Fazni S-model po Javrhovi

V Sloveniji je na vzorcu osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev Hubermanov model profesionalnega razvoja preizkusila Petra Javrh. Zanimalo jo je, v katerih posebnostih se faze kariere slovenskih učiteljev razlikujejo od faz po Hubermanu. Oblikovala je modificiran slovenski S-model.

29

Slika 5: S-model, ki upošteva slovenske posebnosti razvoja kariere učiteljev (Javrh, 2008, str. 27)

S-model predstavlja tri tipične učitelje, in sicer kritičnega entuziasta (ohranja mladostno aktivnost, je družbeno kritičen in se povezuje širše v okolje), zrelega sproščenega učitelja (osredotočen na delo v razredu) in nemočnega zagrenjenega učitelja (želi čim prej opustiti poklic učitelja). Tu lahko vidimo razliko v primerjavi s Hubermanovim modelom. Hubermanov model ločuje t. i. zaželeno in nezaželeno stran učiteljevega profesionalnega razvoja, S-model pa poleg teh dveh strani pokaže še t. i. nevtralno oz. običajno pot učiteljevega razvoja (Javrh, 2008).

Prva faza preživetje in odkrivanje pomeni vstop v kariero učitelja. Na začetku kariere se slovenski učitelji sprašujejo, zakaj so se odločili za ta poklic in zakaj so vanj sploh vstopili. P.

Javrh (2008) piše o tem, da učitelji opozarjajo, da so prve izkušnje ob vstopu lahko zelo pomembne in lahko vplivajo na učiteljevo delo še v zreli karieri. V prvi fazi S-modela se učitelji tudi prepričajo, ali je poučevanje pravi poklic zanje. Nekaterim je na začetku neprijetno, veliko jih navaja strah in negotovost, posledično pa to vpliva tudi na njihovo samopodobo. P. Javrh (2008, str. 30) navaja dejavnike, ki zavirajo hiter in kakovosten prehod iz prve v drugo fazo:

prevelike obremenitve zaradi sovpadanja kariere, osebnega razvoja in družine, vstop v poklic

30

brez ustreznega uvajanja s strani ravnatelja (ali mentorja) in vstop tistih učiteljev, ki so imeli prehodno delovne izkušnje izven poučevanja.

Druga faza se v S-modelu Petre Javrh imenuje stabilizacija v poklicu. Učitelji to fazo doživljajo v dveh različnih situacijah: formalno se zaposlijo, saj bodo v tem poklicu dalj časa gradili kariero, na drugi strani pa so tudi učitelji, ki razmišljajo o alternativah izven šole in po tihem hrepenijo po drugih kariernih poteh. Nekateri učitelji pa se v tej fazi že počutijo samozavestni in suvereni, nekateri pa celo že uveljavljajo svoje zahteve. V tej fazi učitelji intenzivno razvijajo svoje poklicne kompetence. Pri izvedeni raziskavi so ugotovili, da slovenski učitelji v tej fazi pogostokrat menjajo šole in se pogostokrat (predvsem kot začetniki) počutijo nelagodno, ker so se zaposlili na šolah, kjer učijo njihovi nekdanji učitelji (Javrh, 2008).

Tretjo fazo (obdobje srednje kariere) Petra Javrh razdeli na:

a) Faza živahne aktivnost in eksperimentiranja: Za to fazo je pri S-modelu zelo pomemben aktivizem. Učitelji so vključeni v številne dejavnosti, eksperimentirajo. Še vedno se veliko ukvarjajo z nadaljevanjem študija. Nekateri učitelji si pridobijo svoje mesto na šoli, postavijo svoja pravila in zahteve ter postavijo meje učencem in njihovim staršem (in so zato varni pred fazo negotovosti). Spet drugi učitelji pa postajajo vse bolj negotovi glede svojih ravnanj, lahko doživijo poklicni zlom, neprijeten odpor do učencev in svojega dela ter lahko zato preidejo v fazo revizije in dvoma (prav tam).

b) Faza negotovosti ali revizije: Učitelji v to fazo vstopijo, ko začutijo negativne občutke in stališča. Učitelji postajajo vedno bolj nezadovoljni. Za to obdobje so značilni opisi izgorevanja. Zaradi problemov v razredu morajo učitelji narediti revizijo svojega dela in svojih načel. Učitelji začnejo dvomiti vase in v sistem. Pogosto jih je strah, kar pa skušajo pred drugimi prikriti (prav tam).

Četrta faza je faza zrele kariere, ki jo Petra Javrh razdeli v tri podfaze:

a) Faza sproščenosti: To je t. i. nevtralna faza v učiteljevem razvoju po S-modelu. Kljub letom delovnih izkušenj učitelja še vedno poročajo o t. i. živahni aktivnosti v poklicu;

vključeni so v številne dejavnosti in imajo veliko predlogov za spremembe. Učitelji so bolj sproščeni pri uporabi metod, pristopov, gradiv in tehnik. Posebnost S-modela v tej fazi je t. i. intenziven stik z učenci. Po mnenju avtorice so v tej fazi najbolj zadovoljni učitelji, ki napredujejo v notranje kroge odločanja; imajo močan vpliv na kolektiv in

31

organizacijsko klimo. Napredovanje za učitelje pomeni nov izziv oz. poživitev njihove kariere (prav tam).

b) Faza kritične odgovornosti: Vstop v to fazo določata dve značilnosti: angažiranost in pozitivna kritičnost. Učitelji so suvereni, izkušeni, opažajo pomanjkljivosti in napake, ki jih spodbudijo k samostojnemu razmišljanju in odgovornosti. Učitelji obvladajo svojo stroko in imajo dovolj delovnih izkušenj, zato začnejo posegati v globlje nivoje pouka.

S svojimi spoznanji in izkustvi takšni učitelji želijo bogatiti druge (želijo postati mentorji). V večini primerov sodijo med kakovostnejše učitelje na šolah. Uspe jim tudi predor v notranje kroge odločanja.

c) Faza nemoči: Gre za obdobje, ko se učitelj počuti razočaran, ranjen, zgaran in izgorel.

Učitelji doživijo t. i. osebno krizo. Učitelji vsako leto bolj doživljajo občutek nemoči in občutek nesposobnosti. Vzroki so različni: slabi odnosi s sodelavci, vodstvom ali učenci ipd. Učitelji v tej fazi se družijo predvsem s tistimi, ki jih podpirajo, od drugih se umikajo. Učitelji imajo načrte, kako bodo zamenjali poklic.

Peta faza je postopno izpreganje. Učitelji v tem obdobju opuščajo in ne prevzemajo večjih obveznosti, obremenitev in odgovornosti. Učitelji se sicer še vključujejo v življenje šole, vendar pa se postopoma pomikajo v ozadje. Avtorica deli to fazo na dve večji skupini: sproščeno izpreganje in zagrenjeno izpreganje. Obe skupini učiteljev omenjata težave z glasilkami in splošno utrujenost. Zagrenjeni učitelji pa po mnenju avtorice opisujejo tudi druge težave, kot npr. splošna kondicija (fizična in psihična). Pomembna posebnost S-modela je odnos, ki ga zrel učitelj vzpostavi z njegovim naslednikom. Učitelj je zadovoljen, če ve, da bo vplival na mladega učitelja s svojo vzgojo in avtoriteto. Omenimo lahko še posebnost, ki odgovarja na vprašanje

“Kakšen je nadaljnji razvoj kariere?”. Posebnost S-modela so sproščeni učitelji, ki imajo po upokojitvi še vedno karierne ambicije in začnejo na novo, npr. razvijajo svojo politično kariero (prav tam).