Dolo č itev reprezentativnosti socialnih partnerjev

Druga hipoteza, zastavljena v procesu raziskovanja, pravi: »Reprezentativnost posameznega socialnega partnerja je smiselno preverjati na določeno časovno obdobje, saj to lahko vpliva na odvijanje socialnega dialoga in sprejetje socialnega sporazuma«.

Reprezentativnost posameznega socialnega partnerja je na področju kolektivnih dogovarjanj lastnost, da ima nekdo v imenu določene organizirane skupine pravico sprejemati konkretne odločitve. Reprezentativnost pomeni priznanje legitimnosti socialnih partnerev, da se pogajajo za sprejetje KP, pri čemer KP veljajo za veliko skupino posameznikov (Loonstra 2008, 732).

Vlada RS kot predstavnik izvršne oblasti, ki zagotavlja delovanje ESS in pripravlja različne predloge izboljšav obstoječih zakonov in priprave novih, je nedvomno reprezentativni predstavnik vršne veje oblasti. Vlada RS pooblasti pristojno ministrstvo, ki pokriva področje dela, družine in socialnih zadev, da sodeluje v procesu kolektivnih dogovarjanj. Glede na aktualnost problematike in urejenost obravnavanega področja Vlada RS prilagaja strukturo in število predstavnikov, ki sodelujejo v procesu kolektivnih dogovarjanj oziroma dialogu z reprezentativnimi skupinami delodajalskih in delojemalskih skupin.

Potrjevanje zastavljenih hipotez

Pred določitvijo glavnih lastnosti, ki jih morajo izpolnjevati socialni partnerji, da dosežejo prag reprezentativnosti, je pomembno poudariti, da določena skupina delodajalcev ali zaposlenih pridobi to lastnost pod pogojem, da gre za svobodno združenje, ki ni v ničemer povezano z delovanjem izvršne oblasti v državi. Brez možnosti svobodnega združevanja bi bil koncept tripartizma nesmiselen (ILO 2006, 1).

Konvencija ILO C 87 o sodikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic pravi, da imajo delavci in delodajalci brez kakršne koli razlike pravico brez predhodne odobritve ustanavljati organizacije in se v skladu z njihovimi pravili po svoji izbiri vanje včlanjevati (Novak et al. 2006, 52). Omenjena konvencija ureja tudi področje reprezentativnosti organiziranih združenj delavcev in delodajalcev.

Reprezentativnost je potrebno priznavati na podlagi vnaprej znanih in določenih kriterijev. Kriteriji za določitev delojemalskih – sindikalnih skupin so točno določene v ZRSin kjer so točno določeni kriteriji pridobitve lastnosti reprezentativnosti sindikalne organizacije. Reprezentativna skupina delojemalcev ima pravico sodelovati v socialnem dialogu znotraj ESS ter delovati v skladu z dogovorjenimi pravili med socialnimi partnerji.

Sindikalne organizacije temeljijo na svobodnem združevanju zaposlenih. Eden od kriterijev za pridobitev lastnosti reprezentativnosti sindikata je tudi število svobodno včlanjenih delavcev v posamezni sindikat ali konfederacijo sindikatov. Ker gre za svobodno včlanjevanje zaposlenih v sindikate, se lahko število članov letno ali vsaj v določenem časovnem obdobju spreminja.

Svoboda združevanja je z obstoječimi minimalnimi zahtevami glede števila delavcev za vzpostavitev osnovne sindikalne organizacije ali sveta delavcev dejansko znatno omejena zaradi zmanjševanja velikosti podjetij. To pomeni, da je vedno večje število ljudi zaposlenih v malih in srednje velikih podjetjih, ki ne morejo uživati njihove podpore in sodelovanja pri urejanju pravic in njihovih delovnih pogojev s kolektivnimi pogodbami (Kohl 2009, 73).

Članstvo je ključni vir za sindikate, saj pomeni bistveni del sindikalne moči in temeljni element za legitimnost in priznanje. Članstvo je najbolj očitna oblika sindikalne podpore in je predpogoj za bolj zahtevne udeležbe v sindikalnih dejavnostih. Članstvo v sindikatu torej predstavlja formalno podlago za priznanje pravice za zastopanje interesov (Eurofound 2010, 31). Članstvo običajno pomeni, da člani želijo organizacijo za zastopanje njihovih interesov, kar pomeni, da lahko organizacija na področju delovnega prava zastopa svoje člane (Loonstra 2008, 686).

V državah vzhodne in srednje Evrope se je v začetku devetdesetih uveljavil sindikalni pluralizem in kot pravi Vodovnik v zvezi s tem, se je pojavil problem reprezentativnosti sindikatov ter organizacij delodajalcev. KP so lahko podpisovali

»šibki« sindikati, kjer so jih po potrebi podpisovala tudi neposredno izvoljena delovska

Potrjevanje zastavljenih hipotez

predstavništva (Vodovnik 2009B, 61). Drobnič še ugotavlja, da socialno partnerstvo ne vključuje vseh zastopnikov interesov, kot npr. brezposelnih (Drobnič 2008, 204).

Za sindikalna združenja velja določena konkurenca in tisti, ki bo po mnenju zaposlenih bolje zastopal interese svojih članov, bo imel več podpore. Na tem mestu se torej odpre popolnoma nova problematika, ki je povezana s pravico oziroma lastnostjo reprezentativnosti sindikata. ZRSin namreč nič ne govori o tem, da je lastnost reprezentativnost na kakršenkoli način časovno omejena ali da jo je potrebno na določene časovne intervale kakorkoli dokazovati.

Podobno je z reprezentativnostjo delodajalskih organizacij. Še najbolje je to področje urejeno na področju različnih gospodarskih zbornic v 4. členu ZGZ, kjer so točno določeni kriteriji za določitev reprezentativnosti. Enako kot za delojemalske organizacije tudi tukaj ni potrebno reprezentativnost na določeno časovno obdobje obnavljati ali ponovno dokazovati.

Evropska Komisija redno objavlja seznam reprezentativnih socialnih partnerjev, ki po mnenju Komisije skladno s 154. členom Pogodbe o delovanju EU (Uradni list EU, C115, zvezek 51, 9. 5. 2008) sodelujejo v procesu socialnega dialoga. Uradni seznam organizacij (splošne medpanožne industrijske organizacije, medpanožne industrijske organizacije, specifične organizacije, sektorske organizacije, sindikalne organizacije), ki sodijo med evropske socialne partnerje, se obnovi vsakič, ko se vzpostavi novo telo za socialni dialog ali ko Evropska fundacija za izboljšanje življenskih in delovnih razmer EUROFOUND po naročilu Komisije izvede študijo oziroma raziskavo za namen vzpostavitve socialnega dialoga (Zidar in Mesec 2010, 14).

V RS je vseh pravno-organizacijskih skupin, ki se izkazujejo kot sindikat (šifra 94.200 – dejavnost sindikatov), skupaj 3350 (AJPES 2010). MDDSZ je izdalo odločbe o reprezentativnosti 42 sindikatatom oziroma konfederacijam sindikatov in samostojnim sindikatom, ki so reprezentativni v panogi, dejavnosti, poklicu, občini oziroma širši lokalni skupnosti (RS MDDSZ, 2011). Na podlagi te številke je moč sklepati, da se članstvo v sindikatih nenehno spreminja. Poleg kriterijev, ki so zapisani v ZRSin in ZGZ, bi bilo potrebno določiti dodatne lastnosti ali kriterije za določitev in ohranitev reprezentativnosti, ki bodo:

– zakonodajo dopolnili tako, da se določitvi reprezentativnosti delodajalcev in sindikatov doda časovno dimenzijo (ponovno preverjanje reprezentativnosti na določeno obdobje – npr. pred podpisom novega socialnega sporazuma ali določno za nekaj let),

– zakonodajo se dopolni tako, da se omogoči več formalnih oblik teh združenj, ki niso nujno samo sindikat ali zbornica.

Posamezni predstavniki socialnih partnerjev, ki sodelujejo v procesu kolektivnih dogovarjanj, se morajo s svojim članstvom najprej izkazati ter pridobiti ustrezna

Potrjevanje zastavljenih hipotez

dokazila ali potrdila. Ko pridobijo lastnost reprezentativnosti, pridobijo pravico in odgovornost do svojih članov in ostalih socialnih partnerjev, da delujejo v korist svojih članov, ostalih partnerjev in države.

V kolikor bi zakonodajo spremenili tako, da bi moral vsak, ki je pridobil lastnost reprezentativnosti to ob določenih časovnih obdobjih ponovno dokazovati, bi lahko v kolektivnih dogovarjanjih znotraj ESS sodelovali tisti, ki svoje delo opravljajo najbolje, se pravi da predstavljajo zaupanja vrednega partnerja, ki korektno zastopa interese svojih članov. Pred podpisom socialnega sporazuma bi v procesu socialnega dialoga sodelovali tisti, ki v kar največjem številu zastopajo interese svojih članov. Ob tem velja poudariti, da bi morala vsa združenja delodajalcev in sindikatov delovati po načelu svobodnega združevanja, česar še vedno ne moremo trditi za vse organizacije v RS (OZS ima še vedno obvezno članstvo).

Zaključimo lahko, da bi bilo zelo priporočljivo preverjati reprezentitativnost posameznega socialnega partnerja na določeno časovno obdobje (analogno kot je to urejeno v EU), kar bi lahko vplivalo na hitrejše odvijanje socialnega dialoga in sprejetje socialnega sporazuma. Zastavljeno hipotezo lahko potrdimo, saj članstvo v številnih sindikatih in gospodarskih združenjih lahko s časom varira, kar posledično pomeni, da bi ob preverjanju reprezentativnosti lahko v socialnem dialogu lahko sodelovali tisti socialni partnerji, ki bi v največji možni meri zastopali interese svojih članov. Bolj ko je socialni partner reprezentativen, bolj »prave« ali »aktualne« interese lahko zastopa in s tem tudi vpliva na vsebino sprejetega socialnega sporazuma.