povečanje prihodkov • izboljšana produktivnost
• povečan čas delovanja stroja
• monetizacija digitalnih informacij in storitev zmanjšanje stroškov • zmanjšane okvare strojev ali opreme
• optimiziranje zalog in boljše upravljanje dobavne verige
• zmanjšanje predelave in izboljšanje kakovosti izboljšanje izkušenj strank in
zaposlenih • strankam in poslovnim uporabnikom zagotavljati situacijsko zavedanje v realnem času
• zagotavljanje podpore pri odločanju s simulacijo, razširjeno analitiko in virtualno realnostjo ter poslovnimi pravili, vgrajenimi v digitalni dvojček
• zagotavljanje celostne ali 360-stopinjske vizualizacije sredstva in njegovega delovnega okolja
izboljšanje skladnosti in
zmanjšanje tveganja • spremljanje skladnosti z zdravjem, varnostjo in okoljem v realnem času
• izboljšanje preglednosti operativne uporabe in vzdrževanja sredstev
• avtomatiziranje skladnosti z operativno odličnostjo za poslovne KPI-je in uravnotežene kazalnike
Teoretične osnove in pregled literature
8
2.1.1.4 Simulacija
Bistvo oz. namen simulacijskega modeliranja je pomagati ljudem, ki sprejemajo odločitve pri reševanju problemov. Za dober simulacijski model je potrebno združiti dobre tehnike reševanja problemov z dobro prakso programskega inženiringa. Identificiramo lahko naslednje korake, ki bi morali biti prisotni v vsaki simulacijski študiji:
• opredelitev problema: jasno opredeliti cilje študije, da poznamo namen, torej zakaj preučujemo ta problem in na katera vprašanja želimo odgovoriti;
• načrtovanje projekta: prepričani smo, da imamo dovolj ustreznega osebja, vodstvene podpore, ter računalniške strojne in programske opreme za opravljanje dela;
• definicija sistema: določanje mej in omejitev, ki jih je treba uporabiti pri definiranju sistema (ali procesa) in raziskovanje, kako sistem deluje;
• oblikovanje konceptualnega modela: razvoj predhodnega modela bodisi grafično (npr. diagram ali diagram poteka procesa) ali v psevdokodi za opredelitev komponent, opisnih spremenljivk in interakcij (logike), ki sestavljajo sistem;
• prvotni eksperimentalni načrt: izbira meril učinkovitosti, ki jih je treba uporabiti, dejavnikov, ki jih je treba spreminjati, in ravni teh dejavnikov, ki jih je treba raziskati;
• priprava vhodnih podatkov: prepoznavanje in zbiranje vhodnih podatkov, ki jih potrebuje model;
• prevod modela: oblikovanje modela v ustreznem simulacijskem jeziku;
• preverjanje in potrditev: potrditev, da model deluje tako, kot je nameraval analitik (odpravljanje napak), in da je rezultat modela verodostojen ter reprezentativen za izhod resničnega sistema;
• končni eksperimentalni načrt: oblikovanje eksperimenta, ki bo dal želene informacije in določitev, kako naj se izvede vsak od preizkusov, določenih v eksperimentalnem načrtu;
• eksperimentiranje: izvedba simulacije za generiranje želenih podatkov in za izvedbo analize občutljivosti;
• analiza in interpretacija: izvajanje sklepov iz podatkov, ustvarjenih s simulacijskimi modeli;
• izvedba in dokumentacija: poročanje o rezultatih, uporaba rezultatov, beleženje ugotovitev ter dokumentiranje modela in njegove uporabe [12].
Simulacija ima številne prednosti pred analitičnimi ali matematičnimi modeli za analiziranje sistemov. Osnovni koncept simulacije je enostaven za razumevanje in ga je zato pogosto lažje utemeljiti vodstvu ali strankam kot nekateri analitični modeli. Dodatne prednosti vključujejo:
• Lahko testiramo nove zasnove, postavitve itd., ne da bi za njihovo izvedbo namenili sredstva.
• Uporablja se lahko za raziskovanje novih kadrovskih politik, operativnih postopkov, pravil odločanja, organizacijskih struktur, tokov informacij itd., ne da bi pri tem motili tekoče operacije.
• Simulacija nam omogoča, da prepoznamo ozka grla v tokovih informacij, materiala in izdelkov ter preizkusne možnosti za povečanje pretokov. Omogoča nam, da preizkusimo hipotezo o tem, kako ali zakaj se določeni pojavi pojavljajo v sistemu.
• Simulacija nam omogoča nadzor nad časom. Tako lahko sistem upravljamo z večmesečnimi ali letnimi izkušnjami v nekaj sekundah, kar nam omogoča hiter pogled na dolga časovna obzorja ali pa upočasnimo pojave za študij.
Teoretične osnove in pregled literature
9
• Omogoča nam vpogled v to, kako modelirani sistem dejansko deluje, in v razumevanje, katere spremenljivke so najpomembnejše za uspešnost.
• Velika moč simulacije je njena sposobnost, da nam omogoči eksperimentiranje z novimi in neznanimi situacijami ter odgovarjanje na vprašanja "kaj če" [12].
Kljub mnogim prednostim obstajajo tudi pomanjkljivosti. Med njih sodijo:
• Simulacijsko modeliranje je umetnost, ki zahteva specializirano usposabljanje, zato se ravni spretnosti izvajalcev zelo razlikujejo. Uporabnost študije je odvisna od kakovosti modela in spretnosti modelarja.
• Zbiranje zelo zanesljivih vhodnih podatkov je lahko dolgotrajno; dobljeni podatki so včasih zelo vprašljivi. Simulacija ne more nadomestiti neustreznih podatkov ali slabih vodstvenih odločitev.
• Simulacijski modeli so vhodno-izhodni modeli, kar pomeni, da dajejo verjeten izhod sistema za dani vhod. Zato so »izvedeni« in ne rešeni. Ne dajejo optimalne rešitve, temveč so orodje za analizo obnašanja sistema v pogojih, ki jih določi izvajalec [12].
V tej magistrski nalogi se bo za namen simulacij uporabljal program FlexSim. Ta program smo uporabili, ker je zmogljiv, enostaven za uporabo in nam omogoča ustvarjati kompleksne sisteme z malo programiranja.
2.2 Notranja logistika
Logistika je funkcija, ki je odgovorna za pretok materialov od dobaviteljev v tovarno, skozi operacije v tovarni in nato ven do strank (slika 2.4).
Slika 2.4: Vloga logistike [13]
Materialni tok od dobaviteljev imenujemo vhodna logistika; materialni tok do kupcev je zunanja logistika; materialni tok v organizaciji imenujemo upravljanje z materiali ali notranja logistika [13]. Slednji izraz je uporabljen v magistrski nalogi.
Teoretične osnove in pregled literature
10
Notranja logistika je interdisciplinarna dejavnost za notranji materialni in informacijski tok.
Odgovorna je za pokrivanje poslovnih nalog nabavne logistike, proizvodnje in distribucijske logistike. Pri tem prevzema organizacijo, nadzor, implementacijo in optimizacijo materialnih in informacijskih tokov ter ravnanja z blagom znotraj tovarne. Primarne operativne funkcije notranje logistike so manipulacija, skladiščenje in prevzem, notranji transport, komisioniranje in pakiranje. Notranja logistika prevzame medsektorsko funkcijo in je v celoti odgovorna za notranji pretok materiala in informacij od vhodnega blaga, skladišča, komisioniranja, proizvodnje in montaže do odhodnega blaga [14]. Njeno osnovno načelo je čim bolj izrabiti prostor ter pri tem skrajšati čas in pot za pretok raznih materialov skladno z zahtevami proizvodnje [15].
2.2.1 Prometne poti v notranjem transportu
Vsako podjetje, ki pri svojih procesih proizvaja, predeluje, uporablja, skladišči, prodaja/kupuje materialne dobrine oz. opravlja druge vrste storitev, mora zagotoviti transport le-teh med posameznimi lokacijami v tovarni. Posledično morajo biti v tovarni izpolnjeni infrastrukturni pogoji za notranji transport, ki se razlikujejo glede na potrebe tovarne. Bistveni so:
• prometne poti, po katerih se gibajo transportna sredstva,
• transportna sredstva, ki omogočajo transportiranje raznoraznih vrst materialov,
• prostori za skladiščenje,
• prometne površine za parkiranje in manevriranje ter
• prometne površine za raztovarjanje/natovarjanje [16].
Prometne poti za notranji transport so vodoravne in so namenjene transportu znotraj ene zgradbe oz. proizvodnje. Površine teh prometnic so praviloma betonske ali asfaltirane.
Transportne poti praviloma prilagajamo tehnološkemu procesu z željo, da se izognemo nepotrebnim povratnim vožnjam praznih vozil in križanjem poti. Pri tem igra veliko vlogo razmestitev proizvodnih linij, skladišč končnih izdelkov, skladišč materialov ter vrsta uporabljenih transportnih sredstev [15]. Pri načrtovanju prometnic je potrebno nameniti pozornost dimenzioniranju in obliki. Razlog za to so omejene prostorske razpoložljivosti notranjega transporta. Toda ne glede na to je potrebno zadostiti minimalnim kriterijem za zagotavljanje varnosti kot tudi uporabnosti prometnih poti [16].
Ob upoštevanju varnostnega segmenta in namena uporabe je potrebno zagotoviti zadostno širino transportnih poti (slika 2.5). V praksi bi to pomenilo, da je pot široka toliko, da omogoča nemoteno in varno gibanje transportnih sredstev, katerim je namenjena. Kjer poti zavijajo, je potrebno zagotoviti dovolj velik radij zavijanja. Ta je pri transportnih sredstvih odvisen predvsem od njegovih manevrskih sposobnosti in dolžine [16].
Teoretične osnove in pregled literature
11 Slika 2.5: Širina prometnih poti v notranjem transportu [16]
Pri enosmernem prometu je skupna širina transportne poti odvisna od širine transportnega sredstva (npr. vlačilec) in stranskih varnostnih širin. V primeru dvosmernega prometa je odvisna od dvojne širine transportnega sredstva, vmesne varnostne širine in stranskih varnostnih širin. Pri določevanju dimenzij se priporoča upoštevanje kriterijev, ki so podani v preglednici 2.3 [16].