Glasba

Glasba kot sredstvo neverbalne komunikacije vsebuje vse elemente govora: ritem, intonacijo, čas, pavzo in intenzivnost (Majsec Vrbanić, 2008, 26); vsebuje pa tudi skoraj vse elemente jezika, manjka ji samo semantika (Motte Haber, 1990). Številni jo označujejo kot tisto neoralno komunikacijo, ki združuje vse ljudi. Glasba je umetnost, ki ideje in čustva izraža preko zvokov in ritmov (Pesek, 1997, 6). Carre (1997; v Ozbič 2007) pravi, da petje vsebuje jezikovni proces (besedilo) in glasbeni proces (barvo, intonacijo). Petje ima večjo glasovno intenziteto, saj se prikažejo pevski formanti, frekvence pri petju so bolj bolj stabilne kot pri govoru, večje je bogastvo harmonikov petega glasu (Carre, 1992; v Ozbič 2007).

1.3.1. Vpliv glasbe na človeka

O številnih pozitivnih učinkih glasbe dandanes ni potrebno več nikogar prepričevati, kar ni nič čudnega, če vemo, da so v zdravilno moč glasbe verjeli že v antičnih časih. Je najboljše zdravilo za lajšanje stresa. Glasba deluje na človeka, njegovo počutje in razmišljanje.

Menjavo ritma, spremembo razpona višine glasov in barve naš avtonomni živčni sistem zazna in se nanje odzove brez našega zavestnega razmišljanja, refleksno (Majsec Vrbanić, 2008).

Patel (2008) meni, da ima glasba pomembno vlogo pri duševnem razvoju, saj se ob njej uporabljajo različne kognitivne in motorične sposobnosti, ter zagotovi varen medij za proučevanje socialnega vedenja. Jensen (2000) pravi, da ima vsaka funkcija v našem telesu osnoven ritmični vzorec nihanja, ki se sicer spreminja, a ima nanj glasba dobršen vpliv.

Vemo, da je zvok akustično valovanje, v nenehnem valovanju pa je tudi naše telo. Zato ni zaman pričakovati, da bo vsaka vibracija v našem okolju po znanem energetskem vzorcu povzročila tudi vibracijo v našem telesu. Jensen (2000) opisuje naslednja možganska valovanja:

- beta možgansko valovanje označuje budno stanje polne zavesti in normalno možgansko aktivnost; stanje, v katerem govorimo, delamo in rešujemo probleme. Niha na frekvenci od 13 do 25 Hz;

- alfa možgansko valovanje je najugodnejše stanje za učenje (sproščena budnost, razmišljanje, mirnost, pripravljenost - od 8 do 12 Hz - večina informacij, ki se jih učimo, se zapiše v podzavestni spomin, zato je to stanje tako obetajoče; gre za stanje sanjarjenja pri belem dnevu, stanje, ki omogoča navdih, hitro dojemanje dejstev in dobro pomnjenje);

- teta možgansko valovanje (prehodna zona, napol spanje napol budnost oziroma začetno stanje spanja - od 4 do 7 Hz - v tem stanju možgani predelujejo dnevne informacije);

- delta možgansko valovanje (globoko spanje - od 1 do 3 Hz - dihanje je počasno, srčni utrip se upočasni, krvni tlak in temperatura padeta).

Mnogo avtorjev potrjuje, da ritem in melodija pozitivno vplivata na razvoj otroka že pred rojstvom, skozi življenje pa izboljšujeta njegove motorične sposobnosti ter spodbujata jezikovni in intelektualni razvoj. Prispevata k njegovemu emocionalnemu in socialnemu razvoju ter mu, nenazadnje, pomagata pri njegovi estetski rasti.

Ob glasbenih aktivnostih otrok pridobiva in povečuje nadzor nad svojim telesom, razvija ravnotežje in orientacijo v prostoru, kar mu omogoča lažje raziskovanje okolja. Otrok skozi poslušanje, izvajanje in ustvarjanje glasbe intelektualno raste. Glasba ga vodi k razmišljanju in reševanju problemov, pomaga mu organizirati zaznave, tako da jih povezuje, primerja in ustvarja nove pojme. Skozi glasbene izkušnje otrok raziskuje drugačne in nove ideje, razvija ustvarjalno mišljenje, izraža čustva in postaja bolj občutljiv za čustva drugih (Pesek, 1997).

Glasba nam pomaga pri pomnjenju. Že stari Grki so vedeli, da je recitiranje besedila ob glasbeni ali ritmični spremljavi veliko bolj učinkovito, saj njuna struktura in privlačnost

pomagata ohranjati podatke, ki jo spremljajo. Kapaciteta našega spomina obsega približno sedem enot, z ritmizacijo ali petjem pa lahko obseg teh podatkov bistveno povečamo, ker se tako ritmični obrazec (takt) kot tudi melodični motiv zapomnita kot ena enota (Breitenfeld, Majsec Vrbanić, 2008). Sacks (2011) pravi, da si najlažje in najuspešneje zapomnimo s pomočjo ritma, metruma in pesmi, pomembni sta tudi prozodija in rima.

Znan je vpliv glasbe na pozornost. Otrokom z motnjami pozornosti (in hiperaktivnostjo), ki so trikrat na teden poslušali Mozartovo glasbo, se je v ritmu temeljnega utripa glasbe zmanjšalo možgansko valovanje teta. Otroci so bili bolj zbrani in sposobni nadzorovati svoje razpoloženje, bolje so se znašli v družbi in pri sedemdesetih odstotkih otrok je bilo to izboljšanje mogoče zaznati vsaj še šest mesecev pozneje (Campbell, 2004). Glasba aktivira

»omrežje« pozornosti na obeh možganskih poloblah, kar lahko pomaga pri težavah s pozornostjo po poškodbah (Thaut in McIntosh, 2010).

Poslušanje glasbe upočasni poslušalčev srčni utrip in ustvari odlično ozračje za učenje; z njo lahko vplivamo na vseh pet za učenje ključnih nevrobioloških sistemov: kognitivni sistem, emocionalni sistem, perceptualno-motorični sistem, sistem, odgovoren za stres in sistem zapomnitve (Bajc, 1995).

Ritem in pesem pomagata otrokom razvijati pojem o samem sebi, ustvariti povezavo med notranjim in zunanjim svetom ter mu rasti v socialno in kulturno okolje, ki ga obdaja.

Longitudinalne ameriške študije so pokazale, da izpostavljanje glasbe dobro vpliva na otroka, ker zvišuje aktivnost v povezavi med obema možganskima hemisferama in da so otroci, ki so bili v predšolskem obdobju izpostavljeni ciljnemu poslušanju glasbe in sodelovanju v glasbenem izražanju, hitreje ter lažje dosegli popolni nevrološki razvoj (Breitenfeld in Majsec Vrbanić, 2008). Omenjata tudi raziskave, ki so potrdile, da je prečnik pri glasbenikih debelejši in bolj razvit kot pri drugih ljudeh. Sodobna raziskovanja (npr. fMRI) nam omogočajo podrobnejši vpogled v delovanje možganov in so pri profesionalnih glasbenikih odkrila povečane nekatere predele korteksa in malih možganov ter hitrejši in večji odziv možganskega debla na govor in glasbene dražljaje (Patel, 2008 in Sacks, 2011). Poročata tudi o boljših sposobnostih slušne pozornosti in diskriminacije pri profesionalnih glasbenikih.

Glasbene aktivnosti izboljšajo tudi slušne in govorne sposobnosti. Kraus in Chandrasekaran (2010) sta ugotovila, da osebe, ki se ukvarjajo z glasbo, med procesiranjem sprememb višine govora kažejo višje evocirane potenciale v korteksu in možganskem deblu.

V neki raziskavi o spominu so pokazali, da učenje besednega seznama v pesmi aktivira senčnični in čelni reženj na obeh straneh, medtem ko samo učenje besed v govoru aktivira le

ista področja v levi hemisferi (Thaut, Peterson in McIntosh, 2005; v Thaut in McIntosh, 2010). Pri tem avtorji poudarjajo, da je vpliv glasbe in drugih ritmičnih aktivnosti najodločilnejši do 18. leta.

Ker glasba deluje na obe možganski polobli ali pa v večji meri na desno, lahko s petjem obidemo poškodovane govorne centre v levi polobli; pomaga pri produkciji govora in se uspešno uporablja pri terapiji afazij. Patel (2011) pravi, da obstaja anatomsko prekrivanje živčnih povezav v možganskem omrežju, ki procesira slušne značilnosti, skupne glasbi in govoru. Čeprav glasba nima točno določenega pomena, je pa zahtevna po natančnosti, metričnosti, na ta omrežja postavlja višje zahteve kot govor v smislu natančnosti procesiranja.

Glasbene aktivnosti, ki vzburijo ta področja, vzpodbudijo močna pozitivna čustva. Povezane so z usmerjeno pozornostjo in se pogosto ponavljajo. Zaradi vseh naštetih razlogov je glasba odlična vzpodbuda govorno-jezikovnega razvoja. Jezik je natančen glede na pomen, hitrost in ritem pa sta manj dogovorjena.

Naša sposobnost dojemanja glasbe je odvisna od izkušenj in živčnih struktur, ki se lahko razvijajo in spremenijo z vsako skladbo, ki jo poslušamo in tudi z vsakim naslednjim poslušanjem iste skladbe. Možgani se naučijo neke vrste slovnico, ki je specifična za glasbo naše kulture, tako se naučimo govoriti jezik naše kulture. Imamo tudi prirojeno sposobnost učenja glasbe celega sveta, čeprav se glasba različnih kultur med seboj močno razlikuje (Levitin 2007). Gotovo je, da lahko redna izpostavljenost glasbi, predvsem pa aktivno sodelovanje v glasbi, spodbuja razvoj različnih možganskih predelov – tako področij, ki sodelujejo, ko glasbo poslušamo, kot območij, ki nam omogočajo, da glasbo izvajamo (Sacks, 2011).