Romska etnična skupnost

To poglavje povzemam po podatkih, objavljenih na spletni strani Urada za narodnosti⁵⁴.

5.2.2.1 Predstavitev

Po ocenah različnih institucij v Sloveniji živi približno 10.000 Romov (tudi do 12.000).

Romi strnjeno živijo v Prekmurju, na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju ter v večjih mestih kot so Maribor, Velenje, Ljubljana, Jesenice, Radovljica (na Jesenicah in v Radovljici živijo predvsem družine Sintov).

Ob popisu prebivalstva v letu 2002 se je za pripadnike romske skupnosti opredelilo 3.246 prebivalcev, 3.834 oseb pa je kot materni jezik navedlo romščino.

Na ozemlju današnje Slovenije zgodovinski viri omenjajo Rome že v 15. stoletju. Od 17. stoletja dalje pa so podatki o njih pogostejši, najdemo jih tudi že v matičnih knjigah.

Raziskave kažejo, da je naselitev Romov v tem prostoru potekala po treh poteh:

predniki Romov, ki živijo v Prekmurju, so prišli prek madžarskega ozemlja, predniki dolenjskih Romov preko Hrvaške, na Gorenjskem pa so se naselile manjše skupine Sintov, ki so prišli s severa prek današnje Avstrije.

Kljub temu, da gre za v preteklosti nomadsko prebivalstvo, ki je svoja bivališča pogosto menjavalo, lahko danes govorimo o zaokroženih območjih poselitve v Prekmurju, na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju. Na teh območjih se štejejo Romi med tradicionalno naseljeno prebivalstvo, ki se je v bolj ali manj stalni naselitvi ohranilo do danes.

5.2.2.2 Pravni status

Pravna podlaga za urejanje položaja romske skupnosti v Republiki Sloveniji je 65. člen ustave, ki določa, da položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. S tem so bili postavljeni pravni temelji za zaščitne ukrepe. Do dosledne izpeljave ustavne določbe je prišlo s sprejemom Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji⁵⁵ v letu 2007. Dodatno je zaščita romske skupnosti vgrajena tudi v druge področne zakone.

Poleg zakonov je skrb za uresničevanje posebnih pravic romske skupnosti in za izboljšanje položaja romske skupnosti vgrajena v številne programe, strategije in resolucije s posameznih družbenih področij.

5.2.2.3 Izobraževanje

Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin Sveta Evrope je Slovenija ratificirala 25. februarja 1998. Glede na to, da konvencija ne vsebuje definicije pojma narodne manjšine in prepušča državam pogodbenicam, da same določijo etnične skupine, ki jih v državi podpisnici obravnavajo kot narodne manjšine, na katere se konvencija nanaša, je Republika Slovenija v skladu z ustavo in notranjo zakonodajo RS, ob ratifikaciji Okvirne konvencije pisno izjavila, da kot narodni manjšini šteje avtohtono italijansko in madžarsko narodno skupnost v RS. V kolikor to ni v nasprotju z Ustavo RS in drugimi zakonskimi akti RS (v nasprotju s pravnim redom), se norme iz te konvencije nanašajo tudi na pripadnike romske skupnosti, ki živijo v Republiki Sloveniji.

55 http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200733&stevilka=1762

Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih je Slovenija ratificirala v letu 2000 in se obvezala, da se bodo določbe od 1. do 4. odstavka 7. člena (Cilji in načela, na katerih temeljijo politika, zakonodaja, praksa pogodbenic v zvezi z regionalnimi ali manjšinskimi jeziki na ozemljih, na katerih se ti jeziki uporabljajo, in glede na položaj vsakega jezika) te listine smiselno uporabljale tudi za romski jezik.

Ogledali si bomo nekaj podatkov v zvezi z izvajanjem določil Evropske listine, ki se nanašajo na romsko etnično skupnost, v Sloveniji, ob tem se bomo sklicevali na poročila odbora strokovnjakov in mnenja odbora ministrov.

V 1. poročilu iz leta 2004⁵⁶ je odbor strokovnjakov ocenil (s. 18) zadeve v zvezi z romskim jezikom kot kritične. V slovenski pravni ureditvi ni bilo nobenega resnega in sistematskega načina za ohranjanje romskega jezika. Odbor strokovnjakov je poudaril, da je treba ob prizadevanjih za ohranjanje romskega jezika reševati tudi druge družbeno-socialne težave Romov.

Odbor strokovnjakov je poudaril, da se morajo slovenske oblasti dejavno vključiti v postopek standardizacije v tesnem sodelovanju s predstavniki Romov in po možnosti skupaj z drugimi evropskimi državami (s. 20)

Med priporočili odbora strokovnjakov najdemo tudi poziv slovenskim oblastem, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje podobe romske kulture v slovenski družbi (s. 20).

Omenjene so težave z usposabljanjem učiteljev (s. 20).

V 2. nadzornem krogu je odbor strokovnjakov ugotovil (s. 14), da sicer obstajajo individualne in prostovoljne pobude, npr. omejena raba romskega jezika v predšolskem programu na Dolenjskem, a kljub temu ni nikakršnega poučevanja romščine v šolah. V nadaljevanju (s. 15) zasledimo podatek, da Slovenija trenutno nima usposobljenih romsko govorečih učiteljev, kljub temu pa poteka usposabljanje pomočnikov učiteljev.

Velja omeniti, da so strokovnjaki prejeli podatke o stigmatizaciji in poskusih izključitve romskih učencev ter dogajanju na OS Bršlin, kjer so romski otroci v šolskem letu 2004/05 predstavljali 14 % vseh otrok zaradi odprave ločenih »posebnih razredov« za romske otroke, ne-romski starši so zahtevali, da njihovi otroci ne bi obiskovali istih razredov kot romski otroci.

Slovenski organi so posredovali in umirili napetosti ter uvedli nov izobraževalni model za vključitev romskih učencev, za kar so jih navdušile izkušnje iz Prekmurja. Ta model ohranja mešane razrede, za romske otroke pa je predviden dopolnilni pouk.

Odbor ministrov je slovenskim organom priporočal, naj nadaljujejo s prizadevanji proti segregaciji, saj so podpovprečni dosežki romsko govorečih otrok vseevropski pojav, ki je posledica stoletij socialne izključenosti, s katero so se soočali Romi.

Odbor strokovnjakov je ugotovil (s. 16), da so nekateri Romi, npr. Romi v Mariboru, izključeni iz zaščitnih ukrepov. Odbor ministrov je poudaril da je Evropska listina dokument, ki ščiti jezike, ne pa manjšine, romščina je v skladu z njenimi določili zaščitena kot jezik brez ozemlja, zato je treba uskladiti zaščito za vse govorce tega jezika.

V 3. nadzornem krogu se strokovnjaki v periodičnem poročilu sklicujejo na prejšnje poročilo in navajajo, da v Sloveniji trenutno ni usposobljenih romsko govorečih učiteljev, so pa slovenske oblasti pripravile projekte usposabljanja za romske pomočnike in sprejele ukrepe proti segregaciji romsko govorečih otrok v šoli.

Med priporočili odbora ministrov pa zasledimo poučevanje romskega jezika in kulture na vseh stopnjah (s. 41).

Sicer pa so posebej poudarjeni spodbudni premiki, med katerimi sta najpomembnejša izvajanje Strategije vzgoje in izobraževanja Romov v RS ter začetni koraki za uvedbo poučevanja predmeta Romski jezik in kultura v šolah (s. 36).