Dosedanje raziskave o usposobljenosti šolskih svetovalnih delavcev za delo z

Izvajanje specialno pedagoške pomoči za nekatere skupine OPP je pogosto oteženo, pri čemer je vzrok tudi v pomanjkljivem znanju in izkušnjah nekaterih pedagoških delavcev, ki se ukvarjajo z OPP, ali pa ti v geografsko oddaljenih šolah sploh niso dosegljivi. Tako nekateri OPP zgolj z vključitvijo v program ne dobijo ustrezne pomoči, kar pomeni neskladje enakih možnosti (Košir in drugi, 2011).

Nekatere raziskave, narejene v najbolj razvitih in naprednih državah sveta, jasno kažejo, da učitelji, svetovalni delavci, spremljevalci, ravnatelji in drugi ljudje iz šolskega polja velikokrat odkrito priznajo, da se ne čutijo dovolj pripravljeni za uspešno delo z učenci s PP (Rutar, 2010).

Raziskave tudi kažejo, da številni učitelji in drugi nimajo dovolj znanja zlasti o diagnozah, razvojnih značilnostih, posebnostih in zmožnostih otrok za vključevanje v običajne šolske razrede (prav tam).

Holcomb-McCoy (2007) piše o šolskem svetovanju in vlogi šolske svetovalne delavke pri zmanjševanju razkoraka v dosežkih učencev in opozori, da je malo šolskih svetovalnih delavcev usposobljenih za pomoč pri preseganju tega razkoraka pri otrocih, ki prihajajo iz manj vzpodbudnega okolja. Avtorica meni, da večino šolskih svetovalnih delavk ta razkorak skrbi in verjamejo, da delajo vse, da bi ga odpravile, vendar pa so redko pripravljene izzvati učiteljice glede njihovih nizkih pričakovanj do otrok ali pa se redko zavzemajo za več virov

podpore pri izobraževanju v otrokovi skupnosti. Tako sta sodelovanje z učitelji in otrokovo skupnostjo pomembni temi sodobnega svetovalnega dela.

Pred kratkim je bila narejena raziskava (Vogrinc, Krek, 2012), v kateri so svetovalni delavci, zaposleni v osnovni in srednji šoli, na petstopenjski lestvici podali mnenje o lastni usposobljenosti za delo z različnimi skupinami učencev s PP. Rezultati so pokazali, da svetovalni delavci, zaposleni v osnovnih in srednjih šolah, menijo, da so v povprečju relativno slabo usposobljeni za delo z učenci s PP. Svetovalni delavci, ki so zaposleni v osnovni šoli, menijo, da so v povprečju najbolj usposobljeni za delo z učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (povprečna ocena je 4,13), za delo z učenci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (3,79), za delo z dolgotrajno bolnimi učenci (3,46) in za delo z učenci z govorno-jezikovnimi motnjami (2,98). Povprečne ocene za delo z drugimi skupinami otrok si sledijo takole: 2,89 za delo z lažje gibalno oviranimi učenci, 2,57 za delo z učenci z motnjami v duševnem razvoju, 2,17 za delo z učenci z avtističnimi motnjami, 2,06 za delo z težje gibalno oviranimi učenci. Najslabše mnenje se je v povprečju izkazalo pri usposobljenosti za delo s slepimi (1,30) in slabovidnimi učenci (1,53) ter gluhimi (1,60) in naglušnimi učenci (1,93).

Svetovalni delavci, ki so zaposleni v srednjih šolah, menijo, da so v povprečju najbolj usposobljeni za delo z učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (3,74), za delo z dolgotrajno bolnimi učenci (3,52), za delo z učenci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (3,16) in za delo z lažje gibalno oviranimi učenci (2,77). V povprečju najmanj menijo, da so usposobljeni za delo s slepimi učenci (1,61), za delo z učenci z avtističnimi motnjami (1,65), za delo z gluhimi učenci (1,81) in za delo s slabovidnimi učenci (2,06) (prav tam).

Preverjali so tudi, ali se med svetovalnimi delavci, ki so zaposleni v osnovni šoli, in tistimi, ki so zaposleni v srednji šoli, pojavljajo statistično pomembne razlike pri samooceni lastne usposobljenosti za delo z učenci, ki imajo različno vrsto oz. stopnjo posebne potrebe.

Statistično pomembne razlike so se pokazale pri delu s slabovidnimi in naglušnimi učenci (kjer svojo usposobljenost v povprečju višje ocenjujejo svetovalni delavci, ki so zaposleni v srednji šoli), učenci z motnjami v duševnem razvoju, učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, učenci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in učenci z avtističnimi motnjami (kjer svojo usposobljenost v povprečju višje ocenjujejo svetovalni delavci, ki so zaposleni v osnovni šoli). Drugje razlike niso tako velike, da bi bile statistično pomembne (prav tam).

Opara (2005) meni, da bo potrebno več storiti za to, da bomo zagotovili ustrezen strokovni kader tudi v smislu večjega vpisa v študijske programe specialnih in rehabilitacijskih pedagogov in socialnih pedagogov.

Šolska svetovalna delavka, zaposlena v osnovni šoli in po izobrazbi pedagoginja, ugotavlja, da ima premalo specialno-pedagoških znanj. Kot pedagoginja lahko nudi DSP le na področju učenja tehnik učenja, organiziranja šolskega dela, na osebnem področju ter pri kakšnem manj zahtevnem predmetu do predmetne stopnje. Zaradi tega je vesela, da dobro sodeluje s sodelavko, specialno pedagoginjo. Prav tako ima premalo znanj na področju motenj vedenja otroka, zaradi česar bi na šoli potrebovali socialnega pedagoga. Koristil bi jim tudi psiholog, ker je pri otroku pomembna tudi diagnostika sposobnosti. Za obravnavo družinske problematike, socialno-ekonomskih okoliščin je pristojen socialni delavec. Če bi bili torej v šolski svetovalni službi zaposleni vsi profili, bi otroka lahko celostno obravnavali ter mu nudili resnično najbolj kompetentne in optimalne oblike pomoči (Poljanšek, 2007).

Mnogi avtorji poleg drugih perečih problemov v srednješolskih programih glede števila dijakov s PP izpostavljajo tudi preobremenjenost svetovalnih delavcev na šoli z velikim številom dijakov s PP (Munih, Debeljak, Berlot Koncut, Mavrič Čefarin, 2010).

Pri delu z otroki s posebnimi potrebami mora šolski svetovalni delavec veliko sodelovati z drugimi strokovnjaki na šoli ali drugje. Zato dodajam še rezultate raziskave (Valenčič Zuljan, Vogrinc, Cotič, Fošnarič, Peklaj, 2011), kjer so učitelji in ravnatelji podali svoje mnenje o sodelovanju s šolsko svetovalno službo. Medtem ko so skoraj vsi ravnatelji (92,7 %) svoje sodelovanje s šolsko svetovalno službo ocenili kot zelo dobro oz. dobro, so tako oceno podale slabe tri četrtine anketiranih učiteljev (73,1 %). Dobra petina učiteljev (21,2 %) je ocenila svoje sodelovanje s šolsko svetovalno službo kot srednje dobro, enako oceno je podalo pet ravnateljev (6,1 %). Kot slabo oz. zelo slabo je ocenilo 5,8 % učiteljev in le en ravnatelj.