utegnile biti bolj samoumevne, kakor je sredina, na primer, jabolka, nebo in gozdovi, toda teh se, ko imamo z njimi opraviti, vsaj zavemo, sredine pa ne. Če hočemo pojesti jabolko, si ga moramo najprej preskrbeti in torej sploh vedeti, kaj jabolko je, če se zagledam o v mo-dro nebo, precj dobro vemo, da strmimo (predvsem) v nebo – modrine kot take bi se lah-ko naužili marsikje drugje – , in če se sprehajamo po gozdu, nam je to še kalah-ko v zavesti, ra-zen seveda, če nismo gozdni ljudje, ki jim je gozd vse, kar poznajo, kar pa je na teh zemlje-pisnih širinah precej vprašljiva predpostavka.
Nič takega ne bi mogli reči za sredino; v slehernem trenutku smo namreč sredi česa – poti, dela, dogajanja, prostora, časa ... –, pa se tega niti ne zavedamo. Seveda se še kako za-vedamo dela, ki ga opravljamo, ali dogajanja, v katerem smo udeleženi, in vendar nam le redkokdaj pride do zavesti, da smo v nekem trenutku sredi česa, ponavadi se nam zdi po-membnejše, da smo na njegovem/njenem koncu.
In zakaj bi bilo v politiki drugače, zakaj naj bi bila v politiki sredina neko privilegirano mesto, na katerega je treba nenehno opozarjati, kot to počne dobršen del slovenske politi-ke? Preprosto, ker je kot sredine sicer ne bi nihče opazil, saj bi se – in tudi se – izgubila v toku tistega, česar sredina pač je.
Svet je – kakor smo že večkrat ugotovili – urejen in tudi sredina, takšna ali drugačna, ima v njem svoje ne preveč izpostavljeno mesto. Kaj več pač ne moremo reči za mesto ali točko, ki je »enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk«, kakor pravi ena od splošnej-ših defi nicij sredine. Zdaj pa se vprašajmo drugače: kaj je značilno za točko, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk? Nič drugega kot prav to, da je enako oddaljena od
(Politična) sredina
In
21. V. 1992
dveh ali več mejnih točk! Kakorkoli že stvar obrnete, sredi-na je vedno nekaj sredi-na moč nezanimivega, predvsem pa skraj-no neopredeljivega: če namreč ni ne prva, ne druga, ne tre-tja mejna točka (ki jih zaznamuje prav to, da na nekaj meji-jo), temveč nekaj, kar je enako oddaljeno od vseh treh točk, le kako bi jo sploh lahko pozitivno kakorkoli opredelili, ne da bi zabredli v stupidnost krožne defi nicije?
Pa to še ni vse! Sredina je namreč lahko tudi nekaj, kar je
»približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in kon-ca«. Lepo, toda kaj naj to pomeni? Če bi vas kdo vprašal, kaj je enako oddaljeno od začetka in konca, bi bržčas brez omahovanja rekli »sredina«, če pa bi vam zastavili vpraša-nje, kaj sredina sploh je, bi vas verjetno spravil v zadrego: res-da lahko odgovorite, res-da je sredina nekaj, kar je enako odres-da- odda-ljeno od začetka in konca, toda, kaj ste s tem sploh povedali?
Z začetkom se nekaj začne, s koncem nekaj konča, kaj pa je tega »nekaj« sredina? Kraj (točka, trenutek ... ), ko se je to
»nekaj« sicer že začelo, ni pa se še končalo?
Pa tudi to še ni vse, sredina je namreč lahko tudi »polo-žaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami«. Sitno, kajne?
Nekaj, kar je bilo najprej enako oddaljeno od dveh ali več mejnih točk, nenadoma postane nekaj, kar je z dvema ali več mejnimi točkami le omejeno, in se torej razteza v vsem vme-snem prostoru. Sredina je torej nekaj poljubno krčljivega in poljubno širljivega, pač po potrebi in kakor se komu zahoče.
In če se vam sredina po vsem tem še ni priskutila in zagnu-sila, vas bo brez dvoma dotolkla defi nicija, ki pravi, da je sre-dina »stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka«. Resda se zdi, da smo zamenjali seman-tično polje, toda morda je rešitev iskati prav tu: če namreč vemo, kakšne značilnosti stvar, o kateri govorimo, ima, po-tem jih zlahka opredelimo: nekaj je lahko rdeče, dolgo, de-belo ali leseno. Če pa značilnosti ne poznamo, in jih ne mo-remo opredeliti, ponavadi zvito rečemo, da gre za
»določe-
ne značilnosti«, zvito pač zato, ker pod »določene značil-nosti« lahko stlačimo karsižebodi, pač odvisno od trenut-ka, potreb in množice povsem nepredvidljivih spremenljivk.
Sklep, ki iz vsega tega sledi, je seveda lahko le tale: če se sredina – politična in drugačna – komu zdi vznemirljiv koncept, mora imeti za to zelo dobre razloge.
Dober večer!
Moja stara mama je imela navado reči, da je vsaka stvar za nekaj dobra, kar z drugimi besedami povedano pomeni, da je svet, kajpak, urejen. Le kako bi tudi sploh lahko bilo drugače!
Včasih kaj sicer ni povsem jasno, pa se organizira kolokvij ali seminar, in stvari takoj postanejo brezmejno preproste. Včasih se kaka stvar zdi preveč preprosta, pa se nemudo-ma organizira krajši seminar ali posvet, in tisto, kar je bilo še trenutek poprej jasno vsem, nenadoma dobi metafi zične razsežnosti. Včasih pa stvari niso niti preproste niti zaplete-ne, temveč preprosto neobstoječe, pa jim krajši seminar lahko podeli naravnost vesoljne razsežnosti.
Izboren primer takšne neobstoječe – a vseprisotne in vseobsegajoče – bitnosti je slo-venska samobitnost. Vsak priučen voditelj TV Dnevnika vas bo z veseljem, po dolgem in počez, oblizal s slovensko samobitnostjo, iz zapitih kulturnih komentatorjev pa slovenska samobitnost sploh kar vre in šprica. Seveda pa vam nihče ne bo povedal, kaj slovenska sa-mobitnost je.
Bogu bodi zahvaljeno, da imamo vsaj slaviste in sloveniste, ki so slovenski samobitnosti posvetili letošnji seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Vendar pa zagata samo-bitnosti izstopi že kar v naslovu seminarja: Pot do slovenske samosamo-bitnosti. Če je namreč nekaj samobitno (samobítno, ne samóbitno, da ne bo pomote), potem mora pač vsa njego-va oz. njena bit izhajati le iz same sebe oz. samo iz sebe; če pa vsa bit izhaja iz same sebe oz.
samo iz sebe, potem nam do nje pač ni treba hoditi ali celo potovati, saj gre za bitnost, ki izven sebe (očitno) ne potrebuje (nič) drugega.