Gospodarska razvitost države

Z gospodarskim razvojem pojmujemo zlasti premike k boljši kakovosti, novostim, strukturnim spremembam in tudi h koliþinskemu poveþanju, kajti za doseganje gospodarskega razvoja je nujno, da gospodarstvo raste. Pomembne sestavine gospodarskega razvoja so gospodarska rast, izboljševanje kakovosti življenja in strukturne spremembe (Senjur 2002, 7–

8). Kadar govorimo o gospodarski rasti, mislimo na koliþinske spremembe, gospodarski razvoj pa predstavlja kakovostne spremembe na boljše (Senjur 1993, 2). Gospodarski razvoj združuje spremembo naþina proizvodnje, ki jo spremlja poveþana produktivnost þloveškega dela (Senjur 1993, 438).

Samuelson in Nordhaus (2002, 540–543) navajata štiri kljuþne elemente, ki imajo pomemben vpliv na razvoj gospodarstva:

− þloveški viri: v slabše razvitih državah se sooþajo z visoko rodnostjo, zato težko obvladujejo revšþino. Kakovostna izraba þloveških virov se kaže v poveþanju þloveškega kapitala. V revnejših državah izvajajo posebne programe za uþinkovitejšo izrabo þloveških virov: izboljševanje zdravja in veþji nadzor nad boleznimi, doseganje višje stopnje izobrazbe in izboljšanje usposabljanja ter boj proti nepismenosti prebivalcev;

− naravni viri: enega izmed najdragocenejših naravnih virov predstavlja rodovitna zemlja.

Med naravna bogastva lahko štejemo tudi þist zrak, vodo in mineralne vire. Ob nenehni skrbi za okolje je treba skrbeti za produktivno izkorišþanje naravnih virov;

− oblikovanje kapitala: to je mogoþe le, þe se odpovemo sedanji potrošnji – torej þe varþujemo. Vendar se pojavi težava v revnih državah, kjer so dohodki tako nizki, da skorajda ni mogoþe niþesar privarþevati. Premalo naložb v nujno potreben produktivni kapital zavira gospodarski razvoj;

− tehnološke spremembe in inovacije: te so pogosto rezultat novih naložb. Razvijajoþe se države lahko uvajajo sadove tehnološkega napredka razvitih držav, kar pa zahteva podjetnost. Pomembna naloga gospodarskega razvoja je tudi spodbujanje podjetniškega duha.

V povezavi s stopnjami formalnega izobraževanja Senjur (2002, 295–296) navaja, da predstavlja primarno izobraževanje glavno prioriteto razvoja izobraževanja v manj razvitih državah, medtem ko se terciarno izobraževanje šele zaþne razvijati. Srednje razvite države dajejo poudarek predvsem na sekundarno izobraževanje, prav tako pa vlagajo v širitev terciarnega izobraževanja. Za razvite države je znaþilno pospešeno vlaganje v terciarno izobraževanje, kar lahko pripišemo visoki vkljuþenosti populacije, ki ustreza teoretiþni starosti za vpis v tovrstno izobraževanje. Terciarno izobraževanje predstavlja edini dinamiþni element formalnega izobraževanja ter s svojim pedagoškim in znanstvenoraziskovalnim delom predstavlja pomembno komponento gospodarske razvitosti države.

Senjur (2002, 10) navaja BDP kot kljuþno kategorijo gospodarskega razvoja. BDP je najpomembnejši kazalnik razvitosti in najobsežnejše merilo celotne ekonomske aktivnosti.

Meri vrednost vseh koliþin dobrin in storitev, ki jih je v doloþeni državi v enem letu proizvedlo aktivno prebivalstvo, zmanjšano za vmesno potrošnjo (World DataBank 2012a).

Samuelson in Nordhaus (2002, 390, 409) navajata BDP⁹ kot najobsežnejšo mero celotnega narodnega »outputa« dobrin in storitev, ki združuje denarno vrednost potrošnje (C), bruto zasebne domaþe naložbe (I), vladne nakupe dobrin in storitev (G) ter neto izvoz (X) države v doloþenem letu za doloþeno državo. Uporabljamo ga za številne namene, vendar je daleþ najpomembnejše merjenje celotne uspešnosti in delovanja gospodarstva.

Ko želimo ugotoviti stopnjo gospodarske razvitosti doloþene države, se upošteva BDP na prebivalca. BDP na prebivalca je najpogosteje uporabljen kazalnik razvitosti države – njene ekonomske moþi in celotne ekonomske aktivnosti –, ki je razdeljen na število prebivalcev doloþene države (World DataBank 2012a).

Zaradi mednarodne primerljivosti BDP je treba uskladiti BDP razliþnih držav, kar pomeni, da je treba BDP razliþnih držav pretvoriti v skupno denarno enoto. Pretvorba se opravi tako, da se dolarske vrednosti BDP na prebivalca izraþunajo s pomoþjo posebnega konverznega faktorja, imenovanega pariteta kupne moþi (PKM).¹⁰ S tem se izenaþi kupna moþ denarja v državah, ki so predmet primerjave (Senjur 2002, 12–13).

PKM so torej koliþniki za pretvorbo valut in se uporabljajo za pretvorbo gospodarskih kazalnikov iz nacionalne v umetno skupno valuto, ki se imenuje SKM (angl. Purchasing Power Standard – PPS). Izravnava kupno moþ razliþnih nacionalnih valut in omogoþa smiselno primerjavo podatkov o BDP na prebivalca med razliþnimi državami (Gašiü 2011).

Slika 6 prikazuje BDP na prebivalca v PKM za države Evropske unije za leto 2012.

Vodilnemu Luksemburgu sledita Avstrija in Irska, BDP na prebivalca v Sloveniji pa se je v primerjavi z letom 2010 še znižal za 2 %, medtem ko Bolgarija, Romunija in Hrvaška kljub nekaj odstotnem poveþanju BDP na prebivalca ostajajo na dnu lestvice.

9 BDP = C + I + G + X

10

0 50 100 150 200 250 300

Luksemburg Avstrija Irska Nizozemska Švedska Danska Nemþija Belgija Finska VB Francija EU 28 Italija Španija Ciper Malta Slovenija ýeška Grþija Portugalska Slovaška Litva Estonija Madžarska Poljska Latvija Hrvaška Romunija Bolgarija

Država

BDP/prebivalca

Slika 6: BDP na prebivalca v PKM (EU-28 = 100) v državah Evropske unije za leto 2012

Vir: Eurostat 2013a.

Na stopnjo razvitosti države vpliva veþ dejavnikov, ki so med seboj povezani. Dejavnike, ki vplivajo na stopnjo razvitosti države, lahko po SKWIRK (2013) razdelimo na pet kategorij:

− zgodovinske (prouþevanje preteklosti daje þloveku vpogled v sedanjost),

− politiþne (sprejemanje ukrepov, ki usmerjajo gospodarski razvoj države),

− ekonomske (globalizacija – sistem prostega trga mednarodne trgovine, ki je koristil najrazvitejšim državam na svetu, je negativno vplival na gospodarstvo mnogih držav v razvoju),

− socialne (npr. neizpolnjevanje osnovnih potreb ljudi zaradi pomanjkanja javnih sredstev – pomanjkanje osnovne infrastrukture; ceste, vodovod, elektriþni vodi, zdravstvo, izobraževanje in sistem socialnega varstva; visoka stopnja rodnosti, ki je prav tako povezana z revšþino),

− okoljske (dostopnost naravnih virov in naravne nesreþe, kot so poplave, orkani in vulkanski izbruhi).

The World Bank (2012) ugotavlja naslednje dejavnike, ki prispevajo k uspešnemu razvoju države:

− gospodarska rast – uspešen razvoj zahteva trajnostna obdobja visoke rasti dohodka na prebivalca,

− živahen zasebni sektor, ki ustvarja nova delovna mesta,

− omogoþen dostop do javnih storitev, kot so zdravje, izobraževanje, þista voda,

− dobro vodenje tako javnega kot zasebnega sektorja,

− država mora imeti izdelan naþrt razvoja, kar zagotavlja podporo razvojnim reformam in programom.

Katero merilo za razvitost države je ustrezno in katera država je oznaþena za razvito državo, je sporno vprašanje in je predmet razli nih diskusij, navaja Princeton University (b. l.).

Predstavlja tudi razliþna možna merila razvitosti države. Besedna zveza razvita država se uporablja za države z doseženo visoko stopnjo razvoja. Lahko jih razvršþamo po BDP na prebivalca, pri þemer bi države z visokim BDP na prebivalca lahko opisali kot razvite države.

Drugo merilo bi lahko bila industrializacija. Države, v katerih prevladujeta terciarni¹¹ in kvartarni¹² sektor dejavnosti, bi lahko oznaþili za razvite. Kot tretje merilo za razvitost države bi lahko uporabili indeks þloveškega razvoja. Države, ki imajo visok indeks þloveškega razvoja, bi lahko opredelili za razvite.