Občutek, da so drugačne, so dobile ţenske uţivalke drog iz moje raziskave ţe v porodnišnici ob rojstvu otroka, saj druge matere zaščitijo pred njimi tako, da nastanijo matere uţivalke drog v sobo same: »S tem so me takoj stigmatizirali, dali so mi vedeti, da ne morem biti z drugimi, občutek je bil tak, kot da sem okuţena, kot da sem kuţna«.
Dve sogovornici sta imeli občutek krivde zaradi jemanja drog in občutek, da zaradi tega nista dovolj dobri materi: »Za nazaj je zelo teţko priznati, nisem bila vzorna mama.
Naredila sem samo res osnovno, previla, nahranila, kaj več pa ne. Ko pa me je metadon prijel, sem jo zrihtala do konca in peljala v vrtec, jaz sem šla pa v sluţbo«.
»Smrtno sem se bala, da bo moj otrok pokasiral moje grehe...strah me je bilo, da bo moje uţivanje mamil vplivalo na otrokov razvoj«. Ena izmed sogovornic je tudi povezala jemanje drog med nosečnostjo s kriminalom: »Ţenska, mati, ki konzumira karkoli v času
- 69 -
nosečnosti, je za moje pojme neposredna morilka«. Sicer je le samo ena sogovornica poročala o po njenem neposrednih posledicah jemanja drog na otroku: »Punčka je bila in je še danes izredno hiperaktivna. Kar naprej trza z rokami in nogami, zelo je ţivahna, veliko govori«. Druge so omenjale le abstinenčno krizo otroka po rojstvu.
Vse sogovornice so prikrivale jemanje drog pred različnimi ljudmi in institucijami: »Ne povem vsega o sebi, kadar pa govorim o sebi in o svojih dejanjih, se ta navezujejo na moje psiho-fizično stanje oz. bolezni (depresija, psihoza), se pravi, da se skrivam za diagnozami, ki so bolj druţbeno sprejemljive kot odvisnost od prepovedanih drog. Za vsakega človeka
»igram« drugačno vlogo o mojem stanju«. Vidimo, da morajo za ohranjanje določene kvalitete ţivljenja uţivalke drog pred določenimi ljudmi svoje uţivanje skrivati. Tu se ponovno pojavi paradoks. Je laţnivka, ker laţe o sebi, če bi povedala resnico, pa ne bi bila samo laţnivka, ampak tudi »narkomanka«. Pri materah je razkritje pred nekaterimi ljudmi in sluţbami lahko še toliko bolj boleče. Močno se namreč poveča občutek krivde, ki se vleče ţe od same nosečnosti, če je med njo jemala droge. Sedaj ima občutek ne samo, da je otrok lahko fizično zaznamovan zaradi njenega jemanja drog, temveč tudi, da ga bo zaznamovala tudi okolica in da bo zaradi tega izločen. Večina sogovornic je namreč trdno prepričanih v to, da bi se njihova kvaliteta ţivljenja ter prav tako kvaliteta ţivljenja njihovih otrok zmanjšala, če bi drugi izvedeli za uţivanje drog: »V bistvu je tako, da si prisiljen lagati, če hočeš, da si obravnavan normalno, kot vsi ostali«. Ena sogovornica je celo prepričana, da ji ne bi pomagali do plodnosti, če bi povedala, da je na metadonski terapiji: »Verjetno mi do plodnosti ne bi pomagali, če bi vedeli za metadon«. S tem bi ji odvzeli pravico imeti otroka, kar je nedopustno, saj ima vsak od nas pravico odločati se ali bo potomce imel ali ne, ter kdaj jih bo imel.
Ena od njih meni, da kot uţivalka drog ne more ţiveti iskrenega ţivljenja, če partnerju ne pove za uţivanje drog: »Sam pol vse rata tako zlagano ţivljenje – v enmu predalu skrivaš drogo, v drugem igle, v tretjem ectasy, v četrtem tablete… In pol vprašanja, kaj je zdaj to, jaz pa sem mu napletala pravljice, neumnosti in zgleda, da je hotu verjet, da je to samo neki prehodnega«. Taki odnosi se navadno ne obnesejo, saj naj bi bila iskrenost in zaupanje med partnerjema temelj odnosa. Če njihovi partnerji ne vedo za uţivanje, ker obstaja strah pred obsojanjem, v bistvu uţivalke drog ţivijo dvojno ţivljenje. To pomeni, da ne morejo ostati pri laganju le o jemanju drog, temveč tudi o tem, s kom se druţijo, kje se zadrţujejo itn. Poleg tega, da skrivajo uţivanje, skrivajo tudi znanje iz izkušenj, da le ne pride do
- 70 -
razkritja: »Kadar je v druţbi tema pogovora droga se delam nevedno, delam se, kot da o tem nič ne vem, najraje pa se tej temi izognem. Zelo se trudim, da bi dala čim manj znakov o tem, da sem kdaj jemala«.
Vse so izpostavljale dejstvo, da se trudijo ali so se trudile narediti veliko več kot je potrebno, da bi dokazale, da so res dobre matere: »Enostavno poskušam svojo zunanjost in notranjost urediti tako, da dajem vtis nekoga, ki se ni nikoli drogiral. Še toliko bolj, dvojno, se moram potrjevati in dokazovati, da sem ena zelo pridna punca«. Občutek krivde, ki se pojavlja pri ţenskah v povezavi z neuspešnostjo v vlogi matere in skrbnice za pomembne druge, je povezan z zgoraj opisanimi druţbenimi konstrukcijami o ţenskah uţivalkah drog kot o nesposobnih za opravljanje teh dveh vlog. Na vsak način se trudijo, da le ne bi izstopale: »Trudim se, da ne bi bila drugačna od drugih mamic, ki ne jemljejo. Rada bi bila skrbna in odgovorna mamica, mislim, da mi to uspeva«. Hkrati tudi ne bi, kot smo videli zgoraj, otroka zaupala v varstvo kateri od drugih mater uţivalk. Tudi med njimi samimi so prisotni zelo močno druţbeno zakoreninjeni stereotipi, da uţivalke slabo skrbijo za svojega otroka. Tako znajo biti matere uţivalke drog do drugih mater, ki uţivajo droge precej kritične, predvsem bolj kot do sebe. Kljub temu, da se same trudijo biti dobre in skrbne matere, še vedno menijo, da druge uţivalke skrbi za svoje otroka ne zmorejo, vsaj ne tako dobro kot ona sama, zato jim tudi svojega otroka ne zaupa. Prav tako nihče od ljudi, ki drog ne uţivajo svojega otroka ne bi zaupal v varstvo nekomu, ki mu ne zaupa iz katerega koli razloga ţe.
Strategije ravnanja s stigmo so pri vsaki posameznici iz raziskave različne. Nekatere svoje uţivanje skrivajo za psihiatrično diagnozo, druge za različnimi fizičnimi boleznimi, druge svoje karierno znanje prikrivajo, vendar imajo vse isti cilj. To je, da okolica ne bi posumila ali celo izvedela za njihovo uţivanje, saj bi to pomenilo zmanjšanje kvalitete ţivljenja na vseh področjih, še bolj pa se bojijo, da bi se njihova stigma prenesla na otroke. Tako ves čas obstaja strah pred razkritjem, kar ne bi škodilo le njim, temveč tudi njihovim otrokom, kar bi še potenciralo občutek krivde. »Nihče, niti CSD ni imel pojma, da sem odvisnica - to je bil edini pakt, ki sem ga sprejela s partnerjem, da zaradi otrok tega ne bova povedala nikomur«. Še posebej pazljivo torej ravnajo s stigmo v okoljih, kjer se ljudje srečujejo z njihovimi otroci (šola, vrtec, prosti čas).
- 71 -