Mojo sogovornice so se pri pridobivanju informacij o zmanjševanju škode posluţevale tako formalnih kot neformalnih virov. Največ informacij o varnem uţivanju med nosečnostjo so dobile v okviru metadonskega programa, medtem ko pri svojem ginekologu do teh informacij niso prišle: »Ginekolog pa ni mi dal nobenih informacij, kar se tiče jemanja.
Največ informacij sem dobila od dr. Čelanove, ona mi je dala en kup zloţenk«. Nekaj informacij so dobile tudi od ostalih uţivalk, ki so z nosečnostjo v času jemanja drog ţe imele izkušnje, ter iz lastnih izkušenj v preteklosti: »V bistvu sem dosti vedela ţe od prej, ker sem ţe dolgo vključena v metadonski program in poznam veliko mamic odvisnic, tako da sem dobila informacije iz prve roke. Nekaj v zvezi z materinstvom pa sem vedela ţe od prvega otroka«.
Izrazile so neodobravanje glede uţivanja drog med nosečnostjo: »Pred nosečnostjo sem občasno uţivala še druge droge – kokain, alkohol, tablete. Ko pa sem začela zdraviti zaradi neplodnosti in kasneje, ko sem zanosila, pa sem opustila vse, razen metadona. Tudi kajenje
- 52 -
sem zmanjšala.« ali: »Sama sem tistega dne, ko sem prišla z novico od ginekologa, še zadnjič pofurala šut heroina in nato preostale mesece ničesar. Ne heroina, ne trave, ne cigaret, ne kave, ne tablet, ničesar.... Smrtno sem se bala, da bi lastnega otroka kakorkoli
"pohabila"- tega si nikdar nebi oprostila«. Le ena od njih je med nosečnostjo uţivala droge: »Jaz pa sem se takrat čez metadon še zadevala, tako da je bila doza res polna. In ko sem rodila, so bile z otrokom kar hude teţave. Punčka je bila sicer idealno teţka, je pa imela zelo hudo abstinenčno krizo«. Vendar je ta ista oseba po nosečnosti svoje uţivanje prilagodila novemu načinu ţivljenja: »Po nosečnosti pa sem se vzela sem se v roke in se počasi nehala manj zadevati, potem pa sem niţala še metadon. Večkrat se hecam, da če bi ţe prej vedela, da me bo en otrok tako spremenil, bi pa ţe prej zanosila«. Očitno je, da je otrok pri mojih sogovornicah na več načinov vplival na uţivanje drog. V strahu pred morebitnimi posledicami so zmanjšale ali celo prenehale z jemanjem drog ţe med nosečnostjo ali pa so to storile po porodu. Otrok jim tako predstavlja prelomnico, drugačen način ţivljenja, če ne ţe za vedno, vsaj za nekaj časa.
Za nerojenega otroka so moje sogovornice skrbele za več načinov; ali pod budnim očesom dr. Čelanove na metadonskem programu: »Najprej ti zdravnica na metadonskem programu dozo metadona zviša, saj se med nosečnostjo zrediš in potrebuješ več metadona, saj se doza razporedi glede na maso. Zdravniki namreč pazijo na to, da otrok v trebuhu ne doţivlja stisk zaradi tega, recimo abstinenčne krize, ker bi to lahko povzročilo splav.«, ali same: »Kot vsaka nosečnica sem se prehranjevala zdravo, jedla vitamine, šla v materinsko šolo«. Na eni strani torej običajna skrb nosečnice, na drugi strani pa povečana skrb medicinskega osebja: »…kot mati uţivalka moraš opraviti en kup laboratorijskih raziskav, odgovoriti na en kup vprašanj, seveda vse za dobro otroka. Toliko bolj pazijo nate, ker vejo, da jemlješ, saj je otrok izpostavljen drogam in nad tabo izvajajo večji nadzor, kar se je meni takrat zdelo pozitivno. Tudi ko sem šla z otrokom prvič na pregled k splošni zdravnici, ga je tudi ona bolj natančno pregledala, preverila vse njegove funkcije, obravnavala ga je drugače kot ostale«. Povečano budnost medicinskega osebja nad plodom ali novorojenčkom torej moje sogovornice doţivljajo kot pozitivno, kot potrditev, da je o otrokom vse v redu, kar jih neznansko pomiri. S sabo namreč nosijo neskončen strah pred posledicami jemanja drog in se ob misli na zaplete počutijo krive. Ena od njih je povedala: »Najbolj sem si zapomnila vse te navedene stvari, kaj se lahko z otrokom zgodi – da ima lahko psihične posledice, teţave z moţgansko ovojnico, dawnov sindrom, teţave s koncentracijo, hiperaktivnost…« Svojega otroka je ta ista sogovornica kasneje opisala
- 53 -
takole: »Punčka je bila in je še danes izredno hiperaktivna. Kar naprej trza z rokami in nogami, zelo je ţivahna, veliko govori«. Očitno je, da je domnevno hiperaktivnost svojega otroka povezala s posledicami uţivanja drog med nosečnostjo in se za to počuti krivo, kljub temu, da ji tega ne more nihče zagotovo potrditi. Konec koncev veliko otrok dobi diagnozo hiperaktivnosti četudi njihove matere med nosečnostjo niso uţivale drog. V strokovni literaturi se kot najpogostejše posledice uţivanja heroina med nosečnostjo pojavljajo prezgodnji porod, zniţana porodna teţa ter manjši obseg otrokove glave. Tako kot v raziskavi po Murphy in Rosenbaum (1999: 120) tudi v moji raziskavi ni bilo ugotovljeno, da bi se pojavila katera od teh posledic; nobena od sogovornic namreč ni navedla katerega od teh pojavov. Tudi jaz sem tako ugotovila, da so moje sogovornice pričakovale več posledic, kot se jih je dejansko pojavilo. Strah je torej neutemeljen.
V času nosečnosti so bile torej moje sogovornice zadovoljne s storitvami metadonskega programa, kjer so dobile sicer dovolj informacij povezanih s tveganji, vendar se zdi, da so bila ponekod prisotna pretiravanja, kar se tiče moţnih posledic jemanja droge med nosečnostjo. To je povzročilo občutek krivde in potenciralo občutek nesposobnosti v vlogi matere.
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ţenske iz moje raziskave ne dopuščajo uţivanja drog med nosečnostjo in svoj ţivljenjski slog popolnoma prilagodijo prihajajočemu otroku. Med nosečnostjo zamejijo uţivanje drog ter pazijo na dovolj zdravo prehrano, uţivajo vitaminske dodatke ter se bolj posvečajo svojemu telesu in počutju. Ta ugotovitev se sklada z ugotovitvami raziskave po Murphy in Rosenbaum (1999: 85-86). Morebitna abstinenca, če se ţenske zanjo odločijo, navadno traja celo nosečnost in še nekaj let po rojstvu otroka, navadno do takrat, ko gre otrok v vrtec oz. šolo, kar pomeni, da ima takrat mati več časa zase in se lahko posveti tudi svojim potrebam in stvarem, ki jo veselijo. Nekatere matere uţivalke drog po rojstvu prvega otroka popolnoma prenehajo z uţivanjem in uspešno vzdrţujejo abstinenco. To sicer ne pomeni, da je zgolj odločitev za otroka razlog za prenehanje uţivanja, temveč sama sprememba načina ţivljenja in razporeditve časa privede do zmanjšanja ali prenehanja uţivanja.
- 54 -