Slika 19: Otroci uprizarjajo gibanje živali in drevesa.
Slika 18: Otroci uprizarjajo gibanje živali in drevesa.
.
Slika 17: Otroci uprizarjajo mogočna drevesa.
48
Za zaključek smo vsi skupaj uprizorili rastoče drevo. Nizko smo se zvili v klobčič na tla in se počasi vzpenjali v pokončni položaj. Najprej smo dvignili roke, nato glave, počasi smo začeli dvigovati svoje telo in na koncu smo stali kot mogočna drevesa, na prstih z odročeni rokami, ki so predstavljale debele veje. Otroci so komentirali, da sem jaz največje drevo in sem zato rastla dlje kot oni. V zaključku so sodelovali vsi otroci, saj so lahko opazovali mene in svoje vrstnike ter jih posnemali.
OTROKOVO RAZUMEVANJE BESEDILA PREKO GIBA IN POČUTJE MED DEJAVNOSTJO
Naslednji dan sem otrokom pripravila anketni vprašalnik z različnimi obrazi. Vprašala sem jih, kako dobro so razumeli zgodbo, ali so razumeli, kako se morajo gibati, kako so se počutili itn.
Otroci so morali pokazati na obraz, ki je odražal njihov odgovor. Na vprašanja je odgovarjalo 11 otrok, čeprav je v dejavnosti sodelovalo 12 otrok. Eden od tujejezičnih otrok ne razume pomena vseh besed, zato nisem mogla izvesti ankete. Narisal pa je risbo, na kateri je bila velika drevesna krošnja.
Najprej me je zanimalo, kako se otrok počuti, ko z gibom uprizarja zgodbo.
Tabela 22: Življenje dreves – otrokovo počutje ob uprizarjanju zgodbe z gibom
9 otrok 1 otrok / 1 otrok /
Skoraj vsi otroci so se med dejavnostjo počutili zelo dobro. Eden od otrok je je obkrožil oranžen obraz in ob tem komentiral, da mu je bilo vse všeč in ne ve, zakaj se je tako počutil.
Nadalje me je zanimalo, ali bi otrok zgodbo bolje razumel, če bi mu jo vzgojiteljica pokazala.
49
Tabela 23: Življenje dreves – otrokovo razumevanje zgodbe ob vzgojiteljičini demonstraciji z gibom
3 otroci 3 otroci 3 otroci 1 otrok 1 otrok
Skoraj polovica otrok bi večino zgodbe razumela. Nekaj otrok bi malo zgodbe razumeli, zelo majhno število otrok zgodbe ne bi razumelo.
Zanimalo me je še, ali otrok zgodbo bolje razumel, če bi mu jo vzgojiteljica prebrala oz.
pripovedovala.
Tabela 24: Življenje dreves – otrokovo razumevanje zgodbe ob vzgojiteljičinem branju oz.
pripovedovanju.
3 otroci 5 otrok 1 otrok / 3 otroci
Večina otrok bi zgodbo dobro razumela, če bi jo vzgojiteljica le pripovedovala. Nekaj otrok je odgovorilo, da zgodbe ne bi razumeli. Dva od njih sta med pogovorom komentirala, da je bolje, če se ob zgodbi sami gibajo.
Zanimalo me je tudi, ali si otrok zgodbo bolje zapomni, če jo uprizori z gibom.
Tabela 25: Življenje dreves – otrokova zapomnitev zgodbe ob uprizoritvi z gibom
5 otrok 4 otroci 1 otrok / 1 otrok
50
Skoraj vsi otroci so si zgodbo zapomnili ob izvajanju gibalno-plesne dejavnosti. En otrok pa si ob gibanju zgodbe ni zapomnil.
Nazadnje me je zanimalo, ali bi si otrok zgodbo bolje zapomnil, če bi jo pripovedoval.
Tabela 26: Življenje dreves – otrokova zapomnitev s pripovedovanjem
2 otroka 1 otrok 3 otroci 2 otroka 3 otroci
Odgovori otrok so bili zelo raznoliki. Nekaj otrok bi si zgodbo zapomnilo, če bi jo pripovedovali sami, drugi bi si malo zapomnili, tretji pa si je ne bi zapomnili.
Vsi otroci so na list papirja narisali drevo Krištof. Nekateri so risali majhno, osamljeno in žalostno mladiko drevesa. Drugi so risali veliko mogočno drevo, ki so ga obdajale živali.
Otrokom je bila gibalno-plesna dejavnost všeč, vsaj tako so mi odgovorili, ko sem jih vprašala.
Pa tudi dobro so se počutili. Le tujejezični deček je imel nekaj težav, saj slovenskega jezika ne razume zelo dobro, čeprav govori slovensko. Drevo je narisal, vendar ni znal odgovarjati na postavljena vprašanja. Tujejezična deklica, ki ne govori in ne razume slovensko, je brez težav narisala drevo, na katerem rastejo jabolka, saj jih ima zelo rada. Med anketiranjem je komentirala, da so ji bile fotografije v pravljici zelo lepe. Cilju, ki sem ga zapisala v načrtovani dejavnosti, se je večina otrok približala. Razumeli so gibalno-plesno zgodbo, kar se lahko razbere iz anketnega vprašalnika. Otroci so tudi aktivno sodelovali celo gibalno-plesno dejavnost. Bili so zbrani, motivirani za gibanje in so s tem razvijali svoje gibalne sposobnosti, plesne elemente in domišljijo.
14 DEJAVNOST: PRIJATELJSTVO
Področje: umetnost (ples)
Vrsta plesne dejavnosti: gibalno-plesna zgodba Povezava z drugimi področji: družba
51 Cilji:
UMETNOST (ples): doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti – Otrok umetnost doživlja kot del družabnega in kulturnega življenja.
GIBANJE: povezovanje gibanja z elementi časa, ritma in prostora
– Otrok z ustvarjalnim gibom uprizarja osamljenost človeka, ki si poišče prijatelje in z njimi soustvarja prijateljski odnos. Pri tem uporablja različne elemente plesa glede na prostor (smer, pot, razmerje), energijo (sila, napetost) in čas (trajanje).
– Otrok sproščeno izvaja naravne oblike gibanja.
DRUŽBA: spoznavanje samega sebe in drugih ljudi
– Otrok s plesom spozna pojema osamljenost in prijateljstvo.
– Otrok spoznava, da morajo vsi ljudje v določeni družbi sodelovati, da bi ta omogočila dobro počutje in udobje.
– Otrok spoznava, da vsi, odrasli in otroci, pripadajo družbi in so pomembni.
– Otrok ima možnosti razvijati sposobnosti in načine za vzpostavljanje, vzdrževanje in uživanje v prijateljskih odnosih z enim otrokom ali več otroki.
Oblike dela: individualna, v parih, skupna
Metode dela: izmišljanja (improvizacija), pripovedovanja Prostor: telovadnica, barje
Pripomočki: čarobni prah, blazine, športni rekviziti Literatura:
Bone, M., Ujawe, P. J. (2015). Zdravilne zgodbice (2. del): Lili in Čupi imata veliko prijateljev.
Ljubljana: Didakta.
Kurikulum za vrtce. (2012). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Schmidt, G. (2003). Igre: masaže in sprostitve za otroke. Ljubljana: Schlamberger P&J.
MOTIVACIJA
Otrokom preberem pravljico Lili in Čupi imata veliko prijateljev. Otroci jo pozorno poslušajo.
Otroke po prebrani pravljici povabim v telovadnico, kjer jih posujem a čarobnim prahom, otroci nato uprizorijo odnose med prijatelji.
GLAVNI DEL
V glavnem delu otrokom pripovedujem gibalno-plesno zgodbo po pravljici Lili in Čupi imata veliko prijateljev. Otroke usmerjam in opazujem njihovo gibalno izražanje ter ustvarjanje.
52
Telovadnico razdelim na dva dela. Pol telovadnice predstavlja puščavo, pol telovadnice predstavlja igralnico, kjer so po tleh razporejene blazine in športni rekviziti.
Tabela 27: Gibalno-plesna zgodba prijateljstvo
ZGODBA GIBANJE/PLES
Antilopa Lili in mišek Čupi sta soseda v puščavi. A ker jima življenje ne dopušča, ne moreta biti najboljša prijatelja. Oba sta zelo osamljena. Antilopa Lili je podnevi v vrtcu in ponoči spi. Mišek Čupi podnevi spi, ponoči pa je aktiven.
Otroci osamljeni hodijo po prostoru, s sklonjeno glavo in izključeno držo. Vživijo se v vlogo Lili in Čupija. Hodijo od prijatelja do prijatelja, ampak ne sklepajo prijateljstev, saj imajo drugi otroci drugačno življenje.
Nekega dne se Lili in Čupi skupaj igrata in se dogovorita, da bosta en dan preživela skupaj.
Osamljen otrok si poišče prijatelja. Skupaj poskakujeta, se držita za roko, tekata, se lovita, sedita na tleh.
Nastopi dan, ko gresta Lili in Čupi skupaj v vrtec. Čupija preplavi strah, saj nikogar ne pozna. Lili ga spodbuja in skupaj vstopita v igralnico.
Par si razdeli vloge. Eden od para prevzame vlogo Lili, drugi vlogo Čupija. Otrok, ki posnema miška, počepne na tla, si prekrije obraz ter obnemi. Otrok, ki posnema antilopo, prime svoj par za roko in ga odpelje po prostoru.
V igralnici, kamor sta vstopila Lili in Čupi, je veliko otrok. Z igro Lili in Čupi skleneta veliko prijateljstev. Skupaj z ostalimi otroki se igrata in rajata celo dopoldne.
Par se posuje s čarobnim prahom. Poiščeta prijatelje in cela skupina otrok se igra, teka, poskakuje, pleza po blazinah, se spušča po toboganu.
ZAKLJUČEK
Pometamo
Otroci sedejo v krog ter se hkrati obrnejo v levo. To pomeni, da gledajo svojega prijatelja v hrbet. Otrok, ki gleda prijatelja v hrbet, masira. Z robom dlani drsi po hrbtu svojega prijatelja, kot bi zbiral na kup drobtinice na mizi. Ko se otroku zazdi, da je pometel že vse drobtinice, jih z obema dlanema pobere, strese v koš (na tla), tako da strese dlani. Na ta način pometamo proč slabo voljo, jezo, osamljenost, strah.
53 EVALVACIJA
Z otroki smo sedli v krog na tla, vsak na svojo preprogo. Prebrala sem jim pravljico Lili in Čupi imata veliko prijateljev avtoric Mie Bone in Petre Julie Ujawe. Otroci so pravljico pozorno poslušali. Na koncu so povedali, da jim je bila všeč in da je bila zabavna. Takoj so znali odgovoriti na moje vprašanje, o čem govori pravljica.
Zaradi epidemioloških razmer nismo smeli uporabljati telovadnice, zato smo se prilagodili naši majhni igralnici. Polovica igralnice je predstavljala puščavo, polovica igralnice pa vrtec. Otroke sem posula z nevidnim prahom, da so dobili moč slona in igrivost opice. Začela sem pripovedovati pravljico o prijateljstvu. Otroci so se gibali po praznem delu igralnice, ki je predstavljal puščavo. S sklonjenim telesom in z rokami, ki so jim visele proti tlom, so se sprehajali po prostoru. Predstavljali so žalostno antilopo in miška. Otroci so se vživeli v pravljico, kar sem lahko sklepala po njihovi obrazni mimiki. Iz njihovih obrazov se je razbrala žalost in strah pred osamljenostjo. Medtem ko sem pripovedovala, kako sta se živali srečali, so si otroci poiskali svoj par. Komunicirali so z gibom, kot bi kazali pantomimo. Z rokami so krilili in mahali po zraku, nekaj otrok je poskočilo v zrak. Predvidevam, da so ponazorili veselje.
Nekaj otrok je z rokami krililo po zraku in odpirali so usta, kot da se želijo pogovarjati. Nastopil je čas, ko sta živali odšli skupaj v vrtec. Otroci so se postavili v kolono in tam kjer sem predvidevala vhod v igralnico, med dvema stoloma, tudi vstopili. Nekaj otrok je nad glavo dvignilo roke in se posuli z nevidnim prahom. Vsak otrok si je izbral svoj predmet za igro.
Deklice so si izbrale obroče, katere so vrtele okrog svojih bokov, nekatere so jih metale v zrak, druge so jih kotalile po tleh. Dva od otrok sta se odpravila v šotor in se po vseh štirih okončinah sprehajala po šotoru. Dva dečka sta si izbrala penaste kije, z njimi sta zamahovala, kot da se bojujeta. Med otroki je zavladal tudi smeh. Otroci so bili sproščeni, izkoristili so zelo omejen prostor in se razpršili po celi igralnici. V dejavnost je bil vključena samo ena tujejezična deklica, ki ne govori in ne razume slovensko. Opazovala je otroke ter jim sledila, tako da jih je posnemala. Če se ji je kakšen otrok približal, ga je prijela za roke, predvidevam, da si je želela njegove družbe in skupnega igranja.
Z otroki smo se odpravili na bližnji travnik, ob robu gozda. Ponovili smo pravljico o prijateljstvu, ki smo jo prebrali v motivacijskem delu. V začetnem delu, ki pripoveduje o življenju dveh prijateljev v puščavi, so se otroci najprej razpršili po prostoru in pokazali kako mišek Čupi večino dneva prespi. Otroci so počepnili na tla in tam obmirovali. Nato pa so začeli poskakovati, hopsati v krogu in še v vse smeri. Predvsem so prevladovale naravne oblike
54
gibanja. Ko naj bi se prijatelja srečala in se dogovorila za obisk vrtca, so se otroci združili v gručo. Uresničili so plesni element bližine. Nekaj otrok se je povezalo v dvojice, nekaj v skupino po več otrok. Sporazumevali so se s kretnjo rok, ko so zamahovali. Ko sem naznanila, da sta se prijatelja iz puščave odpravili v vrtec, so otroci stekli skozi nevidna vrata, ki sta jih določala dva obroča. Otroci so si izbrali za igro vrvi. Kar po trije ali štirje otroci so se odločili za eno vrv, igrali in urili so se v vlečenju vrvi. Plesni element napetosti in sile se je dobro opazil v vlečenju vrvi. Otroci so energijo usmerjali v moč in vlečenje, hkrati pa so njihove moči tudi popuščale, zato so se premikali naprej in nazaj. Dva dečka sta ostala pri namišljenih vratih v igralnico, kjer sta bila na tleh dva obroča. Začela sta poskakovati iz obroča v obroč in se opazovala. Otrokom sem pustila za igro kar nekaj časa in jih nisem usmerjala. Opazila sem, da so kasneje deklice pristopile tudi do obročev in se pričele igrati z njimi. Vrtele so jih okoli rok in nog, kotalile po tleh, metale v zrak. Pridružili so se jim še dečki in sledili njihovemu gibanju.
Otroci so z obroči tekali naokrog. Njihova igra se je razvila in nisem jih prekinjala, saj smo imeli čas za bivanje na prostem. Do prekinitve igre so vsi otroci uporabljali tako vrvi kot obroče, zavzeli pa so tudi ves prostor, ki je bil za nas varen in pregleden. V dejavnost je bila vključena tudi tujejezična deklica, ki ne govori in ne razume slovensko. Zgodbe, ki sem jo pripovedovala, ni razumela. Med gibalno-plesno dejavnostjo je bila bolj statična in je opazovala otroke. Ko pa so se otroci začeli igrati v »igralnici«, je iskala socialni stik, odšla je do otrok in jih s kretnjami povabila v skupno igro. Nekaj deklic se je skupaj z njo igralo z obroči, večino časa se je z obroči igrala sama in jih zlagala v poligon, po katerem je tudi skakala.