Tabela 11: Lokacija zadnje preživete noči
Najpogosteje so anketirane zadnjo noč preživele pri starših ali sorodnikih (22,2 %), v stanovanju ali sobi, ki jo najemajo na trgu (17,8 %), in v bivalni enoti (17,8 %), sledijo podprto stanovanje (11,1 %), lastniško stanovanje (6,7 %), neprofitno stanovanje (6,7 %) ter prenočevanje pri partnerju (6,7 %), v bazi, garaži, veži ali podobnih prostorih (4,4 %) ter na ostalih lokacijah (na prostem, v zavetišču, v varni hiši), ki so bile zastopane po enkrat.
V povprečju so bile najmlajše ženske, ki so zadnjo noč preživele v enem izmed programov nastanitvene podpore oziroma v podprtem stanovanju; stare so bile 34 let. Interpretacija sledi v sklopu analize splošnih izkušenj žensk s podprtimi stanovanji, saj je tam prav tako prisoten vzorec nižje starosti tistih, ki imajo izkušnje z vključenostjo v program.
Najstarejša je bila ženska, ki je prenočevala zunaj (60 let), sledijo ženske, ki so spale v lastniškem stanovanju (55,6 let). Bistveno višja povprečna starost tistih žensk, ki so poročale o lastniških stanovanjih, mi da misliti, da so do lastniške pravice prišle v drugačnih časih, pred obdobjem tranzicije, oziroma so stanovanja podedovale od svojih staršev, umrlih partnerjev ipd., saj je v današnjem času nakup stanovanj nasploh močno otežen, v primeru izključenosti, ki jo doživljajo moje anketiranke, pa praktično nemogoč.
V povprečju so med starejšimi tudi ženske, ki so zadnjo noč preživele v bivalni enoti (49,6 let) in v neprofitnih stanovanjih (48 let), čemur med drugim morda botruje dejstvo, da je na tovrstne namestitve, zagotovljene s strani države, potrebno čakati tudi po več let.
ANOVA analiza ni pokazala statistično pomembnih razlik v starosti žensk glede na lokacijo zadnje preživete noči (F = 0,959, g = 10, p = 0,495).
3.5.4.3 Izkušnje z bivanjem v institucijah
Sledi najobsežnejše poglavje, v katerem bom predstavila rezultate, veznane na izkušnje z bivanjem v institucijah.
ŠTEVILO INSTITUCIJ, V KATERIH SO BILE
V anketi je bilo navednih 15 različnih institucij, in sicer: rejništvo, zavod/stanovanjska skupina/mladinski dom, mladinski krizni center, zapor/pripor/prevzgojni dom, bivanje na psihiatriji, materinski dom, varna hiša, varna hiša za uživalke nedovoljenih drog, zavetišče, komuna za odvisnike ali reintegracijsko stanovanje, bolnišnično zdravljenje od drog, bolnišnično zdravljenje od alkohola, dolgotrajnejše bivanje v bolnišnici (vsaj 14 dni),
47
podaljšano bivanje v porodnišnici, podprto stanovanje. Pod možnost 'drugo' nobena ženska ni navedla drugih institucij.
Število institucij, v katerih so bivale
Frekvenca (f) Odstotek (%)
0 3 6,7
1 9 20,0
2 13 28,9
3 9 20,0
4 3 6,7
5 3 6,7
6 2 4,4
7 1 2,2
8 1 2,2
9 1 2,2
Skupaj 45 100,0
Tabela 12: Število in delež brezdomnih žensk glede na to, v koliko institucijah so bivale
Največ žensk (13) ima izkušnje z bivanjem v dveh različnih institucijah, sledijo ženske (9), ki so bile v eni, in ženske (9), ki so bivale v treh različnih institucijah. Enakomerneje so porazdeljene anketiranke, ki niso bivale v nobeni instituciji (tri ženske) in anketiranke, ki so bivale v štirih (tri ženske) ali petih različnih institucijah (tri ženske). Dve anketiranki imata izkušnje z bivanjem v šestih različnih institucijah, v sedmih, osmih in devetih različnih institucijah pa je bivala po ena ženska.
Za potrebe dodatnih analiz sem anketirane ženske razvrstila v dve skupini glede na število različnih institucij, s katerimi so imele izkušnje, in tako ustvarila dve kategoriji 'manj izkušenj z institucijami' in 'več izkušenj z institucijami'. Bivanje v največ dveh institucijah (torej v nobeni, v eni ali v dveh) označujem kot 'manj izkušenj z institucijami', bivanje v treh ali več institucijah, pa kot 'več izkušenj z institucijami', pri čemer delitev temelji na odločitvi, da ustvarim dve kategoriji s približno enakim številom žensk v njih. V največ dveh institucijah je bilo skupno 25 žensk, v treh ali več pa 20 žensk.
Bivanje v institucijah N Povprečna starost žensk v letih
V največ dveh 25 48,7
V treh ali več 20 40,2
Skupaj 45 44,6
Tabela 13: Starost brezdomnih žensk glede na število institucij, v katerih so doslej bivale
Tabela 13 kaže, da je povprečna razlika v starosti obeh skupin brezdomnih žensk opazna.
Ženske, ki imajo izkušnje z bivanjem v več institucijah, so v povprečju osem let mlajše od tistih, ki imajo izkušnje z bivanjem v manj ali v nič institucijah. Razlika je statistično pomembna (ANOVA, F = 4,824, g = 1, p = 0,033).
Pričakovala bi, da bodo ženske, ki so bile v več različnih institucijah, starejše, saj so imele tekom življenja preprosto več časa za bivanje v njih. Izkaže se, da temu ni tako, dobljene rezultate, da imajo z institucijami več izkušenj mlajše ženske, pa lahko razumem v luči nekaterih družbenih sprememb, povezanih z individualizacijo, negotovostjo in uporabo drog.
48
Sande (2004) navaja, da prehod iz mladosti do odraslosti v današnjem času traja občutno dlje in je bistveno kompleksnejši in bolj negotov, ni pa se spremenila zgolj narava izkušenj odraščanja, temveč so se spremenile tudi droge, ki so postale del potrošniške družbe. V zvezi s procesi odraščanja Beck izpostavi pojav individualizacije (Beck, 1993 v Dekleva, 1999) ter opozarja na povečevanje obsega tveganj, ki prežemajo skorajda vse vidike (od oblikovanja identitete do področja izobrazbe in zaposlitve) odraščanja mladih (Beck, 1998 v Dekleva, 1999). Eno izmed teh mnogoterih tveganj predstavlja tudi uporaba drog (prav tam) in medtem ko je po Parker idr. (1998 v Sande, 2004) pri velikem delu mladih močno integrirana rekreativna uporaba drog, obstaja tudi del populacije mladih, za katere obstaja tveganje, da bodo droge uporabljali na kaotičen in destruktiven način, saj zaradi različnih dejavnikov ne zmorejo obvladovati tempa družbe tveganj.
Menim, da v to skupino sodijo tudi moje mlajše anketiranke, ki glede na Dekleva (2008) predstavljajo mlajšo generacijo brezdomnih, katerih življenja je bistveno zaznamovala prav uporaba prepovedanih drog in ki se je pojavila po začetku obdobja tranzicije. Kot navaja, je za mlajšo generacijo brezdomcev, ki uporabljajo droge, značilno pojavljanje več travmatičnih dogodkov, ter da imajo večje potrebe, manj dosežene delovne dobe in več institucionalnih obravnav v primerjavi s starejšimi brezdomci (prav tam), kar potrdijo tudi rezultati te raziskave.
Ugotavljam namreč, da so z uporabo drog pogosto povezane številne institucije (denimo institucije za zdravljenje odvisnosti pa tudi zapor in psihiatrične bolnišnice, nenazadnje pa so z njimi pogosto posredno povezane tudi institucije izvendružinske oskrbe), zatorej podatki, da imajo mlajše ženske izkušnje z več institucijami, ne presenečajo več.
Vzorec uporabe drog pri mlajših ženskah in s tem povezano kaotično življenje, katerega del so tudi številne institucionalne obravnave, bo v ospredju tudi tekom drugih analiz, ki sledijo.
ČAS PRVE IZKUŠNJE BREZDOMSTVA IN ŠTEVILO INSTITUCIJ
Podobno sem anketirane ženske razvrstila v dve skupini tudi glede na podatke o starosti ob njihovi prvi izkušnji brezdomstva in ustvarila kategoriji 'bolj zgodaj' in 'kasneje', pri čemer sem se za določitev starostne meje oprla na raziskavo Mayock in Sheridan (2012a). V kategorijo 'bolj zgodaj' sem tako umestila vse ženske, ki so brezdomstvo prvič doživele pred 25. letom starosti – teh je bilo 16, v kategorijo 'kasneje' pa ženske, ki so brezdomne prvič postale po 25.
letu – teh je bilo 1523.
Prva izkušnja brezdomstva
Skupaj Bolj zgodaj Kasneje
Bivanje v institucijah
V največ dveh 4 11 15
V treh ali več 12 4 16
Skupaj 16 15 31
Tabela 14: Število žensk glede na bivanje v več ali manj institucijah in glede na bolj zgodno ali kasnejšo prvo izkušnja brezdomstva (N = 31)
Tabela 14 kaže povezanost med to spremenljivko ter številom institucij, v katerih so bivale.
Vrednost hi-kvadrat preizkusa je statistično pomembna (F = 7,242, g = 1, p = 0,007).
Med ženskami se pojavljajo statistično pomembne razlike glede na zgodnost prve izkušnje brezdomstva in številom institucij, v katerih so bile.
23 Pri tem upoštevam le ženske, ki so se opredelile, da so bile kdaj brezdomne.
49
Izkaže se, da so bile v več institucijah (treh ali več) ženske, ki so brezdomstvo doživele bolj zgodaj – izmed 16 žensk, ki imajo izkušnje z večjim številom institucij, jih je 12 prvo izkušnjo brezdomstva doživelo pred 25. letom starosti.
Zdi se, da so življenja teh žensk bolj kaotična od življenj tistih, ki so postale brezdomne kasneje. Tiste, ki so prvo izkušnjo brezdomstva doživele bolj zgodaj, so se na svojih poteh skozi brezdomstvo srečevale z več rezidenčnimi institucijami kot tiste, ki so brezdomstvo prvič doživele po 25. letu, naši izsledki pa so podobni ugotovitvam iz tujine; Mayock in Sheridan (2012a) navajta, da imajo ženske, ki so bile ob prvi izkušnji brezdomstva mlajše,
Zdi se, da so življenja teh žensk bolj kaotična od življenj tistih, ki so postale brezdomne kasneje. Tiste, ki so prvo izkušnjo brezdomstva doživele bolj zgodaj, so se na svojih poteh skozi brezdomstvo srečevale z več rezidenčnimi institucijami kot tiste, ki so brezdomstvo prvič doživele po 25. letu, naši izsledki pa so podobni ugotovitvam iz tujine; Mayock in Sheridan (2012a) navajta, da imajo ženske, ki so bile ob prvi izkušnji brezdomstva mlajše,