Redni socialni dialog

Tretja hipoteza, zastavljena v procesu raziskovanja, pravi: »Socialni dialog, ki poteka na podlagi dogovorjenih pravil med socialnimi partnerji, zmanjšuje možnost za neuspeh pogajanj med socialnimi partnerji«.

Socialni dialog služi kot neformalno, polformalno ali formalno orodje za doseganje socialnih sporazumov, paktov ali dogovorov na dvopartitni ali tripartitni ravni.

Vsebinsko se sporazumi in/ali pakti najpogosteje vežejo na industrijske odnose, kolektivna pogajanja, socialno varnost, področje pokojninske zakonodaje, medtem ko se širša ekonomska in socialna vprašanja v okviru socialnega dialoga obravnavajo različno, sprejeti sklepi pa najpogosteje veljajo kot priporočila (Lukič in Urbanč 2010B, 18). Določitev neposrednih dejavnikov, ki vplivajo na dogovarjanje med socialnimi partnerji, je na podlagi analize temeljnih mednarodnih in slovenskih pravnih norm s področja kolektivnih dogovarjanj, kot je bilo to zastavljeno v magistrski nalogi, težko opredeljiva. Ne glede na to, da se avtor pri identifikaciji dejavnikov ni lotil natančnega opazovanja komunikacije in delovanja med socialnimi partnerji, je na podlagi raziskovanja zakonodaje moč identificirati nekatere osnovne dejavnike, ki vplivajo na odvijanje socialnega dialoga v RS.

Potrjevanje zastavljenih hipotez

V raziskavi z naslovom »Primerjalna analiza o kakovosti socialnega dialoga v Sloveniji, Nemčiji in na Švedskem« sta njeni avtorici mag. Romana Zidar in dr. Bojana Mesec z ljubljanske Fakultete za socialno delo v zaključkih izpostavili dejstvo, da lahko ustrezen socialni dialog odigra zelo močno vlogo pri reševanju obstoječih problemov.

Navedeno je tudi, da ne moremo govoriti o boljšem ali slabšem socialnem dialogu, saj so se pri vsaki od analiziranih držav pokazale določene prednosti in slabosti, vsekakor pa lahko govorimo o socialnem dialogu kot polju dialoga in priložnosti (Lukič in Urbanč 2010A, 78-79).

Redna pogajanja in možnost upravljanja preko sodelovanja in konsenza pomenita boljši menedžment procesa sprememb in inovacij. Inovacije pa so tiste, ki lahko pogosto vodijo h konfliktom, socialnim napetostim ter ekonomski dislokaciji. Zato je potreben neprekinjen dialog s podjetniki, obrtniki, delavci, kmeti, kar vodi v premagovanje ovir, ki utegnejo voditi do teh konfliktov. Socialni partnerji morajo zagovarjati razvoj odločitev na državnem nivoju, ki so v skladu s pričakovanji prebivalcev in mnenjem menedžmenta ter delavcev (EU 2004, 12).

Po opravljeni pravni analizi zakonodaje s področja kolektivnih dogovarjanj, je možno zaključiti, da na socialni dialog najbolj vplivajo naslednje bistvene lastnosti:

– pripravljenost posameznega reprezentativnega socialnega partnerja za redno dogovarjanje z drugimi reprezentativnimi socialnimi partnerji,

– ustrezno pripravljeni pooblaščenci, ki zastopajo interese posamezne pogajalske strani,

– dostop do bistvenih informacij oziroma kazalcev, ki prikazujejo trenutno stanje v gospodarstvu, po možnosti v realnem času ali z kar najmanjšim zamikom, – obvladovanje pogajalskih veščin oziroma dogovarjanj z jasno opredeljeno

vsebino pogovorov in ciljem kolektivnih dogovarjanj,

– pravočasna opredelitev interesov in ciljev posameznega reprezentativnega partnerja pred iztekom socialnega sporazuma za določeno obdobje,

– pravočasna opredelitev interesov in ciljev ob izteku veljavnosti splošnih ali panožnih KP,

– spoštovanje sporazumno določenih časovnih rokov in dogovorov,

– v največji možni meri iz socialnega dialoga izključiti dnevno politiko oziroma zavzemati se za cilj, da ESS ne bo poligon za dnevna in populistična obračunavanja med posameznimi političnimi elitami (neodvisnost ESS),

– upoštevanje dejanskih razmer in napovedanih trendov v državi, ki so podlaga za opredeljevanje interesov in ciljev posameznega reprezentativnega socialnega partnerja,

– mednarodno sodelovanje z enakimi ali sorodnimi organizacijami.

Potrjevanje zastavljenih hipotez

Pripravljenost na redna kolektivna dogovarjanja je ena od temeljnih, če ne celo bistvenih lastnosti, ki vplivajo na to, ali pogovori o določeni problematiki sploh bodo ali ne. V kolikor pripravljenosti na dogovarjanja med partnerji ni, je zelo težko govoriti o kolektivnih dogovarjanjih ali o kakršnemkoli dialogu med njimi. Ugotovimo lahko, da pripravljenost na pogovore ne pomeni samo pripravljenost na pogovore v smeri posameznega sindikata z Vlado RS in obratno, temveč tudi med posameznimi sindikati npr. javnega in zasebnega sektorja.

V povezavi z lastnostjo reprezentativnosti posameznega socialnega partnerja je zelo pomembna tudi odgovornost za podpisovanje različnih dokumentov, v katerih so zastopani interesi posameznega socialnega partnerja. Dokumente podpisujejo pooblaščenci posameznega socialnega partnerja, ki s svojim podpisom jamčijo, da se bodo zavzemali za dogovorjene cilje in so jih pred podpisom ustrezno preučili in po potrebi opravili lastne analize in raziskave. Posledično to pomeni, da morajo biti pooblaščenci dobro seznanjeni s trenutnimi gospodarskimi razmerami, interesi svojih članov in zakonodajo, ki ureja predmet pogovorov.

Ustrezna pripravljenost socialnih partnerjev, jasna opredelitev interesov in ciljev je pogojena tudi z dostopom do kvalitetnih oziroma pravih podatkov o razmerah tako lokalno kakor globalno. V RS deluje več inštitutov in uradov (npr. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj), ki so vključeni v vladne službe ali pa so del različnih univerz oziroma fakultet (npr. Ekonomski inštitut FM Koper), ki se ukvarjajo z analizo trenutnih gospodarskih razmer in napovedovanja za naprej. Nekateri od reprezentativnih socialnih partnerjev in različnih združenj podpirajo tudi raziskovalno dejavnost, kjer se ukvarjajo s točno določenimi vsebinami, ki imajo različen vpliv na razmere v državi.

Biti reprezentativen, dobro informiran in pooblaščen pa še vedno ni dovolj za odvijanje socialnega dialoga. Pogajalci morajo biti zelo dobro usposobljeni tudi za sam proces pogajanj, kar pomeni, da morajo zelo dobro poznati pravila delovanja znotraj ESS kakor tudi obvladovati različne pogajalske taktike.

Določitev jasnih interesov in ciljev, o katerih se bodo socialni partnerji dogovarjali, je temeljni pogoj za uspešen začetek odvijanja socialnega dialoga. Vsem socialnim partnerjem je razumljivo, da se razmere v gospodarstvu spreminjajo, kar ima za posledico sprejetje socialnih sporazumov za določeno časovno obdobje. Hkrati to tudi pomeni, da je potrebno imeti jasno določene posamezne roke in vnaprej točno določene procedure oziroma pravila o delovanju in medsebojnih obveznostih. V kolikor kateri od partnerjev ne posreduje pravočasno svojih predlogov, lahko na ta način ogrozi celoten proces ali pa vsaj interese in cilje svojih članov.

Časovni roki morajo biti medsebojno dogovorjeni in spoštovani, vnaprej morajo biti tudi dogovorjeni postopki, v kolikor prihaja do nespoštovanja dogovorov. To je še posebej pomembno ob sprejemanju novih temeljnih dokumentov, ki urejajo pravice in

Potrjevanje zastavljenih hipotez

dolžnosti socialnih partnerjev, kar posledično pomeni tudi vpliv trenutne politične oblasti na vse pooblaščence v procesu kolektivnih dogovarjanj. V tem pogledu je zelo pomembno, da so pooblaščenci profesionalne, neodvisne in nepristranske osebe, ki opravljajo svoje delo, torej vršitev dialoga in iskanje ustreznih predlogov, v korist vseh partnerjev.

Podpis socialnega sporazuma še ne zagotavlja uspešno izvajanje zapisanih določb.

Podpisniki socialnega sporazuma ter vsi, ki jih konkretni sporazum ali KP zadeva, morajo biti seznanjeni s sporazumom z najustreznejšimi sredstvi, kjer je ustno in pisno komuniciranje pogosto koristno (Sriyan 1996, 16).

Evropska Komisija se v sklopu krepitve socialnega dialoga zavzema ne samo za stalnost dialoga, ampak tudi za izboljšanje posvetovanj med socialnimi partnerji, jasna opredelitev reprezentativnosti, krepitev različnih povezav in večja vključenost dialoga na različnih ravneh ter transparentnost dialoga (European Commission 2002A, 8).

Na samo odvijanje dialoga lahko vplivajo tudi izkušnje socialnih partnerjev iz drugih držav, ki imajo področje kolektivnega dogovarjanja urejeno na različne načine.

Tema magistrske naloge ni primerjava med državami, temveč je povzeta zgolj ugotovitev, da se države lotevajo področje urejanja socialnega dialoga na njim najbolj razumljiv način ob upoštevanju lastnih temeljnih vrednost in tradicije (RS MDDSZ 2003, 10 – 18).

Kot pravi Vodovnik, je v razmerah ekonomskih težav ali kriz pomembno, da se v preprečevanje in odpravljanje njihovih negativnih posledic vključuje širok krog subjektov, vključno z institucijami civilne družbe. Bolj ko je socialni dialog načrtovan in organiziran, večja je verjetnost, da bo imel pričakovane koristne učinke (Vodovnik 2009A, 1711).

Hipotezo, da socialni dialog, ki poteka na podlagi dogovorjenih pravil med socialnimi partnerji, zmanjšuje možnost za neuspeh pogajanj med socialnimi partnerji, kjer pravila pogajanj vsebujejo zgoraj opisane lastnosti, je moč potrditi. S stalnim dialogom med reprezentativnimi socialnimi partnerji, s pravočasnim odzivom na trenutne gospodarske razmere, s pravočasnimi pripravami in opredelitvijo jasnih ciljev ter spoštovanjem dogovorjenih vsebin in časovnih rokov se lahko bistveno vpliva na odvijanje socialnega dialoga v državi. V tem kontekstu sta redni socialni dialog in reprezentativnost socialnega partnerja na nek način povezana, saj kot je bilo ugotovljeno, bolj ko je socialni partner reprezentativen, bolj »prave« ali »aktualne«

interese lahko v procesu rednega socialnega dialoga zastopa in s tem tudi vpliva na vsebino sprejetega socialnega sporazuma.

Potrjevanje zastavljenih hipotez