2. TEORETIČNI DEL
2.1. UČITELJEVA POKLICNA VLOGA IN KOMPETENCE
2. TEORETIČNI DEL
2.1. UČITELJEVA POKLICNA VLOGA IN KOMPETENCE
Poučevanje in poklicna vloga učitelja se spreminja. Dandanes je kakovost poučevanja eden ključnih dejavnikov napredka. V večini članic Evropske unije se tako vzgoja, izobraževanje in usposabljanje uvrščajo med prednostne politične, gospodarske in socialne naloge (Zelena knjiga o izobraževanju učiteljev v Evropi, 2001). Evropska komisija, ministrstva za izobraževanje držav članic Evropske unije in številni pedagoški teoretiki vse pogosteje poudarjajo vlogo učiteljev in njihovega izobraževanja v posamezni državi (prav tam).
B. Marentič Požarnik (1993, v Valenčič Zuljan, 2012, str. 8) za učiteljski poklic uporablja izraz
»profesija1«. Poudari, da je poklic učitelja najzahtevnejša in najodgovornejša vrsta poklica, ki temelji na sistemu teoretičnih spoznanj in pri katerem se učitelji zavzemajo predvsem za dobrobit svojih učencev (prav tam).
Spremembe v družbi postavljajo vedno nove zahteve, ki tudi od učiteljev zahtevajo, da pridobivajo nova znanja in spretnosti ter jih tudi nenehno razvijajo (Sporočilo komisije svetu in evropskemu parlamentu. Izboljšanje kakovosti izobraževanja učiteljev, 2007). Od učiteljev se pričakuje, da bodo spodbujali učence in ustvarjalnost, učencem omogočili pridobiti kakovostnega znanje in s svojim delom prispevali k družbenemu napredku ter razvijali potenciale vsakega učenca posebej. Ker pa je vse več ekonomskih pritiskov in zmanjševanje finančnih sredstev tudi na področju šolstva, se od učiteljev pričakuje, da bodo svoje delo opravljali čim bolj učinkovito in s čim manj sredstvi (Valenčič Zuljan, Vogrinc, Cotič, Fošnarič in Peklaj, 2011). Tudi v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (2011) pišejo o tem, da je učiteljeva naloga voditi učence pri osamosvajanju in prevzemanju odgovornosti za svoja ravnanja. Učenci lahko samo na tak način postanejo samostojne in odgovorne osebe, ki lahko s svojih znanjem prispevajo k razvoju naše celotne družbe.
Po mnenju avtorice B. Marentič Požarnik (2000) učitelji niso samo porabniki znanja, ki ga proizvajajo drugi, ampak morajo biti tudi sami proizvajalci znanja, kar pomeni, da morajo učitelji sodelovati v šolski skupnosti, biti pripravljeni učiti se skupaj z drugimi in stalno
1 Z izrazom profesija označujemo poklice, ki jih označuje visoka raven znanja, avtonomija pri odločanju o postopkih, sposobnost reševanja zapletenih problemskih situacij, profesionalna etika, poklicna identiteta in družbeni ugled (Požarnik, 2000, v Erčulj, 2011).
3
raziskovati. Avtorji Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v RS (2011, str. 22) pišejo o tem, kakšna naj bi bila kakovostna splošna izobrazba. Posameznik po njihovem mnenju potrebuje t.
i. vseživljenjsko osnovo, ki pa jo lahko nadgradi in razvija preko ciljev, vsebin in standardov znanja, ki so opredeljeni v učnih načrtih za posamezno vzgojno-izobraževalno področje.
Načrtovanje, posredovanje in ocenjevanje znanja v šolah pa mora biti zasnovano na različnih taksonomskih ravneh. Pomembno je, da učitelj razvija učenčeve učne navade, spretnosti in ustvarjalnost ter pozornost posveča tako procesu kot rezultatu.
Učiteljeva poklicna naloga je, da pri vsakem učencu sistematično razvija zavest o pomembnosti znanja, sposobnosti – učenje učenja, učne navade in vztrajnost (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS 2011, str. 29). Da bi bilo učenje čim bolj kakovostno zasnovano, mora imeti učitelj dovolj strokovne avtonomije (prav tam). Vsaka sprememba v šolskem sistemu pa učiteljem nalaga veliko novih nalog, zato je učiteljem potrebno zagotoviti pogoje za kakovostno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela. Za kakovostno poučevanje učitelja so pomembne njegove kompetence (Muršak, Javrh in Kalin, 2011).
Obstajajo različne definicije pojma kompetenca oz. kompetentnost. Perrenoud (2002, v Razdevšek Pučko, 2004, str. 58) poimenuje pridobivanje kompetenc kot »usposobljenost posameznikov za mobilizacijo, uporabo in integracijo pridobljenega znanja v kompleksnih, različnih in nepredvidljivih situacijah« in definira, da kompetentnost pomeni »sposobnost učinkovitega delovanja v številnih situacijah, ki sicer temelji na pridobljenem znanju, vendar ni omejeno s tem znanjem«. C. Razdevšek Pučko (2004, v Valenčič Zuljan idr., 2007) navaja:
»Na splošno nam kompetence povedo, kaj posameznik v resnici obvlada v teoriji in kaj je (bo) sposoben narediti tudi v praksi.«
Posameznik pridobi kompetence v procesu lastnega učenja, različni avtorji pa navajajo različna področja in različne kompetence, ki so po njihovem mnenju pomembne za poklic učitelja. Po mnenju Evropske komisije (Peklaj, Kalin, Pečjak, Puklek, Levpušček, Valenčič Zuljan in Košir, 2008, str. 6) je v učiteljevi karieri potrebno razvijati naslednje kompetence: spodbujanje novih učnih dosežkov, delovanje na drugačen, restrukturiran način v razredu, delovanje izven razreda v šolskem centru ali skupnosti z drugimi socialnimi partnerji, integriranje IKT tehnologije v formalne učne situacije in vse profesionalne prakse ter sposobnost delovati kot profesionalec.
4
Avtorica C. Peklaj (2006, v Peklaj idr., 2008) navaja 5 področij kompetenc, pomembnih za učitelje:
a) Učinkovito poučevanje: učitelj ima ustrezno znanje in razume predmete, ki jih poučuje, pozna razvoj učencev, zakonitosti učenja in individualne razlike učencev in dejavnike, ki spodbujajo učenje ipd.
b) Vseživljenjsko učenje: uporaba različnih metod za motiviranje učenja na različnih področjih, uporaba IKT in pri učencih razvoj informacijske pismenosti.
c) Vodenje in komunikacija: učitelj učinkovito komunicira z učenci in razvija pozitiven odnos z njimi, oblikuje spodbudno učno okolje in se zavzema za red in disciplino v razredu.
d) Preverjanje in ocenjevanje znanja ter spremljanje napredka učencev: učitelj oblikuje in uporablja ustrezne kriterije ocenjevanja, spremlja in vrednoti napredek vsakega učenca.
e) Širše profesionalne kompetence: učitelj razvija pozitiven odnos do učencev, jih spodbuja in načrtuje, spremlja, vrednoti in uravnava lasten poklicni razvoj.
B. Marentič Požarnik (2006, v Valenčič Zuljan, Vogrinc, Bizjak, Krištof in Kalin, 2007, str.
17) pravi, da se razvoj učiteljskih kompetenc nanaša na tri komponente, in sicer na spoznavno (znanje in razumevanje), akcijsko (poklicne spretnosti) in čustveno-motivacijsko (učiteljeva stališča in vrednote). Podobno kot C. Peklaj, avtorica B. Marentič Požarnik navaja pet sklopov kompetenc:
a) Komunikacija in odnosi: sposobnost učinkovite komunikacije in razvijanja dobrih odnosov z učenci, sposobnost razvijanja socialnih veščin pri učencih, oblikovanje spodbudnega učnega okolja in samostojnosti ter odgovornosti, oblikovanje pravil vedenja in vzdrževanje discipline …
b) Učinkovito poučevanje: sposobnost povezovanja učnih ciljev, vsebin, metod in oblik poučevanja, sposobnost upoštevanja načel in postopkov načrtovanja in vrednotenja pouka, vzdrževanje učne motivacije, vzpodbujanje miselne aktivnosti učencev in samostojnega učenja, vključevanje IKT tehnologije, spremljanje učenčevega napredka, prilagajanje dela učencem s posebnimi potrebami, zmožnost dobrega sodelovanja s starši, drugimi učitelji in strokovnjaki …
c) Organizacija in vodenje: sposobnost načrtovanja, izvajanja, spremljanja in vrednotenja učnega procesa, opravljanje nalog razrednika, sposobnost povezovanja učencev v skupnost …
5
d) Sodelovanje z delovnim in družbenim okoljem: sposobnost učinkovite komunikacije z učitelji, strokovnimi delavci in drugimi zaposlenimi, sposobnost sodelovanja s starši in sodelovanja v timskem delu, strokovnjaki na vzgojno-izobraževalnem področju in drugimi institucijami …
e) Profesionalni razvoj: sposobnost analiziranja svojega lastnega pedagoškega dela, na podlagi analize sposobnost načrtovanja lastnega profesionalnega razvoja, sposobnost kritičnega vrednotenja, načrtovanje stalnega strokovnega izpopolnjevanja …
M. Valenčič Zuljan idr. (2007, str. 20) pišejo, da se morajo učitelji stalno strokovno izpopolnjevati, posodabljati, nadgrajevati in širiti svoje znanje, saj je le vseživljenjsko učenje in skrb za stalen profesionalni razvoj zagotovilo za kakovostne dosežke v stroki. Učitelj posameznik bo sicer zelo težko vse zahteve današnje družbe izpolnjeval povsem samostojno.
Lahko pa so mu v pomoč sodelavci. V sodelovanju, v delovanju drug z drugim, je veliko lažje zagotoviti kakovostno šolo in vse potrebne kompetence učiteljev, ki jih zahteva današnja družba (Razdevšek Pučko, 2004).
Kompetence predstavljajo osnovo za načrtovanje, spremljanje in vrednotenje učiteljevega dela.
V šoli, ki postaja vedno bolj učeča se organizacija, je ne glede na vse kompetence, ki so pomembne za učiteljevo delo, v prvi vrsti pomembno to, da je učitelj oseba, ki ga delo z otroki veseli.