INTEGRACIJA IN INKLUZIJA ROMOV

V. Klopčič (2012) trdi, da tako strokovnjaki in mednarodne organizacije, kot tudi sami Romi soglašajo, da sta pri uspešni integraciji in vključevanju Romov največji oviri odklanjanje njihovega načina življenja ter nestrpnost. Čeprav je opaziti pozitivne spremembe na področju vključevanja Romov in spodbujanja njihovega sprejemanja, se je v zadnjih desetletjih v posameznih državah negativen odnos celo okrepil, kar se izraža kot sovražnost in napadalnost do romske skupnosti in njenih pripadnikov. Od devetdesetih let 20. stoletja je bilo sicer sprejetih kar nekaj mednarodnih dokumentov, ki spodbujajo vključevanje Romov; na evropski ravni je bilo sprejetih tudi veliko akcijskih programov in usmeritev, ki so namenjeni spodbujanju medsebojnega spoštovanja ter odpravi predsodkov.

E. Marushiakova in Popov (2015) navajata, da snovalci evropske politike, različne medvladne evropske organizacije in tudi posamezne vlade ter civilni aktivisti iščejo rešitve za probleme, ki romsko skupnost pestijo že od tranzicije iz komunizma v demokracijo. Dokumenti o položaju Romov iz leta 1990 za njihov položaj krivijo komunistično politiko, podobno kot so pred tem komunisti obtoževali kapitalistično preteklost. Evropske institucije so sicer izdale dve glavni iniciativi, ki urejata romski položaj: the Decade of Roma (2005), ki jo je predstavila organizacija Open Society Foundations in the EU Framework for National Roma Integration Strategies (2011).

Glavna področja, ki jih ureja evropska inkluzivna politika (ang. the European Roma inclusion policy) so zaposlovanje, bivanjske razmere, izobraževanje in zdravstvo.

Avtorja ob tem poudarjata, da so omenjene iniciative hitro postale popularne, bile oglaševane in finančno močno podprte, vendar je to po nekaj letih izzvenelo ter utonilo v pozabo. Dolgo časa so za to krivili predvsem korupcijo in neusposobljenost ljudi na vodilnih položajih, medtem ko so različne evalvacije ter analize pokazale, da je eden glavnih razlogov za neuspeh pomanjkanje vključenosti romskih subjektov v organizacijo in izvedbo programov.

Pravni položaj romske skupnosti se na mednarodni ravni ureja in dopolnjuje na podlagi razvoja področja varstva človekovih pravic in varstva manjšin. Na tem področju se je največji premik zgodil ob sprejemu Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjših leta 1995. Ta »pravice manjšin umešča v sklop mednarodnega pravnega varstva človekovih pravic in kulturno različnost Evrope označi kot bogastvo vse celine« (Klopčič, 2012, str. 58). Zaradi neugodnih razmer, v katerih živijo Romi, so se oblikovali še dodatni dokumenti, ki države obvezujejo, da izvedejo ukrepe, ki posebej spodbujajo spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic Romov. Glavna dokumenta, ki določata pravne okvirje za vključevanje Romov, sta Direktiva Evropske unije o svobodi gibanja iz leta 2004 in Direktiva o enakem obravnavanju ne glede na rasno ali etnično poreklo, ki je bila sprejeta leta 2000. Poleg teh dveh dokumentov na njihove pravice in vključevanje pomembno vpliva tudi program Evropske unije o boju proti rasizmu in ksenofobiji (prav tam).

Ko je govora o »romski problematiki«, je večinoma v ospredju marginalizacija njihove skupnosti; izpostavljen je predvsem njihov socio-ekonomski standard. Z namenom zmanjšanja marginaliziranosti je bilo implementiranih veliko projektov, katerih rdeča nit je bila, ironično, da z Romi ne smemo postopati kot z »normalno« skupnostjo, ki ima svojo identiteto in etnično kulturo, temveč kot z močno marginalizirano skupnostjo brez socialnih norm in vrednot, ki potrebuje nenehno socialno asistenco ter pomoč.

Izrazi, kot so socialno izključeni, marginalizirani, ranljivi, so tisti, ki najpogosteje označujejo romsko skupnost v različnih nacionalnih dokumentih. S tem v ospredje postavimo težave, ki sicer pestijo velik del njihove populacije; hkrati zapostavljamo njihovo izrazito etnično kulturo, ki jo z asimilacijo izrinjamo (Marushiakova in Popov, 2015).

V. Klopčič (2012) prav tako trdi, da Rome pogosto označuje način življenja na margini in ne narodna ali etnična pripadnost. Š. Urh (2012) dodaja, da so v preteklosti številni

programi, ki so se zavzemali za večjo vključenost pripadnikov romske skupnosti, temeljili na ideologiji obtoževanja – izhajali so namreč iz predpostavke, da je za težave Romov kriv njihov etnični izvor. Usmerjali so se predvsem v njihovo socializacijo, kar je napeljevalo na to, da so nesocializirani. Takšni socialni programi so zato vzdrževali obstoječe stanje, namesto da bi se zavzemali za spreminjanje socialnih okoliščin.

Bernát in Rahman (2014) navajata program Evropske unije, imenovan Desetletje vključevanja Romov (ang. Decade of Roma Inclusion), ki je bil zasnovan z namenom preprečevanja diskriminacije romske populacije; eden izmed temeljnih ciljev programa je bilo tudi zmanjševanje prepada med Romi in večinsko populacijo. Program, ki se je izvajal od leta 2005 do leta 2015, se je prvenstveno usmerjal na področja izobraževanja, zaposlovanja, zdravstva in bivanjskih razmer. S programom so izvajalci dosegli zvišanje splošnega zavedanja o izključenosti Romov, mobilizacijo novih resursov za uspešnejšo inkluzijo Romov, povečanje števila organizacij, ki se ukvarjajo posebej z romsko populacijo; spodbudili so tudi povečanje števila dobrih praks na področju dela z Romi.

1.2.1 INTEGRACIJA ALI SEGREGACIJA?

Ne glede na sprejete dokumente in priporočila se marginalizacija Romov ohranja ali celo poglablja, čeprav je njihova implementacija pripomogla k vključevanju pripadnikov drugih manjšinskih skupnosti. Romski otroci so tako še vedno pogosto vključeni v segregirane šole in oddelke, ki so namenjeni posebej njim in kjer jih poučujejo v razredih z nižjim izobrazbenim standardom. Ohranja se tudi getoizacija romskih naselij (Klopčič, 2012). Ta so rezultat družbene izolacije, saj bi sicer živeli v obstoječih naseljih podobno kot druge etnične skupine (Zupančič, 2014).

Zupančič (2014) romsko manjšino poimenuje z besedno zvezo »diasporični narod«.

Navaja, da kljub njihovi številčnosti in svetovni razširjenosti niso obravnavani kot nacija ter jih ne štejejo v kategorijo naroda. Ob tem poudarja, da so Romi nesporno narod, saj so številčni, prostorsko razpršeni in socialno razslojeni; poleg tega so razdeljeni v različne skupine, a kljub temu organizirani. Razlog za zanikanje Romov kot naroda se skriva predvsem v prepričanju, da so še vedno nomadska populacija.

Večinsko prebivalstvo jim zato še vedno odreka lastnost teritorialnosti, ki velja za enega temeljnih elementov, ki omogoča prehod od etnije k narodu.

Če Rome primerjamo z drugimi ljudstvi, lahko ugotovimo, da so v svojem preteklem prehajanju po različnih teritorijih zelo podobni ljudstvom v severnih geografskih širinah z izrazito borealnim podnebjem, ki so zaradi pomanjkanja naravnih dobrin prisiljeni uporabljati širši teritorij, kot jim pripada, vendar si ga s tem ne lastijo – uporabljajo le njegove vire. Po drugi strani pa so podobni tudi vsem nam, ki prav tako potujemo zaradi služb, rekreacije, izobraževanja ipd., le da se pri nas večstanovanjskost in mobilnost razume kot večjo razgledanost in višji standard (prav tam).

I. Zajec in Jazbec (2012) dodajata, da sta pojma narod in državljanstvo tesno povezana. Državljanstvo je namreč »postalo status, ki je odvisen od pripadnosti in lojalnosti določeni nacionalni državi, vladi, ustavi oz. pravnemu redu in ustanovam«

(str. 77). Danes so nacionalne države eden izmed temeljev mednarodne ureditve, ki pa niso in nikoli niso bile kulturno etnično in jezikovno homogene. Podobno se je na nacionalnih temeljih v 20. stoletju zgradila tudi socialna država. Glavni namen razširitve pojma državljanstva na skupne socialne pravice je bil med drugim tudi oblikovanje skupne nacionalne identitete in kulture. Slednje je delavskemu razredu omogočilo uveljavljanje socialnih pravic. Hkrati je povzročilo tudi zanemarjanje kulturnih specifik ter potreb nekaterih manjšinskih skupin, zaradi česar so bili Romi in migranti potisnjeni na rob družbe. Romi, še posebej tisti, ki so v Slovenijo imigrirali, morajo za zaposlitev pridobiti delovno dovoljenje, zato se številni njihovi pripadniki srečujejo s težavami pri pridobitvi takšnih in podobnih statusov. Posledično so izključeni iz socialnega državljanstva, kar vodi v izključenost iz političnega državljanstva. Boj za preživetje jim tako otežuje izobraževanje in politično participacijo.

Enako je tudi s pripisanimi negativnimi značilnostmi, tujostjo in drugačnostjo, ki jih stigmatizirajo ter jim otežujejo integracijo v skupnost. Avtorja ob tem v slovenskem sistemu in družbi opažata neprilagojenost etnični in kulturni pluralnosti.

Čeprav mnogi menijo, da je rasizem stvar preteklosti, so njegovi ostanki in mišljenje, da je romski način življenja nevaren za »nas«, prisotni še danes. Slednje se ohranja predvsem na podlagi njihove kulturološke različnosti. Na eni strani tisti, ki zagovarjajo pravice Romov, k spodbujanju ohranjanja posebnosti romske kulture dodajajo pozitiven predznak, s čimer dosegajo njihovo romantizirano podobo. Na drugi strani pa ravno poudarjanje kulturne različnosti ohranja mejo med večinskim prebivalstvom in Romi ter utrjuje stereotipe. Omenjeno povzroči ohranjanje segregacije pripadnikov romske skupnosti in tudi v getoizaciji njihovih naselij (Klopčič, 2011). Podobno opisuje tudi Š. Urh (2012), ki govori o dvojnih merilih pri kategoriziranju Romov. Po eni strani jim pripisujemo negativne značilnosti, npr. vsi Romi kradejo, po drugi strani pa pozitivne lastnosti, npr. Romi imajo dober občutek za glasbo in ritem. Na takšen način se formirajo ambivalentne predstave in komunikacijsko protislovje; hkrati izražamo izključevanje in naklonjenost. S tem rasistični govor opravičujemo in ga prikrivamo.

Če želimo družbo spremeniti v bolj vključujočo, moramo rasizme (tako osebne kot tudi kulturne in institucionalne), diskriminacije in izključevanje najprej začeti prepoznavati ter o njih reflektirati. Prav zaradi izključevalnih ideologij so namreč Romi zatirani, preganjani in obsojeni na neizobraženost; ta najpogosteje povzroči revščino.

Pri izključevanju Romov lahko sodelujejo tudi poklici pomoči, npr. socialni delavci, učitelji, pedagogi, zdravstveni delavci ipd. Vsi ti poklici ne delujejo v nevtralnem okolju, saj na njihovo delo vpliva družbeni vrednostni sistem, torej predsodki o Romih v slovenskem kulturnem prostoru in tudi individualna prepričanja. Posameznik zato ne glede na raven strokovnosti težko deluje povsem nevtralno, kar se kaže v njegovih dejanjih, čeprav so ta nezavedna. Zaposleni ravno zaradi stremenja k nevtralnemu in enakopravnemu ravnanju z vsemi uporabniki delujejo po univerzalističnem načelu – z vsemi delajo enako. S tem za Rome veljajo enaka pravila kot za večinsko populacijo.

Ob tem pa pozabljajo, da je njihov izhodiščni položaj drugačen in da imajo tudi svoje različnosti, ki so del njihove etničnosti ter kulture. Zato se z vsakdanjim življenjem ne

morejo spoprijemati na enak način, kot to lahko počne večinsko prebivalstvo.

Univerzalistično načelo zato v tem primeru doseže obraten namen in deluje izključujoče. V poklicih pomoči je zato nujna pozitivna diskriminacija oziroma diferenciacija, kar pomeni, da moramo pri delu z Romi delati razlike, saj le tako lahko dosežemo odpravo neenakega položaja (Urh, 2012). Poleg strokovnosti in izkušenj sta za delo z Romi potrebno tudi sočutje in etnična občutljivost. Upoštevati moramo, da je pojem integracije lahko tudi zlorabljen in postane v funkciji izključevanja. Ob tem je potrebno spoštovati etnično in kulturno različnost (Zajec in Jazbec, 2012).