Da, jezik je preveč demokratična institucija. Recimo, da imate dva otroka, pa le eno li-ziko. Kako boste potolažili tistega otroka, ki je ostal brez lizike? Rekli mu boste – oblju-bili –, da bo liziko, še veliko večjo od te, ki jo je danes dobil njegov brat, dobil jutri. S tem mu boste liziko dali tako rekoč vnaprej, ne da bi jo sploh imeli!
Pa to še ni vse! Eno liziko lahko date le enkrat, ali natančneje, ko kaj date fi zično, »ma-terialno«, lahko date le enkrat; ko ste stvar enkrat dali, je nimate več in je potemtakem ne morete več dati!
Kaj tako trivialno banalnega se vam z jezikom seveda ne more pripetiti. Besedo, na pri-mer, lahko date kar dvakrat.
Najprej date lahko besedo, če ste tisti, ki daje besedo, kar z drugimi besedami pome-ni, da vas morajo opome-ni, katerim naj bi besedo dajali, prepoznati kot tistega, ki daje besedo.
In ker nadaljujemo včerajšnjo zgodbo, bomo vzeli nazorno konkretni primer: tisti, ki daje besedo, je na primer predsednik skupščine ali pred sednik družbeno-političnega zbora ali kateri od pred sednikov preostalih dveh zborov.
Če kdo besedo lahko da, to seveda pomeni tudi, da je prav tako lahko ne da, s čimer se že bližamo rešitvi antinomije iz včerajšnje oddaje: če namreč tisti, ki daje besedo, na pri-mer oceni, da zmanjkuje časa, da je zasedanje že tako in tako predolgo, da so bile obde-lane že vse teme, ali da so govorili že vsi, za katere je pričakovati, da bi imeli kaj povedati, se, v skladu s svojo kompetenco tistega, ki daje besedo, lahko odloči, da besede pač ne da.
Pa to seveda še ni najhujše: tisti, ki daje besedo, jo kajpak lahko tudi jemlje, sicer bi nje-gova kvaliteta tistega, ki daje besedo, ne imela prave teže. Kako in kdaj to poteka, so nam gospodje iz okrilja Demosa že večkrat demonstrirali: ako se poslanec iz nasprotnega bloka,
ki se mu ponavadi pravi blok opozicije, preblizu ali preveč v živo dotakne problema, ki je vitalen za Demosove interese – poudarjam, za Demosove interese, ne za interese »sloven-skega naroda«, ki naj bi mu Demos pokončno in zvesto slu-žil – potem tisti, ki daje besedo, poslancu besedo pač vza-me! Preprosto kot pasulj, le modalitete se lahko malce razli-kujejo: lahko tuli iz poslanskih klopi, lahko tolče po govor-niškem pultu, lahko pa pojec1java tudi kar z mesta tistega, ki daje besedo, (kar preprosto dokazuje, da za tistega, ki daje besedo, ni nujno, da bi se na besede tudi spoznal). S tem smo po poli rešili včerajšnjo antinomijo. Drugi del rešitve pa mo-ramo iskati v nadvse nenavadnem, predvsem pa nadvse upo-rabnem dejstvu, da besedo lahko damo tudi še drugače. Re-čemo namreč lahko:
Dajem ti besedo, da bom storil to in to. Po domače se tej ope-raciji pravi, nekomu (ne)kaj obljubiti, njen namen pa ni v tem, da bi oni, kateremu je bila beseda dana, pričel govoriti, tako kot v prvem primeru, temveč v tem, da oni, ki je bese-do dal, besebese-do – obljubo – tudi izpolni.
Pa je praktičnemu poslušalcu to kajpak več kot kazno.
Kako pa je z drugo platjo tovrstnega dajanja besede, je bese-do tudi v tem primeru mogoče vzeti?
Težava se zdi občutna, kajti če sem nekomu dal besedo, da bom ob petih prišel na sestanek, kako naj jo vzamem?
Predvsem pa komu?
Jezik se tu ponovno izkaže s svojo demokratičnostjo in mi dovoli, da besedo ne le vzamem, temveč jo vzamem na-zaj.
Toda, kaj sploh pomeni vzeti besedo nazaj? Nazaj lah-ko vzamem, če naj se vrnem k začetnemu primeru, lizilah-ko, ki sem jo dal enemu od otrok, nazaj lahko vzamem denar, ki sem ga bil posodil, toda besedo, kako naj vzamem nazaj besedo? Beseda ni pač nič materialnega, kar bi bilo mogoče
posojati in vračati: ko je bila izrečena, je bila tudi slišana, in zato ni prav nikakršne možnosti, da bi jo vzeli nazaj.
Sicer pa sploh ne gre za to – ali pa morda za še več kot to.
»Vzeti besedo nazaj« je nekakšna blažja, milejša oblika opravičila. Če komu, po možnosti pred številno publiko, re-čemo, na primer: Prejemal si podkupnino, pa se kasneje izka-že, da bodisi ni prejemal podkupnine bodisi ni bil tisti, ki jo je prejemal, se mu lahko opravičimo tudi tako, da reče-mo: Vzamem besedo nazaj. Nerodno je le to, da bo potem, ko je bila beseda izrečena, vedno ostal sum – pa čeprav le sum –, ker sem človeka pač za nekaj sploh osumil: če sem ga za kaj osumil, mora biti – iz takšnega ali drugačnega razloga – suma pač vreden, torej sumljiv!
S tem pa smo rešili še drugi del včerajšnje antinomije: če poslancu besede že ne vzameš, potem jo lahko (namreč svo-jo besedo) še vedno – nekje v prihodnosti – »vzameš na-zaj«. Kar z drugimi besedami pomeni, da ga lahko mirno obtožiš tega in onega, v isti sapi pa poveš, da se boš v prime-ru, da obtožbe niso uteme ljene, opravičil.
Če pa imaš povrhu še srečo in si obenem tudi tisti, ki daje besedo, si seveda lahko brez škode privoščiš naju činkovitejšo kombinacijo obeh mehanik: poslance nečesa obtožiš, jim daš besedo, da boš besedo vzel nazaj, če se bodo obtožbe iz-kazale za neutemeljene, samim poslancem pa ne daš besede, da bi neutemelje nost obtožb sploh lahko dokazali!
Te učinkovite kombinacije se je na zadnjem zasedanju mestne skupščine domislil ljubljanski župan Jože Strgar, in ker je šlo v njegovem primeru, kot je dejal, za ogrožanje De-mosove vladavine, lahko ta hortikulturni domislek verjetno kmalu pričakujemo tudi na republi ški ravni.
Dober večer!
Eno od najbolj priljubljenih in najbolj uporabljanih orodij, s katerim je stara oblast vzdrževala in obnavljala obstoječe, so bile t.i. skrivalno-oblačilne metafore, ali kar – zakaj ne – pustne metafore.
Ko je šlo v tistih časih, ki se jim danes mrakobno pravi »svinčeni časi«, kaj narobe, ko se je družba poskušala organizirati sama, četudi le mimo, ne pa tudi proti oblasti, so poseb-ne enote, zadolžeposeb-ne za ideološko strumnost, po deželi ponavadi razposlale papir, v kate-rem so opozarjale, da nekateri posamezniki, »pod krinko demokracije«, rušijo pridobitve revolucije in vrednote socializma.
In imeli so prav, celo dvakrat prav. Res so rušili vrednote in pridobitve socializma in res so jih rušili »pod krinko« demokracije. Pust, čas šem(ljenja), je pač čas, ko se staro umika novemu, ko novo hoče, da se mu staro umakne; to pa lahko in celo mora zahtevati le skri-to pod maskami. Kar pa seveda ne pomeni, da so maske zaskri-to kaj manj realne ali da se pod njimi bojaz ljivo skriva kaj drugega: maske so nova realnost.
V petinštiridesetih letih permanentnega pusta je to očitno spoznala tudi stara oblast in nas ob priliki kosovskega klanja obdarila z novo krilatico: albanski skrajneži naj bi »pod plaščem demokracije« zahtevali priključitev k Albaniji.
Oblika »pod plaščem demokracije« ni seveda nič manj nerodna kot »pod krinko de-mokracije«: če je namreč smisel pusta, tako etnološko kot popularno ideološko, v prega-njanju zime in če nam mraza pod krinko demokracije v petinštiridesetih letih ni uspelo pregnati, potem je verjetno res skrajni čas, da si nataknemo plašče; le tako bo demokracija lahko prezimila. Svet je pač urejen!