Ostajajo samo preproste, a hkrati vzvišene besede, ki so že same na sebi program, tako ne-kako nam je na predvečer obhajanja obletnice Prešernove smrti, ki jo Slovenci morbidno častimo kot nacionalni praznik, zaupal republiški sekretar za kulturo. Kako preprosto in vzvišeno zvenijo te besede! Preprosto, ker namesto programa ponujajo preprostost besede, vzvišeno, ker besedam pripisujejo kompleksnost programa.
Priložnost torej kar kliče, da v luči teh »novih elementov za branje« še enkrat pretre-semo preprosti, a vzvišeni izliv gospoda kulturministra, s katerim se je pred časom pred-stavil bratom cisterijancem v Stični, in ki je vzbudil toliko prežolčnih napadov na njego-vo osebo. Takole je bil dejal (in bil, seveda, napak razumljen): Kultura kot molitev, delo kot očiščenje. Ora et labora, moli in delaj.
Kar pozornega bralca v ministrovem kupletu neprijetno preseneti, je malce nenavadno dejstvo, da kot absolutna člena ne nastopata kultura in delo, temveč molitev in očiščenje;
ali z drugimi besedami: kot člena, ki umerita vse druge, ki jih opredelita in umestita, ne nastopata najobčejša člena, temveč sta, nasprotno, postavljena na mesto posameznega, na mesto, ki mora šele biti umerjen po svoji občosti.
Ali še drugače: v čem je razlika med primerjavama kultura kot molitev in molitev kot kultura? Druga, molitev kot kultura, umerja molitev po kulturi, molitev, ali bolje, tudi molitev, umešča torej kot del kulture in se s tem brez dvoma legitimno vpisuje v svetlo tra-dicijo evropske kulture.
Prva ministrova primerjava, kultura kot molitev, pa zamenja mesti: kultura naj bo tista, ki naj se umeri po molitvi, ali natančneje, šele molitev (naj) da kulturi pravo legitimnost.
Dve, tri o žaltavosti
Če za maksimo molitev kot kultura še kar dobro vemo, kam naj jo postavimo, pa smo s kulturo kot molitvijo v ne-dvomni zadregi. V prvem trenutku nas sicer ima, da bi mi-nistru pripisali »mračnjaško srednjeveškost«, a se nemudo-ma spomnimo, da bi s tem razsvetljenosti srednjega veka de-lali nepopravljivo krivico. Kulturo kot molitev je mogoče ra-zumeti le kot vračanje v tiste čase, ko je (bila) kultura (cultu-ra) v izvirnem pomenu gojenja in ohranjanja – samega sebe,
»psihofi zične monade«, kakor bi rekel minister –, mogo-ča le kot molitev, skozi molitev in nič drugače. Kateri mogo-časi bi to lahko bili?
Delo kot očiščenje, pojasnjuje Capuder. Če lahko obrat te ministrove domislice, torej očiščenje kot delo, razumemo kot očiščenje kot dejavnost, očiščenje kot napor, očiščenje kot namerno in zavestno aktivnost, kako potemtakem ra-zumeti delo kot očiščenje? Očitno nam ostane le ena mo-žnost, momo-žnost, po kateri je delo samo, samo dejstvo dela, to je, dejstvo, da delamo – ne glede na vrsto, način in naš od-nos do tega dela –, tudi že očiščenje (karkoli naj bi v capudra-vščini ta termin že pomenil).
Smo s tem prišli kaj dlje? Kje in kakšni so torej tisti časi, ko je kultura že (le?) gojenje in ohranjanje samega sebe skozi in le skozi molitev, samo dejstvo dela, dejstvo, da (nekaj) de-lamo, pa že očiščenje?
Capudrovski preprosti, a vzvišeni kuplet, je še najbliže aluziji na nostalgične herojske čase velikih organiziranih
»taborov«, v katere so izbrance (proti njihovi volji) vodi-li; da bi le-delali, obenem pa molili, da se jim skozi to le-delo ne bi bilo treba tudi do čistega očistiti. Kajti, le kje je kultu-ra kot gojenje in ohkultu-ranjanje samega sebe skozi molitev bolj verjetna in bolj potrebna kot tam, kjer se lahko vsak trenu-tek, povsem, predvsem pa popolnoma, očistiš skozi delo (ar-beit macht frei)? In če se lahko povsem in popolnoma oči-stiš že z delom in skozi delo, kako bi se lahko gojil in
ohra-
njal le skozi molitev? Preproste, a vzvišene besede kot pro-gram? Premeteni bralec je bržda že uganil, da novi slovenski kulturminister ni nikakršen pezde, ki bi ga skrbelo pregna-no posvetpregna-no pregibanje besed. Glorio bo pel šele nad obla-ki, svoje občestvo pa s preprostim, a vzvišenim ministrova-njem pač primerno pripravil na vstajenje. Ne gre torej, da bi se mu zoperstavljali s trmoglavimi in ihtavimi pisarijami, ko pa je sam – preprosto, a vzvišeno – priporočil pot do svojih in Očetovih ušes: Moli in delaj!
Tomaž Mastnak je ob neki priliki zapisal, da bi nam obrambni minister, tudi če bi se naučil govoriti, ne imel česa povedati. To je bilo že v tistih časih, ko se v grafi tnih monu-mentalijah dva J-ja nista več ponosno košatila vsak na svoji strani simbola slovenske samo-bitnosti, temveč se je že izkazalo, da se je ta dika slovenstva znašla med dvema J-jema ta-korekoč po naključju: pravzaprav sploh ni šlo za podobo Triglava, temveč za A, ki mu je umanjkala vezna črtica. Manjkala pa mu je tako dolgo, da je bilo potem, ko je končno na-šla svoje mesto, vsem jasno za kaj gre: dva J-ja z vmesnim A-jem, to namreč ni slovensko.
Če naj se mogočni Triglav poniža v neznatno črko alfabeta, potem mu moramo pač dati, kar mu gre: če smo že rekli JAJ, moramo reči pač še CA, namreč JAJCA. In če vas ima, da bi naivnohinavsko spraševali, za kakšna jajca da gre, surova, kuhana ali pečena, naj vam še enkrat povemo, kar brez dvoma že veste: ne za prva, ne za druga, ne za tretja, temveč za gnila jajca.
Pa pustimo genitalno patologijo in se raje posvetimo patološki otorinolaringologiji.
Če spadate med tiste, ki časopis le prelistajo, potem ste Janševa jajca verjetno spregleda-li. Za tovrstne, naključne bralce, so časnikarji namreč iznašli velike, mastno lesketajoče se naslove, ki naj bi bralca bržčas opozorili, ali se ob članku splača muditi ali pa ga kaže ele-gantno preskočiti. In če ste na zadnji strani petkovega Dela prebrali le naslov, KOS je širil neresnice o sumljivem uvozu orožja, potem ste bržčas in upravičeno pomislili na uvoz hrva-škega orožja. Napak! V podnaslovu namreč Janez Janša zagotavlja, da ni imel nobene zve-ze z Grubelićem. In še pristavlja, da za to obstajajo dokazi.
Tu pa se naša zgodba začenja zares. Namreč, kako naj dokažemo, da kdo s kom ni imel ničesar? Dokažemo pač lahko, da je kdo s kom kaj imel: pri svoji raboti je bil na primer