ZBOROVSKO PETJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Predšolska vzgoja

Melita Rožič

ZBOROVSKO PETJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Magistrsko delo

Ljubljana, 2018

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Predšolska vzgoja

Melita Rožič

ZBOROVSKO PETJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Magistrsko delo

Mentorica: prof. dr. Barbara Sicherl Kafol

Ljubljana, 2018

POVZETEK

Petje je najbolj razširjena oblika glasbenega izvajanja v predšolskem obdobju. V tem okviru je otrokov razvoj prežet s preizkušanjem in raziskovanjem zvočnega sveta. Kakovostno glasbeno okolje otroku omogoča vzbujanje veselja do glasbe, spodbujanje doživljanja glasbe ter razvijanje glasbenih sposobnosti in spretnosti.

V teoretičnem delu smo kot izhodišče opredelili vlogo in pomen petja, cilje pevske vzgoje, razvoj glasbenih in pevskih sposobnosti predšolskih otrok in njihov glasovni obseg. V nadaljevanju smo se osredotočili na oblikovanje pevskega programa, predstavili njegove segmente in izvedbo pevske vaje.

V empiričnem delu smo preverili usposobljenost vzgojiteljev za delo s pevskim zborom, katera merila uporabljajo vzgojitelji pri izbiri pesmi in pevskega programa, kateri so najpogosteje izvajani skladatelji v predšolskem obdobju, in ugotavljali, s kakšnimi težavami se vzgojitelji srečujejo pri svojem delu in katera strokovna znanja bi še potrebovali pri vodenju in delu s pevskim zborom v vrtcu.

Ključne besede: zborovsko petje, pevski razvoj, pevski program, pevska vaja.

ABSTRACT

Singing is the most common form of musical engagement in the pre-school period.

Within this framework the development of children is pervaded with experiencing and researching of the audio world. The musical environment at the high quality level enables the child to excite the joy of music, stimulate the experience of music and develops musical capabilities and skills.

In the theoretical part, the role and significance of singing, the goals of singing, the development of musical and singing ability of preschool children and their vocal volume were defined as the starting point. Afterwards we focused on the design of the singing program, presented its segments and performed the implementation of singing exercise.

In the empirical section, we examined the qualifications of the educators to work with the choir, which criteria are used by the educators in choosing a song and a singing program, which were most frequently sang by composers in the pre-school period, and we also tried to establish which problems teachers encounter in their work and what expertise they still lack to lead and work with the choir in the kindergarten.

Key words:: choral singing, progress in singing, choir program, choir rehearsal.

KAZALO

UVOD………1

I TEORETIČNI DEL………3

1 PETJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 3

1.1 VLOGA IN POMEN PETJA ... 3

1.2 CILJI GLASBENE VZGOJE ... 4

1.3 GLASBENE SPOSOBNOSTI ... 9

1.3.1 Pevske sposobnosti ... 12

1.4 GLASOVNI OBSEG OTROK ... 13

1.5 MOTIVACIJA ZA PETJE ... 15

2 PEVSKI PROGRAM ... 17

2.1 IZHODIŠČA ZA IZBOR PESMI ... 17

2.2 GLASBENI ELEMENTI V OTROŠKI PESMI ... 18

2.3 ANALIZA IZBRANE PESMI ... 20

3 ELEMENTI PEVSKE VAJE ... 24

3.1 PRIPRAVA NA PETJE ... 24

3.2 UČENJE NOVE PESMI ... 38

3.3 GLASBENODIDAKTIČNE IGRE ... 40

3.4 UTRJEVANJE PESMI ... 41

II EMPIRIČNI DEL………..………..45

4 OPREDELITEV PROBLEMA ... 45

4.1 CILJI RAZISKAVE ... 45

4.2 RAZISKOVALNA METODA ... 46

4.3 RAZISKOVALNI VZOREC ... 47

5 REZULTATI Z INTERPRETACIJO ... 49

6 ZAKLJUČEK ... 62

7 LITERATURA ... 64

8 PRILOGE ... 67

KAZALO SLIK

Slika 1: a) Pravilna pevska drža, b) Nepravilna pevska drža (Žvar, 2001, str. 110) ... 27

Slika 2: Oblika ust (Žvar, 2001, str. 113) ... 31

KAZALO TABEL Tabela 1: Razvoj glasbenih sposobnosti. ... 10

Tabela 2: Obseg otroških glasov po Mohorju (2008). ... 14

Tabela 3: Obseg otroških glasov po M. Voglar (1981) ... 14

Tabela 4: Obseg otroških glasov po O. Denac (1993) ... 14

Tabela 5: Tri ravni zahtevnosti nekaterih parametrov v pesmi glede na razvojne značilnosti otrok. ... 22

Tabela 8: Izhodišča za izbiranje otroške pesmi (povprečne vrednosti). ... 52

Tabela 9: Zastopanost skladateljev. ... 52

Tabela 10: Stopnja strinjanja vzgojiteljev o izbiri pevskega programa (povprečne vrednosti). ... 53

Tabela 6: Mnenje strokovnih delavcev o vodenju pevskega zbora – povprečne vrednosti. ... 57

KAZALO GRAFOV: Graf 1: Predstavitev vzorca glede na spol. ... 47

Graf 2: Predstavitev vzorca glede na delovno mesto. ... 47

Graf 3: Predstavitev vzorca glede na leta izkušenj z vodenjem pevskega zbora. ... 48

Graf 4: Predstavitev vzorca glede na formalno glasbeno izobrazbo. ... 48

Graf 5: Spremljanje novosti v strokovni pevski literaturi... 49

Graf 6: Pridobljeno znanje za delo s pevskim zborom. ... 50

Graf 7: Viri, v katerih vzgojitelji najpogosteje najdejo pesmi. ... 51

Graf 8: Stopnja strinjanja vzgojiteljev o izbiri pevskega programa. ... 54

Graf 9: Mnenje vzgojiteljev o vodenju pevskega zbora (f). ... 55

Graf 10: Potrebna znanja za kakovostnejše delo s pevskim zborom. ... 60

1

UVOD

»Petje je ustvarjalno-poustvarjalna umetniška dejavnost, ki posreduje posebne glasbene vrednote, pevcem pa razvija višjo raven estetske občutljivosti.« (Žvar 2001, str. 39) S prepevanjem se otrok seznanja z lepoto slovenske ljudske in umetne pesmi ter pesmi drugih narodov.

Zborovsko petje v predšolskem obdobju je za otroke pomembno, saj s pevskim ustvarjanjem in poustvarjanjem razvijajo glasbene sposobnosti in spretnosti, urijo glasbeni posluh in pridobivajo izkušnje, ki so osnova pri oblikovanju glasbenega vrednostnega sistema (Žvar, 2007). Poleg razvijanja kognitivnega, psihomotoričnega, afektivnega in socialnega področja vpliva tudi na vrednotni sistem posameznika. Raziskave so pokazale (Sicherl Kafol, 2001; Denac, 2002, v Sicherl Kafol, 2015, str. 24), »da otroci ob ukvarjanju z glasbo poglabljajo interes, medsebojno sodelovanje, sprejemanje sovrstnikov, odgovornost za uspeh, samokritičnost, pozornost do partnerja, pozitivna čustva in sposobnost doživete interpretacije«. Otrok se v procesu pevskega učenja nauči sprostiti telo, pravilno dihati, pripraviti glasilke za petje, muziciranja in prilagajanja v skupini, navaja se na nastopanje, pridobiva samozavest, se uči vedenja v različnih razmerah in okoljih.

Spozna, da je umetnost del kulturnega življenja in je namenjena izvajalcem in poslušalcem.

Pri načrtovanju vsebin mora biti jasno, kaj želimo pri vzgojno-izobraževalnem delu doseči. Izhajati je treba iz razvoja glasbenih in pevskih sposobnosti posameznega otroka in temu prilagoditi izbor pesemskega gradiva. Glede na razvojno stopnjo otrok je treba biti pri izbiri pesmi pozoren na glasovni obseg, ritmično in melodično strukturo pesmi, besedilo ter glasbeno spremljavo. Izbiramo pesmi, s katerimi spodbujamo oblikovanje glasu, pravilno izreko glasov, pravilno dihanje in gibljivost organov za artikulacijo (Denac, 2010). B. Borota (2013) meni, da je treba pesem izbrati z znanjem, razgledanostjo po pevski literaturi in zavedanjem o lastnem glasbenem okusu.

2

Delo s pevskim zborom od vzgojitelja terja veliko strokovnega znanja in temeljito didaktično pripravo. Izvajanje določene pesmi zahteva poznavanje partiture, ustvarjalni odnos do izvajanega dela in ustrezne izvajalske veščine in znanje.

Razumeti je treba obliko pesmi, obvladati njen ritem, melodijo in harmonijo, pevsko izreko in razumeti pomen besedila, pravilno izbrati tempo in upoštevati morebitne agogične spremembe in vzdušje, ki ga pesem zahteva (Slosar, 1996).

3

I TEORETIČNI DEL

1 PETJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

1.1 Vloga in pomen petja

Petje je aktivnost, s katero otrok razvija sposobnost za doživljanje in izražanje muzikalnosti in ki mu omogoča kakovostno glasbeno vzgojo.

D. Žvar (2001, str. 39) v priročniku Kako naj pojejo otroci vlogo petja opredeljuje kot:

̶ seznanjanje z lepoto slovenske ljudske in umetne zborovske pesmi ter pesmi drugih narodov in uvajanje vanjo;

̶ razvijanje smisla za muziciranje ter usposabljanje pevcev za skupinsko glasbeno umetniško poustvarjanje;

̶ intenzivno razvijanje glasovne in muzikalne sposobnosti;

̶ omogočanje praktičnega spoznavanja glasbenoteoretičnih in oblikovnih zakonitosti in pridobivanje glasbenega besednjaka, pojmov in pravil;

̶ omogočanje kakovostnega množičnega muziciranja in estetskega doživljanja ter dajanje poustvarjalnega zadoščenja;

̶ seznanjanje poslušalcev (na nastopih in koncertih) z lepoto zborovske glasbe in omogočanje estetskega doživljanja;

̶ vzgajanje za multikulturno družbo in hkrati razvijanje in ohranjanje lastne kulture in naravne dediščine, skrb za prenos nacionalne in občečloveške dediščine ter razvijanje nacionalne zavesti;

̶ zadovoljevanje samoaktualizacijske potrebe pevcev;

̶ vplivanje na boljše psihično počutje pevcev in poslušalcev.

Petje je ena izmed glasbenih dejavnosti, ki otroku omogoča kakovostno glasbeno vzgojo. Otrok se nauči sprostiti telo, pravilno dihati, pripraviti glasilke za petje, navaja se na nastopanje, pridobiva samozavest, se uči vedenja v različnih razmerah in okoljih.

4

Nastop pred prijatelji, starši in pozneje širšim avditorijem pomeni zanj dosežek in potrditev. Otrok spozna, da je umetnost del kulturnega življenja in je namenjena izvajalcem in poslušalcem. Med pripravami na nastop spozna, da se je na petje treba pripraviti. Možnost ima širiti socialne stike, uči se socialnih in drugih strategij.

Interes in veselje do petja širi tako, da svoje navdušenje prenaša na prijatelje v skupini (Marčič, 2010).

Pesem otroku omogoča glasbeno doživljanje in mu nudi različne izrazne lastnosti (Denac in Ilič, 1993). Petje veselih, umirjenih, nežnih pesmi mu vzbuja različna razpoloženja. Skladnost melodije, ritma in besedila pesmi vpliva na razvoj estetskih občutkov in glasbenega okusa. S petjem vplivamo na razvoj različnih glasbenih sposobnosti: melodični posluh, slušna pozornost, občutek za ritem, glasbeno pomnjenje, oblikovanje otrokovega glasu, posluh za skupinsko muziciranje. Z vsebino pesmi si otrok širi besedni zaklad. S skupnim ustvarjanjem si oblikuje pozitivne karakterne lastnosti (prav tam).

Inge Breznik (2016) o petju v zboru pravi: »Petje v zboru naj bo vsem v veselje, tako zborovodji kot tudi otrokom, kajti to pomembno vpliva na pevsko izraznost, razpoloženje in energijo nastopa na odru. Če otroci uživajo na vajah, bodo uživali tudi na odru. Sproščeni bodo, bolj interpretativni, zborovodji bodo sledili, ker ga imajo radi in mu zaupajo.«

1.2 Cilji glasbene vzgoje

Bistveni cilji glasbene vzgoje v predšolskem obdobju so pri otroku vzbuditi veselje in sproščenost, mu omogočiti doživljanje glasbenih vsebin in hkrati vplivati na razvoj glasbenih sposobnosti in spretnosti. Pri izvajanju glasbenih dejavnosti je pomemben intenziven dražljaj, ki bo ustvaril pogoje za spontan otroški odziv, v katerem bo otrok ustvarjalec, izvajalec in poslušalec. Vzgojiteljevo delo je zasnovano na spodbujanju doživljanja glasbenih vsebin in metodah dela, ki temeljijo na otroški igri. Izkušnje, posredovane otroku na predšolski stopnji, naj bi predstavljale osnovo za razvijanje učnih procesov na višji stopnji (Denac, 2010).

5

B. Sicherl Kafol (2015, str. 18) izpostavlja: »Procesi in učinki glasbenega poučevanja in učenja so kompleksni in v interakciji glasbenih dejavnosti omogočajo uravnoteženi učni razvoj na afektivnem, psihomotoričnem in kognitivnem področju.

Pri načrtovanju in izvajanju glasbene vzgoje je zato pomembno, da upoštevamo celostni, procesno-razvojni in učno-ciljni vidik.«

Z glasbenimi cilji izražamo namen glasbenega učenja. »Cilji povedo, kako se bo otrok pod vplivom glasbene vzgoje spreminjal, z njimi označujemo procese in dosežke učenja. Spremljamo ga na afektivno-socialnem, psihomotoričnem in kognitivnem področju razvoja« (Sicherl Kafol, 2001, str. 96).

Klasifikacija kognitivnih glasbenih ciljev v domeni petja

Kognitivni vzgojno-izobraževalni glasbeni cilji poudarjajo pomnjenje, razumevanje in reproduciranje naučenega (Žvar, 2001). Petje lahko pomensko vključimo v kognitivno taksonomijo po stopnjah:

̶ Znanje: vsebuje glasbene pojme, elemente oblikovanja interpretacije, raznovrstnost pesemskih oblik.

̶ Razumevanje: pomeni prenos glasbenega sporočila prek interpretacije, oblikovanje glasbenih fraz ob izvajanju pesmi.

̶ Uporaba: pri učenju nove pesmi in pri izvajanju znanih pesmi otroci uporabljajo nova pevska znanja.

̶ Analiza: vsebuje analizo ritma, melodije, dinamike, agogike, tempa, oblikovne sheme, odnosov med frazami.

̶ Sinteza: pomeni izdelavo ustrezne interpretacije ob primerni spremljavi.

̶ Vrednotenje: lastnega napredka in napredka drugih (Žvar, 2001; Lešnik, 2009).

Klasifikacija afektivnih glasbenih ciljev v domeni petja

Klasifikacija glasbenih ciljev na afektivnem področju razvršča cilje glede na stopnjo interesov, stališč, vrednot in čustev. Pri petju gre za sprejemanje ali odklanjanje določenih pesmi (Lešnik, 2009; Sicherl Kafol, 2004). »Uresničevanje ciljev na afektivnem področju je obojestransko povezano z realizacijo ciljev na kognitivnem

6

in psihomotoričnem področju« (Sicherl Kafol, 2004, str. 29). Petje lahko pomensko vključimo v afektivno taksonomijo po stopnjah:

̶ Sprejemanje: ob petju se otrok zaveda slušnega dražljaja in aktivno posluša svoje izvajanje in izvajanje drugih.

̶ Reagiranje: otrok se ob petju odziva na zunanje pobude, ob pevski dejavnosti uživa in kaže interes za njo.

̶ Usvajanje vrednot: spoznava in sprejema vrednote pevske dejavnosti, upošteva lasten interes in nagnjenja, lastne vrednote želi posredovati drugim.

̶ Organiziranje vrednot: otrok konceptualizira lastne vrednote. Ob redni pevski dejavnosti si ustvarja svoj individualni vrednostni sistem.

̶ Karakterizacija vrednot: otrok si ustvarja stabilen vrednostni sistem za prihodnost, petje postaja del njegovega prostega časa (Žvar, 2001; Lešnik, 2009).

Klasifikacija psihomotoričnih glasbenih ciljev v domeni petja

»Glasbeni cilji psihomotoričnega področja omogočajo razvoj glasbenih sposobnosti, spretnosti in znanj« (Sicherl Kafol, 2004, str. 32). Petje lahko pomensko vključimo v psihomotorično taksonomijo po stopnjah:

̶ Percepcija: senzorna stimulacija (sprejemanje dražljajev), selekcija stimulusov (zmožnost koncentracije na določeno informacijo, ki jo otrok sprejema kot napotek za petje) in prevajanje dražljaja (udejanjanje v petju).

̶ Pripravljenost na akcijo: vključuje prilagoditev organizma za pevsko dejavnost.

̶ Vodeni odgovori: otrok pevsko izvedbo prilagodi navodilom vzgojitelja.

̶ Mehanizacija odgovorov: gre za avtomatizacijo motoričnih reakcij, ki se pri petju s časom pokaže v vokalni tehniki.

̶ Kompleksni odgovor: pomeni gotovost v izvajanju in obvladovanje pevskih spretnosti do avtomatizma.

̶ Samoiniciativno reagiranje: ustvarjalno kombiniranje psihomotoričnih spretnosti (Žvar, 2001; Lešnik, 2009).

7 Splošni cilji zborovskega petja v vrtcu

Splošne cilje zborovskega petja v predšolskem obdobju je I. Breznik (2016) opredelila:

Otroci:

̶ prek petja čustveno doživljajo glasbo in se pevsko izražajo;

̶ razvijajo elementarni glasbeni posluh in pevske spretnosti;

̶ sodelujejo na prireditvah v vrtcu (čim več nastopajo v ožjem okolju);

̶ spoznavajo slovensko zborovsko zakladnico (slovenske ljudske in umetne otroške pesmi);

̶ spoznavajo ljudske pesmi drugih kultur in narodov;

̶ skupinsko muzicirajo in prek tega razvijajo kulturo odnosov.

 Posamezni cilji pri enoglasnem otroškem zboru.

Pri oblikovanju glasu naj otrok:

̶ odkrije, kaj lahko stori s svojim glasom;

̶ spozna zven svojega glasu, višino, jakost in barvo ter jo poskuša opisati;

̶ usvoji osnove dihanja;

̶ doživi glasovne zmožnosti s pomočjo živalskih glasov, s klicanjem imen itd.;

̶ poišče vokale in njihove resonance;

̶ z igro išče napetost prepone;

̶ s pantomimo ustvari telo za inštrument (Žvar, 2001, str. 43).

Opredeljeni cilji in vsebine dopuščajo svobodno izbiro zborovske literature, ki vzgojitelju omogočajo razvijati otrokove glasovne in druge glasbene sposobnosti, spretnosti in znanja.

Opredeljenost ciljev in dejavnosti s področja petja v kurikulu za vrtce

Glasbena vzgoja je v kurikulu za vrtce opredeljena kot sestavni del področja dejavnosti umetnosti.

 Globalni cilji in cilji kurikula (1999) za področja petja so:

̶ razvijanje, izražanje in komuniciranje z umetnostjo;

8

̶ spodbujanje radovednosti in veselja do umetniških dejavnosti, umetnosti in različnosti;

̶ spodbujanje doživljanja, izražanja in veselja do lepote;

̶ uporaba in razvijanje spretnosti; spoznavanje, raziskovanje, eksperimentiranje z umetniškimi sredstvi (telesom, glasom, materiali, predmeti, inštrumenti, tehnikami in tehnologijami) in njihovimi izraznimi lastnostmi.

 Primeri dejavnosti kurikula (1999) za področje petja.

Otrok:

̶ poje otroške ljudske in umetne pesmi v obsegu svojega glasu;

̶ ritmično izreka ljudske in umetne otroške šaljivke in izštevanke;

̶ ritmično izreko in petje spremlja z različnimi glasbili ali gibanjem;

̶ doživlja in opazuje igranje ter petje odraslega in starejših otrok;

̶ doživljanje ene umetniške zvrsti izrazi v drugi;

̶ se sreča z ljudsko umetnostjo in obrtjo.

V sklopu glasbene dejavnosti petje pesmi in ritmično izrekanje besedila poleg ciljev in dejavnosti, opredeljenih v kurikulu za vrtce, načrtujemo tudi glasbene cilje, ki se konkretno nanašajo na petje pesmi.

 Glasbeni cilji za prvo starostno obdobje:

»Otrok doživi pesem; pozorno prisluhne pesmi; delno usvoji pesem; sproščeno pripeva pesem; izraža veselo razpoloženje ob učenju nove pesmi; pesem zapoje doživeto; pesem zapoje z upoštevanjem dinamičnih posebnosti pesmi – glasno in tiho; pesem zapoje z upoštevanjem tempa – hitro in počasi; petje pesmi ustvarjalno spremlja z lastnimi in drugimi glasbili in gibanjem; pozorno prisluhne lastnemu posnetku pesmi; pozorno prisluhne, kako so pesem zapeli drugi otroci« (Denac, 2011, str.7).

 Glasbeni cilji za drugo starostno obdobje:

»Otrok samostojno in odločno ponovi začetni ton pesmi; izbere in zapoje pesem, ki mu je všeč; samostojno zapoje solistični del pesmi; spodbuja prijatelja za skupinsko in samostojno petje; pri petju v zboru je pozoren na skupni začetek in

9

zaključek; pri petju v zboru se prilagodi skupini z medsebojnim poslušanjem in upoštevanjem dogovorov; prepozna pesem po melodiji; kaže občutljivost za estetsko izvajanje pesmi; pesem zapoje doživeto, značaju in vsebini pesmi primerno; pesem zapoje z upoštevanjem dinamičnih posebnosti pesmi – naraščanje in pojemanje glasnosti; pesem zapoje z upoštevanjem agogičnih posebnosti pesmi – pohitevanje in zadrževanje v tempu; na znak dirigenta skupaj z drugimi otroki začne in konča peti pesem; pesem zapoje z natančno izreko glasov, navaja se na pravilno dihanje pri petju pesmi; loči med izvajanjem melodije pesmi v visoki, srednji in nizki legi; spozna pomen pojmov: ljudska pesem, ljudski godci, zbor, solist, dirigent, zborovodja; ovrednoti lastno in tuje petje; ritmično izreka izštevanke, deklamacije, rimana besedila« (prav tam).

1.3 Glasbene sposobnosti

Cilj pevske vzgoje je razvijanje pevskih sposobnosti za aktivno muziciranje. Da bo otrok lahko dograjeval sposobnosti za pevsko izvajanje, je treba poznati stopnje in strukturo pevskih ter glasbenih sposobnosti otrok (Žvar, 2001).

Po mnenju O. Denac (2010) je predšolsko obdobje pomemben čas za razvoj glasbenih sposobnosti. Pri svojem delu moramo biti seznanjeni s stopnjami in strukturo glasbenih sposobnosti, da bi lahko z ustreznimi metodami dograjevali otrokove sposobnosti za petje, igranje inštrumentov, gibanje ob glasbi, pridobivanje glasbenih pojmov in spodbujanje otrokove glasbene ustvarjalnosti.

Otrokove glasbene in pevske sposobnosti se razvijajo na podlagi psihofizičnih zasnov in z dejavnostmi v njegovem stimulativnem okolju. »Po Gordonu ima otrok ob rojstvu določen potencial glasbenih sposobnosti, ki se lahko pod vplivom spodbudnega zvočnega okolja razvijajo in v nasprotnem primeru zamirajo« « (Sicherl Kafol, 2001, str. 85). Okolje, v katerem otrok živi, lahko položi temelje za razvijanje njegovega zanimanja do glasbe in v najenostavnejši obliki razvija tiste elemente, na katerih je zasnovana glasbena vzgoja, to pa sta glasbeni posluh in otrokov glas ter občutek za ritem. Pogoj, da se dispozicije razvijajo v sposobnosti, je otrokova lastna aktivnost (Denac, 2010). Glasbeni razvoj vključuje elementarne glasbene sposobnosti in sposobnosti višjega reda.

10 Elementarne glasbene sposobnosti

 Ritmični posluh (natančna izreka ritmične vsebine);

 melodični posluh (natančno zadevanje melodije) (Sicherl Kafol, 2001;

Denac, 2010);

 glasovna sposobnost (razvita psihomotorika, razvit pevski aparat, glasovna tehnika, obseg glasu);

 sposobnost glasbenega spomina (spomin na kvaliteto, intenziteto, dolžino tona in tonskih kompleksov).

Glasbene sposobnosti višjega reda

 Harmonski posluh (občutek za sozvočje);

 sposobnost estetskega oblikovanja in vrednotenja (Sicherl Kafol, 2001;

Žvar, 2001; Denac, 2010);

 analitično poslušanje (Sicherl Kafol, 2001).

Sposobnosti višjega reda se začnejo razvijati med šestim in devetim letom, intenzivneje pa se razvijajo po enajstem letu starosti (prav tam).

D. Žvar (2007) meni, da je za razumevanje recepcije otroške zborovske pesmi nujno preučevanje otrokovega glasbenega razvoja.

Tabela 1: Razvoj glasbenih sposobnosti.

Približna starost

Razvoj glasbenih sposobnosti

0–6 mesecev  otrok prepozna glas in ga razlikuje od glasov drugih oseb, prednost daje materinemu glasu pred preostalimi;

 prednost daje glasbi pred drugim hrupom;

 odzove se na bitje srca;

 razlikuje med visokimi in nizkimi toni, glasnimi in tihimi zvoki;

 prepoznava menjave ritmičnih vzorcev;

 občuti razlike v višini in barvi tona;

 razlikuje melodične kunture (obrise);

11

 prepoznava transpozicijo melodije v drugi tonski način;

6–12 mesecev  razlikuje triglasno melodijo od netriglasne;

 prednost daje triglasni melodiji;

 prednost daje muzikaličnim frazam v primerjavi z nemuzikaličnimi;

1–2 leti  kratkotrajno sinhronizira ritmično gibanje;

 prepozna določene melodije med drugimi;

3–4 leta  grobo razlikuje med počasi in hitro;

 prepozna veder in žalosten izraz na osnovi različnih harmonij;

 prepozna veder in žalosten izraz na osnovi tonske lege (visoko – nizko) in tempa (hitro – počasi);

 prepozna zvočne barve inštrumentov in jih uredi v skupine;

5–6 let  prepozna barve inštrumentov ali jih uredi znotraj skupine;

 s ploskanjem imitira preprost ritmični vzorec;

 razlikuje polton znotraj glasbenega konteksta;

 opazi spremembo tonskega načina v oddaljeno tonaliteto, ima občutek za tonalni center;

 za ponazarjanje melodije uporabi simbolni zapis;

 dobi občutek za trajanje;

 prepozna pretransponirane tonalitete v druge tonalitete;

 vztraja pri metrumu in enostavnem ritmu in petju;

 razume pojme visok – nizek, navzgor – navzdol;

 presoja konsonance in disonance, tonalnosti in atonalnosti, metrične in nemetrične organizacije;

7–8 let  začenja razlikovati harmonije, dobiva občutek za tonaliteto;

 razumeva pojma visoko – nizko;

 ima razvitejši občutek za metrum;

12

 dojema več aspektov hkrati (na primer melodično konturo in ritem, konservacijo);

 ima večjo občutljivost za razlikovanje stilov;

8–9 let  prepozna durovo in molovo tonaliteto;

10 let in več  razumeva temeljne funkcije kadenc (»slišanje harmonij«).

Vir: (Gembris, 1995; v Žvar, 2007, str. 50)

1.3.1 Pevske sposobnosti

Razvoj pevskih sposobnosti je tesno povezan z razvojem glasbenih sposobnosti.

Delimo jih na aktivne, ki vključujejo sposobnosti za izvajanje, razvit pevski organ, razvite sposobnosti poslušanja, slišanja in reproduciranja tona, in pasivne pevske sposobnosti, ki vključujejo razvitost sposobnosti poslušanja in slišanja tona, ki ga otrok ni zmožen reproducirati oziroma izvajati (Žvar, 2007).

Razvojne stopnje petja:

 prvo leto: bebljanje, igra in eksperimentiranje z glasom, gibanje v majhnem tonskem obsegu, ponavljanje posameznih tonov, imitacija med intonacijo in govorom;

 do drugega leta: igra in eksperimentiranje z glasom kot v 1. letu, prepoznavni začetki pesmi, brez ritmične in melodične organizacije, ponavljanje kratkih fraz v različnih tonskih legah in spremenljivem tonskem načinu, prednjačijo mali intervali, postopno širjenje k velikim intervalom (nekako do kvarte ali kvinte);

 do tretjega leta: poznavanje melodij v lastnem obsegu, poskus posnemanja pesmi, začetki spontanega petja pesmi; predstava o obrisu pesmi, prepoznavanje ritmične organizacije petja, določenost melodičnega ritma z govornim ritmom, kontroliranost tonske višine, neutrjenost tonskega načina, nestabilna intonacija;

 do četrtega leta: pravilnost petja pesmi glede na besedilo, jasnost intervalnih struktur, negotovost glede občutka za tonaliteto;

 do petega leta: prepoznavanje naučenih pesmi, obvladovanje metruma, intervalov in tonskih načinov, širjenje pesemskega repertoarja;

13

 do šestega leta: dobro reproduciranje pesmi, občutenje celote pesmi, občutenje stabilnega tonskega načina, občutenje prehoda v oddaljen tonski način, razvoj obsega glasu do intervalne none, občutek za čvrst metrum (Gembris, 1995; v Žvar, 2007, str. 51).

Ker otroci v predšolskem obdobju še nimajo občutka za tonaliteto, pesem zapojejo v legi, ki ustreza njihovemu glasu. Tudi muzikalni otroci lahko pri skupinskem petju ostanejo v svoji tonaliteti, kar pa ne pomeni, da niso talentirani. Nekateri že pri dveh ali treh letih zapojejo določene odlomke pesmi, drugi otroci v tej starosti so sposobni zapeti le grob približek pravilne melodije in ritma pesmi. Brez načrtovanega vzgojno-izobraževalnega procesa se nekatere sposobnosti ne bi mogle razvijati naprej, zato je pomembno širiti otrokov pesemski program.

1.4 Glasovni obseg otrok

Pri delu z zborom je pomembno dobro poznavanje obsega otroških glasov, saj vsako preseganje navzdol ali navzgor otroku škoduje. Na osnovi tega bomo izbrali primerno pevsko literaturo, ki bo ustrezala glasovnemu obsegu otrok glede na starost.

H. Fojkar Zupančič (2006) pravi: »Ne smemo spregledati dobronamernosti odraslih, ki z otroki sicer pojejo, vendar v legi, ki odraslim ne povzroča napora, za otroke pa je občasno pod njihovim obsegom. Nekateri otroci se zahvaljujoč izjemnim zmogljivostim njihovega pevskega inštrumenta in dobremu posluhu sicer prilagodijo petju odraslega, mnogi pa zaradi tega pojejo le na treh ali štirih spodnjih mejnih tonih in seveda intonančno nezadostno. Zaradi tega se včasih zgodi, da kakšnega otroka neopravičeno označimo, da je brez posluha. Če se želi starš oz.

učitelj izogniti težavam pri otroških glasovih že v najzgodnejši razvojni fazi, se mora glasovno prilagoditi otrokovemu obsegu.«

Večina otrok pevsko ustvarja znotraj naravno omejenega pevskega obsega. Avtorji v svojih raziskavah o razvitosti otroških glasov v zgodnjem obdobju navajajo različne rezultate.

14

Mohor (2008) je obseg otroških glasov razdelil na štiri razvojne faze, ki so z redno vajo uresničljive.

Tabela 2: Obseg otroških glasov po Mohorju (2008).

Starost Glasovni obseg 0–3 let f¹–c²

3–6 let e¹–e² 6–10 let c¹–f² (c³) 10–15 let a–a² (c³)

M. Voglar (1981) je otrokov glasovni obseg razdelila na začetnega in poznejšega, ki ga otrok pridobi z redno vajo.

Tabela 3: Obseg otroških glasov po M. Voglar (1981) Starost Začetni obseg Pozneje

3–4 let e¹–a¹ d¹–a¹

4–5 let d¹–a¹ d¹–h¹

5–7 let d¹–h¹ d¹–c²

izjemoma do c¹

Glasovni obseg je odvisen od starosti otrok in prirojenih fizioloških posebnosti, dispozicij in lastne glasbene aktivnosti otrok, zato so zaradi različnih individualnih zmožnosti otrok možna odstopanja. Težiti moramo k zviševanju in ne zniževanju glasovnega obsega (Denac, 1993). O. Denac (1993) predlaga, da pri interpretaciji umetnih ali narodnih otroških pesmi, kjer gre za reprodukcijo ritmično-melodične strukture, upoštevamo naslednji glasovni obseg:

Tabela 4: Obseg otroških glasov po O. Denac (1993) Starost Glasovni obseg

2–3 let e¹–a¹ 3–4 let d¹–a¹ 4–5 let d¹–h¹ 5–7 let c¹–c² ali d²

15

Poznavanje obsega otroških glasov pomaga pri izbiri pevskega programa.

B. Borota (2011) meni, da so v praksi mejne višine glasov pogosto odvisne od strokovnih in sistematičnih pevskih vaj, ki vključujejo vaje za vokalno tehniko in širitev obsega pevskih glasov.

1.5 Motivacija za petje

Motivacija je pomemben element pevskega ustvarjanja, saj zagotavlja večjo učinkovitost, kakovost in uspešnost učenja. Potrebna je pestra in raznolika vaja, ki bo vsebovala kakovostno glasbo, zanimive učne metode in dobro časovno organizacijo. Pomembno je, da pri otroku vzbujamo veselje in sproščenost, mu dajemo občutek, da je sposoben opraviti svojo nalogo in v pevskem zboru ni odveč, da je aktiven v celotnem procesu, mu omogočamo doživljanje glasbenih vsebin in hkrati vplivamo na razvoj glasbenih sposobnosti in spretnosti.

Petje v skupini bo otrokom v večje veselje, če bomo upoštevali naslednje:

 pesem mora biti prisotna v vsakdanjem življenju otrok kot nekaj samoumevnega;

 petje je izraz čutnega stanja, predpostavlja povečano emocionalno pripravljenost, ki pa ni prisotna pri vseh otrocih v enakem času, zato jih ne silimo k petju;

 interes za pesem vzbudimo z zgodbo, lutko, uganko, razgovorom, igro, kar omogoča, da pesem nekolikokrat ponovimo, pri tem pa otroci ne bodo občutili dolgčasa;

 interpretacija pesmi mora biti doživeta in estetska (izraznost, dinamika, tempo, dihanje, fraziranje, dikcija). Pomembno je, da otroci pri prvem srečanju s pesmijo to čustveno doživijo kot celoto. Začetno usvajanje pesmi mora biti celostno v vseh starostih;

 pesem pojemo v zapisani intonaciji in jo pred vsakim izvajanjem intoniramo;

 izbrati moramo otrokom in času primerno pesem. Pri otrocih v predšolskem obdobju vzbuja interes za pesem besedilo, ki jim omogoča razumevanje vsebine pesmi. Prednost dajemo pesmim z enostavnimi, otrokom razumljivimi besedili, ki imajo umetniško vrednost. Ob besedilu pesmi

16

moramo biti pri izbiri pozorni tudi na njene glasbene posebnosti (melodija, ritem, tempo, dinamika). Ugotoviti moramo, ali je obseg melodije pesmi primeren glasovnemu obsegu otrok;

 spodbujamo iniciativen in kritičen odnos do pesmi ter jih povabimo k izbiri in oblikovanju interpretacij (Denac, 2010, str. 56).

Eden od močnih motivatorjev in spodbud za petje so tudi nastopi. Otroci bodo bolj zavzeto sodelovali na pevskih vajah, če bodo vedeli, da bodo svoj trud in pridobljeno znanje predstavili tudi širšemu občinstvu.

17

2 PEVSKI PROGRAM

Pevski program je poleg pevcev in zborovodje pomemben dejavnik zborovskega petja. Vsebina pesmi je močno motivacijsko sredstvo. Otroci bodo pesem peli le tedaj, če se bodo v njej zrcalili njihov svet, čustva in predstave.

Otroška pevska literatura je zelo bogata. Izbor pevskega programa je odraz razgledanosti vzgojitelja po glasbeni literaturi, ki izraža tudi njegov glasbeni okus.

Če nas pesem prevzame in nagovori, bomo to veselje in navdušenje prenesli tudi na otroke.

2.1 Izhodišča za izbor pesmi

B. Sicherl Kafol (2001, str. 123) navaja, da je pri izbiri glasbenih vsebin treba upoštevati raven glasbenega in splošnega razvoja otrok ter merila umetniške vrednosti gradiva. Pri izboru pevskih vsebin je treba enakovredno vključevati ljudsko in umetno pesem domačih in tujih avtorjev.

Pri načrtovanju vsebin mora biti jasno, kaj želimo pri vzgojno-izobraževalnem delu doseči. Program mora biti premišljen in ciljno naravnan. B. Borota (2013) in O.

Denac (2010) navajata, da je pri izbiri glasbenih vsebin treba upoštevati:

̶ izkušnje ter splošni in glasbeni razvoj otroka;

̶ raznolikost vsebin, značilnost okolja, v katerem otrok živi in iz katerega izhaja;

̶ umetniško vrednost glasbenega dela;

̶ območje nadaljnjega razvoja na področjih govora in glasbenega izvajanja;

̶ upoštevati je treba načelo postopnosti (od lažjega k težjemu);

̶ interes otroka.

M. Voglar (1987), D. Žvar (2001) in A. Pesek (1997) pa navajajo, da je pri izbiri pevskih vsebin treba slediti naslednjim kriterijem:

̶ obseg pesmi naj ne presega razvojne stopnje in izvedbene možnosti pevcev;

̶ izbira pesmi v duru, molu ali prehajanje iz dura v mol;

18

̶ melodična in ritmična motivika naj vsebuje ponavljanja, vzorci pa naj bodo kratki in enostavni;

̶ izbor pesmi z estetsko vrednostjo, raznoliko in pestro vsebino, ki izhaja iz otrokovega sveta (umirjene, zabavne, živahne skladbe) in jih otrok z veseljem izvaja;

̶ razumljivo besedilo, ki je hitro zapomljivo;

̶ primernost besedil (izbor besedil, ki otroka osrečujejo in dvigujejo);

̶ pesmi so po obliki lahko eno-, dvo- ali tridelne.

2.2 Glasbeni elementi v otroški pesmi

Pri izbiri pesmi je treba biti pozoren na melodijo, besedilo, harmonijo, ritem, metriko in glasbeno spremljavo. Omenjeni elementi ne smejo biti prezahtevni, saj bodo otroke odvračali od tega, da bi pesem celostno doživeli in jo takšno posredovali poslušalcem.

Melodija

»Najpomembnejši element v otroški pesmi je melodija, ki jo opredelimo kot vrsta tonov različnih višin in trajanj, oblikovanih v smiselno celoto« (Žvar, 2012, str. 32).

Melodija v otroških pesmih je pretežno durova, redkeje molova, ki je grajena postopoma in največkrat poteka v sekundnem postopu. Tipična za otroško melodijo je tudi pentatonika, ki najbolj ustreza otroškemu glasbenemu izrazu in doživljanju. Kromatična struktura je v pesmih izjema, saj direktni kromatični postopi otežujejo intonacijo. Kromatični postopi se pojavljajo, ko harmonija pesmi podpira in olajša intonančno čisto izvajanje. Intervalni obseg melodije pesmi ne sme presegati obsega otroškega glasu. Za mlajše otroke so primerne pesmi s tri-, štiri- in pettonskim obsegom, enkrat črtani g je osrednji ton otrokovega glasovnega obsega, tonski obseg postopoma širimo navzgor na šest tonov in eno oktavo (Žvar, 2007 a, 2012).

19

Glede na glasovni obseg otrok M. Voglar (1981, str. 52) govori o štirih melodičnih območjih, primernih za izvajanje pesmi.

 Prvo melodično območje

Tonski obseg od druge do pete, šeste ali sedme stopnje, pri katerem je izpuščena tonika.

Pesmi so intonirane v C-, D- ali B-duru.

 Drugo melodično območje

Obsega tone od prve do šeste ali celo sedme stopnje. Pesmi so zapisane v D-, E- in Es-duru.

 Tretje melodično območje

To območje ima toniko v sredini svoje melodije. Obseg zajema tone med peto oziroma šesto lestvično stopnjo ter drugo, tretjo, četrto ali peto stopnjo v naslednji oktavi. Intonirane so v G- ali F-duru.

 Četrto melodično območje

Zajema melodije z razponom od prve do osme lestvične stopnje. Notirane so v B- , H- in C-duru.

Besedilo

Besedilo in melodija pesmi sta medsebojno tesno povezana, saj je besedilo v glasbi tudi njeno izrazno sredstvo, ki okrepi umetniško doživljanje. Tudi otrok si spontano izmišlja besedilo na znano melodijo ali besedilo in melodijo. Odnos melodije in besedila v otroški zborovski literaturi je praviloma tak, da ima vsak ton svoj zlog. Takrat govorimo o silabičnem postopu. Ko pa se en zlog besedila izvaja na dva, tri ali več tonov, odvisno od govorne dolžine zloga, govorimo o melizmatičnem izvajanju. Za ta način izvajanja so najprimernejši zlogi, ki vključujejo vokala a in o. Izvajalsko pa takšen način izvedbe ne bo čist, ker pri otrocih preponsko pevsko izvajanje tehnično ni dovolj razvito (Žvar, 2012).

Harmonija

Harmonija v otroški pesmi je diatonična, klasično terčna. Modulacije so uporabljene redko, praviloma diatonične (prav tam).

20 Ritem in metrika

Ritem v otroških pesmih je enostaven in temelji na osnovnih enotah ritma. V glasbi se izkazuje pretežno kot menjavanje različno dolgih zvočnih trajanj (kratko, dolgo) in različnih zaporedij poudarjenih in nepoudarjenih dob (Borota, 2011). Pesmi morajo biti ritmično poudarjene, saj je punktiran ritem in več tonov na en zlog besedila za otroke prezahtevno in nenaravno (Žvar, 2002). Tudi metrika je enostavna, največkrat se v zborovski literaturi uporablja 2/4-, 3/4-, 4/4- in 6/8-takt (Žvar, 2007 a).

Glasbena spremljava

Pomembna sestavina zborovskega petja je tudi glasbena spremljava. Glavni namen spremljave je, da pesem dopolnjuje, pogosto pa je tudi harmonična in melodična podpora za intonacijo ter element večjega barvnega zvočnega efekta.

Instrumentalna skladba ima po navadi krajši uvod, ki poslušalca uvede v pesem, pevcu pa služi kot izhodišče za intonacijo, velikokrat se pojavlja tudi kot prehod med posameznimi deli pesmi (Žvar, 2007 a, 2012). M. Voglar (2009) o spremljanju pravi: »Če otrokovo petje spremljamo z ustreznim inštrumentom, je to lahko prijetna popestritev, poživitev in obogatitev. Otrokom je všeč, da jih vzgojiteljica spremlja. Inštrumentalna spremljava je lahko koristna melodična opora petju.

Pesem spremljamo zlasti takrat, ko otroci pesem že poznajo, včasih pa tudi med usvajanjem.«

2.3 Analiza izbrane pesmi

B. Borota (2013) poudarja, da je treba pesem izbirati z znanjem, razgledanostjo po pevski literaturi in zavedanjem o lastnem glasbenem okusu. Pomembna sta empatija in pozitiven odnos do izbrane pesmi, ki jo bomo pozneje prenesli na otroke. Ko pesem izberemo, sledi njena analiza, s katero želimo ugotoviti:

̶ umetniško vrednost pesmi;

̶ raven zahtevnosti – ali je pesem primerna za učenje glede na glasbene in govorne zmožnosti otrok;

̶ možnost za načrtovanje kompleksne glasbene dejavnosti, ki bi poleg petja vključevala še ustvarjanje, igranje na glasbila ali gibanje.

21

Celovita analiza pesmi vključuje: bibliografske podatke, analizo besedila in glasbene vsebine ter motivično in oblikovno analizo.

Pri bibliografski analizi poiščemo podatke o: skladatelju; okoliščinah nastanka pesmi; pesniku oziroma piscu besedila, pri ljudski pesmi pa značilnosti glasbe pokrajine ali države, iz katere pesem izvira (Borota, 2013).

Analiza besedne vsebine nam pomaga ugotoviti: o čem pesem pripoveduje in njeno razpoloženje in doživljanje (prisrčno, nežno, ljubko, spevno, šaljivo, odločno, korakoma); obliko pesmi (umetniška vrednost, različno število kitic, ponavljanje besed, zaporedna rima, besedni ritem, onomatopoetični izrazi – glasovno slikanje, posnemanje naravnih glasov); raziščemo novo besedišče, narečne besede (Borota, 2013; Denac, 2012).

Z analizo glasbene vsebine ugotovimo: tonaliteto oziroma tonovski način (dur, mol, tonski način, pentatonika); motive, melodični potek in obseg melodije (tonaliteta, intervali, smer gibanja in razpon melodije); taktovski način (dvo- ali tridobni, osnovni ali sestavljeni, mešani); ritem in značilne ritmične motive (mera, takt, ritmične vrednosti, ritmične posebnosti, ponavljajoči se ritem) (Borota, 2013).

Melodična analiza motivov nam pove: razpon melodije, intervale in tonaliteto (Danec, 2012), dolžino in število motivov, ki jih v notnem zapisu označimo, in določimo še pevski vdih in fraze ter oblike motivičnega dela (ali se motivi ponavljajo, variirajo ali so različni) (prav tam).

Oblikovna analiza nam odgovori na vprašanje o številu kitic, ali ima vsaka kitica isto melodijo ali se med prehajanjem v kitice melodijo menja (prav tam).

Z analizo interpretacije, ki izhaja iz vsebine, določimo, kako bomo pesem zapeli.

Pri interpretaciji določimo tempo izvajanja (zmerno, živahno, počasi, gibko, razgibano, hitro in zadrževanje v tempu), dinamiko (srednjeglasno, tiho, glasno, naraščanje in pojemanje v glasnosti), artikulacijo in agogiko. Izhodišče za oblikovanje interpretacije je besedilo (prav tam).

Dirigiranje. Ugotovimo taktovski način, izberemo dirigentsko shemo. Pozorni

22

moramo biti na vzmahe in zaključne gibe. Otroke navajamo na neverbalno usmerjanje, ki ga prepoznamo v vzpostavljanju očesnega stika z otroki, v govorici telesa in dirigiranju oziroma taktiranju.

Posebnosti. Prav tako je potreben natančen pregled notnega zapisa, ki mogoče vsebuje opombe skladatelja (posebni načini izvedbe: glissandov, zvočnih slik, izvedbe govorjenih delov besedila, glasbene oznake) (Borota, 2013).

Rezultat analize pesmi je tudi presoja, ali je pesem primerno zahtevna za izbrano skupino otrok. B. Borota (2013, str. 61–62) je kriterije za izbor pevskega gradiva strnila v tabeli od manj zahtevnih do zahtevnejših, glede na pevski obseg in obseg melodije pesmi.

Tabela 5: Tri ravni zahtevnosti nekaterih parametrov v pesmi glede na razvojne značilnosti otrok.

3- do 4-letni 4- do 6- letni 6-letni in starejši Pevski obseg

e¹–a¹ (d¹–a¹) d¹–a¹ (d¹–h¹) d¹–h¹ (c¹–d²) Tonaliteta

Pentatonika, lahko tudi dur (brez I. lestvične stopnje)

̶ pentatonika

̶ dur

̶ dur

̶ mol

̶ drugi tonovski načini Melodično območje pesmi

̶ od III. do VI. lestvične stopnje

̶ središče območja okrog V. stopnje

̶ od I. do VI. lestvične stopnje

̶ smer melodije od V.

k I. stopnji

̶ melodija se konča na I. stopnji

̶ obseg melodije do oktave

̶ območje spodnje dominante

̶ smer gibanja melodije od tonike k dominanti in od spodnje dominante k toniki

̶ začetek in/ali konec melodije na toniki Melodični motivi

̶ kratki, ponavljajoči se

̶ malotonski (terca, sekunda)

̶ motivi iz treh tonov (V., III. in VI. stopnja)

̶ eno- ali dvotaktni motivi

̶ malotonski, iz treh ali štirih tonov

̶ lestvični postopi iz treh tonov

̶ dvotaktni motivi

̶ motivi razloženega akorda

̶ motivi z večjim skokom (do kvinte, najprej v smeri navzdol)

̶ lestvični motivi

23 Metrum

̶ dvodobni ̶ tridobni ̶ sestavljeni in mešani

̶ menjava metruma po delih pesmi

Ritmični motivi in tonska trajanja

̶ ponavljajoči se, na koncu motiva krajša pavza

̶ grajeni na zlogovnem ritmu besedila

̶ osminke, na koncu motiva četrtinka

̶ grajeni na

zlogovnem ritmu besedila

̶ daljše tonske vrednosti predvsem na koncu motiva

̶ motivi z ritmičnimi variacijami

̶ triola in ritmične posebnosti

̶ krajši govorjeni deli, ritmično urejeni

Oblika pesmi in struktura besedila

̶ enodelna pesem

̶ ena ali dve kitici

̶ malo besedila, ponavljajoče se besede

̶ refren na koncu kitice

̶ dvodelna pesem

̶ več kitic

̶ besedišče, ki je otroku poznano, stalne besedne zveze

̶ refren na začetku, med kitico ali na koncu

̶ tridelna pesem

̶ prekomponirana pesem

̶ narečje

Tempo

̶ zmerni ̶ zmerni

̶ manjše spremembe tempa po kiticah

̶ počasnejši in hitrejši tempo

̶ agogične spremembe Dinamika

̶ srednjeglasno

̶ brez dinamičnih sprememb

̶ kontrast

(glasno/tiho) med pesmimi

̶ naraščanje in

pojemanje v povezavi z upočasnjevanjem ali pohitevanjem

Artikulacija

̶ naravno oziroma legato petje

̶ vezano petje (legato)

̶ krajši posamezni toni

(staccato) v

povezavi s tonskim slikanjem

̶ legato

̶ non legato

̶ staccato

Fraziranje

̶ preseči refleksni dih po vsakem zlogu oziroma besedi

̶ z dihom izvesti krajši motiv

̶ zdržati petje daljših tonov

̶ dih usklajen z dolžino motiva

̶ naslon z glasom na izbrano besedo v motivu

Vir: (Borota, 2013, str. 61–62)

24

3 ELEMENTI PEVSKE VAJE

Pevsko vajo je treba načrtovati celostno in skozi igro. Dela se lotevamo postopno, z ustrezno motivacijo in znanjem. Zamislimo si rdečo nit, ki jo vodimo skozi vajo.

Pevci bodo tako vajo doživeli kot zanimiv dogodek in ne le kot niz ponavljajočih se vaj. Prehod med posameznimi deli vaje menjamo spontano brez predhodnega napovedovanja, kaj sledi.

Učenje petja ni enostavna in avtomatična naloga. H. Fojkar Zupančič (2006) meni, da je učenje petja proces, rezultati pa se pokažejo s časom. Petje vsebuje zapleteno vrsto dejavnosti, ki zahtevajo spodbude in vodstvo odraslih. Kultivirano petje zahteva sproščenost telesa, pevsko dihanje z oporo in jasno izreko posameznih glasov oziroma besedila (Žvar, 2007).

Vzgojitelj mora težiti k čimbolj pestri in raznoliki pevski vaji, zato ni vseeno, po kakšnem zaporedju obravnavamo predvidene pesmi. V. Ugovšek (2013) je segmente pevske vaje razdelila na štiri področja, ki zajemajo pripravo na petje, učenje nove pesmi, glasbenodidaktične igre in utrjevanje pesmi.

3.1 Priprava na petje

Petje je telesna aktivnost, pri kateri posredno ali neposredno sodeluje vrsta različnih mišic, zato se je treba nanj dobro pripraviti. Da to dosežemo, moramo slediti ciljem, ki temeljijo na pridobivanju pravilne telesne drže in dihanja, razvijanju občutka za resonanco, oblikovanju in izenačevanju vokalov, izboljševanju izkoriščanja pevskih organov, reguliranju artikulacije, razvijanju občutka za interpretacijo (Žvar, 2001).

Pri poučevanju otroškega pevskega zbora moramo nameniti veliko pozornosti tudi posebnim ciljem, ki zagotavljajo optimalen glasovni razvoj otroka.

Otrok na začetku prek igre in različnih pevskih vaj:

̶ odkriva, kaj lahko stori z glasom;

̶ spoznava zven svojega glasu, višino, jakost in barvo;

25

̶ usvoji osnove dihanja, povezavo telesa in zvena;

̶ doživi glasovne zmožnosti s pomočjo imitiranja živalskih glasov;

̶ spozna vokale in njihove resonance;

̶ odkrije in popravlja zveneče (n, m), šumeče (š, f) in eksplozivne (p, t, k) konzonante;

̶ spozna podaljšano napetost pri izdihu;

̶ skozi igro aktivira preponsko muskulaturo;

̶ s pantomimo uporablja telo kot inštrument (prav tam).

Navedeno dosežemo z izvajanjem različnih vaj, pri katerih moramo upoštevati postopnost. Na začetku ne smejo biti prezahtevne. Pri upevanju zbora se trudimo, da so vaje zasnovane dinamično, inovativno in da vključujejo fizično aktivnost in otroka vodijo k navdušenju nad petjem. Predvsem s prispodobami iz vsakdanjega življenja (prhanje konja, sikanje kače, oponašanje pihanja vetra, brenčanja žuželk, pihanje balonov, oponašanje lokomotive …) jih usmerjamo k pravilnemu dihanju in tvorjenju glasov (Burger, 2014). Vsebujejo naj različne komične situacije, prepletene naj bodo s krajšo zgodbo, da bodo otroci motivirani in z veseljem sodelovali. L. Marjanovič Umek (2001) poudarja, da otrokom ne razlagamo pomembnosti vaj pri petju, ampak jih skozi igro in zgodbami pripeljemo do tega.

Priprava na petje zajema:

 ogrevanje in sproščanje;

 pravilno pevsko držo;

 pevski dih (aktiviranje prepone in trebušnih mišic);

 artikulacijo;

 razvijanje resonance;

 pevski nastavek;

 izenačenost registrov;

 razširitev obsega glasu;

 razvijanje staccato petja;

 dinamiko.

26

Pri izbiri vaj moramo vedeti, zakaj je katera vaja pomembna, kateri segment vokalne tehnike razvija in kako se jo pravilno izvede, saj bomo tako izboljšali tehnične značilnosti pevcev in zdravo razvijali njihove glasove.

Vaje sprostitve

Pri petju moramo biti pozorni na pravilno in sproščeno pevsko držo. Če smo pozorni, lahko opazimo, da so nekateri pevci manj, drugi pa bolj sproščeni in da slednji hitreje napredujejo. Nesproščenost pevcu onemogoča v polnosti razviti svoje pevske zmožnosti. Naslednje in podobne vaje pripomorejo k boljši razgibanosti telesa in s tem tudi pevskih organov. Pevci se prek vaj zdramijo in svoje telo začutijo. To dosežemo skozi različne igre in gibalne vaje.

 Vaje za raztegovanje celotnega telesa: glavo premikamo počasi v vse smeri in zadržimo na končnih položajih (posnemanje tiktakanja ure). Z brado si masiramo prsni koš, pri tem raztegnemo vratne mišice. Raztegovanje rok visoko nad glavo, potiskanje pokvarjenega avtomobila, kroženje z rameni (vedno nazaj, da odpiramo prsni koš), kroženje z boki. Raztegovanje nog (naprej, nazaj, kroženje).

 Dež toča, blisk, grom: približuje se nam nevihta. Najprej oponašamo dež (tolčemo po kolenih), nato točo (topotamo z nogami), grom (poskočimo) in blisk (skačemo v zrak in ob tem ploskamo z rokami). Nato poimenujemo pojave, otroci pa oponašajo pravilen pojav. Za vodjo lahko izberemo tudi koga od otrok.

 Tek, smučanje, boks, plavanje, sprehajanje, vožnja kolesa: oponašanje različnih športov. Z zvokom oponašamo na primer šviganje smuči, dihanje ob teku …

 Obrazna telovadba: delamo grimase in različne obrazne mimike.

Oponašamo različna čustva, prežvekujemo, zehamo, krožimo s čeljustjo, jezikom …

 Ritmični vzorci – »bodypercussion«: otroci ponavljajo različne krajše ritmične vzorce, ki jih izvabljamo iz telesa, ta pa nam služi kot tolkalo. Vzorce ploskamo, udarjamo z dlanmi po različnih delih telesa, tleskamo (z jezikom, prsti), cepetamo, poskakujemo, topotamo z nogami … Pri izmišljanju vzorcev uporabljamo dinamiko in spreminjamo tempo.

27

 Masaža telesa: nalahno udarjamo s prsti, dlanjo po vsem telesu.

 Gibanje ob glasbi: otroci se v njim lastnem tempu sprehajajo po prostoru, usedejo na tla, po lahnem udarcu na triangel nadaljujejo sprehod, se sprehajajo v dvojicah, prilagajajo se skupnemu tempu igranja na boben ali klavir.

 Posnemanje različnih gibanj: za sproščanje so primerne vaje posnemanja gibanja živali (plazenje mačke ali gosenice; let ptiča; skakanje žabe;

otresanje psa, ki pride iz vode), vozil (kolo, motor, avto, tovornjak, letalo) in različnih predmetov (balon, ki poči; žoga, ki se kotali).

 Masaža: (individualna, v dvojicah, veriga) (Ivačič, 2009; Ugovšek, 2013).

Pevska drža

Na nastanek dobrega tona vpliva pravilna pevska drža, zato moramo pevce postopoma privesti do drže, ki omogoča kar najboljše petje. Večina težav z glasom izhaja iz nepravilne telesne drže in nepravilnega dihanja. Pomembno je, da otroka na to opozarjamo, ker se navade ohranja tudi za pozneje. Dobra telesna drža in pravilno pevsko dihanje sta osnova dobrega, lepega, zdravega pevskega glasu in pogojujeta tehnično zmogljivost ter moč umetniškega podajanja. K telesni lahkotnosti, gibljivosti in prožnosti spodbujajo igrive vaje za gibanje, pri čemer vselej pazimo na enakomeren ritem dihanja in napeto držo telesa (Žvar, 2001, str.

110).

Slika 1: a) Pravilna pevska drža, b) Nepravilna pevska drža (Žvar, 2001, str. 110)

28

Pevsko vajo začnemo z nekaj preprostimi vajami za raztezanje in pravilno pevsko držo.

Primer vaj:

 Košara s sadjem: glavo najprej sproščeno gibljemo v levo in desno in narahlo krožimo. Nato jo zravnamo in si na glavo posadimo košaro. Ves čas pazimo, da nam ne pade z glave. S košaro na glavi poskušamo vstati in se usesti. Sadje nesemo prijatelju na drugo stran sobe.

 Drevo: noge so razkoračene v širini ramen. Predstavljamo si, da s podplatov rastejo korenine v tla. Gibljemo se počasi naprej in nazaj, levo, desno in nazadnje krožimo. Ves čas pazimo, da so korenine dobro pritrjene.

Kot drevo lahko nato vadimo celotno opevanje.

 Voznik: kako sedi voznik avtobusa za velikim volanom; kočijaž, ki pelje kočijo. Pri izvedbi vaje je pomembno, da pevci sedijo na sprednjem delu stola, blizu roba. Noge so razmaknjene približno za širino ramen, kolena v pravem kotu, stopala naj se cela dotikajo tal (s prsti in peto). Dlani udobno počivajo na stegnih, blizu kolen (Ivačič, 2009; Ugovšek, 2013).

 D. Žvar (2001, str. 110) navaja še vaje:

· stresati vodo z glave in ramen;

· stresati sneg z obleke (z ramen, hrbta, nog);

· krožiti z rameni ob rahlem zehanju;

· posnemati majanje dreves v vetru;

· prijeti se za zatilje, spustiti spodnjo čeljust in zehati;

· vdihniti in obstati v vojaški drži, sledi izdih;

· skodelica na glavi in pogled nazaj;

· vdihniti in z ustnicami izpljuniti koščico.

Pevski dih in krepitev trebušne prepone

Pogoj za dobro petje je pravilno dihanje. Vaje za dihanje pri otrocih pogosto povzročijo napetost, zato dopuščamo, da se dihanje »dogaja« in o njem ne govorimo veliko. V ta namen izvajamo vaje za vdih, krepitev trebušne prepone in izdih. Vaje izvajamo kratek čas. Tudi pri dihanju velja nekaj splošnih pravil, ki se jih je treba držati:

29

 Preden začnemo vaje za vdih, moramo zrak temeljito izdihniti.

 Vdihnemo skozi nos tako, da se napolnijo vsa pljuča z zrakom. Vendar pa pljuč ne smemo z zrakom prenatrpati, kar bi povzročilo krčevitost raznih mišic.

 Pri zadnji fazi vdihavanja se najnižji del trebuha skrči navznoter.

 Ko končamo vdihovanje, zadržimo zrak za trenutek, preden začnemo peti.

 Ko začnemo izdihovati (to se pravi peti), držimo oprsje razširjeno, medtem ko se trebuh polagoma in mirno krči.

Primeri vaj za aktivnost prepone:

 Regratova lučka: poberemo regratovo lučko, jo povonjamo in kihnemo. Vajo nekajkrat ponovimo.

 Pasje dihanje: zunaj je zelo vroče in najbolje je kužkom, ki se lahko sami hladijo. Oponašamo pasje dihanje, ob tem damo roke ob pas in opazujemo poskakovanje trebuščka.

 Sikanje: izvajanje kratkih s-jev v različnih hitrostih. Začnemo počasi in tempo stopnjujemo. Izvajanje dolgih s-jev v različnih trajanjih. Začnemo s krajšimi in postopoma podaljšujemo trajanje glede na sposobnost vzdrževanja prožnosti trebušnih mišic. Kombinacija kratkih in dolgih s-jev.

Sikanje štirih kratkih in enega dolgega. Ponavljamo najprej počasi, nato tempo stopnjujemo.

 Presenečenje: izražanje presenečenja na različne zloge ali samoglasnike:

o, a, u, bu, moj, bejž …

 Streljanje z besedo: (pif, paf, puf …).

 Podaj opeko sosedu.

 Posnemanje: starega avtomobila (tak, tak …), vlaka (ččč), počene gume (sssss), komarja in čebele (zzzzz),

 Črke: izgovorjava črk p, f, s, t (za večjo dinamičnost stopnjujemo tempo) (Ivačič, 2009, Ugovšek, 2013).

D. Žvar (2001) opozarja, da pevci pogosto vdihnejo previsoko, zato je nujno, da okrepijo držo prepone med izdihom. Pokončna drža telesa visoki dih preprečuje, naslednja vaja pa zahteva tudi aktivno prepono:

30

 vdih na f v malih količinah 6-krat;

 izdih na č 6-krat;

 kratek vdih na 4 dobe, nato sledi izgovarjanje glasov p, t, k v ritmu (Žvar, 2001, str. 111);

 vaje za aktivnost prepone lahko izvajamo tudi na posameznih tonih.

(Žvar, 2001, str. 111)

Primeri vaj za globok vdih:

 Vonjanje cvetlice: sprehajamo se po travniku. Poberemo cvetlico, zapremo oči in globoko vdihnemo. Po vdihu odpremo oči in zamrmramo: »Mmmm, kako diši!« Poberemo naslednjo in ponovimo.

 Dihanje v koloni: otroci se postavijo v kolono in dajo drug drugemu roke na ramena. Globoko vdihnejo in nadzirajo sopevca, ali je vdihnil pravilno – ramena ne smejo dvigniti.

 Čustva: oponašanje različnih čustev. Se prestrašimo, začudimo, zamomljamo …

 Balon: ležimo na tleh, zgornji del telesa je balon, ki ga napolnimo z zrakom (prav tam).

Primeri vaj za enakomeren in neprekinjen izdih:

 Pihanje sveče: zmanjkalo je elektrike, zato moramo prižgati svečo. Palec pred usti nam predstavlja svečo, ki jo upihnemo na ffff, na koncu dodamo t

31

in s tem svečo znova prižgemo. Bolj kot je sveča oddaljena od ust, močnejši mora biti dih.

 Balon: balon napihnemo z globokimi vdihi. Ko je napihnjen, ga počasi spuščamo na neslišen ssss.

 Žvečilni gumi: žvečilni gumi nekaj časa žvečimo, nato ga s prsti enakomerno vlečemo iz ust, pri čemer spuščamo zrak na s, z ali v. Pri ponavljanju podaljšujemo oziroma skrajšujemo raztegovanje. Pazimo, da je čas raztegovanja skladen z gibom roke.

 Sirene: au, ww, uu … Pomembno pri tej vaji je, da spreminjamo obliko ustnic. Te spreminjamo čim mehkeje in vezano.

 Oponašanje vetra: ššššš in sssss – vsi hkrati, vsak po svoje. Vajo popestrimo s tem, da nakazujemo moč in smer vetra (prav tam).

 Vaje za dihanje lahko izvajamo tudi na posameznih tonih.

(Žvar, 2001, str. 112)

Artikulacija

Sproščanje in jasna artikulacija je osnova za razumljivo fonacijo. Pomanjkljiva gibljivost spodnje čeljusti in pomanjkljiva gibčnost jezika povzročata težave. Vaje naj ne bodo predolge, da ne postanejo mišice prenapete in utrujene (Žvar, 2001).

Slika 2: Oblika ust (Žvar, 2001, str. 113)

32

Primeri vaj za obraz, sproščenost čeljusti, ustnic, jezika in grla. Odpiranje ust naj bo čim bolj mehko in naravno.

 Vaje za vokale in konzonante: ba, be, bi, bla, on, ot, ov, ai, asi, ari, au, od, ej, ed, ol, of, tra, tru, tre, prt, ktr, tih, pah, pih … Zloge izgovarjamo hitro in počasi, večkrat zapored v različnih intonacijah (visoko, nizko). Večkratno izgovarjanje samoglasnikov.

 Oponašanje zvokov iz okolja: zvok vlaka, avtomobila, vetra, dežja, pihanje konja, vožnja z motorjem …

 Ritmični vzorci na s, š, f, t, č: otroci ponavljajo ritmične vzorce. Začnemo z enostavnimi in postopoma prehajamo k težjim. Pri izvedbi pazimo, da ni monotona, ampak da vključujemo celo telo in čustveno izgovarjamo vzorce.

Pri tem uporabljamo različno dinamiko in tempo.

 Brenčanje: oponašamo čebelo zzz, bzzz, ng.

 Mrmranje: hmmm, hn.

 Glissandi: dr, vv, zz, pdr, oo …

 Vaje za elastičnost in gibljivost jezika: kroženje z jezikom, ustnice so številčnica ure, z jezikom pa kažemo uro. Vlaženje ustnic z jezikom. Štetje zob. Tleskanje z jezikom. Skušamo se dotakniti nosu in brade. Hitro menjavanje soglasnikov: t, d, t, d …

 Vaje za ustnice: večkratna izgovarjava samoglasnikov u - e - i, o - e - i, i - u, a - o - u - o - e; izrazov birn bam, din don.

 Razgibavanje čeljusti: globoko zavzdihnemo in zazehamo. Kroženje s čeljustjo v polkrogu. Nenadno odpiranje ust (presenečenje). Ulovi namišljeni bombonček pred seboj. Prežvekovanje jabolka z zaprtimi usti (Žvar, 2001;

Ivačič, 2009; Ugovšek, 2013).

a) Primeri melodičnih vaj za sproščanje jezika, spodnje čeljusti in grla

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

33

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

(Vir: Žvar, 2001, str. 114)

(Vir: Žvar, 2001, str. 114)

Razvijanje resonance

Z vajami težimo k zbliževanju prsne in glavine resonance, kar vodi tudi v izenačevanje registrov.

a) Glavina resonanca

 mrmranje;

 posnemanje brenčanja čebel;

 oponašanje oglašanja sove;

 oponašanje zvoka sirene, na primer gasilskega avtomobila;

 vzdihovanje in stokanje;

 oponašanje zvonov: bim bom, ding dong;

 oponašanje poštnega rogu: tu tu;

 oponašanje trobente: ta ta, ta te ra;

 oponašanje flavte, v glissandu navzgor in navzdol;

 klicanje v daljavo (Žvar, 2001, str. 116).

34 b) Resonanca odzvočne cevi

 pripravljanje na zehanje; vonjanje; posnemanje presenečenja (vajo izvajamo v glissandu navzdol) (prav tam).

c) Prsna resonanca

 zehanje; pitje; jezno klicanje (prav tam).

 Primeri pesmi za razvijanje resonance

(Vir: Tomac Calligaris, 2014)

(Vir: Tomac Calligaris, 2014)

Pevski nastavek

S tem izrazom označujemo način, kako nastavimo ton oziroma kako začnemo glas v govoru ali petju. Ton nastane v trenutku, ko tok zraka iz pljuč zaniha zbližani glasilki. Osredotočimo se na mehki nastavek, ki ga urimo v upevalnih vajah z vokalizacijo. Uvedemo ga z zvočniki (l, m, n, r).

 Izvajanje različnih melodičnih vaj.

 Aktivno pogovarjanje: vajo izvajamo tudi v glissandu navzgor ali navzdol, s tem izenačujemo prehod od nizkih do visokih tonov in obratno.

35

(Vir: Ugovšek, 2013)

 Prehajanje od govora k petju.

 Govorjenje v višjih in nižjih legah (Ugovšek, 2013).

Oblikovanje vokalov

Vokale oblikujemo na dva načina: z gibanjem čeljusti in ustnic ter gibanjem jezika.

Z usti oblikujemo dve vrsti vokalov:

 temne vokale: a, o in u (spodnja čeljust prehaja od odprtih ust proti zgornji čeljusti, ustnice so rahlo zaokrožene, zadnji del jezika je rahlo dvignjen);

 svetla vokala: e in i (Žvar, 2001, str. 117).

 Primeri melodičnih motivov za oblikovanje vokalov:

(Vir: Ugovšek, 2013)

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003) (Vir: Kobal v Pavlin, 2003)