G LASBENE SPOSOBNOSTI - ZBOROVSKO PETJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Cilj pevske vzgoje je razvijanje pevskih sposobnosti za aktivno muziciranje. Da bo otrok lahko dograjeval sposobnosti za pevsko izvajanje, je treba poznati stopnje in strukturo pevskih ter glasbenih sposobnosti otrok (Žvar, 2001).

Po mnenju O. Denac (2010) je predšolsko obdobje pomemben čas za razvoj glasbenih sposobnosti. Pri svojem delu moramo biti seznanjeni s stopnjami in strukturo glasbenih sposobnosti, da bi lahko z ustreznimi metodami dograjevali otrokove sposobnosti za petje, igranje inštrumentov, gibanje ob glasbi, pridobivanje glasbenih pojmov in spodbujanje otrokove glasbene ustvarjalnosti.

Otrokove glasbene in pevske sposobnosti se razvijajo na podlagi psihofizičnih zasnov in z dejavnostmi v njegovem stimulativnem okolju. »Po Gordonu ima otrok ob rojstvu določen potencial glasbenih sposobnosti, ki se lahko pod vplivom spodbudnega zvočnega okolja razvijajo in v nasprotnem primeru zamirajo« « (Sicherl Kafol, 2001, str. 85). Okolje, v katerem otrok živi, lahko položi temelje za razvijanje njegovega zanimanja do glasbe in v najenostavnejši obliki razvija tiste elemente, na katerih je zasnovana glasbena vzgoja, to pa sta glasbeni posluh in otrokov glas ter občutek za ritem. Pogoj, da se dispozicije razvijajo v sposobnosti, je otrokova lastna aktivnost (Denac, 2010). Glasbeni razvoj vključuje elementarne glasbene sposobnosti in sposobnosti višjega reda.

10 Elementarne glasbene sposobnosti

 Ritmični posluh (natančna izreka ritmične vsebine);

 melodični posluh (natančno zadevanje melodije) (Sicherl Kafol, 2001;

Denac, 2010);

 glasovna sposobnost (razvita psihomotorika, razvit pevski aparat, glasovna tehnika, obseg glasu);

 sposobnost glasbenega spomina (spomin na kvaliteto, intenziteto, dolžino tona in tonskih kompleksov).

Glasbene sposobnosti višjega reda

 Harmonski posluh (občutek za sozvočje);

 sposobnost estetskega oblikovanja in vrednotenja (Sicherl Kafol, 2001;

Žvar, 2001; Denac, 2010);

 analitično poslušanje (Sicherl Kafol, 2001).

Sposobnosti višjega reda se začnejo razvijati med šestim in devetim letom, intenzivneje pa se razvijajo po enajstem letu starosti (prav tam).

D. Žvar (2007) meni, da je za razumevanje recepcije otroške zborovske pesmi nujno preučevanje otrokovega glasbenega razvoja.

Tabela 1: Razvoj glasbenih sposobnosti.

Približna starost

Razvoj glasbenih sposobnosti

0–6 mesecev  otrok prepozna glas in ga razlikuje od glasov drugih oseb, prednost daje materinemu glasu pred preostalimi;

 prednost daje glasbi pred drugim hrupom;

 odzove se na bitje srca;

 razlikuje med visokimi in nizkimi toni, glasnimi in tihimi zvoki;

 prepoznava menjave ritmičnih vzorcev;

 občuti razlike v višini in barvi tona;

 razlikuje melodične kunture (obrise);

 prepoznava transpozicijo melodije v drugi tonski način;

6–12 mesecev  razlikuje triglasno melodijo od netriglasne;

 prednost daje triglasni melodiji;

 prednost daje muzikaličnim frazam v primerjavi z nemuzikaličnimi;

1–2 leti  kratkotrajno sinhronizira ritmično gibanje;

 prepozna določene melodije med drugimi;

3–4 leta  grobo razlikuje med počasi in hitro;

 prepozna veder in žalosten izraz na osnovi različnih harmonij;

 prepozna veder in žalosten izraz na osnovi tonske lege (visoko – nizko) in tempa (hitro – počasi);

 prepozna zvočne barve inštrumentov in jih uredi v skupine;

5–6 let  prepozna barve inštrumentov ali jih uredi znotraj skupine;

 s ploskanjem imitira preprost ritmični vzorec;

 razlikuje polton znotraj glasbenega konteksta;

 opazi spremembo tonskega načina v oddaljeno tonaliteto, ima občutek za tonalni center;

 za ponazarjanje melodije uporabi simbolni zapis;

 dobi občutek za trajanje;

 prepozna pretransponirane tonalitete v druge tonalitete;

 vztraja pri metrumu in enostavnem ritmu in petju;

 razume pojme visok – nizek, navzgor – navzdol;

 presoja konsonance in disonance, tonalnosti in atonalnosti, metrične in nemetrične organizacije;

7–8 let  začenja razlikovati harmonije, dobiva občutek za tonaliteto;

 razumeva pojma visoko – nizko;

 ima razvitejši občutek za metrum;

 dojema več aspektov hkrati (na primer melodično konturo in ritem, konservacijo);

 ima večjo občutljivost za razlikovanje stilov;

8–9 let  prepozna durovo in molovo tonaliteto;

10 let in več  razumeva temeljne funkcije kadenc (»slišanje harmonij«).

Vir: (Gembris, 1995; v Žvar, 2007, str. 50)

1.3.1 Pevske sposobnosti

Razvoj pevskih sposobnosti je tesno povezan z razvojem glasbenih sposobnosti.

Delimo jih na aktivne, ki vključujejo sposobnosti za izvajanje, razvit pevski organ, razvite sposobnosti poslušanja, slišanja in reproduciranja tona, in pasivne pevske sposobnosti, ki vključujejo razvitost sposobnosti poslušanja in slišanja tona, ki ga otrok ni zmožen reproducirati oziroma izvajati (Žvar, 2007).

Razvojne stopnje petja:

 prvo leto: bebljanje, igra in eksperimentiranje z glasom, gibanje v majhnem tonskem obsegu, ponavljanje posameznih tonov, imitacija med intonacijo in govorom;

 do drugega leta: igra in eksperimentiranje z glasom kot v 1. letu, prepoznavni začetki pesmi, brez ritmične in melodične organizacije, ponavljanje kratkih fraz v različnih tonskih legah in spremenljivem tonskem načinu, prednjačijo mali intervali, postopno širjenje k velikim intervalom (nekako do kvarte ali kvinte);

 do tretjega leta: poznavanje melodij v lastnem obsegu, poskus posnemanja pesmi, začetki spontanega petja pesmi; predstava o obrisu pesmi, prepoznavanje ritmične organizacije petja, določenost melodičnega ritma z govornim ritmom, kontroliranost tonske višine, neutrjenost tonskega načina, nestabilna intonacija;

 do četrtega leta: pravilnost petja pesmi glede na besedilo, jasnost intervalnih struktur, negotovost glede občutka za tonaliteto;

 do petega leta: prepoznavanje naučenih pesmi, obvladovanje metruma, intervalov in tonskih načinov, širjenje pesemskega repertoarja;

 do šestega leta: dobro reproduciranje pesmi, občutenje celote pesmi, občutenje stabilnega tonskega načina, občutenje prehoda v oddaljen tonski način, razvoj obsega glasu do intervalne none, občutek za čvrst metrum (Gembris, 1995; v Žvar, 2007, str. 51).

Ker otroci v predšolskem obdobju še nimajo občutka za tonaliteto, pesem zapojejo v legi, ki ustreza njihovemu glasu. Tudi muzikalni otroci lahko pri skupinskem petju ostanejo v svoji tonaliteti, kar pa ne pomeni, da niso talentirani. Nekateri že pri dveh ali treh letih zapojejo določene odlomke pesmi, drugi otroci v tej starosti so sposobni zapeti le grob približek pravilne melodije in ritma pesmi. Brez načrtovanega vzgojno-izobraževalnega procesa se nekatere sposobnosti ne bi mogle razvijati naprej, zato je pomembno širiti otrokov pesemski program.

In document ZBOROVSKO PETJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU (Strani 15-19)