Dejavniki, ki spodbujajo ter zavirajo sodelovanje vrtca in

Vzgojitelji, ki niso zadovoljni s sodelovanjem staršev, pogosto sprašujejo, kako te pridobiti za sodelovanje, kako jih motivirati in vključiti v življenje ter delo vrtca.

Vzgojiteljeva učinkovitost pri sodelovanju s starši je mogoča, če je ta seznanjen, kako 'ravnati' z njimi. Že spoznanje staršev, da sodelovanje vodi k razvoju in napredku njihovih otrok in da lahko sami k temu prispevajo pomemben delež, omogoča pogoje za

sodelovanje.

Med vzgojitelji in starši so razlike. Njihova stališča, želje, interesi, pričakovanja in potrebe po sprejetosti, uspehu, spoštovanju in podobnem se zelo razlikujejo. Nekateri dejavniki ovirajo, drugi pa spodbujajo partnersko sodelovanje. Pomembno je, da jih vzgojitelji poznajo, saj potem lažje izbirajo ustrezne motivacijske strategije, ki jim pomagajo in olajšajo sodelovanje s starši (Batistič Zorec 2006).

Temelj motivacije vsakega sodelovanja je skrb staršev za otrokovo napredovanje, rast in razvoj, njegovo kakovostno znanje in možnost za uspeh. Kot pravi Lipičnik Vodopivec (1996), se motivacija in pripravljenost za sodelovanje povečujeta, če so predlogi staršev, ki izhajajo iz pričakovane vloge vrtca v razvoju njihovega otroka in zamisli o podobi otroka, deležni odobravanja ter jih upoštevajo v vrtčevskem delu.

Avtorica vidi na drugi strani upadanje motivacije za sodelovanje takrat, kadar starši nimajo možnosti, da bi prilagajali vrtec svojemu otroku oziroma je vse opredeljeno vnaprej. Svoje ugotovitve podkrepi z empirično raziskavo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je glavni, torej dominantni interes staršev ta, da je njihov otrok v vrtcu uspešen in da dobi solidno izobrazbeno podlago za nadaljnje šolanje ter poklic. Najpomembnejša je skrb za lastnega otroka. Starši v vrtcu iščejo osebno dimenzijo, njihova skrb je njihov otrok, razumljivo pa od vzgojitelja tega v tolikšni meri ni mogoče pričakovati. To partnerstvo pozneje tudi zaradi stvarnosti in čedalje večje storilnostne naravnanosti, ki narašča s šolsko stopnjo, dobiva v praksi ne glede na deklariranost drugačne implikacije (Lipičnik Vodopivec 2007).

Na sodelovanje staršev in vrtca pa vplivajo tudi številni drugi dejavniki. Narava sodelovanja je odvisna od tradicije in kulture kraja ter socialno-ekonomskega statusa vrtčevskega okolja. Pomembni so tudi vrsta vzgojno-izobraževalne ustanove, strokovna usposobljenost vzgojiteljev, način vodenja vrtca, izobrazba staršev in njihova pričakovanja ter ambicije. Kakovost sodelovanja se lahko razlikuje od vrtca do vrtca in od vzgojitelja do vzgojitelja.

Sodelovanja s starši, posebej pri upravljanju vrtca, ne kaže idealizirati. Včasih lahko to povzroča dodatne težave, ki ovirajo ravnatelja vrtca ali strokovno delo vzgojiteljev. Kljub vedenju o koristnosti sodelovanja staršev z zaposlenimi v vrtcu, se tega nekateri ravnatelji in vzgojitelji izogibajo ali celo bojijo. Podobno je s starši, razlogi za to pa so različni. Kottler (2001) ugotavlja, da je komunikacija s starši ena najtežjih in najobčutljivejših vzgojiteljevih delovnih nalog. Komljanc (1997) meni, da so vzgojitelji in starši enakopravni udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa, nimajo pa enakih vlog. Ta različnost izhaja iz dejstva, da so starši uporabniki izobraževalnih storitev, vzgojitelji pa izvajalci. Starši so v odnosu do svojega otroka težko objektivni, morda sploh ne morejo biti. Morda starši 'dobronamerno' prikrivajo otrokove 'slabosti' in se ne zavedajo negativnosti takšnega ravnanja. Mogoče starši tudi ne izrazijo kritike na vzgojiteljevo delo, saj stereotipno prevladuje mnenje, da bo to negativno vplivalo na

vzgojiteljev odnos do otroka.

Kot enega od možnih vzrokov za slabše sodelovanje Rutar in Pavlović (2004) predstavljata prepričanja udeležencev o tem, čigava je odgovornost za vzgojo otrok.

Rezultati kažejo, da so morebitne napetosti med obema skupinama, torej med starši in vzgojitelji, lahko rezultat nespoštovanja pristojnosti in meja drugega kot izvorne različnosti v stališčih. Seveda pa ne gre zanemariti precej objektivnih vzrokov, ki ne omogočajo kakovostnega sodelovanja. Nekateri starši preprosto nimajo časa in vrtčevsko vzgojo ter izobraževanje prepuščajo vrtcu in vzgojiteljem. Zmanjkuje jim časa za sodelovanje, ki je povezano z njihovim otrokom. Ni mogoče pričakovati, da bodo takšni starši sodelovali z vrtcem v širšem smislu. Nekateri starši, pogosto manj izobraženi, se vnaprej postavljajo v podrejen položaj. Menijo, da je vzgojitelj pač strokovnjak, da je bolj izobražen in da se v bolj enakovredni vlogi sodelovanja lahko izkažejo predvsem bolj izobraženi starši.

Ko razmišljamo o izboljšanju komunikacije med starši in vrtcem, kaže razmisliti tudi o tem, v kolikšni meri so prisotne nekatere ovire, ki otežujejo odnos ter sodelovanje (Lipičnik Vodopivec 1996):

- neenakopravnost – različnost v čustvenem doživljanju komunikacijske situacije (strah in negotovost pri starših, pričakovanje slabega in kritičnega ter večja gotovost in moč na drugi strani);

- 'preuradni' pogovori in stiki s starši (neosebni, formalna posplošena sporočila);

- tendenca vzgojiteljic po analizi otroka in 'diagnosticiranja' (je počasen, ne dohiteva, ne razume, je nagajiv …);

- poučevanje staršev brez upoštevanja njihovih potreb, pa tudi nepriznavanja njihovih lastnih sposobnosti;

- vztrajanje na normativnosti – otrok po meri vrtca (tu so pogosti problemi in razhajanja med vzgojitelji in starši glede hrane, čistoče, spanja …);

- vrtec po meri staršev – tendenca, da bi se vrtec popolnoma prilagodil individualnim potrebam in ambicijam posameznih staršev;

- strah in negotovost staršev, da bi sporočali pomembne vsebine v zvezi z vrtcem in svojim otrokom, molčijo pa takrat, ko je pomembno, da bi kaj povedali;

- 'serviranja' rešenih težav namesto nudenja pomoči za kreativno iskanje rešitev pri starših;

- obojestranski občutki, da mu drugi 'soli pamet';

- večja vrednost se daje načrtovanim, formalnim kontaktom, kot spontani komunikaciji.

Pogosto v želji, da bi izboljšali sodelovanje s starši, v vrtcih uvajajo nove, 'sodobnejše' oblike, pri tem pa ostajajo neredko razočarani, saj po nekaj srečanjih interes zamre. Pri tem običajno ne gre za problem oblik in vsebin, ali za obojestransko

pomanjkanje interesa, temveč je v ozadju pogosto problem odnosa in tega seveda ni mogoče uspešno spreminjati z občasnimi, še tako dobro zastavljenimi srečanji.

Marinšek (2006) meni, da gre v osnovi za dva problema, in sicer:

- Za sodelovanje je nujno obojestransko priznavanje kompetentnosti. Gre torej za spoznanje, da se lahko in tudi želimo od drugega nekaj naučiti.

- Za sodelovanje je potreben skupen interes, tudi skupna naloga, torej spoznanje, da obstajajo problemi in da jih lahko uspešno razrešujemo le s skupnim sodelovanjem. Pri tem pa seveda obstajajo vse možnosti, da eni in drugi problemov ne vidimo, ali nočemo videti, ali pa se jih ne upamo lotiti, ker se bojimo konfliktov.

Vprašati pa se je treba, v kolikšni meri lahko starši in vzgojiteljice vplivajo na življenje v vrtcih, kje so meje tega vpliva in v kolikšni meri ga določajo 'drugi'. Čimbolj so te meje zožene, ali pa jih takšne vidimo, manj je tudi volje za sodelovanje in spreminjanje, več je nezadovoljstva ter pasivnosti na obeh straneh, kar pa ne vodi k produktivnosti in uspehu.