Hermenevtični pristop

Poleg tradicionalnih modelov diagnostike in obravnave (iz psihologije in medicine) otrok in mladostnikov s čustvenimi in z vedenjskimi motnjami si v praksi pomagamo tudi s preprostimi pedagoškimi pogovori, ki v ospredje postavljajo otroka/mladostnika, kjer skozi pogovor prikažejo in predstavijo svoje videnje sveta, lasten položaj, izkušnje in doživetja.

- 19 -

Torej je v ospredju predvsem aktivna vloga otrok/mladostnikov, kjer si strokovnjaki prek pogovorov z njimi lahko sestavijo sliko njihovega notranjega sveta. Pogovor mora biti seveda tudi prilagojen njihovim sposobnostim in razvojni stopnji (Müller, 1994; Kobolt, 1997 v Rapuš Pavel, 1999).

Če se vrnem nazaj k znanstvenemu pristopu, J. Rapuš Pavlel (1999) izpostavi, da ta pristop v prvi vrsti pomeni poizkus, da pridemo do klasifikacij in simptomatologij, ki so zanesljive, in do čim bolj jasnih in posplošenih opredelitev opazovanega vedenja, torej nas pripelje do zanesljivih socialno-pedagoških diagnoz, ki veljajo za splošno sprejete in zanesljive.

Znanstvenemu pristopu pa ob bok želimo postaviti tudi hermenevtični pristop, kjer moramo na začetku, ko ocenjujemo položaj otroka/mladostnika, biti predvsem pozorni na to, da nas ne zavedejo že obstoječe znanstvene klasifikacije in kategorije, ampak moramo pozornost preusmeriti na to, »kako se nam nek dogodek prikazuje kot pojav, kako nam pride v zavest in kakšen način ravnanja terja« (prav tam, str. 51). Vendar nas lahko v hermenevtičnem pristopu kot socialne pedagoge hitro zanese preveč v subjektivno analiziranje posameznikove zgodbe.

J. Rapuš Pavel (1999) pravi, da »hitro opazimo, kako močno naše predpostavljene razlage vplivajo na naša domnevno objektivna znanstvena spoznanja. Iz tega razloga se v hermenevtičnem pristopu zahteva spoznavna disciplina do domnevno veljavnih teoretskih pojmov ne glede na to, ali izvirajo iz znanstvenih dognanj ali kulturno opredeljenih posplošitev vsakodnevne komunikacije« (prav tam, str. 52). Torej, da bi pri hermenevtičnem pristopu oblikovali socialno-pedagoško diagnozo, potrebujemo pravila in metode postopka, da bi lažje razumeli posameznike z njegovega izhodišča.

Ko govorimo o socialno-pedagoški diagnozi, bi hkrati lahko govorili tudi o psihosocialni diagnozi, saj sam izraz pomeni, da se socialni pedagogi aktivno vključujemo in podajamo v socialno-življenjsko področje uporabnikov. V praksi hermenevtični pristop pomeni, da se ukvarjamo z besedili, kjer empatija in vživljanje v vlogo intervjuvanca pomeni pomemben del. Interpretacija pa pomeni, da se ponovno konstruira življenjska izkušnja posameznika in vključuje vse vidike življenja (Shcleiermacher, 1996 v Rapuš Pavel, 1999).

Hermenevtični pristop stremi k ugotavljanju dveh samoprezentiranih vsebin posameznika, ki ju potem med seboj primerjamo. Prva vsebina ima subjektivno pripisan pomen (individualni pomen) in objektivni pomen (splošen ali posplošen pomen), kjer je vsebina razvidna v intervjuju, hkrati pa je ta pomen obravnavanemu posamezniku lahko zakrit (Rapuš Pavel,

- 20 -

1999). Mollenhauer in Uhlendorf (1992, v Rapuš Pavel, 1999, str. 54) pri oblikovanju socialno-pedagoške hermenevtične diagnoze izpostavljata tri pomembna pravila:

1. Prvo pravilo: V dokumentu (npr. zapisanem intervjuju) je treba izbrati izjave/sporočila, ki vsebujejo individualna mnenja posameznika in izjave/sporočila, ki vsebujejo reference na objektivna stanja.

2. Drugo pravilo: Pri pridobivanju jezikovnega materiala pazimo, da ga ne usmerjamo v smer, za katero bi utegnili predpostavljati, da je logično smiselna.

Pogovor lahko vodi vsak, ki ima pedagoško izobrazbo. Pomembno je, da skozi pogovor spodbujamo otroke in mladostnike, da nam povedo čim več o sebi, tako da bodo na koncu razvidni pomembni dogodki in konflikti iz njihovega življenja, ki so razlog za njihov neugoden položaj. V pogovoru so zajeti spomini, doživetja in načrti otrok/mladostnikov.

Skozi pogovor lahko razberemo dejavnike, ki so jih pripeljali do odklonskega vedenja, vidimo lahko tudi, kako vidijo sebe in kakšen odnos imajo tako do sebe kot do drugih in sveta.

Pomembno je, da ti segmenti pridejo do izraza tekom pogovora (Rapuš Pavel, 1999).

3. Tretje pravilo: Ovrednotenje pogovora mora biti tako teoretično vodeno, da izberemo teorije, ki so primerne za izbrani empirični material.

Zavedati se moramo, da hermenevtična socialnopedagoška diagnoza ne more nadomestiti profesionalno preverjene diagnoze, lahko pa pripomore k njeni dopolnitvi. Pri hermenevtičnem pristopu imajo velik pomen jezikovne izjave mladostnikov, preko katerih lahko razberemo:

- kako se otrok/mladostnik sam vidi;

- kako občutke in razpoloženja lokalizira v sebi in njegovih življenjskih dogodkih;

- s kakšnim vzorcem načrtovanja/samopredstavitve nastopa;

- kaj hoče;

- česa se spominja;

- kako gleda na odnose z drugimi;

- kaj je zanj bolj in kaj manj pomembno;

- ali sploh in kako povezuje različne, zanj pomembne dogodke življenjskih okoliščin (Rapuš Pavel, 1999, str. 58) itd.

- 21 -

Če torej povzamem, hermenevtični pristop poteka tako, da najprej poslušamo otrokovo/mladostnikovo pripoved o svojem življenju in nato interpretiramo njegovo interpretacijo zgodbe, kjer izhajamo iz njegovih besed na začetku. Zavedati se moramo, da vedno obstaja možnost, da nam otrok/mladostnik ni zaupal vsega, kar bi lahko. Ko zaključimo z interpretacijo subjektivnega oz. individualnega pomena, se moramo nato posvetiti še objektivnemu oz. splošnemu pomenu, kjer nam je v pomoč teorija, da lahko podatke iz pogovora povežemo s pojasnitvami in z napovedmi. Teorijo je seveda potrebno poznati dobro, prav tako pa je za izvajanje socialnopedagoške-hermenevtične diagnoze potrebno imeti dobro izobrazbo (Rapuš Pavel, 1999).

Hermenevtični pristop nam lahko v našem delu koristi, saj tako lahko dobro zastavimo nadaljnje vzgojne cilje in dejavnosti, ki bodo otrokom/mladostnikom pomagale v osebni rasti.

Prav tako omogoča, da so otroci/mladostniki aktivni udeleženci v samem vzgojnem procesu, kjer skupaj s socialnimi pedagogi sodelujejo pri načrtovanju in pripravi vzgojnega načrta, da bo delal na sebi in razvil pozitiven pogled na prihodnost. Z aktivnim vključevanjem so še bolj motivirani za napredek (prav tam).

3. INDIKATORJI ZA RAZVOJ Č USTVENIH IN VEDENJSKIH