Cilji medijske vzgoje v slovenskih šolah

Tako kot smo že navedli v predhodnem poglavju, je v slovenskih šolah medijska vzgoja zastopana v obliki izbirnega predmeta, ki je opredeljen v Učnem načrtu za medijsko vzgojo in je: »/…uradni dokument, ki ga predpiše šolska oblast in ki določa vsebino, cilje, metode dela pri posameznem učnem predmetu, ki ga vključuje učni načrt« (Dolar Bahovec in Kodelja, 1996, str. 43). V vrtcih po Sloveniji pa je medijska vzgoja zastopana na posameznih področjih Kurikuluma za vrtce, ki je nacionalni dokument za sistem predšolske vzgoje v RS¹ in ne v učnem načrtu, tako kot v šoli. Osnovna razlika med kurikulom in učnim načrtom je v prenosu poudarka z vsebin in s smotrov na cilje, kajti pri učnem načrtu je večji poudarek na vsebini oz. snovi (obseg, zaporedje, poglobljenost obravnave) in splošnih smotrih, ki naj bi jih realizirali s pravilno izbiro in z obravnavo vsebine. Pri kurikulu pa je poudarek na ciljih, ki

1 RS – Republika Slovenija

naj bi jih dosegli na posameznem področju (prav tam). Pri tem je pomembno poudariti, da je za uspešno uresničevanje ciljev pomembno, da vzgoja poteka po pedagoških načelih predšolske vzgoje. Ta so: načelo demokratičnosti in pluralizma, avtonomnosti in strokovne odgovornosti strokovnih delavcev v vrtcu, načelo omogočanja izbire in drugačnosti, načelo spoštovanja zasebnosti in intimnosti, načelo sodelovanja s starši, načelo sodelovanja z okoljem, načelo strokovnega izpopolnjevanja in timskega načrtovanja, načelo razvojno-procesnega pristopa, načelo aktivnega učenja in zagotavljanja možnosti verbalizacije in drugih načinov izražanja (Kurikulum za vrtce, 1999).

Izbor ciljev medijske vzgoje je eden od dejavnikov ustrezne izbire medijev v vzgojno-izobraževalnem procesu (Kalin, 2004). Izbor medija je pogojen z namenom, ciljem tega procesa. Mediji so v funkciji doseganja ciljev in nalog. Cilj učenja je izhodiščna, bistvena, orientacijska točka, ki predstavlja okvir za izbor in strukturiranje medijev v procesu poučevanja in učenja (prav tam). Pogosto se kot splošne cilje navaja eno od različic Bloomove in Krathwohlove taksonomije učnih ciljev, razdeljenih v tri področja: kognitivno, afektivno in psihomotorično, ki so jo pozneje izpopolnjevali številni avtorji. Z uporabo medijev dosegamo bolj racionalno in učinkovito organizacijo pouka, olajšamo proces učenja, dosegamo boljše rezultate na afektivnem, kognitivnem, psihomotoričnem področju razvoja posameznika (Kalin, 2004).

Ko govorimo o ciljih medijske vzgoje, ne moremo zanemariti osrednje zahteve medijske vzgoje, in sicer da mladi in otroci potrebujejo kompetentno spremstvo odraslih pri vraščanju v svet medijev (Wakounig, 2009). Avtor poudarja, da je domena o vsakodnevnem ukvarjanju otrok in mladih z mediji povezana s poglobljenim pridobivanjem znanja o rabi medijev, napačna. Prezentnost in uporabljivost medijev imata družbeno relevantne dimenzije, s katerimi naj bi se mladi čim prej soočali in to spoznali kot pogoj za kritično in smotrno oblikovanje odnosa do različnih medijev (prav tam). Glavni cilj in namen vzgoje za medije je usposabljanje mladega človeka za doživetje in razumevanje medijskih sporočil ter oblikovanje stališč do ponujenih sporočil. Torej bistvo te vzgoje bi lahko bilo: ne poučevati, pač pa odkrivati (Dragan, 1998). Cilj medijske vzgoje mora biti mladim podajati znanje in sposobnosti, da lahko kompetentno, kreativno in avtonomno uporabljajo medije (Kalin, 2004). Poglavitni cilj vzgoje za medije, ki je opredeljen v Učnem načrtu za medijsko vzgojo RS (Erjavec, 2000), je vzgojiti ozaveščenega in aktivnega državljana, ki bi poznal medijske strukture in njene pogoje delovanja v družbi ter učinkovito in odgovorno sodeloval v družbeni

komunikaciji. S prenovo osnovne šole in oblikovanjem devetletne osnovne šole je vzgoja za medije tudi v Sloveniji formalno postala integralni del šolskega kurikula. Postala je sestavni del različnih predmetov, predvsem slovenščine, etike in državljanske vzgoje. V novi devetletni osnovni šoli sta učencem ponujena tudi dva izbirna predmeta s tega področja, ki je razdeljeno na tisk, radio, televizijo in internet in sicer v sedmem, osmem in devetem razredu.

Učenci lahko poljubno izbirajo teme. Namen tega predmeta je, da se mladi naučijo analizirati, kritično ocenjevati in izdelovati različno medijsko vsebino (prav tam). Zato so v Učnem načrtu Vzgoje za medije jasno opredeljeni splošni in operativni cilji medijske vzgoje osnovnošolskega izobraževanja v Sloveniji. Splošni cilji vzgoje za medije, opisani v učnem načrtu za osnovno šolo, zajemajo cilje na spoznavnem, socialnem, čustvenem, motivacijskem, estetskem in moralno-etičnem področju (Učni načrt Vzgoja za medije, 2006). Ti cilji so kritično analizirati, ocenjevati in izdelovati raznovrstne medijske oblike, biti informacijsko in funkcionalno pismeni ter uporabljati medioteke, analizirati lastne navade spremljanja medijev. Postali naj bi aktivni državljani, ne le pasivni potrošniki, in razvijali lastnosti, ki so pogoj za razvoj pozitivne samopodobe posameznika ter za samostojno družbeno delovanje.

Spoznavali naj bi delovanje medijskih institucij, kategorij, tehnologij, jezika, občinstev.

Ugotavljali naj bi, da mediji konstruirajo realnost, delujejo po lastnih kodah, pravilih in oblikah, posredujejo ideološka in vrednostna sporočila, delujejo pretežno po tržnih načelih, posredujejo sporočila občinstvu, ki jih subjektivno interpretira. V praksi bi spoznali, kako se oblikujejo novice in novinarski žanri v posameznih medijih (tisk, televizija, radio), kako prihaja do konstrukcije pomena, kakšna je delovna rutina novinarjev. S sodelovanjem z lokalnimi mediji bodo učvrstili lastno povezanost in povezanost šole z lokalnimi institucijami ter se pri tem naučili temeljev državljanske aktivnosti (Erjavec, Košir in Volčič, 2006).

Te cilje, ki so opredeljeni v učnem načrtu za izbirni predmet medijske vzgoje, avtor Wakounig (2009) na kratko strne v štiri najpomembnejše cilje medijske vzgoje.

Prvi je izbira in raba medijske ponudbe ob upoštevanju različnih alternativ za lastno ravnanje.

To pomeni, da se posameznik usposobi za reflektirano uporabo medijske ponudbe za lastno informiranje, učenje, zabavo in igro. Drugi cilj je lastno oblikovanje in širjenje medijskih prispevkov. Posameznik sam razvije, ustvarja in predstavlja pisne, avdio in videoprispevke;

cilj razumevanja in ocenjevanja medijskega oblikovanja je, da posameznik spozna različne tehnike, sredstva in možnosti oblikovanja in jih oceni glede na njihove izpovednosti in

uporabljivosti. Pri cilju identificiranje in obdelovanje medijskih vplivov posameznik spozna, da imajo mediji vpliv na čustva, predstave o svetu, držo ljudi, vrednote in socialne povezave (prav tam). Cilj medijske vzgoje je realiziran takrat, ko mladi aktivni državljani, ki se zavedajo pomena medijev v družbi, znajo medosebno komunicirati ter se prek množičnih medijev odzivati na svoje probleme in na probleme v lokalni in širši skupnosti. Z uvajanjem medijev v vzgojno-izobraževalni proces si prizadevamo razvijati področja, in sicer spretnosti učenja, metakognitivnih spretnosti in problemskih učnih zmožnosti ob učenju s samousmerjanjem, spodbujanjem socialne interakcije in sodelovalnega učenja, ki temelji na družbeni delitvi in porazdeljenih sposobnostih, oblikovanje kompleksnega znanja in oblikovanje učnega okolja, ki naj podpira samousmerjanje in dviga učne aspiracije, prizadevanje za novo vrsto odnosov med učiteljem in učenci, s poudarjanjem kolegialnosti in polnega upoštevanja učenčevih zmožnosti, odkrivanje, oblikovanje in kritično evalviranje informacij v svetu modernih medijev (Erjavec in Volčič, 1998).