Deklarativni vidiki

Umestitev in naravovarstvena vloga urbanih gozdov sta bili preverjeni v relevantnih strategijah, programih in politikah na globalni, evropski in državni ravni ter v aktualnih pravnih aktih na državni in občinski ravni. Uporabili smo pristop od globalnega k lokalnemu ter od strateškega h konkretnemu. Namen analize na različnih ravneh je bil pridobitev širšega vpogleda v obravnavo, prepoznavnost in vključenost urbanih gozdov na področjih prostorskega načrtovanja, varovanja okolja ter ohranjanja narave in gozdarstva.

6.3.1.1 Deklarativni vidiki na strateški ravni

V proučenih dokumentih na globalni in evropski ravni so urbani gozdovi obravnavani v sklopu socialnih in kulturnih vidikov gozdov ter usmeritev za trajnostni razvoj mest.

Slednje se navezujejo na dvig kakovosti bivanja v urbanih okoljih, na zagotavljanje širokega dostopa do zelenih površin ter na omejevanje zmanjševanja njihovih površin zaradi gospodarskega razvoja. Urbani gozdovi so večinoma navedeni posredno kot del zelenih površin mest. Te so v dokumentih opredeljene kot pomemben prostor za rekreacijo, z ožjega naravovarstvenega vidika pa tudi zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti in zagotavljanja drugih ekosistemskih storitev. V povezavi z gozdovi je prepoznana potreba po izobraževanju in osveščanju javnosti o koristih gozdov in trajnostnem gospodarjenju z njimi. Poudarjene so usmeritve za vodenje aktivne politike okoljskega izobraževanja ter usposabljanja otrok in mladih za zagotavljanje njihovega vsakodnevnega stika z naravo in za njihovo vključevanje v izobraževalne programe, ki spodbujajo raziskovanje naravnega okolja. Na urbane gozdove se najbolj neposredno nanaša akcijski načrt Evropske unije za gozdove (Sporočilo ..., 2006). Ta jih izrecno opredeljuje kot prostor, kjer javnost spoznava koristi in vrednote narave ter obenem kot prostor, ki potrebuje posebno obravnavo v obliki prilagojenega upravljanja na osnovi dolgoročnih usmeritev.

Urbane gozdove lahko v obravnavanih dokumentih prepoznamo kot pomembne z dveh naravovarstvenih vidikov: kot ekosisteme, ki prispevajo k ohranjanju biotske

raznovrstnosti ter kot naravno okolje, ki je pomembno za izobraževanje in osveščanje javnosti, predvsem šolske mladine.

Slovenski strateški razvojni dokumenti se področja urbanih gozdov dotikajo večinoma na načelni ravni, in sicer z usmeritvami za uveljavljanje načela trajnosti na področjih prostorskega razvoja, gospodarjenja z obnovljivimi viri, zaustavljanja upadanja biotske raznovrstnosti, izboljševanja kakovosti življenja ter spodbujanja zdravih vedenjskih vzorcev. Visoka biotska raznovrstnost in velika gozdnatost so v primerjavi z drugimi državami EU prepoznane kot primerjalna prednost Slovenije. Mesta so obravnavana kot pomemben dejavnik gospodarskega in družbenega razvoja. Njihova relativna majhnost je s konkurenčnega vidika v primerjavi z evropskimi metropolami njihova slabost. Po drugi strani mesta in urbana naselja postajajo slovenska prednost, saj z višjo kakovostjo življenja in prepletanjem urbanega in naravnega okolja presegajo ponudbo v sosednjih državah, to pa daje možnosti za razvoj novih dejavnosti in privlačno okolje za visoko usposobljene strokovnjake (Strategija prostorskega ..., 2004). Osnovni del omenjenega naravnega okolja seveda predstavljajo (urbani) gozdovi, ki pa v obravnavanih dokumentih niso prepoznani do te mere, da bi bila njihova vloga izrecno navedena.

Tudi prostorski razvojni dokumenti Slovenije navajajo pomembnost razvoja kakovostnih urbanih bivalnih okolij. Na območjih zgoščevanja poselitve in pospešenega razvoja poudarjajo potrebo po ohranjanju narave in zagotavljanju zadostnih površin za rekreacijo. Strategija prostorskega razvoja prepoznava urbane gozdove kot sestavne dele zelenih sistemov mest, kot temeljno načelo pa navaja vzdržen prostorski razvoj, ki upošteva tudi varovanje okolja ter ohranjanje narave in drugih kakovosti naravnega in bivalnega okolja. Urbani gozdovi so posredno opredeljeni kot gozdovi v naseljih s pomembno ekološko izravnalno in krajinsko vlogo, ki jih je treba vključevati v zelene sisteme naselij, njihove površine pa se lahko zmanjšujejo le, »kadar se s tem bistveno ne posega v ekološko ravnovesje« (Strategija prostorskega ..., 2004: 60).

Okoljske in naravovarstvene strategije na ravni Slovenije prepoznavajo urbane gozdove kot pomembne dejavnike za ohranjanje biotske raznovrstnosti v kmetijski in primestni

krajini. V urbanem okolju živi največ prebivalcev in zato je tam tudi največ okoljskih problemov. Nacionalni program varstva okolja (Resolucija o nacionalnem ..., 2006) kot posredne vzroke za povzročanje zdravstvenih težav prebivalcev navaja tudi dejavnike zniževanja kakovosti življenja v mestih, med njimi tudi zmanjševanje biotske raznovrstnosti in izginjanje zelenih površin. Poudarjena skupna usmeritev okoljskih in naravovarstvenih strategij je razvoj okoljske vzgoje in izobraževanja, ki vključuje osveščanje in komuniciranje z javnostmi ter izobraževanje in usposabljanje za ohranjanje biotske raznovrstnosti, za varovanje okolja ter trajnostni razvoj. Urbani gozdovi kot najbolj naravno okolje v bližini prebivališč polovice prebivalcev Slovenije lahko pri tem v prihodnosti odigrajo pomembno vlogo.

Strateški razvojni program s področja gozdov in gozdarstva (Resolucija o nacionalnem gozdnem .., 2008) poudarja izjemno pomembno vlogo gozdov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in ekološkega ravnotežja v sicer vse bolj obremenjenem okolju. Tudi ta program poudarja pomembnost komuniciranja z javnostjo, njenega osveščanja in participacije pri odločanju, prav tako pa tudi pomen formalnega in neformalnega izobraževanja, še posebej za šolsko mladino. Za izvajanje vseh naštetih dejavnosti so urbani gozdovi zaradi bližine ciljnjim javnostim lahko zelo koristni, njihova uporaba pa dokaj preprosta in racionalna.

V večini proučenih strateških dokumentov tako na širši, globalni in evropski ravni, kot tudi na ravni države, so urbani gozdovi in njihov pomen obravnavani posredno in splošno. Pri tem je izjema akcijski načrt Evropske unije za gozdove (Sporočilo ..., 2006), ki poleg tega, da izrecno opredeljuje pomen urbanih gozdov, navaja tudi usmeritve za njihovo prihodnjo obravnavo. Sicer so urbani gozdovi okvirno prepoznani kot del zelenih mestnih površin. V proučenih dokumentih večinoma ni jasno izraženo, da urbani gozdovi predstavljajo najbolj naraven in ohranjen del zelenih sistemov mest.

Zato je tudi njihova naravovarstvena vloga opredeljena le posredno v okviru pomena mestnih zelenih površin. Pri slednjih sta izrecno poudarjena dva naravovarstvena vidika:

pomen zelenih površin pri ohranjanju biotske raznovrstnosti v urbani krajini ter njihova

vloga pri izobraževanju in osveščanju o ohranjanje biotske raznovrstnosti, varovanju okolja in za trajnostni razvoj.

V delu, ki se nanaša na strateške razvojne dokumente, lahko prvo hipotezo, da naravovarstvena vloga urbanih gozdov ni prepoznana ali je obravnavana pomanjkljivo, potrdimo, če urbane gozdove obravnavamo samostojno in ločeno. Kljub temu je naravovarstvena vloga urbanih gozdov relativno dobro prepoznana, če so ti obravnavani splošno kot del zelenih sistemov mest.

6.3.1.2 Deklarativni vidiki na zakonodajni ravni

Prostorska zakonodaja obravnava urbane gozdove kot del mestnih zelenih površin, ki so namenjene preživljanju prostega časa in izboljševanju kakovosti bivanja v naseljih.

Zakon o prostorskem načrtovanju (2007) določa, da se s prostorskim razvojem naselij ne sme zmanjševati kakovost življenjskega okolja, zelene površine pa se morajo v čim večji meri ohranjati. Uredba o prostorskem redu Slovenije (2004) pri načrtovanju prostorskih sistemov posebej določa, da je treba za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot ohranjati tudi zelene površine, ki se jih praviloma ne spreminja v drugo namensko rabo. Ta uredba med območja varovanih kakovosti krajine poleg naravnih vrednot oziroma zavarovanih območij narave ter ekološko pomembnih območij uvršča tudi gozdove s posebnim namenom, ki so zavarovani na osnovi gozdarske zakonodaje.

Zakonski in podzakonski akti s področja gozdarstva obravnavajo urbane gozdove posredno pri opredeljevanju ekoloških in socialnih funkcij gozdov. Poleg tega je za njihov pravni status pomembna kategorija gozdov s posebnim namenom, ki jo določa Zakon o gozdovih (1993). Ta predstavlja ustrezno pravno podlago za varovanje in prilagojeno upravljanje urbanih gozdov, ki temelji na občinskih odlokih o razglasitvi gozdov s posebnim namenom. Rezultati raziskave kažejo, da je z aktualnimi gozdnogospodarskimi načrti velika večina gozdov v ožjih urbanih območjih uvrščena v kategorijo gozdov s posebnim namenom.

Na področju ohranjanja narave je očitna razlika pri obravnavi urbanih gozdov v zakonskih in nekaterih podzakonskih aktih, predvsem lokalnih. Zakon o ohranjanju narave (1999, zadnja dopolnitev 2004) urbane gozdove omenja le posredno kot zelene površine pri ohranjanju biotske raznovrstnosti na območjih strnjene poselitve. V Uredbi o zvrsteh naravnih vrednot (2002) lahko njihovo naravovarstveno vlogo posredno prepoznamo pri opisih šestih od skupaj desetih opredeljenih zvrsti, vendar urbani gozdovi niso izrecno omenjeni niti v širšem kontekstu. Po drugi strani se od skupaj 29 naravnih vrednot na urbanih območjih raziskovanih mest, ki so na seznamu v prilogi Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot (2004), kar 9 nanaša na urbane gozdove. To pomeni, da se tretjina opredeljenih naravnih vrednot v obravnavanih urbanih okoljih posredno ali neposredno nanaša na urbane gozdne ekosisteme. Tudi lokalni pravni akti bistveno bolj prepoznavajo urbane gozdove kot naravno dediščino.

Najbolj značilna primera sta občinska odloka, ki območja Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba v Ljubljani ter Stražunskega gozda v Mariboru razglašata za naravni znamenitosti. Pri tem je zanimiv tudi primer gozdnega območja Zajčje dobrave v Ljubljani, ki je bilo na osnovi naravovarstvene zakonodaje z občinskim odlokom že leta 1972 razglašeno kot krajinski park. Vendar so na podzakonski ravni urbani gozdovi obravnavani različno in nepoenoteno. Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot (2004) pri posameznih naravnih vrednotah navaja več različnih poimenovanj urbanih gozdov, na primer parkovni gozd, mestni gozd, primestni gozd ali ostanek gozda.

Urbani gozdovi so opredeljeni s štirimi različnimi zvrstmi naravnih vrednot (botanična, zoološka, ekosistemska, oblikovana) ter z različnimi ožjimi in širšimi zavarovanimi območji (krajinski park, naravni spomenik, naravni rezervat).

Z območji urbanih gozdov, so posredno povezani tudi podzakonski pravni akti, ki se nanašajo posebna varstvena območja Natura 2000, ekološko pomembna območja in varovalne gozdove. S primerjavo določb, ki opredeljujejo omejitve rabe gozdov ter varstvene režime in usmeritve, smo ugotavljali tudi potencialna nasprotja med odloki o razglasitvi gozdov, sprejetimi na osnovi gozdarske zakonodaje, ter pravnimi akti na osnovi zakona o ohranjanju narave. Razen pri varstvenih režimih za stroge naravne rezervate, ki površinsko sicer predstavljajo minimalne deleže, nismo ugotovili bistvenih nasprotij ali razlik med obema oblikama varovanja urbanih gozdov.

Pregled zakonodaje s področij prostorskega načrtovanja, varstva okolja, gozdarstva in ohranjanja narave kaže, da so urbani gozdovi in njihove naravovarstvene vloge večinoma prepoznane posredno. Gre za primere obravnave pri zelenih površinah mest, pri opredeljevanju zvrsti naravne dediščine in zavarovanih območij ter pri različnih ekoloških in socialnih funkcijah gozdov. Naravovarstvena vloga urbanih gozdov je v pregledani zakonodaji obravnavana pomanjkljivo in pogosto nekonsistentno, zato moramo prvo hipotezo v delu, ki se nanaša na zakonodajno raven, potrditi.