DRUŽINA

Družina ima za vsakega otroka izredno velik pomen. Otrok je kot nepopisan list papirja in družina mu predstavlja primarno okolje, kjer se najprej izoblikujeta njegova osebnost in vrednote ter se nauči postati socializirano bitje. Družina mora zadovoljiti otrokove potrebe po varnosti, negi, čustvenem in osebnostnem razvoju. Pomembna je tudi intenziteta čustvenih vezi, da se med seboj povežejo, razvijejo tako osebno kot skupno identiteto in razvijejo ustrezne modele vedenja. Znano je, da otroci posnemajo svoje starše in tako se od njih naučijo vrednot, norm in oblikujejo odnos do sveta in do drugih ljudi. Če imajo starši ljubeč in pozitiven odnos (so zanesljivi, dajejo občutke varnosti, ljubezni, naklonjenosti) do svojih otrok, bodo lažje usvojili te lastnosti in bodo bolj pripravljeni za vstop v sekundarno okolje. V nasprotnem primeru pa lahko zaidejo na kriva pota, saj niso imeli doma ustreznih identifikacijskih vzorcev. Zato je tudi izrednega pomena stabilnost in funkcionalnost družine, da iz otroka izvabi najboljše.

Kraševec Ravnik (1992, v Krajnčan, 2006) pravi, da bi družina vsakemu otroku morala nuditi ustrezno socializacijo, ga naučiti primerne komunikacije, obvladovati stresne situacije, sprejemati odgovornost za svoje odločitve, varovati njegovo duševno stanje ter krepiti njegovo samopodobo in samospoštovanje. M. Tomori (2000) pravi, da ima družina pomemben vpliv na vedenje otrok in mladostnikov. Dejavniki, ki vplivajo na vedenje, so:

razvoj odnosa do avtoritet, razvijanje občutenj do lastne vrednosti, učenje sposobnosti za

- 24 -

obvladovanje stresa in socialnih spretnosti ter oblikovanje vrednostnega sistema, ki usmerja vedenje, ravnanje in motive posameznikov.

Rizični dejavniki, ki lahko negativno vplivajo na otroka/mladostnika, so (Krajnčan, 2006):

- Socialno-ekonomsko stanje, ki pripomore k bolj kakovostnim odnosom, omogoča boljšo izobrazbeno raven in bivanjske pogoje.

- Nepopolne družine, prinašajo socialne, pravne, ekonomske, psihološke in vzgojne težave. Pri takih družinah je tudi pogosteje prisoten alkoholizem, kriminal in prostitucija. O nepopolnih družinah govorimo takrat, ko je eden od staršev umrl ali je bil razglašen za mrtvega, ko pride do ločitve, zunajzakonske partnerske skupnosti ali zapustitve enega izmed staršev brez ločitve.

- Neugodni odnosi v družini, ki predstavljajo pogoste prepire, krivice, se prenašajo na otroke, deležni so tudi številnega maltretiranja in spolnih zlorab, starši ne izražajo topline do otrok in so do njih neprijazni.

- Duševne motnje, kronične bolezni in invalidnost, prinašajo neugodne učinke za otroke, ki se pojavljajo v obliki motenj v vzgoji, socialne stigmatizacije, neprimerne skrbi za otroka in abnormalnih odnosov.

- Izkrivljena oz. neustrezna komunikacija v družini, ki vodi do neustrezne vzgoje.

Starši se do otrok lahko vedejo preveč zaščitniško in jim prepovedujejo, da bi se samostojno odločali, lahko se tudi vedejo infantilno. Starši nimajo ustreznega nadzora nad otrokom, kar se lahko kaže predvsem pri pomanjkanju skrbi za njih, brezbrižnostjo in neinterveniranjem v situacijah, ki ogrožajo otroke. Otroci so lahko zaradi neaktivnosti staršev tudi prikrajšani za določene izkušnje, saj se z njimi premalo ukvarjajo, pogovarjajo, omejujejo jim vključevanje v okolje. Starši tudi vršijo neprimerne pritiske na otroke, ki niso usklajeni z njihovo razvojno stopnjo in njegovimi kulturno in družbeno pogojenimi željami in potrebami (Tomori, 2000).

- Akutni življenjski dogodki, kot so spremenjeni deli družinskega modela (v družino pride nova odnosna oseba), izguba pomembnega čustvenega odnosa (smrt, odhod, novo rojstvo), osebne zastrašujoče izkušnje (poplave, potresi, dolgoletne bolezni, kraje, nezgode …) in dogodki, ki povzročajo izgubo samospoštovanja (javno ponižanje, doživetje neuspeha ob vloženem trudu).

- 25 -

- Stresogeni dogodki in okoliščine v zvezi z otrokovimi težavami, kamor spadajo vpliv zavodske vzgoje, izguba samospoštovanja zaradi videza ali svoje prikrajšanosti ter stigmatizacija.

- Družbeni stresorji: migracije (sprememba jezika, kulture, socialnih stikov, prekinitev odnosov), izgnanstvo, diskriminacija.

- Nestalna vzgoja staršev, pri katerih niha razpoloženje glede na njihovo razpoloženje, niso konsistentni pri vzgoji, saj lahko v nekem momentu določeno dejanje kaznujejo, v drugem pa ni več opaženo niti pomembno. V svoji vlogi so negotovi.

- Socialno izolirana družina, ki živi v težkih socialnih in bivanjskih razmerah, ki so v nenehnem konfliktu z okolico. V takem okolju pa otrok težko dobi spodbude za osebnosti razvoj in težje se vključuje v družbo. To so pogosto družine z drugačnim kulturnim ozadjem in vrednostnim sistemom.

M. Tomori (2000, str. 101) navaja tudi, da so neustrezni liki staršev značilni za odraščanje mladoletnih prestopnikov.

V skupini neustreznih očetov so:

- Čustveno nedostopen ali odsoten oče, ki svojemu otroku ne daje potrebnih razvojnih spodbud. Otrok je brez pravih identifikacijskih vzorov.

- Agresivni, kaznujoči in trdi oče, zaradi katerega otroci ne morejo zgraditi zaupanja vase. Svoje notranje ravnotežje rešujejo z upori, kljubovanji in se poistovetijo z očetovo nasilno naravo, kjer je to mogoče in kjer si upajo.

- Neobvladan, alkoholiziran in impulziven oče, ki ne spodbuja k stabilnosti, vztrajnosti, in strpnosti, ampak zbuja negotovost in bojazni. Otrok nima ustreznih modelov za spoprijemanje s težavami.

- Oče, ki ni vključen v širše socialno okolje in ne daje družini pravih spodbud, vzorov in smernic.

V skupini neustreznih mam pa so:

- Nemočna, resignirana, pasivna in depresivna mati, ki v družini ne spodbuja volje, vedrine in pozitivnega odnosa do življenja. Sinu se je težje osamosvojiti, mati pa se mu smili ali pa je do nje nasilen, medtem ko se hči boji, da bi bila podobna materi in se do nje vede sovražno in manipulativno.

- 26 -

- Hiperprotektivna, brezpogojno in nesmiselno zaščitniška mati, ki pri otroku spodbuja razvoj narcizma, do okolja ima nerealna pričakovanja in misli, da mu je cel svet nekaj dolžan, njegova empatija ni najbolj razvita in težko se prilagaja.

- Dominantna, oblastna in lastniška mati, ki v otroku spodbuja občutke nepomembnosti in mu ne dopušča, da bi razvil trden ego za premagovanje vsakdanjih ovir in preizkušenj. Otrok tako razvije vedenjske vzorce, ki so neustrezni, neučinkoviti in tudi delinkventni.

M. Ule (2000a) je navedla zvezo med družinsko podporo in socialno ranljivostjo ter prišla do ugotovitve, da so na eni strani najbolj ranljivi mladi, ki so v domovih in institucijah, torej mladi, ki ne živijo z družino. Po drugi strani pa so ranljivi tudi tisti, ki živijo s svojimi družinami, ampak se v tem ambientu ne počutijo dobro, saj v starših ne najdejo nobene opore.

Slabi odnosi med starši in otroci povzročijo tudi to, da se otrokova navezanost do staršev zmanjšuje, v sebi gojijo negativna čustva, ki vodijo do želj po maščevanju, prav tako kažejo, da so prezir, nasilje in sovraštvo nekaj povsem normalnega (Ule/Rener, 1998 v Krajnčan, 2006).

Slabi odnosi med otroki in starši ter slabo ravnanje z njimi odpirajo vsaj troje vrat v prestopništvo, in sicer:

- Zmanjšujejo navezanost otrok na starše. Posamezniki brez tesnih socialnih vezi s starši bistveno manj tvegajo s prestopništvom kot tisti, ki imajo z njimi dobre odnose, saj se ne bojijo njihovega obsojanja.

- Implicitno sporočajo, da je normalno, celo sprejemljivo odkrito izražati sovražnost ali prezir do drugih in ignorirati njihove želje in interese.

- Povzročajo močna negativna čustva: frustracijo, jezo in sovraštvo, ki vodijo v željo po maščevanju v obliki nasilništva, tatvin ali vandalizma (Brezina, 1998 v Tivadar, 2000 str.161).