Ekosistemski vidiki

Raziskave ekosistemskih vidikov urbanih gozdov in zelenih površin v mestih v zadnjem desetletju kažejo, da lahko imajo urbana območja relativno visoke ravni biodiverzitete, urbani gozdovi pa vedno pomembnejšo vlogo pri njenem ohranjanju.

Alvey (2006) navaja, da je pri prizadevanjih za ohranjanje globalne biodiverzitete poleg ohranjanja velikih, nedotaknjenih naravnih območij zelo pomembno tudi ohranjanje biotske pestrosti v urbanih okoljih, še posebej v visoko urbaniziranih območjih, kjer je ostalo malo naravnih habitatov. Evropska urbana območja imajo lahko celo višjo stopnjo biodiverzitete kot nenaseljena območja, med gostoto poselitve in vrstno pestrostjo rastlin, sesalcev, plazilcev in dvoživk pa obstaja pozitivna korelacija (Araújo, 2003).

Da je vrstna pestrost avtohtonih in alohtonih rastlinskih vrst višja v mestih kot na podeželju, za območje Nemčije ugotavlja Kühn s sodelavci (2004). Ker je v isti

raziskavi ugotovljena tudi pozitivna korelacija med vrstno pestrostjo posameznega mesta in vrstno pestrostjo njegovega širšega geografskega območja, je eden od zaključkov raziskave ta, da so lahko lokacije mest nesorazmerno razporejene oz. so pogostejše v območjih s sicer naravno visoko biodiverziteto. Araújo (2003, cit. po Alvey, 2006) predlaga dva možna razloga za takšno stanje. Če je neko območje primerno za naselitev ljudi, je iz istih razlogov primerno tudi za naselitev drugih vrst.

Kot drug razlog so navedene človekove dejavnosti, ki lahko na posreden ali neposreden način vplivajo na število vrst, na primer z vnašanjem alohtonih vrst ali s povečevanjem krajinske heterogenosti.

Cornelis in Hermy (2003) ugotavljata, da imajo lahko tudi mestni in primestni parki visoko vrstno pestrost še posebej, če jih sestavljajo polnaravni habitati (semi-natural habitats). Avtorja sta raziskovala pomen ostankov naravnih habitatov v belgijski pokrajini Flandriji, za katero je značilna le 10 % gozdnatost, in ugotovila, da lahko v takšnih razmerah parki vsebujejo tudi do 60 % vseh divjih rastlinskih vrst, ptic, metuljev in dvoživk, ki se sicer pojavljajo na celotnem območju Flandrije (Cornelis in Hermy, 2003).

Tudi Diaci (2000) ugotavlja, da je funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti bistveno bolj poudarjena na gozdnih površinah v urbani ali agrarni krajini kot pa v ohranjenih naravnih krajinah. Če je pri slednjih naravno biotsko raznovrstnost dovolj le ohranjati, jo je treba v urbanih in kmetijskih območjih krepiti oz. obnavljati (Diaci, 2000).

Pri raziskavi stanja gozdnih ekosistemov v opredeljenih območjih izbranih mest smo uporabili več posrednih kazalnikov biotske raznovrstnosti. Ti so bili ohranjenost drevesne sestave, struktura razvojnih faz, pestrost drevesnih vrst s poudarkom na številu prisotnih manjšinskih drevesnih vrst ter lesna zaloga in debelinska struktura. Zelo uporaben kazalnik biotske raznovrstnosti predstavlja tudi delež odmrle biomase v gozdnih sestojih, vendar ga zaradi pomanjkanja primerljivih podatkov nismo mogli analizirati. Delež odmrle biomase v urbanih gozdovih ter primerjava z ostalimi gozdovi ostaja tema za prihodnje raziskave.

Ohranjenost drevesne sestave oz. njena osiromašenost v urbanih gozdnih ekosistemih glede na njihovo potencialno (naravno) sestavo na danih rastiščih predstavlja relativno preprost kriterij za splošno oceno stanja ekološke stabilnosti sestojev. Glede na bližino naselij in lažjo dostopnost so bili urbani gozdovi v preteklosti bolj podvrženi antropogenim vplivom in spremembam, zato je bila pričakovana nižja stopnja ohranjenosti, še posebej v primerjavi z gozdovi na lokalni in regionalni ravni. Vendar delež gozdov z relativno ohranjeno sestavo drevesnih vrst v urbanih območjih variira od mesta do mesta. Medtem ko je v Ljubljani in Celju z deleži ohranjenih gozdov od 57–82

% ta stopnja visoka, je ta na drugi strani najnižja v Velenju (6–29 %) in relativno nizka v ostalih štirih mestih (16–43 %). Če te deleže postavimo v širši prostorski kontekst gozdov na lokalni in regionalni ravni, je presenetljiva ugotovitev, da so urbani gozdovi po deležu ohranjenih gozdov v petih od šestih mest pravzaprav podobno ali boljše ohranjeni kot gozdovi pretežno ruralnih območij. Izstopa le Novo mesto, kjer je delež ohranjenih gozdov v urbanih gozdovih več kot polovico nižji od gozdov na lokalnem ali regionalnem nivoju.

Primerjava med mesti kaže, da so bili pretekli vplivi urbanih območij na okoliške gozdove v veliki meri lokalno pogojeni. To potrjujejo tudi relativno majhne razlike med ohranjenostjo gozdov, ki so v neposredni bližini posameznega mesta ali v njegovem širšem lokalnem oziroma regionalnem okolju.

Presoja zgradbe razvojnih faz z vidika funkcije ohranjanja in krepitve biotske pestrosti ter z vidika obeh pomembnih socialnih funkcij v urbanih gozdovih (rekreacijske in estetske) kaže, da je delež razvojnih faz, pomembnih za delovanje teh funkcij, zelo ugoden pri večini urbanih gozdov obravnavanih mest.

Pri tem je treba poudariti, da se ugodna struktura razvojnih faz gozdov s poudarjenimi funkcijami, kot so rekreacijska in estetska ter funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti, razlikuje od ugodne strukture z vidika ekonomske trajnosti donosov. Pri rekreacijski in estetski funkciji so po preferencah uporabnikov veliko bolj privlačni »naravni« gozdovi v starejših razvojnih fazah z opazno večjim številom velikih dreves (Ribe, 1989; Anko, 1995; Ode in Fry, 2002; Tyrväinen, 2003; Tyrväinen in sod., 2005). Papež in Černigoj

(2008) kot najpomembnejše razvojne faze za biotsko raznovrstnost navajata sestoje v obnavljanju ter raznomerne in dvoslojne sestoje, kot pomembne pa mladovje (mladje, gošča) in debeljak. Ostale razvojne faze (mladovje/letvenjak in drogovnjak) so s tega vidika manj pomembne. Skupni deleži razvojnih faz, pomembnih za biotsko raznolikost pri štirih mestih (Ljubljana, Celje, Kranj in Novo mesto), dosegajo tri četrtine, v Velenju pa kar 92 %. Primerjava skupnega deleža teh razvojnih faz z deleži v gozdovih na lokalni in regionalni ravni pri nobenem mestu ne kaže bistvenih odstopanj.

Raziskava struktur razvojnih faz v pragozdnih ostankih (Bončina, 2000), ki sicer predstavljajo pomembne referenčne objekte za gospodarske oz. večnamenske gozdove, je pokazala, da je delež gozdov v optimalni fazi, ki je okvirno primerljiva z razvojno fazo debeljakov v večnamenskem gozdu, okoli 50 %, delež mladovij okoli 3 % in delež

»sestojev v obnovi« okoli 17 %. Kljub temu, da »dejanske strukture gospodarskega gozda ne moremo shematsko primerjati s pragozdnimi sestojnimi parametri« (Bončina, 2000: 174), okvirna primerjava s stanjem v urbanih gozdovih nakazuje podobne deleže debeljakov in mladovij ter nekoliko nižje deleže sestojev v obnovi.

Pestrost drevesnih vrst smo kot eno od uporabljenih meril ocenjevanja stanja urbanih gozdnih ekosistemov presojali predvsem z vidika prisotnosti manjšinskih drevesnih vrst. V povprečni drevesni strukturi slovenskih gozdov namreč tri najpogostejše drevesne vrste predstavljajo več kot dve tretjini skupne lesne zaloge. Podobno stanje je tudi v vseh urbanih gozdovih obravnavanih mest.

Manjšinske drevesne vrste imajo kljub relativno majhni prisotnosti v gozdnih ekosistemih pomembno ekološko vlogo ter so obravnavane kot relevanten kazalnik biotske raznovrstnosti (Kotar, 1995; Spiecker, 2006; Papež in Černigoj, 2008).

Prispevajo k pestrosti habitatov ter omogočajo povečanje socialnih vrednosti gozda, prav tako pa lahko pomembno prispevajo k ekonomski vrednosti gozda, če proizvajajo les visoke kakovosti. Manjšinske drevesne vrste izboljšujejo sposobnost gozda, da se po večji motnji zopet povrne v nekdanje stanje. (Spiecker, 2006). Papež in Černigoj (2008) navajata večplastnost ekološkega pomena prisotnosti manjšinskih drevesnih vrst v

gozdnih sestojih. V primeru velikopovršinskih motenj so to vrste, ki z vznikom mladih dreves prve zakrijejo ogolelo površino. Manjšinske drevesne vrste imajo pomemben delež v prehrani rastlinojede divjadi in ptic ter omogočajo habitate primarnim duplarjem, ki pri izbiri dajejo prednost staremu ali odmrlemu drevju nekaterih manjšinskih vrst, npr. vrbam, divji češnji, trepetliki, lipi, pravemu kostanju in drugim (Papež in sod., 1997).

Po metodologiji za oceno pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti v gozdni krajini (Papež in Černigoj, 2008) je z ekološkega vidika prisotnost manjšinskih drevesnih vrst ocenjena kot »zelo pomembna«, če njihov delež znaša več kot 3 % skupne lesne zaloge. Analiza pestrosti drevesnih vrst urbanih gozdov kaže, da to mejo presegajo štiri mesta (Kranj, Ljubljana, Maribor in Celje).

Višina lesne zaloge in delež debelih dreves sta pomembna kazalnika biotske raznolikosti. Med sabo sta tesno povezana: večja kot je lesna zaloga, debelejše in starejše je drevje (Papež in sod., 1997). Stara in debela drevesa v sestojih imajo pomembno ekološko vlogo pri razvoju gozdnih ekosistemov. Z zagotavljanjem habitatov številnim vrstam povečujejo biotsko pestrost gozdov in vplivajo na procese, ki vzdržujejo trajno delovanje ekosistemov (Papež in sod., 1997; Diaci in Perušek, 2004;

Wobst, 2007).

V debelinski strukturi slovenskih gozdov je povprečni delež lesne zaloge debelih dreves z debelino debla nad 50 cm 13 %, kar v primerjavi z drugimi evropskimi državami poleg ostalih indikatorjev kaže na sorazmerno ohranjenost slovenskih gozdov (Bončina, 2000). Delež lesne zaloge debelih dreves v urbanih gozdovih je v vseh obravnavanih mestih razen v Celju nad slovenskim povprečjem, v Ljubljani, Mariboru in Kranju ga celo bistveno presega. Pri tem je treba dodati, da visok delež debelega drevja ni bil obravnavan z vidika (ne)gospodarjenja z gozdovi, niti ne z vidika zagotavljanja varnosti obiskovalcem (stara, potencialno nevarna drevesa ob poteh).

Primerjava lesnih zalog posameznih raziskovanih urbanih gozdov je pokazala, da te ne odstopajo bistveno od lesnih zalog gozdov na lokalni ravni in da so podobne, oziroma nekoliko višje od povprečne lesne zaloge gozdov v Sloveniji.

V tretji hipotezi smo predpostavili, da je stanje urbanih gozdov z vidika ohranjenosti in elementov biotske raznovrstnosti slabše od gozdov v širšem lokalnem in regionalnem prostoru. To naj bi bila posledica dolgotrajnih urbanih vplivov na bližnje gozdove, kot so industrijsko onesnaževanje, pretirana raba ali pritiski na gozdni prostor. Raziskava je pokazala, da stanje urbanih gozdov glede na izbrane kazalnike ni slabše, nasprotno, z nekaterih vidikov in pri nekaterih mestih je celo boljše. Ohranjenost drevesne sestave je pri večini urbanih gozdov obravnavanih mest podobna ali boljša kot v gozdovih na lokalni in regionalni ravni. Prav tako je podobna struktura razvojnih faz, višina lesnih zalog in delež debelih dreves. Urbani gozdovi štirih največjih mest imajo dobro pestrost drevesnih vrst in relativno visok odstotek minoritetnih drevesnih vrst v lesni zalogi.

Glede na navedene rezultate primerjalne analize je tretja hipoteza raziskave zavrnjena.

Urbani gozdovi so primerjalno v boljšem stanju, kot smo predvidevali.