Roman Szul v svoji monografiji iz leta 2009 obravnava relacije med jezikom, narodom in državo ter ugotavlja, kako je potekal razvoj v različnih državah.
Pojem jezika vključuje vse jezikovne kode, ne glede na status; pojem naroda vključuje vse vrste etničnih skupnosti, pojem države pa vse oblike politične organizacije ozemlja (poleg tipične države tudi province, regije itd.)
Ključno vlogo v avtorjevi shemi ima pojem »kulturnega naroda« (naród kulturowy), za katerega bom v nadaljevanju uporabljala izraz etnična skupnost. Nastanek etnične skupnosti je po avtorjevem mnenju (Szul 2009: 21) povezan z različnimi dejavniki (czynniki etnotwórcze). Med te dejavnike spadajo jezik, religijo, »prvotna država«, geografija in ekonomija, zgodovina.
Velja omeniti, da različni raziskovalci različno obravnavajo to problematiko. Tako Slavko Kremenšek govori (Kremenšek v Bulatović 2009: 10) o etnični skupnosti kot skupini ljudi, ki se po kulturnih potezah, lastnih njenim posameznikom, razločuje od drugih skupin. Največkrat jo povezujejo skupno ime, prepričanja, verovanja, vrednote, norme, šege, jezik, vera, zgodovina, naselitveno področje ter zavest pripadnosti in etnična identiteta.
Anthony D. Smith definira (Smith 2005: 24) etnično skupnost kot »poimenovano človeško skupnost, ki je povezana z domovino, ima skupne predniške mite, spomine, eno ali več prvin obče kulture in določeno stopnjo solidarnosti vsaj med elitami.«
Da bi etnična skupnost bila prepoznana kot etnija, mora, po Smithu (Smith v Bulatović 2009: 10–11), imeti enega ali več naslednjih atributov: skupno lastno ime, enega ali več elementov skupne kulture, ki jo ločujejo od drugih, povezavo z »domovino«, občutek
Pri vseh atributih, razen pri skupni kulturi, gre za subjektivne atribute oz. mite. Bolj kot so ti atributi prisotni in razviti, bolj je etnična skupnost izrazita, ko pa izgubijo pomen, se z njimi lahko razgradi tudi etnija. Tako je etnija vse prej kot primordialna, biološka, nespremenljiva. Etnična skupnost se oblikuje skozi proces združevanja ali razdruževanja, kar priča o spreminjajoči se naravi etničnih meja in o prilagodljivosti kulturne identitete njenih pripadnikov.
Glede dojemanja etničnosti sta se v Evropi oblikovali dve struji, primordialistična in voluntaristična. Gre za temeljni obliki nacionalistične ideologije, ki imata najdaljšo zgodovino in najbolj dramatične posledice. (Smith 2005: 53)
Anthony D. Smith navaja, da je klasičen opis the dveh nacionalističnih ideologij podal Ernest Renan, ki je nasproti etničnemu determinizmu zagovarjal primat »človeške kulture« nad posameznimi nacionalnimi kulturami pa tudi potrebo po konsenzu.
Primordialistično dojemanje etničnosti se je razvilo predvsem v Nemčiji in temelji na
»krvnem« sorodstvu ljudi. Ta koncept je bil skozi zgodovino pogosto zlorabljen kot nosilna ideologija etničnega čiščenja.
Hans Kohn navaja (Smith 2005: 64), da so zahodne oblike nacionalizma temeljile na ideji, da je narod racionalna zveza državljanov, ki jih vežejo obči zakoni in skupno ozemlje; vzhodne različice so temeljile na prepričanju o obči kulturi in etničnem izvoru, narod naj bi bil potemtakem organska, zaokrožena celota, ki transcendira posamezne člane in jim že ob rojstvu vtisne neizbrisen narodni značaj.
V »voluntaristični« koncepciji naroda posamezniki imajo določeno svobodo, čeprav nujno pripadajo nekemu narodu, lahko pa načeloma izbirajo, kateremu narodu želijo pripadati. V »organski« koncepciji take možnosti ni. Posamezniki se rodijo v narod in, ne glede na to, kam se preselijo, ostanejo del naroda, v katerega so bili rojeni.
Državljanski nacionalizem je morda združljiv z liberalizmom. Etnični nacionalizem lahko povzroči ksenofobijo. Pomanjkljivost državljanskega nacionalizma je v tem, da ne priznava pravic manjšinskih skupin, zahteva pa znanje prevladujočega jezika, zgodovine, književnosti, običajev, priznavanje političnih simbolov in institucij.
Pri voluntarističnem pogledu na etničnost je etničnost stvar kulture posameznika, njegove svobodne odločitve, da določeni skupnosti pripada ali pač ne. Gre za določanje etničnosti na podlagi odnosov, zaznav in čustev njenih pripadnikov. Etničnost je tako dinamična kategorija. (Bulatović 2009: 11)
Drugi ključni pojem Szulove sheme (2009: 21) je t. i. »politični narod« (naród polityczny), za katerega bom v nadaljevanju uporabljala izraz narod.
Smith predlaga (2005: 23), da narod definiramo kot »poimenovano človeško skupnost, ki naseljuje domovino in ima skupne mite, skupno zgodovino, občo javno kulturo, enotno ekonomijo ter obče pravice in dolžnosti za vse člane.« Narod ni etnična skupnost, čeprav se pojma deloma prekrivata, saj oba pripadata isti družini pojavov (kolektivnim kulturnim identitetam): etnična skupnost navadno nima politične oznake in pogosto ne vključuje javne kulture niti ozemeljske razsežnosti, saj zanjo ni nujno, da fizično zaseda svoje zgodovinsko ozemlje.
Narod pa mora, vsaj daljši čas, naseljevati svojo lastno domovino, da se vzpostavi kot narod, mora poleg tega razviti javno kulturo in si želeti določeno stopnjo samoodločanja. Za narod ni nujno, da ima lastno suvereno državo, mora pa strmeti k določeni avtonomiji, povezani s fizičnim zasedanjem lastne domovine.
Lahko bi rekli, da so etnične skupnosti potencialni narodi. Idealni tip etnične skupnosti z njeno ohlapnejšo organiziranostjo je bolj generičen koncept, narod pa bolj specifičen, postajal je vse bolj »specializiran«, celo v primerih, ko je izviral iz predhodno obstoječe etnije, vse bolj vključujoč, kompleksnejši in manj vezan na svojo izvirno etnično podlago. (Smith 2005: 26)
Oblikovanje narodov v Evropi je potekalo po dveh poteh, ki jima pravimo zahodni in vzhodni model. V zahodnem modelu je proces prehajanja iz etnične skupnosti v narod spodbujala država s svojo centralizirano oblastjo in birokratskim aparatom. Tipičen primer je Francija.
Pri vzhodnem modelu je proces oblikovanja naroda tesno povezan z zgodovinskim mitom o nekdanji svobodi in državnosti. Ključ transformacije etnij v narode je bila široka ljudska mobilizacija pod vodstvom manjših krogov izobražencev in intelektualcev. Vzhodni model tako temelji na genealoški, etnični koncepciji naroda.
Tudi pri preučevanju naroda sta se oblikovala dva načina dojemanja. Za primordialiste je narod skupina ljudi istega rodu, kar pomeni, da posameznik, ki ni istega rodu, ne more postati član skupnosti. Po mnenju voluntaristov narod ni omejen s sorodstvenimi vezmi, ampak je živa tvorba odprtih meja, kjer je najbolj bistvena posameznikova odločitev, ali bo določenemu narodu pripadal. Bistvo pripadnosti je kulturni element.
(Bulatović 2009: 13)
Etnična skupnost, ki ima lastno zavest in interese, potrebuje politično organizacijo, ki bi zastopala njene interese in potrjevala njen obstoj med drugimi podobnimi skupnostmi.
Najvišja oblika takšne politične organizacije, ki se je izoblikovala v 19. stoletju, je nacionalna država, se pravi država določenega naroda. (Szul 2009: 47)
Narod, ki ima lastno državo, lahko po zgledu zagovornikov primordialističnega stališča, poimenujemo nacija. In tukaj spet naletimo primordialističen in voluntarističen pogled.
Voluntaristi, za razliko od primordialistov, vidijo bistveno determinanto nacije v prostovoljni odločitvi. (Bulatović 2009: 15, 17)
Država neposredno vpliva na jezikovno situacijo z izvajanjem jezikovne politike.
Jezikovna politika je lahko eksplicitna (razvidna iz pravnih aktov države) in implicitna.
(Szul 2009: 59)