Noseča uţivalka drog je postavljena pred dilemo; ali razkriti uţivanje drog pred medicinskim osebjem in socialnimi delavci in s tem tvegati stigmatizacijo, poniţevanje ter v skrajnih primerih celo odvzem skrbništva nad novorojenim otrokom (ter mogoče tudi nad ostalimi otroci) ali tvegati otrokovo zdravje? V prvi vrsti je odvisno od tega, katero drogo ţenska uţiva. Če je to krek, je večja skrb namenjena zdravju plodu. Če uţiva heroin glede zdravja nerojenega otroka nima toliko skrbi, bolj jo skrbi to, kako bo sprejeta pri osebju medicine in sociale, ali bo stigmatizirana in ali ji na koncu lahko otroka celo odvzamejo (Murphy in Rosenbaum 1999: 105-106). Za Slovenijo je bolj aktualna dilema, ki je povezana s heroinom, saj pri nas in uţivalk kreka skorajda ni zaznati. Je pa res, da narašča poraba kokaina, iz katerega pridobivajo krek (crack kokain).
Kakorkoli ţe, če ţenske razkrijejo svoje uţivanje drog, ga razkrijejo samo v namen storiti dobro svojemu nerojenemu otroku. Razkritje jim tako odpre vrata v bolj specifično predporodno oskrbo. Ţenske, še posebej uţivalke kreka, se zavedajo, da jim še tako dobra
- 35 -
predporodna oskrba ne more izbrisati posledic jemanja kreka, vendar vseeno verjamejo v to, da je lahko prav ta eden od pomembnejših korakov k nadzorovanju in premagovanju tveganja. Tiste matere uţivalke drog, ki se za predporodno oskrbo ne odločijo, navajajo glavni razlog za to diskriminacijo iz strani zdravstvenih delavcev. Ti jih obravnavajo samo kot »umazane dţankice«. Tako ni res, da se te vrste storitev ne posluţijo zato, ker naj ne bi bile odgovorne, kot mislijo strokovni delavci, temveč zato, ker se bojijo diskriminacije in poniţanja. Obravnavane so kot ne dovolj dobre, da bi lahko bile noseče. Medicinska literatura namreč veliko poroča o tem, da ţenske uţivalke drog izostajajo od predporodne oskrbe. Krivijo jih, da jim je vseeno, da so neodgovorne ter da za svojega nerojenega otroka ne skrbijo dovolj. Če pogledamo iz stališča ţenske uţivalke drog vidimo, da je iskanje predporodne oskrbe hkrati tveganje za odvzem otroka (Murphy in Rosenbaum 1999: 107-108). Še posebej je to aktualno v ZDA. Če test pokaţe pozitivno na droge pri materi ter pri otroku, obstaja velika moţnost za odvzem skrbništva. Odvisno je sicer od socialnih delavk, ki delajo pri CPS (Child Protection Service) ter od zdravnikov, saj eden ali drugi lahko s svojim pozitivnim mnenjem prepreči odvzem skrbništva (Murphy in Rosenbaum 1999: 11-12).
Uţivalke heroina torej nimajo toliko teţav s tem, ali je otrokovo zdravje zaradi uţivanja heroina ogroţeno ali ne, bolj se bojijo socialnih sluţb, ki lahko sproţijo postopek za odvzem skrbništva. Za te ţenske je namreč škoda definirana kot odvzem otroka, kot tudi ostalih starejših otrok (Murphy, Rosenbaum 1999: 120). Pri pa nas imajo tudi uţivalke heroina skrbi ne samo zaradi moţnosti odvzema otroka in oddaje v rejništvo, prav tako se bojijo tudi za zdravje otroka. V Sloveniji se namreč kreka sploh ne uţiva ali pa se ga uţiva v tako majhnih količinah, da mi o tem nikoli ni uspelo izvedeti. Pri nas so tako na udaru oči javnosti samo uţivalke heroina, ker v bistvu druge večje skupine uţivalk trdih drog pri nas za enkrat še ni. Lahko pa se v prihodnosti zgodi, da se bodo pojavljale teţave zaradi naraščajoče uporabe kokaina, iz katerega pridelujejo krek. Do takrat, če so to ţe zgodi, bodo pri nas še vedno uţivalke heroina videne kot tiste, ki škodijo tako zdravju svojega otroka kot tudi tvegajo tvegajo izgubo skrbništva. Uţivalke heroina se tako trudijo prikriti svoje uţivanje drog ali pa se izogibajo stiku z zdravstvenimi in socialnimi delavci.
Večina ţensk v raziskavi po Murphy in Rosenbaum (1999: 107-109) se je izognila iskanju nasvetov ali pomoči pri zdravstvenih in socialnih delavcih zaradi strahu pred kaznovanjem, ki lahko pomeni prisilno zdravljenje, zaporno kazen ali odvzem otroka. Načini, kako
- 36 -
prikrivajo svojo uporabo drog v porodnišnici, so nadvse zanimivi - od povijanja rok ob odhodu v porodnišnico, ki so sicer zaradi injiciranja v modricah z izgovorom, da si je izpahnila komolec, do injiciranja v manj izpostavljene predele telesa, kot je zadnja plat in pod jezik (ibid.).
Ţenske uţivalke se torej v procesu odločanja o tem ali bodo prikrile ali razkrile svojo uporabo drog soočajo z dvema močnima stiskama; ena od teh je, da se bo otrok zaradi uporabe drog rodil s telesnimi anomalijami, druga je, da jim je lahko otrok zaradi uporabe drog odvzet. Če se otrok rodi z odtegnitvenim sindromom, je to za matere huda izkušnja.
Počutijo se krive za vse otrokove napake, posebno če ima otrok mentalne ali razvojne teţave. Res je, da je veliko ţenskam uspelo zmanjšati škodo s tem, ko so svoje uţivanje razkrile zdravstvenim delavcem, vendar so hkrati s tem tvegale izgubo skrbništva nad otrokom. V Kaliforniji in še v nekaterih drugih zveznih drţavah v ZDA je uţivanje drog med nosečnostjo kazensko preganjano kot zloraba otroka. Zdravstveni delavci so tako po zakonu dolţni prijaviti uporabo drog med nosečnostjo v namen zaščite otroka pred zlorabo.
To pomeni, da ţenske lahko izgubijo skrbništvo nad svojim novorojencem in prav tako nad starejšimi otroci. Ironično pri tem je, da lahko ţenske z razkritjem zmanjšajo škodo zaradi uporabe drog pri plodu, intervencije Sluţbe za zaščito otrok (Child Protective Service), ki so po zakonu dolţne posredovati, pa predstavljajo njihov največji strah (Murphy in Rosenbaum 1999: 107-116).
Pri nas se uţivalke drog prav tako bojijo za skrbništvo, prisoten pa je tudi strah pred zdravstvenimi teţavami otroka. Eden od močnih strahov je stigmatizacija s strani zdravstvenega osebja in predvsem socialnih sluţb ter ostale okolice – znancev, sosedov. Pri nas namreč uţivanje drog med nosečnostjo ni zakonsko preganjano, saj zarodek oziroma plod (nasciturus7) ni otrok, torej ni oseba v pravu. Tako mu ne pripada varstvo, ki je z ustavo zagotovljeno otroku. Po našem pravu zarodek ali plod ne uţiva z ustavo zagotovljene pravice (rojenega) človeka do nedotakljivosti ţivljenja. Prav tako tudi mednarodni predpisi o človekovih pravicah in posebnih pravicah otroka ne govorijo o pravici zarodka do ţivljenja. Evropska komisija za človekove pravice v odločbi iz leta 1980 izrecno pravi, da nobena določba evropske konvencije ne kaţe na to, da bi se lahko pojem
»vsakdo« v načelu o pravici do ţivljenja nanašal tudi na nerojenega. Še več: komisija meni,
7 Beseda je latinskega izvora in označuje spočetje bitja, to je še nerojeno človeško bitje. Po našem civilnem pravu ni oseba. Nima pravne sposobnosti, ki jo ima ţivorojeni človek (Kovač 2006: 7).
- 37 -
da je ţivljenje fetusa intimno povezano z ţivljenjem ţenske, ki ga nosi in, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od njenega ţivljenja. Če naj bi bil tudi zarodek ali plod imetnik pravic iz konvencije, posebej tudi pravice do ţivljenja, bi morala konvencija izrecno povedati, da velja za otroka človek od spočetja. V preambuli konvencije je sicer rečeno, da je otroku potrebno pravno varstvo tudi ţe pred rojstvom, ni pa ta ugotovitev izpeljana tudi v normativnem delu. Očitno je, da se članice konvencije glede tega vprašanja niso hotele vezati (Kovač 2006: 7). Zdravstveni in socialni delavci, ki vedo za uţivanje noseče ţenske, tako niso zakonsko zavezani k ukrepanju. To, ali bodo otroka po rojstvu oddali v rejništvu je v večini stvar njihove presoje.
Rejništvo je posebna oblika varstva otrok, katerega namen je, da se otroku, ki nima svoje druţine ali ki iz različnih vzrokov ne more ţiveti pri starših ali ga je potrebno zaradi ogroţenosti izločiti iz okolja v katerem ţivi, v rejniških druţinah omogoči zdrava rast in osebnostni razvoj, izobraţevanje ter usposobitev za ţivljenje in delo. Centri za socialno delo imajo kot javni zavodi po Zakonu o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih javno pooblastilo za izvajanje rejništva, kot obliko druţbenega varstva otrok. Mladoletnika odda v rejništvo center za socialno delo, lahko ga oddajo tudi starši sami. Ukrep rejništva naj bi bil kratkotrajen in namenjen temu, da se sanirajo teţave, zaradi katerih je otrok v rejništvu.
Večina namestitev v rejniško oskrbo je prostovoljnih s strani staršev. V primeru, ko gre za ogroţenost otroka v matični druţini, pa starši tega ne uvidijo in ne pristanejo na začasno namestitev v rejniško oskrbo ima center za socialno delo moţnost oziroma dolţnost, da poskrbi za takega otroka in sicer tako, da ga staršem odvzame. Ko se sanirajo razmere v matični druţini se otrok lahko vrne domov (http://www.csd-ms.si/Rejnitvo,213,0.html).
Uţivanje drog v očeh socialnih sluţb lahko kaj hitro postane ogroţajoča okoliščina, ki po njihovi presoji zahteva ukrepanje po uradni dolţnosti; ta je zakonsko določena samo pri rojenem otroku, medtem ko naša zakonodaja glede nerojenega otroka nima določil.
Tiste nosečnice torej, ki razkrijejo svoje uţivanje drog so med nosečnostjo pod drobnogledom, kar jim da občutek varnosti in zagotovilo, da nosečnost poteka tako, kot bi morala. Predvsem uporaba ultrazvoka jih pomiri, saj vidijo, da je njihov otrok telesno zdrav. Razkritje jim je tudi zagotovilo da bo porod potekal normalno ter, da bo za otroka dobro poskrbljeno. Vseeno pa tvegajo odvzem skrbništva ali pa v najboljšem primeru diskriminacijo s strani medicinskega osebja. Nekatere ţenske, ki menijo, da je uporaba drog osebna stvar in da niso dolţne tega nikomur razkrivati, se tako posluţujejo informacij,
- 38 -
ki jih dobijo od svojih kolegic z izkušnjami ali pa poizvedujejo pri zdravstvenih sluţbah, anonimno preko telefona (Murphy in Rosenbaum 1999: 109-120).