GEOGRAFSKO POREKLO MEDU

V državah članicah EU, ki so tudi proizvajalke medu, se znanstveniki že ukvarjajo z analiziranjem medu iz različnih pokrajin posameznih držav in iskanjem parametrov, po katerih bi se med iz različnih pokrajin ločil. Največ na tem področju so naredili v Španiji (Crecente in Latorre, 1993; Sanz in sod., 1995; Latorre in sod., 1999; Paramás in sod., 2000; Barez in sod., 2000; Soria in sod., 2004; Terrab in sod., 2004; Hernandez in sod., 2005; Garcia in sod., 2006). Po njihovih ugotovitvah je za tovrstno določanje potrebno imeti čim več podatkov o medu, npr. podatkov o vsebnosti elementov in stabilnih izotopov ter proteinov, posameznih aminokislin, aromatičnih spojin, ogljikovih hidratov, fermentacijskih produktov, flavonoidov, fenolnih kislin, organskih alifatskih kislin in aktivnosti encimov. V pomoč je lahko tudi melisopalinologija ter določanje snovi, značilnih za posamezno vrsto medu (možni markerji). Problemi, s katerimi se soočajo, pa so verjetno enaki kot pri nas: kakšno delitev države uporabiti, saj regije, osnovane na socialno-geografskih parametrih – občine, dežele, province – ne sovpadajo z regijami, osnovanimi na naravno-geografskih parametrih. Pridelovalci medu pa so običajno organizirani v društva in zveze prav glede na socialno-geografske regije (občine, dežele, province ...) in zaradi tega pogosto želijo zaščititi ravno te geografske regije kot izvor medu.

Kmetijski pridelki oziroma živila z geografskim poreklom so tesno povezani z območjem, katerega ime nosijo. Da se lahko označijo z geografskim poreklom, morajo izpolnjevati dva pogoja:

- vsi postopki pridelave, predelave in priprave za dajanje na trg morajo potekati znotraj določenega geografskega območja, katerega ime nosi proizvod;

- proizvod mora imeti neko lastnost, ki je izključno ali bistveno rezultat naravnih ali človeških dejavnikov določenega geografskega okolja (Označevanje predpakiranega medu, 2007).

V Sloveniji nosita zaščitno označbo geografskega porekla (PDO – angl. Protected Designation of Origin) Kočevski gozdni med (Združenje Kočevski med) (Pravilnik o označbi geografskega porekla Kočevski gozdni med, 2004) in Kraški med (Čebelarsko društvo Sežana) (Pravilnik o označbi geografskega porekla Kraški med, 2005).

Naslednji problem predstavlja botanično poreklo medu ali na kratko vrsta medu. Slednje je odvisno od vrste rastja, le-to pa od tipa podnebja, prsti in kamnin. Ker se v različnih regijah pojavlja različno rastje, so posledično tudi različne vrste medu v različnih regijah (Crecente in Latorre, 1993; Sanz in sod., 1995; Paramas in sod., 2000). Mnogi raziskovalci so žal na ta pomemben faktor pozabili in primerjali med iz ene pokrajine z medom iz druge pokrajine ter najdene razlike zmotno pripisali vplivu pokrajine. Raziskovalci Sanz in sod.

(1995) so primerjali sosednji območji v pokrajini La Rioja. Prvo je planota, porasla z gozdom, drugo pa dolina, prekrita z obdelovalnimi površinami in travniki. Velike razlike med medom iz ene in druge pokrajine so bile pravzaprav posledica razlike v vrsti medu, saj je bil v prvem primeru gozdni med, v drugem pa cvetlični med. Seveda je bila razlika med pokrajinama velika, vendar takšno primerjanje ni smiselno. Pravilno bi bilo le, če bi primerjali med enake vrste po poreklu iz različnih pokrajin. To so ugotovili tudi Bogdanov in sod. (2007), ki so skušali primerjati med iz različnih geografskih območij Švice, pri čemer so uporabili delitev države glede na stopnjo poseljenosti in obdelanost tal na mestno, primestno in vaško okolje ter gozdove. Potrdili so obstoj številnih razlik med vzorci medu iz različnih območij, vendar so te razlike v največji meri pripisali vplivu vrste medu.

2.3.1 Regionalizacija Slovenije

Slovenija je majhna, vendar zelo raznolika dežela. Tu se namreč mešajo različni podnebni vplivi, sestava tal je precej raznolika in od vsega tega je odvisno rastje. Slednje pa odločilno vpliva na vrste medu, ki jih pridelujemo v Sloveniji.

V zgodovini razvoja geografskih znanosti v Sloveniji so se mnogi strokovnjaki lotili regionalizacije Slovenije, kar pa se je izkazalo kot težavna in zapletena naloga prav zaradi raznolikosti pokrajin. Pri teh regionalizacijah so upoštevali ali socialno-geografske dejavnike ali pa naravno-geografske dejavnike. Regionalizacija Slovenije je tako sčasoma napredovala, kar kaže na neprestan razvoj znanosti geografije. Vsekakor pa ima vsaka regionalizacija svoje dobre in slabe strani. Ker se naravno-geografski vplivi spreminjajo veliko počasneje kot sociološko geografski, je tudi naravno geografska regionalizacija bližje ljudem oziroma jim je bolj poznana. Do sedaj so znane štiri takšne delitve, zadnjo in hkrati najbolj popolno je predstavil Perko (1998). Ta delitev temelji na naravnih elementih pokrajine in tistih socialnih faktorjih, ki so močno povezani z njimi. Delitev je izdelana na

principih enostavnosti, jasnosti, sistematizacije in preprostosti razumevanja. Delitev upošteva višinske pasove, nagib tal, vrste kamnin, podnebja, rastja in rabo zemljišč (Perko, 1998).

V primeru določanja geografskega porekla medu, je zaradi vpliva naravnih dejavnikov na lastnosti medu, primerno uporabiti naslednjo naravno-geografsko delitev Slovenije. Le-ta deli Slovenijo na 48 mezoregij, ki so nato združene v 9 submakroregij in 4 makroregije, kar je predstavljeno na slikah 1 in 2.

Slika 1. Makroregije Slovenije (Perko, 1998: 28) Figure 1. Macroregions of Slovenia (Perko, 1998: 28)

Slika 2. Submakroregije Slovenije (Perko, 1998: 29) Figure 2. Submacroregions of Slovenia (Perko, 1998: 29)

2.3.2 Metode določanja geografskega porekla medu

Določanje geografskega porekla medu je še v razvoju, saj se trenutno iščejo metode oziroma kombinacije metod, ki bi to omogočale. Sestava medu istega botaničnega porekla lahko namreč variira zaradi sezonskih klimatskih razlik in/ali zaradi različnega geografskega porekla. Iz literature je znano, da za določanje geografskega porekla največ obeta določanje vsebnosti različnih kemijskih elementov v medu, določanje izotopske sestave medu in določanje drugih snovi, ki so v medu (posamezni ogljikovi hidrati, aminokislinska sestava, posamezne snovi v sledovih kot so različni markerji, encimi ...) (Anklam, 1998).

Večina elementov pride v med s pelodom in le majhen del doprinesejo čebele s svojimi izločki. Ker imamo v Sloveniji le eno vrsto čebel, kranjsko sivko (Apis mellifera carnica), je čebelji doprinos k elementni sestavi medu stalen in tako ni povezan z geografskim poreklom. Sestava medu je odvisna od njegovega porekla, od botaničnega in verjetno tudi od geografskega. Vsebnost elementov v medu je odvisna od vrste medu in lastnosti tal na izvornem področju (Plestenjak in Golob, 1998; Golob in sod., 2005). Vsebnost elementov v medu je indikator geografskega porekla medu, kakor tudi onesnaženosti okolja v izvornem področju (Rodriguez-Otero in sod., 1994; Conti, 2000; Przyblowski in Wilczynska, 2001; Buldini in sod., 2001; Garcia in sod., 2006). Slednje še zlasti velja za elemente, kot so kadmij, baker, svinec in cink.

Izotopska sestava medu je odvisna od geografskih dejavnikov, klimatskih in pedoloških razmer. V literaturi še ne obstaja veliko podatkov o meritvah δ¹³C v medu. Doner in White (1977) sta raziskovala možnost določitve geografskega porekla s pomočjo meritev izotopske sestave ogljika v medu (δ¹³C), Ziegler in sod. (1977, 1979) pa so poleg tega izvedli tudi meritve izotopske sestave vodika (δD – razmerje med devterijem in vodikom) v medu z različnim geografskim poreklom. Vsi so ugotovili, da se vrednosti δD in δ¹³C spreminjajo v odvisnosti od geografske lege. Višje vrednosti so zasledili v medu iz toplejših področjih, bližje ekvatorju. White in sod. (1998) so ugotovili, da se kitajski med ne razlikuje v vrednostih δ¹³C od medu iz drugih področij enake geografske širine (Evropa, ZDA). Iz raziskav je razvidno, da določanje geografskega porekla le na osnovi δ¹³C vrednosti v medu ni selektivno, vendar pa se predvsem v kombinaciji z drugimi parametri in z uporabo kemometričnih metod verjetnost določitve geografskega porekla znatno poveča (Crecente in Latorre, 1993; Sanz in sod., 1995; Latorre in sod., 1999; Paramas in sod., 2000; Terrab in sod., 2004; Soria in sod., 2004; Hernandez in sod., 2005). V zadnjem času se za določanje geografskega porekla živil uporabljajo tudi meritve δ¹⁵N (Piasentier in sod., 2003; Schmidt in sod., 2005).

Pri določanju geografskega porekla pa so lahko v pomoč tudi druge tehnike, na primer spremljanje vrednosti pH in električne prevodnosti med razredčevanjem medu (Acquarone in sod., 2006) ali določanje hlapnih komponent (Soria in sod., 2004).