Delo s timom – opis svetovalnega procesa z vidika sinergetičnih

Dogovor o sodelovanju: Na prvem srečanju smo se dogovorile o načinu srečevanja, namenu in pogostosti srečanj, pa tudi o načinu dela. Dogovorile smo se, da se bomo srečevale na dva meseca, če bo potrebno tudi pogosteje. Predstavila sem strukturo srečanj in vloge. Primer je vodila socialna delavka, ki je bila skrbnica razreda, moja vloga pa je bila koordinacija timskih sestankov in po potrebi posvetovanje, kadarkoli so potrebovale. Na srečanjih smo običajno naredili pregled stanja, v nadaljevanju pa se dogovarjali za skupno delovanje, izmenjevali informacije in izkušnje. Srečanja je sklicevala socialna delavka.

Veliko časa smo namenile instrumentalni definiciji problema, razjasnjevanju teţav in pojasnjevanju konteksta ob upoštevanje specifičnih motivacijskih drţ posameznih članic tima.

Spodbujala sem pripovedovanje o izkušnjah, spoštovanje edinstvenost izkušnje in doţivljanja.

Bila sem usmerjena na proces in ne le na cilje in naloge. Spoštovanje etike udeleženosti se je kazala v tem, da je vsakdo je lahko predlagal, dogovore smo sprejemale s konsenzom, na dveh srečanjih so bili prisotni tudi starši. Ustvarjala sem odprt prostor pogovora, da je lahko vsakdo prispeval pomembne informacije, se odzival na preizkušene rešitve, predlagal raziskovanje novih poti. Rešitve smo soustvarjale v odnosu, nismo jih določali vnaprej. Od srečanja do srečanja so se bolj so se vključevale z idejami in predlogi. Skrbela sem za komunikacijo v timu tako, da sem podpirala dialog med vsemi, spraševala za mnenja in odzive, sama pa sem sledila osebnemu načinu vodenja z uporabo preprostega jezika. Pozorna sem bila na konkretnost, od posplošitev sem vodila pogovor h konkretnim situacijam.

Skrbela za vključenost, prisotnost in odzivnost med članicami.

Spodbujala sem sodelovanje s perspektive moči, ko so spraševale po nasvetih. V teh situacijah sem bila pozorna, da ne dajem odgovorov, ki bi jih le sprejemale. Usmerjala sem pogovor k pozitivnim izkušnjam, spoštljivemu iskanju moči in virov, uspešnim rešitvam, uporabnim predlogom, znanju in darovom. Učiteljice imajo dolgoletne izkušnje, poskusile so se spomniti, kaj je delovalo v drugih primerih z drugimi otroki. Včasih je bilo teţko zdrţati negotovost, posebno na kriznih točkah, ko se je povečalo število konfliktnih situacij in so se pojavili pritiski s strani drugih staršev, ko je bilo jasno, da nihče nima odgovora na to, kako bo, kdaj bo ... pri tem sem se vedno znova usmerjala na sedanjost. Tu smo, pomembno je,

141

kaj od tu vidimo in kam od tu lahko gremo in zdržati negotovost, dokler se ne pojavijo nove moţnosti in rešitve.

Na srečanjih smo si izmenjevale tudi znanje za ravnanje, to je strokovno znanje o ravnanju z impulzivnim otrokom, preprečevanje in obravnavanje nasilja, o primerih dobrih razgovorov s starši, pomembni aspekti iz zakonodaje, pravilnikov ..., in sicer tako, da so ga lahko vse razumele in uporabile. Učiteljice in ostali v timu smo se povezali, dobili občutek varnosti in tekom procesa smo se še vračali na točko dogovora o sodelovanju med nami. Vzpostavilo se je zavedanje socialne mreţe, katere del smo, kar jim/nam je dajalo občutek pripadnosti.

Drugo načelo: Razlikovanje vzorcev relevantnega sistema

Članice tima sem spodbujala z opisovanjem problemskega vzorca in ozaveščanjem sodb, predpostavk, predsodkov. Povedale so veliko zgodb, zaupale izkušnjo in se osebno odzivale.

Spoznavanje različnih odzivov na moteče vedenje otroka, prepoznavanje katastrofičnih misli, stop tehnika, veščine dihanja ipd. Skupno raziskovanje različnih načinov reševanja konfliktov, vključitev uporabe mediacije (na šoli imamo vrstniško mediacijo). Navajale so, kako so poskušale z novimi odzivi, nekateri so delovali, nekateri ne, nekateri le enkrat. Pozorne smo bile ne le na vzorec vedenja do učenca, pač pa tudi na to, kako komunicirati z njegovimi starši, da podpremo tako otroka kot njih in da ohranimo sodelovalen odnos. Po srečanjih so postajale bolj empatične tudi do staršev in otroka, pa tudi druga do druge.

Pojavljale so se nove rešitve in moţnosti. Srečanja sem vodila tako, da sem spodbujala komunikacijo med udeleţenci. Poslušanje, upoštevanje, spoštovanje različnosti, saj se je otrok različno odzival na njih imele so pa tudi različne vloge.

Tretje načelo: Upoštevanje smiselnosti / dajanje priznanja

Smiselnost je bila podkrepljena s tem, da so zelo dobro sodelovali otrokovi starši, da so opazili spremembe. Videle so tudi spremembe pri otroku. Občutek smiselnosti se je krepil z izmenjavo izkušenj, predvsem dobrih primerov prakse. Bolj ko smo zaznavali spremembe, ali pri starših ali pri otroku, več je bilo občutka smiselnosti, kar se je kazalo v komunikaciji, pripravljenosti za sodelovanje. Smiselnost se je krepila tudi z vključitvijo zunanjih strokovnjakov, ki so prispevali z diagnozo in priporočili ter s pomočjo otroku in njegovim staršem. Občutek smiselnosti se je zamajal, kadar so se pojavili novi elementi krize: povečano število agresivnih odzivov pri otroku, posebno pa še ob pritoţbah drugih staršev v oddelku.

Četrto načelo: Prepoznavanje spremenljivk nadzora / kaj energizira in kaj destabilizira sistem

Na srečanjih smo se večkrat vračali na načine merjenja sprememb, zapisovanje dobrih dogodkov, sledenje opaţanja razlik.

Raziskovanje, kaj še lahko poskusijo, kaj ţe deluje, kaj še lahko prinese razlike. Potrebno je bilo zelo natančno opazovanje razlik, da smo lahko prepoznali tudi najmanjše korake napredka. Pogosto nas je ovirala tendenca, da so bile v ospredju napake, teţave in nerealno pričakovanje, da bodo običajne teţave popolnoma izostale. Prisotno je bilo opaţanje, da izboljšanje kontakta med učiteljico in otrokom, učiteljičina prisotnost in jasna vnaprej določena struktura, predvidljivost in napovedovanje sprememb, otroka umirita. Opazile so, da je otrok bolj vodljiv, kadar ima več moţnosti za gibanje in je vključen v soodločanje. Rad je

142

pohvaljen in je zadovoljen, če dobiva priznanje za svoje dobro delo.

Spodbujali smo omogočanje novih in alternativnih izkušenj v situacijah, v katerih se sicer pojavljajo določeni vzorci. Paradoksalno je, da so energizirajoče delovala poročila drugih strokovnjakov (zunanje institucije), v katerih so učiteljice prepoznale enake teţave, kot so jih imele same. To jih je razbremenilo pritiska, da delajo nekaj narobe ali da je otrokovo vedenje in teţave v odnosu z njimi odvisne izključno od njih samih. Njihova priporočila so sprejemale, posebno po obisku zunanje strokovnjakinje na šoli na skupnem timskem sestanku in jih upoštevale in začele eksperimentirati z drugačnimi pristopi. Posledica je bila tudi več pripovedovanja o dobrih in lepih dogodkih, povezanih z otrokom. Energizirajoče je delovala dodatna pomoč prostovoljke. Najbolj pa je energiziralo celotni tim opaţanje otrokovega napredka, ko se je osamosvojil in začel sam hoditi domov takoj po kosilu. Uspešno je bilo tudi bolj sprotno reševanje nesporazumov med učenci in pozitivni odziv njihovih staršev.

Peto načelo: Destabiliziranje / krepitev nihanja

Učiteljice so dobile zunanjo podporo in pomoč pri realizaciji načrtovanih sprememb. Krepitev zametkov novih vzorcev je krepilo upoštevanje dogovorov, sledenje in preverjanje sprememb.

Pozitivni odzivi otrokovih staršev, da vidijo, kako se trudimo in vključujemo otroka. Po vrnitvi iz terapevtskega programa, še bolj pa po uvedbi zdravil, se je učenčeva motnja pozornosti in aktivnosti umirila, postal je bolj dovzeten za kontakt z učitelji in sošolci. Tudi s strani učiteljic je bil prisoten bolj stalen kontakt in zato je razvijal bolj poglobljen in pristnejši odnos z učitelji. Večkrat se je obrnil po pomoč v konfliktnih situacijah, ni jih več reševal sam in na agresiven način, kar je razbremenilo učiteljice in so bile v odnosu do učenca bolj sproščene in večkrat zadovoljne, kar so izrazile tako otroku kot staršem, pa tudi druga drugi.

Krepitev nihanja so omogočali nekateri ukrepi: Ko je bil uveden stalni nadzor med odmori, je bil učenec nekaj dni vse odmore pri pomočnici ravnateljice, kasneje pa se je prihajal le javit, saj je dosledno upošteval vse dogovore. Učitelji so dnevno informirali starše o otrokovem vedenju v šoli, tudi sporočanje o lepih dogodkih, in svetovalka je opolnomočila starše z informacijo, kako reagirati na sporočila šole v odnosu do otroka. Vključitev celotnega oddelka v delavnice za razvijanje socialnih veščin. Individualno delo z učencem (učiteljica, prostovoljka, socialna delavka). Stalna prisotnost učitelja v razredu, vključevanje učitelja v igre na igrišču, da so se učenci lahko obrnili nanj takoj, ko so imeli različno videnje igre ali pravil. Večja predvidljivost in natančno spremljanje učenčevega urnika. Učenec je rad tapkal, EFT tehnika za samopomoč, ki jo je izvajala razredničarka z učenci. Učenec je v terapevtskem programu pridobil nove veščine. Starši so sprejeli pobudo šole, da prej odhaja domov. V dveh tednih so mu pomagali, da je osvojil samostojnost in zanesljivost in mu zaupali odgovornost, da sam odhaja domov. Individualna srečanja učenca z učitelji so bila predvidljiva (v urniku) in ne kot posledica njegovih prekrškov.

Učiteljice so bile pozorne na to, da je dosegal uspeh, niso mu dajale prezahtevnih nalog, spremljale so otroka, kako mu gre in ga besedno in z dejanji opolnomočile, da bi lahko novo vedenje udejanjal na dolgi rok. Nudile so podporo, če je »zanihal« in vedno bolj tudi razumevanje, da je vse to del poti navzgor - pot sprememb v dobro. Odločili smo se, da zapisujemo tudi dobre situacije, pohvale otroku. Na srečanju smo jih nekaj prebrali.

Šesto načelo: Kairós / resonanca / sinhronizacija

Trenutki povezanosti, ki so se izrazili skozi smeh, ko smo situacijo zmogli videti tudi z druge

143

strani. Ideja, kako bomo veseli, ko bodo počitnice in smo se vsi skupaj zasmejali, prepoznali, da le ni vse tako črno in brezizhodno. Povezali so nas tudi trenutki globokega sočutja do učenčevih staršev (kako so se počutili, ko so brali pisma drugih staršev, ki so omenjali njihovega otroka). Na srečanjih sem opazovala razpoloţenje, okrepila dobre trenutke - uspehe, spoznanja, ko jih je več zapored povedalo o kakšni domislici ali uspehu (ker je učenec zelo kreativen otrok). Skrbela sem, da sem poimenovala dogajanje s ciljem, da ozavestimo trenutek, ki se je zgodil tu in zdaj. V ta namen sem uporabila večkratno povzemanje in opisovanje, kaj se »zdaj« med nami dogaja ...

Sedmo načelo: Prekinitev simetrije med starimi in novimi vzorci

K prekinitvi simetrije med vzorci so največ prispevale učiteljice, ki so s svojimi aktivnostmi in večjo strukturiranostjo prispevale, da je učenec laţje prekinil stare vzorce vedenja.

Spremembe pri otroku so se pojavile, ko se je povečalo število interakcij med strokovnimi delavci v šoli in njegovimi starši, med razredničarko in učenci in med šolo in zunanjimi strokovnjaki. Članice tima so ozavestile, kaj je pomembno spremeniti v odnosu do otroka, in prepoznale tudi male spremembe. Omogočale so nove in alternativne izkušnje v situacijah, v katerih se sicer pojavljajo določeni stari vzorci (odmori). Na timskih srečanjih smo bili orientirani k novim izkušnjam kompetentnosti in samozavesti, k socialni krepitvi, včlanjenosti, odpornosti, celostnosti, dialogu in sodelovanju ter predvsem k odpovedi dvoma v sposobnost spremembe pri otroku.

Samoorganizacija se je pod določenimi pogoji vzpostavljala »sama od sebe«, kot pravi Schiepeck (2005), saj smo z rednimi srečanji vzpostavili ključne pogoje, da se to zgodi, in sicer: goste interakcije med elementi sistema, nelinearnost teh interakcij in odprtost, torej vnašanje energije in pretok energije od zunaj.

Osmo načelo: Prispevanje k stabilizaciji in integraciji novih vzorcev/ praznovanje Proti koncu šolskega leta je vedno bolj utečeno vsaka opravljala svoje delo, vzajemna pomoč je bila prisotna, vedno bolje so znale predvidevati, kaj otroka lahko zmoti, da reagira burno, vedno bolje so ga poznale, gradile so njegov občutek varnosti s predvidljivostjo, spodbujanjem, dodatno pomočjo, mirnim pristopom. Pogosteje so se vzdrţale hitrih sodb in so vedno znova skušale raziskati, kaj je otroka vznemirilo. Namesto »brez razloga kar udari«

so se trudile v komunikaciji z njim razumeti njegov vzgib. Med udeleţenkami tima se je povečalo število interakcij tudi v vmesnim času med srečanji.

V vmesnem času med srečanji so mi pripovedovale, kaj se dogaja z otrokom, vse večkrat so se pohvalile, kako jim uspeva. Pohvalile so tudi otroka, večkrat je bil omenjen zaradi svoje inovativnosti, 'brihtnosti', posebnosti.

Članice tima so prejemale pohvale in zahvale drugih: ljudi iz zunanjih institucij, staršev.

Zahvale vodstva za dobro izveden roditeljski sestanek, pismo starša s pozitivno vsebino.

Refleksija skupnega dela, ubesedenje uspeha, dobrih rešitev, zavedanje o skupnem prizadevanju in sodelovanju, čuječa prisotnost. Utrjevanje pridobljenega s ponavljanjem.

Izpolnjevanje dogovorov. Vztrajno vračanje k opaţanju pozitivnih sprememb, opaţanje sprememb v oddelku, v njihovem odnosu do otroka, do njegovih staršev. Nov vzorec ravnanja se je izkazal za uspešnega.

144