Cilji medijske vzgoje v slovenskih vrtcih

V vrtcih po Sloveniji vzgojiteljice predšolsko vzgojo izvajajo na podlagi nacionalnega dokumenta Kurikula za vrtce in ne na podlagi učnega načrta tako kot v šoli. V Kurikulu za vrtce (1999) so predstavljena temeljna načela in cilji predšolske vzgoje po posameznih področjih kot tudi spoznanja, da otrok dojema in razume svet celostno, da se razvija in uči v aktivni povezavi s svojim socialnim in fizičnim okoljem, da v vrtcu v iterakciji z vrstniki in odraslimi razvija lastno družbenost in individualnost (prav tam, 1999). Zato je tudi Kurikul za vrtce mogoče razumeti v ožjem pomenu besede kot učni načrt (Dolar Bahovec in Kodelja, 1996).

Tudi avtorice učnega načrta za šolo Košir, Erjavec in Volčič (2006, str. 18) poudarjajo, kako:

»celovita vzgoja za medije učencem omogoča, da se socialno zbližujejo, krepijo medsebojno komunikacijo in prek vstopa v javne množične medije tudi komunicirajo z drugimi.«

Spodbuja otroke, da se estetsko izražajo in z oblikovanjem stališč ter moralnih standardov gradijo svoj osebni etos.

V Kurikulu za vrtce (prav tam) so predstavljeni cilji, iz njih pa so izpeljana načela, temeljna vedenja o razvoju otroka in učenju v predšolskem obdobju, ter globalni cilji, iz katerih so izpeljani operativni cilji na posameznih področjih (zaradi večje preglednosti in strokovne

jasnosti). Predlagani primeri vsebin in dejavnosti pa ta področja med seboj povežejo in jih postavijo v kontekst dnevnega življenja otrok v vrtcu. Operacionalizacija učnih ciljev mora biti pri načrtovanju kurikula izpeljana do takšne stopnje jasnosti in konkretnosti, da vzgojitelj ve, kaj mora doseči. Obenem pa morajo biti izbrani cilji, ki določajo izbiro, organizacijo učnih vsebin in metod, zapisani tako, da omogočajo preverjanje uresničevanja zapisanih ciljev (Dolar Bahovec in Kodelja, 1996, str. 43).

Cilje medijske vzgoje moramo iskati na različnih področjih Kurikula za vrtce, in sicer na področju jezika, umetnosti in družbe. Pomembna je njena medpodročna vloga (Erjavec in Volčič, 1999) kot smiselna povezovalka in dopolnjevalka področij dejavnosti, npr. gibanje (glasba, videoposnetki), družba (odnosi, zgodovina, aktualni dogodki), matematika (utrjevanje pojmov in predstav s pomočjo IKT-sredstev), narava (beleženje kontinuiranega opazovanja). Tudi poročilo raziskave Nesmiselna uporaba IKT-sredstev pri delu z otroki v vrtcu (Stritar, Usar, Sivec, Bah Berglez, Zore, Fras Berro, 2012) jasno ponazori, na katerih področjih Kurikula za vrtce je zastopana medijska vzgoja. Analiza zabeleženih dejavnosti je pokazala, da so vzgojitelji s področja medijev pogosto uporabili IKT-sredstva pri različnih dejavnostih v vrtcu. Med vodenimi dejavnostmi je izstopalo področje dejavnosti jezik in družba, najmanjkrat pa matematika. Medijska vzgoja v vrtcu se realizira tudi z vidika uresničevanja ciljev in načel kurikula ter v okviru vseh elementov prikritega kurikula (počitek, hranjenje, rutinske dejavnosti, prehodne dejavnosti, prostor). Dejavnosti, s katerimi vzgojiteljice realizirajo zastavljene cilje iz medijske vzgoje, pa so v veliki meri odvisne od njih samih, kako jih kreirajo, načrtujejo, izvajajo in evalvirajo. Za realizacijo teh ciljev pa mora biti medijska vzgoja, kot pravi Erjavčeva (2000, str. 14): »celovit in vseživljenjski projekt, ki ni omejen le na obvezno izobraževanje.« Vzgoja za medije oziroma medijsko opismenjevanje se mora poučevati že od vrtca do različnih oblik izobraževanja odraslih.

V Kurikulu za vrtce (1999) je za področji jezika in umetnosti močno poudarjena produkcijska (opis dejavnosti), zanemarjena pa refleksivna raven (cilj). Obratno velja za kurikul na področju družbe, kjer je refleksivni del vzgoje za medije poudarjen, izvedbena plat oz.

dejavnost pa je zelo nedodelana. Kurikul bi se moral odzvati na realne in raziskane probleme medijske potrošnje slovenskih otrok, obenem pa slediti konceptualno zastavljenim dolgoročnim ciljem medijskega opismenjevanja (Forjanič, 2012).

Vključenost medijev v vzgojni proces je odvisna predvsem od motiviranosti posameznikov (Erjavec, 2005), vendar Kurikul za vrtce narekuje, da je potrebno predšolske otroke zaradi izpostavljenosti komercialnim in modnim trendom napeljati h kritični distanci in potrjevanju njihove individualnosti. Erjavčeva ugotavlja (2005), da vzgoja za medije v vrtcih ni konceptualno zastavljena in da jo otrokom predstavljajo samo zaradi povečanega oglaševanja, ki so mu otroci izpostavljeni, dolgoročnih ciljev vzgoje za medije pa v kurikulu ni. Spet je prisoten problem pomanjkanja izobraženih izvajalcev vzgoje za medije, saj so po izsledkih tudi vzgojiteljice zamenjale vzgojo za medije z vzgojo z mediji in so večinoma tudi same medijsko nepismene. Torej medijska vzgoja v vrtcih ni načrtovana, ampak kot meni Erjavec, se (2005, str. 199): »v slovenskih vrtcih vzgoja za medije izvaja eksperimentalno.« Vendar novejša in sploh prva opravljena raziskava pri nas Nesmiselna uporaba IKT-sredstev pri delu z otroki v vrtcu (Stritar, Usar, Sivec, Bah Berglez, Zore, Fras Berro, 2012) za področje predšolske vzgoje kaže, da vendar temu ni tako. Pokazala je, da imamo v javnih vrtcih strokovne delavce, ki smiselno in varno uporabljajo medijska sredstva pri VIZ delu z otroki ter da so bili mediji načrtno in sistematično uporabljeni pri vseh opazovanjih, izvedenih v vrtcih po Sloveniji. Vendar pa se raziskava ne dotakne dejavnosti, ciljev, pismenosti vzgojiteljic s področja medijev kot celote, temveč se bolj osredotoča na to, katere vrste medijev (tehnični in učni) vzgojiteljice uporabljajo pri svojem delu.

Cilji, ki jih lahko prepoznamo kot cilje medijske vzgoje in so opredeljeni v Kurikulu za vrtce (1999) in Priročniku h Kurikulu za vrtce Otrok v vrtcu (2001) so klasificirani po posameznih področjih jezika, umetnosti in družbe.

Cilji medijske vzgoje s področja jezika so, da otroci spoznavajo koncept tiska in tisk kot vir informacij, s pomočjo knjig in drugih oblik tiska, ki so jim ves čas na voljo, da se z njimi igrajo in jih berejo, spoznavajo vlogo simbolov pisnega jezika, poslušajo svoji starosti primerne pravljice, zgodbice, uganke, pesmice, vsebine doživljajo preko različnih medijev (avdio in video), obiščejo gledališko predstavo, gledajo risanke, obiskujejo splošno knjižnico, samostojno ustvarjajo knjigo, strip, poslušajo različne avdio in videokasete ter pripovedujejo o tem, ob rabi revij, leksikonov, videokaset ugotavljajo funkcijo različnih virov in spoznavajo, zakaj jih je smiselno uporabljati, ob poslušanju in lastnem pripovedovanju doživljajo ritem besed, glasbe, pesmi (Marjanovič Umek, 2001).

Cilji medijske vzgoje s področja umetnosti so, da otroci spoznavajo računalniške programe za likovno izražanje, doživljajo in spoznavajo komunikacijo z in o likovnih, glasbenih, plesnih, dramskih, filmskih, televizijskih delih, razvijajo sposobnost izražanja istih doživetij v različnih umetniških jezikih: plesnem, dramskem, likovnem, glasbenem, filmskem, opazujejo in komentirajo kalejdoskop ter izbrane fotografije, otroške filme, TV-oddaje, video sekvence in se z risbo odzivajo nanje, opazujejo, sodelujejo z odraslimi pri fotografiranju in video snemanju, zamišljajo, izbirajo in oblikujejo lutke, prvine kostuma in scene za plesne, dramske in AV-dejavnosti, spoznavajo filme, gledajo filmske in video projekcije na ekranu in v kinu gledajo animirani, igrani dokumentarni film, filme posnamejo sami ali s starši, z vzgojitelji, spoznavajo CD in jih uporabljajo, ustrezne igrane in vzgojno- izobraževalne programe, pa tudi televizijske programe za otroke in odrasle, opazujejo, snemajo, spoznavajo, fotografirajo, prepoznavajo, komentirajo, uporabljajo medije, kajti s tem oblikujejo svoje prve izkušnje o medijih, z mediji, za medije in se medijsko opismenjujejo (Kurikulum za vrtce, 1999).

Cilji medijske vzgoje s področja družbe so, da imajo otroci možnost kritičnega vrednotenja komercialnih vplivov, modnih trendov in se seznanjajo z možnostmi kritičnega vedenja, z različnimi načini komuniciranja in prenosa informacij (pošta, telefon, radio, televizija) ter komuniciranja s pomočjo računalnika, s pomočjo zgodb in knjig spoznavajo lokalno skupnost in ustanove, kot so knjižnica, gledališče, muzej, pošta, policija, gasilci, šola, trgovina (Kurikulum za vrtce, 1999).

Tako zasnovano medijsko opismenjevanje v predšolskem in šolskem obdobju omogoča kritično razmišljanje o ponujenih medijskih vsebinah in podobah. Gre za ustvarjalni vstop v množični komunikacijski prostor. Eno in drugo je potrebno nam in otrokom, da bi zmogli postati kritični državljani, ki se zavedajo človekovih pravic in svojih dolžnosti, svoje človeške in državljanske svobode. Resnične demokracije brez naštetega ni. Tudi zato je skrajni čas za vzgojo za medije (Erjavec, Košir in Volčič, 2006). Medijska vzgoja bo najbolj učinkovita, če bodo starši, učitelji, vzgojitelji, medijsko osebje in tisti, ki sprejemajo odločitve, skupaj spoznali, da morajo prispevati svoj delež pri razvijanju večje kritične zavesti poslušalcev, gledalcev in bralcev. Večja povezanost med vzgojno-izobraževalnimi in komunikacijskimi sistemi bi bila nedvomno pomemben korak k bolj učinkovitemu izobraževanju (Košir in Ranfl, 1996). Učitelji in vzgojitelji morajo pri izvajanju medijske vzgoje realizirati cilje, kot so omogočanje učencem analizirati (raziskovati, primerjati, razlikovati) potrebne informacije

s pomočjo perceptivne diskriminacije (spoznavanje razlik), omogočanje sinteze informacij (kombiniranje, povezovanje, posploševanje) s pomočjo perceptivne integracije ter omogočiti kreiranje (inovacije, ustvarjanje) s pomočjo kognitivne imaginacije (Danilovič (2004).

Celovito medijsko izobraževanje oz. vzgajanje predšolskim otrokom in učencem omogoča (Košir in Ranfl, 1996), da se socialno zbližujejo, krepijo medsebojno komunikacijo in prek vstopa v množična občila tudi komunicirajo z drugimi, da se estetsko izražajo in z oblikovanjem stališč ter moralnih standardov gradijo svoj osebni etos. Tako zasnovano medijsko opismenjevanje omogoča kritično razmišljanje v ponujenih medijskih podobah in spodbuja k ustvarjalnemu vstopu v množični komunikacijski prostor.

V skladu s cilji bomo izbrali medije in učinkovitost presojali glede na izbrane kriterije. Vsi mediji so dobri, a vsak za svoj določen cilj, namen. Vzgojitelji in učitelji so tisti, ki s svojo profesionalno usposobljenostjo in avtonomnostjo presodijo, katere, kdaj in kako jih bodo vključili v vzgojno-izobraževalni proces. Ob tem se bodo zavedali prednosti in slabosti posameznega medija in s svojim načrtovanjem skušali premostiti določene slabosti, zato tudi vzgojitelji in učitelji ostajajo nenadomestljiv medij v tem procesu (Kalin, 2004). Vrtec in šola morata ustrezno pripraviti učence na probleme in izzive sodobnega življenja v informacijski družbi (Erjavec, 2010), kar pomeni, da morajo vzgojitelji, učitelji in učenci poleg klasičnega branja in pisanja, dodatno razviti tudi medijsko pismenost, o kateri bomo podrobneje spregovorili v naslednjem poglavju.