DIAGNOSTIKA PRI PACIENTU Z NUTRITIVNO ALERGIJO

Obravnava alergijskega pacienta poteka pri zdravniku specialistu – alergologu. Obravnava posameznika poteka individualno, prilagojena je eni sami osebi. Zdravnikova anamneza je usmerjena predvsem k temu, kakšni so bili simptomi in koliko časa po zaužitju določene hrane so se težave pojavile. Simptomi se pri alergijski reakciji pojavijo po nekaj minutah do najkasneje 2 uri po zaužitju alergena, praviloma se vsaj nekaj simptomov pojavi že v prvi uri po zaužitju (Zidarn, Volfand, 2011).

Po obsežni anamnezi pri sami diagnostiki zdravnik alergolog običajno predvidi izvedbo kožnega testiranja, ki ga določi na podlagi podatkov pridobljenih iz pogovora (Mušič 2006). Za te kožne teste bo diplomirana medicinska sestra uporabila standardizirane pripravke, ki morajo vsebovati vse pomembne alergenske determinante naravne alergena (Košnik, 2009). Za izvajanje testov bo diplomirana medicinska sestra pacientu najprej razložila postopek.

Teko bo testiranje potekalo nemoteno. Za testiranje se uporablja volarna stran podlakti, primerna je tudi koža hrbta. Kožo bo označila s črkami ali številkami, pod katere bo nanesla kapljice in jih prebodla s standardizirano lanceto. Kožne teste bo odčital zdravnik alergolog čez 15 minut (Štalc, Česen, 2011).

Kadar je anamneza za osumljeni alergen v hrani jasna, kožni testi so negativni, se diagnostika poglobi in nadaljuje z izvedbo vbodno – vbodnih kožnih testov s hrano v takšni obliki, kot jo praviloma uživamo (testiranje z delci sadja, zelenjave, moke, mesnih izdelkov). Ta vrsta testiranja že lahko sproži anafilaktično reakcijo (Zidarn, Volfand, 2011). Za izvedbo testov se uporablja kovinske lancete. Navodila in mesto testiranja so enaka kot pri kožnem testiranju. Rezultati testiranja so nam na voljo že v 15 – 20 minutah.

Pri posameznih pacientih se zdravnik odloči tudi za določanje specifičnih protiteles IgE v krvi (Mušič 2006). Ti testi imajo omejeno diagnostično vrednost, saj se v nekaterih primerih lahko izkažejo za lažno pozitivne, kadar gre za navzkrižno reaktivnost (Zidarn, Volfand, 2011).

Za dokončno potrditev diagnostike se izvajajo oralno provokacijski testi. S specifičnim alergenom, s hrano, ki jo sumimo, da bi lahko bila vzrok težav, opravimo testiranje. Oralno provokacijski test mora biti skrbno načrtovan, izvaja se ga lahko samo v bolnišnici, kjer je prisoten strokovno usposobljen zdravstveni tim. Kadar za določeni alergen vemo, da je povzročil alergijsko reakcijo, provokacijskega testiranja ne izvajamo in se izognemo nepotrebni nevarnosti anafilaktične reakcije.

Priprava pacienta: Pacient, ki je povabljen na testiranje, dobi navodila v ustni in pisni obliki, da se pred prihodom v bolnišnico na testiranje lahko ustrezno pripravi. V navodilih jih pozivamo, naj se na testiranje zglasijo zdravi in tešči.

Testiranje se lahko opravi samo pri zdravem pacientu, saj pri kakršnemkoli odstopanju ne bi mogli trditi, ali je zaplet oziroma reakcija posledica imunskega deficita ali nastopa kot posledica reakcije za testirano hrano. Velik pomen pri testiranju ima tudi to, da se testiranec oglasi v času testiranja tešč, se pravi brez jutranjega obroka. Tako lahko v primeru zapleta skoraj z gotovostjo trdimo, da je vzrok testirana hrana oziroma živilo.

Izvedba oralno provokacijskega testiranja: Vsak pacient se pred začetkom oralnega provokacijskega testiranja, tako kot pred ostalimi vrstami testiranja, o načrtu testiranja pogovori z zdravnikom in s sodelujočo diplomirano medicinsko sestro. V načrtu testiranja mora biti vključena količina zaužite

testirane hrane, način zaužitja in razmik med določenimi količinami. Seveda je tudi za testiranje preobčutljivosti za hrano potrebno podpisati privolitev, da se za testiranje odloča samostojno. Pojasnimo tudi, da lahko testiramo pravo hrano ali pa le prazno snov oziroma placebo. Tukaj vidimo pomembno nalogo diplomirane medicinske sestre, ki poleg opazovanja izgleda pacienta opravlja še pripravo hrane za namen testiranja. Pri pripravi mora paziti na primeren čas, način, količino alergena, saj le tako lahko zagotovi primerno zadovoljivo stopnjo varnosti za vse sodelujoče. Vsakemu pacientu se pred testiranjem pomerijo življenjske funkcije (krvni pritisk, pulz, oksigenacija krvi s kisikom), vključno s PEFom, maksimalnim pretok meritve zraka pri ustih. Ves čas testiranja je na mestu preverjanje identitete pacienta.

Navodila in naloge testiranega pacienta: PEF si bo pacient sam meril tudi med potekom testiranja, in sicer na vsakih 15 minut, da dovolj hitro zaznamo spremembe, odstopanja. To aktivnost bo lahko sam izvajal samo, s strani diplomirane medicinske sestre, dobro poučen pacient. Pred pričetkom vsakega pacienta opozorimo, da se mora tudi sam skrbno opazovati, naj bo pozoren na pojav rdečine, srbenja, tudi prebavnih težav. Med pacientom in diplomirano medicinsko sestro se v času testiranja vzpostavi zaupen odnos, ki mora biti profesionalen, hkrati pa sproščujoč in vreden zaupanja. Po končanem testiranju ostane pacient na opazovanju še približno 2 - 4 ure.

Primer iz prakse: Eno zadnjih testiranj, ki smo jih izvajali, je bilo testiranje z arašidi. S pacientom smo se skupaj dogovorili, kako bo testiranje potekalo.

Po merjenju življenjskih funkcij in PEFa, smo pričeli. Najprej smo opravili kožne teste, nadgradili smo jih z vbodnimi testi, po negativnih testih pa nadaljevali s provokacijskim testiranjem. Dogovorili smo se, da bo pacient tekom testiranja pojedel 15 arašidov. Arašide smo razdelili na določene količine, in sicer 1, 2, 4 in na koncu 8 arašidov, v razmiku pol ure. Ves čas testiranja je bil pacient v enoti, namenjeni testiranju, meril si je PEF na 15 minut, spremljal morebitne spremembe. Testiranje smo izpeljali uspešno, težav ni bilo. Na koncu je zdravnik sum preobčutljivosti za arašide ovrgel.

Testiranje je bilo uspešno.

Po razjasnitvi glavnega prehranskega alergena sledi še eliminacijska, izločitvena dieta. To pomeni, da mora določen alergen v hrani, alergična oseba izločiti ta alergen iz svojega jedilnika. Zdravnik in diplomirana medicinska sestra v specialistični ambulanti morata podati natančna in razumljiva navodila, vsak posameznik pa mora sam biti pozoren na sestavo vsakega živila, tudi kadar je alergen prisoten v skriti obliki v živilu.

Vsi pacienti, ki so kadarkoli doživeli anafilaktično reakcijo zaradi alergije na hrano morajo biti opremljeni še s pisnim načrtom ukrepanja in z adrenalinom v avtoinjektorju (Zidarn, Volfand, 2011).

ZNAČILNOSTI TEŽAV, KI SE POJAVIJO PRI PACIENTIH Z