VKLJUČEVANJE ROMSKIH OTROK V VRTEC

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Kristina Škerjanec

VKLJUČEVANJE ROMSKIH OTROK V VRTEC

Magistrsko delo

Ljubljana, 2019

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Kristina Škerjanec

VKLJUČEVANJE ROMSKIH OTROK V VRTEC

THE INCLUSION OF ROMA CHILDREN IN KINDERGARTEN Magistrsko delo

Mentor: doc. dr. Špela Razpotnik

Ljubljana, 2019

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Špeli Razpotnik, ki mi je s svojimi usmeritvami in odkritimi nasveti uspešno pomagala začrtati raziskovalno pot.

Posebej bi se zahvalila zaročencu Juretu in svoji mami ter tudi očimu Robertu in očetu, ki ste me bodrili, mi stali ob strani, se z mano veselili ob uspehih in me spodbujali, ko sem to najbolj potrebovala.

Velika zahvala gre (sedaj že bivšim) sodelavkam in vodstvu vrtca. S svojo pozitivno energijo in iskrenim prijateljstvom ste mi podarili neprecenljive izkušnje. Zaradi Vas je to magistrsko delo takšno, kot je!

Ob tem ne morem pozabiti niti na svoje prijatelje in druge, ki ste me spremljali in se potrudili, da je bila ta pot vse prej kot težka.

Brez vseh Vas ne bi bilo enako, hvala vam!

POVZETEK

Magistrsko delo raziskuje, kako poteka vključevanje romskih otrok v sistem predšolske vzgoje. Zanima me predvsem, s kakšnimi izzivi se soočajo vzgojiteljice in vzgojitelji ter starši romskih otrok in kakšne so morebitne prednosti vključenosti v vrtec na otroke, tako na Rome kot tudi na ostale otroke, ki so z njimi v vsakodnevni interakciji. Glavni cilj raziskave je raziskati pozitivne vplive zgodnje obravnave in inkluzije romskih otrok v redni vrtec in z upoštevanjem različnih perspektiv preveriti, ali je njihovo vključevanje nujno za uspešno integracijo v odrasli dobi.

V empiričnem delu cilj zasledujem s pomočjo treh različnih vidikov. Vključila sem vidik vzgojiteljic, ki imajo v predšolskem obdobju veliko vlogo pri uspešnejšem razvoju otrok, vključenih v vrtec, saj slednji tam preživijo tudi do devet ur dnevno. Na drugi strani me je zanimal tudi vidik romskih staršev – spoznati sem želela, kakšne učinke otrokove vključenosti v vrtec opažajo oni in kateri vidiki vključenosti so jim najbolj pomembni. Na koncu sem vključila še perspektivo otrok in raziskala, ali imajo romski otroci, vključeni v vrtec, razvito socialno mrežo, ali radi obiskujejo vrtec in kako so sprejeti iz strani sovrstnikov. Z raziskavo sem strnila različne poglede na inkluzijo romskih otrok in pokazala, da je delo z romskimi otroki ter starši izziv, ki hkrati prinese zadovoljstvo in dragocene izkušnje. Upam, da bodo ugotovitve vzgojiteljem in vzgojiteljicam, ki se bodo srečevali z dilemami ob vključevanju romskih otrok v njihovo skupino in pomagale pri iskanju odgovorov nanje.

Ključne besede: Romi, inkluzija, predšolska vzgoja, izključenost, izobraževanje.

ABSTRACT

The following master’s thesis explores how Roma children are integrated into the system of preschool education. I am particularly interested in the challenges that educators and parents of Roma children face. I also investigate the impact of inclusion in kindergarten on both, the Roma and other children who interact with them daily. The main goal of the research is to investigate the positive effects of the early treatment and inclusion of Roma children in the kindergarten and to examine why inclusion is essential for successful integration into adulthood.

In the empirical part, I pursue the goal through three different aspects. I included an aspect of preschool teachers who play a large role in the successful development of children in the kindergarten as they spend up to nine hours a day there. On the other hand, I was also interested in the aspect of Roma parents – I wanted to find out what kind of effects on a child's inclusion in the kindergarten they observe and what aspects of inclusion are the most important to them. Finally, I included the perspective of children and investigated whether Roma children enrolled in the kindergarten have a developed social network whether they like to attend kindergarten and how their peers receive them. Through the research, I summarized different views on the inclusion of Roma children and explained that working with Roma children and parents is a challenge. However, it is also a rewarding experience. I hope that the findings will help educators when facing the dilemmas regarding the inclusion of Roma children.

Keywords: Roma people, inclusion, preschool education, segregation, education.

KAZALO VSEBINE

UVOD ... 1

TEORETIČNI DEL... 3

1. ROMI ... 3

1.1 DRUŽBENI POLOŽAJ ... 3

1.2 INTEGRACIJA IN INKLUZIJA ROMOV ... 7

1.3 ROMI V SLOVENIJI ... 11

2. VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ROMSKIH OTROK ... 13

2.1 ROMSKI POMOČNIKI ... 15

2.2 PREDŠOLSKA VZGOJA ... 16

2.3 INKLUZIJA ROMSKIH OTROK ... 19

2.4 VKLJUČEVANJE STARŠEV IN DRUŽINE ... 21

2.5 VIDIK STROKOVNIH DELAVCEV ... 22

2.6 PROJEKTI NA PODROČJU INKLUZIJE ROMSKIH OTROK ... 24

EMPIRIČNI DEL ... 27

3. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 27

3.1 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 28

3.2 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 29

3.3 PREDSTAVITEV VZORCA ... 29

3.4 RAZISKOVALNI INSTRUMENT ... 30

3.5 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 30

3.6 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 32

4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 32

4.1 KAKO STARŠI ROMSKIH OTROK DOJEMAJO NJIHOVO VKLJUČITEV V VRTEC? ... 32

4.2 NA KAKŠEN NAČIN SE VZGOJITELJI IN VZGOJITELJICE SOOČAJO Z RAZLIČNOSTMI PRI DELU V SKUPINI? ... 40

4.3 S KAKŠNIMI IZZIVI SE ROMSKI OTROCI SOOČAJO PRI INTEGRACIJI IN KOMUNIKACIJI S SOVRSTNIKI? ... 52

4.4 KAKO SE VZGOJITELJI IN VZGOJITELJICE SOOČAJO Z LASTNIMI PREDSODKI DO ROMSKE KULTURE? ... 58

5. SKLEP ... 62

5.1 PREDNOSTI IN OMEJITVE RAZISKAVE ... 66

6. SEZNAM LITERATURE ... 69

7. PRILOGE ... 76

7.2 VPRAŠALNIK ZA VZGOJITELJSKI PAR ... 77

7.3 VPRAŠALNIK ZA STARŠE ROMSKIH OTROK ... 77

7.4 VPRAŠALNIK ZA ROMSKEGA OTROKA ... 78

7.5 VPRAŠALNIK ZA OSTALE OTROKE ... 78

7.6 PRIMER SOCIOMETRIČNEGA TESTA... 79

KAZALO TABEL

Tabela 2 Prikaz kategorij za drugo raziskovalno vprašanje ... 41

Tabela 3 Prikaz kategorij za tretje raziskovalno vprašanje ... 52

Tabela 4 Prikaz kategorij za četrto raziskovalno vprašanje ... 58

UVOD

Konvencija o otrokovih pravicah OZN (2009) poudarja, da mora biti otrokova pravica do izobraževanja dosežena na podlagi enakih možnosti, medtem ko mora biti izobraževanje usmerjeno »h krepitvi spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter načel /…/ in h krepitvi spoštovanja do otrokovih staršev, njegove kulturne identitete, jezika in vrednot, nacionalnih vrednot države, v kateri otrok prebiva, /…/ in do civilizacij, različnih od njegove« (str. 18), in tudi »k pripravi otroka na odgovorno življenje v svobodni družbi v duhu razumevanja, miru, strpnosti, enakosti med spoloma in prijateljstva med vsemi narodi, etničnimi, narodnimi in verskimi skupinami in osebami staroselskega porekla« (str. 18). S konvencijo se države OZN zavezujejo, da bodo z izobraževanjem stremele k zmanjševanju nepismenosti in neznanja ter lajšale dostop do različnih spoznanj in sodobnih učnih metod.

Čeprav se konvencija usmerja predvsem na obvezno osnovnošolsko izobraževanje, P. Zgonec (2017) izpostavlja pomembnost predšolske vzgoje, ki po njenih besedah predstavlja učinkovit način za vzpostavljanje temeljev nadaljnjega učenja. To posledično pomaga tudi pri preprečevanju opuščanja šolanja. S kvalitetno predšolsko vzgojo lahko dosežemo tudi povečanje uspeha ter enakosti med otroki na vseh področjih. Iz tega sledi, da slabega položaja Romov v Evropi ne moremo izboljšati, če romski otroci niso deležni enakih možnosti in kvalitetnega izobraževanja.

K pričujočemu magistrskemu delu me je nagovorilo delo v vrtcu, v katerega se že več let vključujejo romski otroci. Vodstvo vrtca je zelo naklonjeno inkluziji, kar se kaže tudi v uspešnem doseganju kontinuirane prisotnosti romskih otrok v vrtcu. Poleg tega sem se sama večkrat srečevala z lastnimi predsodki do romske kulture. Hkrati sem bila z njo pogosto v stiku, bodisi preko stika z Romi v domači okolici, bodisi preko romske glasbe, ki mi je osebno zelo blizu. Zaradi nasprotujočih se čustev, ki sem jih skozi svoje otroštvo in mladostništvo doživljala, ko je tema pogovora nanesla na Rome, sem se odločila, da želim to družbeno skupino spoznati podrobneje, prestopiti območje udobja in z njimi vzpostaviti osebni kontakt. Hkrati sem se spominjala neuspehov romskih otrok v osnovni šoli, medtem ko sem sama osnovnošolsko izobraževanje ravno zaključevala. Že takrat sem se spraševala, zakaj imajo z osnovnošolskim izobraževanjem težave, zakaj so pogosto odsotni od pouka in kako je možno, da leto za letom ponavljajo isti razred. Ta vprašanja so me preganjala do sedanjosti, zato sem želela raziskati, ali pozitivni vplivi vključenosti v predšolsko vzgojo osip v osnovni šoli lahko preprečijo.

V svoji raziskavi želim spoznati vidik vzgojiteljic in tudi vidik romskih staršev ter njihovih otrok. Zanima me, kakšni so pozitivni vplivi zgodnje obravnave in inkluzije romskih otrok v redni vrtec in zakaj je njihovo vključevanje nujno za uspešno integracijo v odrasli dobi ter tudi kakšne učinke otrokove vključenosti opažajo romski starši.

Raziskati želim tudi perspektivo romskih otrok in preko nje spoznati, ali radi obiskujejo vrtec, kako so sprejeti s strani sovrstnikov in ali imajo razvito socialno mrežo.

V teoretičnem delu magistrskega dela so najprej razčlenjene različne dimenzije izključenosti Romov. Predstavljeni so njihov izvor in trenutni družbeni položaj ter njihova reprezentacija v medijih. Opisana je integracija Romov v širšo družbo in trenutni vzgojno-izobraževalni sistem; navedeni in opisani so tudi projekti, ki se borijo za kvalitetno vključevanje romskih otrok v sisteme predšolske vzgoje. V empirični del so vključene tri perspektive vključenosti romskih otrok v vrtec: perspektiva vzgojiteljic, romskih staršev in romskih otrok. Z analizo intervjujev šestih vzgojiteljic, dveh romskih staršev in pogovorov z otroki odgovarjam na štiri raziskovalna vprašanja, ki vključujejo vse tri prej omenjene perspektive. Kvalitativno metodologijo zaključujem s prepletom teoretičnih in empiričnih spoznanj, ki povzamejo smisel ter namen celotne raziskave s predlogi za izboljšave in z razmišljanjem o doprinosu magistrskega dela za socialnopedagoško stroko.

TEORETIČNI DEL

1. ROMI

Crowe (1996, v Ringold, 2001) Rome opisuje kot unikatno evropsko manjšino, ki za razliko od ostalih nima domačega teritorija oziroma ozemlja. Kljub temu njihove predstavnike lahko najdemo v skoraj vseh državah Evrope in centralne Azije.

Zgodovinski dokumenti in legende njihov izvor povezujejo s severnoindijskimi koreninami. Različna poročila kažejo na to, da so se v Evropo priseljevali v migracijskih valovih med devetim in štirinajstim stoletjem. Podobno piše tudi C. Sykora (2012), le da njihov prihod v Evropo umesti v enajsto stoletje.

Courthiade (2003) ob tem poudarja, da so se po zanesljivih virih iz 15. in 16. stoletja, prvi Romi, ki so se naselili v Evropo, dobro zavedali svojih korenin, kar je v nasprotju s tem, kar je zapisano v večini dosegljivih publikacij. Nekateri miti sicer govorijo o njihovem egiptovskem izvoru, ki je veljal za prestižnejšega in bolj impresivnega.

Egipotvsko poreklo je zato sčasoma nadomestilo resnico, kar je pripomoglo k uspešnejši integraciji v evropski prostor. Indijski izvor Romov je »odkril« šele transilvanski pastor Vályi István leta 1763. Resnično poreklo je ostalo zaprto za širšo javnost do političnega prijateljstva med Josipom Brozom Titom in indijskim državnikom Nehrujem.

Vse od naselitve v Evropo so Romi zatirani in preganjani. V Romuniji so bili zasužnjeni do 19. stoletja; kasneje med drugo svetovno vojno je v nacističnih koncentracijskih taboriščih umrlo okoli 1,5 milijona Romov. V vzhodni in srednji Evropi so bili v času komunizma po drugi svetovni vojni podvrženi raznim asimilacijskim politikam, ki so jih prisilile v ustalitev na določeno ozemlje. Nekatere politike so želele doseči zmanjšanje romske populacije in popolno segregacijo od večinskega naroda. V bivši Čehoslovaški socialistični republiki so romske ženske prisilili v sterilizacijo. V Bolgariji so jih naselili v geto in jih prisilili v spreminjanje njihovih imen. Ker je bila v komunistični ureditvi zaposlitev obvezna, so si ponekod tudi Romi lahko ustvarili normalno, spodobno življenje, a so bili kljub temu še vedno diskriminirani in so od nekdaj živeli na marginaliziranih obrobjih družbe (Sykora, 2012).

1.1 DRUŽBENI POLOŽAJ

Pred leti, ko sem bila še otrok, sem od odraslih večkrat poslušala pogovore o ciganih, o tem, kaj so ukradli, koga pretepli ali pa je na moja ušesa prišla zgolj metafora, pregovor, rek, ki je vključeval izraz cigan. Tako sem tudi sama prevzela takšno poimenovanje za osebe temnejše polti, oblečene v pisana oblačila, ki so se v skupinah sprehajali po mojem domačem kraju. Spomnim se, ko se je začelo govoriti o Romih in o neprimernosti poimenovanja cigan. Takrat se mi je to zdelo nerazumljivo. Menila sem celo, da se po nepotrebnem komplicira. Saj nam tudi pravijo Slovenci, pa nas nihče ni vprašal, če nam je to všeč, sem si mislila.

Ker sem že od nekdaj človek, ki ne mara izključevanja in želi, da so vsi ljudje med sabo enakopravni, sem se kljub otroškemu razmišljanju odločila, da bom tudi sama

začela uporabljati poimenovanje, za katerega velja, da je primernejše. Šele ob iskanju in prebiranju literature za pričujočo nalogo pa sem ugotovila, da je to poimenovanje, ki ima po mojem mnenju izjemno negativno konotacijo, še vedno zakoreninjeno v našem jeziku. Jezernik (2006) trdi, da beseda cigan v spomin prikliče podobe

»eksotičnega nomadskega ljudstva in njegovega načina življenja« (str. 7). Pravzaprav ne gre le za poimenovanje etničnosti določene osebe, temveč o njej povemo tudi, kako se oblači, kakšni so njeni običaji in viri preživljanja (prav tam). Že s samim poimenovanjem torej družba zariše ostro etnično mejo med »njimi« in »nami«, ki pa je po besedah Š. Urh (2012) težko določljiva.

Med spraševanjem Romov, kaj jih je za njih značilno romsko in kaj jih opredeljuje kot Rome, je avtorica pogosto prejela odgovore, ki kažejo na nejasno poistovetenje z romsko identiteto, sploh s takšno, kot jo opredeljujejo večinski javni diskurzi. Tudi A.

Janko Spreizer (2002) navaja, da kljub skupnemu poimenovanju različne skupine Romov ne čutijo medsebojne povezanosti oziroma je le-ta med njimi ohlapna. Prav tako ni opaziti nikakršne zavesti o skupni zgodovini. Avtorica, ki je svojo raziskavo izvedla predvsem z lastno vključenostjo v romsko skupnost, trdi, da med vsemi sproščenimi pogovori, ki jih je imela s pripadniki skupnosti, ni zasledila nobenih legend o nastanku romskega človeka, nobenih »avtentičnih« romskih pesmi, običajev ali misterijev, o katerih govorijo mnogi etnologi in proučevalci romske kulture.

Š. Urh (2012) tako romsko etničnost vidi kot ustvarjeno v odnosu do druge skupine oziroma v odnosu do nečlanov. Ob tem nakaže, da Romi veljajo za drugačno družbeno skupino pravzaprav le zaradi »večinske družbe, ki jim pripisuje kolektivne 'etnične' značilnosti, po katerih naj bi se razlikovali od večinskih norm« (str. 15). Belton (2005, v Urh, 2012) trdi, da Romi kot biološko homogena skupina sploh ne obstajajo.

To kategorijo je po njegovih besedah ustvarila večinska družba, ki jo ohranja tako, da določenim skupinam ljudi pripisuje skupne lastnosti (jezik, način življenja, videz ...).

Identitete Romov torej pretežno ustvarja dominantna družba in ne toliko skupne kulturne vrednote ter prepričanja, kot bi sprva pričakovali.

Eno od prepričanj, s katerimi romologi utemeljujejo in utrjujejo konstrukcijo »drugega«, je tudi rasna ideologija. Kot navaja A. Janko Spreizer (2002) slednji v svojih raziskavah trdijo, »da je rasa 'objektivna' karakteristika, ne pa konceptualizacija specifičnega tipa neprehodne razlike« (str. 247). Na podlagi teh raziskav je tako izoblikovana

»rasializirana« podoba Romov, ki je opredeljena s fizičnimi potezami. Oprijemajo se predvsem endogamije in trditev, da gre za biološki izolat. V romski skupnosti naj bi se med seboj poročali bratranci in sestrične; endogamija pa naj bi bila njihova ekskluzivna posebnost. Svoje partnerje naj bi si namreč iskali med pripadniki sosednjih romskih vasi, zaradi česar naj bi imeli med seboj vsi sorodstvene vezi. Posledično je seveda prišlo tudi do prepričanj, da so zaradi takšnih zakonov potomci Romov dedno nagnjeni k boleznim, kar je še povečalo njihovo segregacijo in stigmatizacijo.

A. Janko Spreizer (prav tam) govori tudi o antropoloških značilnostih, ki so jih nekateri avtorji poudarjali kot tiste, ki Rome ločijo od večinske populacije. Imeli naj bi drugačen položaj prsta na nogi, palec, ki naj bi jih oviral pri delu, temnejšo polt, temne naravno

skodrane lase, temne oči, nižjo postavo, nizko čelo, orlovski nos ipd. Avtorica ob tem poudarja rasizem, ki veje iz opisanega utemeljevanja romske etničnosti in kulture v biologiji. Romologi (kot so se poimenovali tisti, ki proučujejo Rome v Sloveniji) torej namesto izkoreninjanja stereotipov o Romih in zbližanja romske kulture z večinsko s svojimi raziskavami le utrjujejo in poglabljajo prepad med dominantno kulturo in Romi.

Slovenska romologija se tako postavlja na stran države, čeprav naj bi si prizadevala za zasnovo proromskih politik. Posledično se s tem utrjuje prepričanje, da so Romi rasno čista in homogena skupina, ki se genetsko razlikuje od tistih, ki niso Romi, pri čemer gre za biološki oziroma tradicionalni rasizem (Urh, 2012).

H. Asséo (2012) navaja, da Romi predstavljajo simbolno figuro nenehno spreminjajočega se razmišljanja o mejah evropske civilizacije. Na eni strani jih družba vidi kot klateški narod, ki ga po krivici izganjamo, na drugi strani pa so predstavljeni kot revne, številčno naraščajoče in svetu nepotrebne družine. Š. Urh (2012) ob tem poudarja, da iz takšnih prepričanj izhajajo tudi etnični predsodki o Romih, ki so v slovenskem kulturnem prostoru postali del kulturnega znanja. Beseda Rom tako v vsakdanji rabi opisuje osebe, ki odstopajo od družbenih norm in povzročajo deviantne situacije. Gre za negativno oznako, s katero opišemo umazano, neurejeno, nemirno, revno in nagajivo osebo. P. Štrukelj (2004, v Urh, 2012) navaja, da v primeru, če na primer nekdo reče: »Imeli smo cigana v hiši,« s tem misli, da so bili okradeni. Z besedno zvezo »vlaški cigan« opišejo tistega, ki je oblečen v umazana in raztrgana oblačila; takšni ženski rečejo »ciganica«. Avtorica prav tako navaja, da beseda cigan predstavlja sopomenko za osebo, ki ima temno barvo kože.

Tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika še vedno ne vključuje besede Rom. Beseda cigan je opisana s: »cigàn -ána m (ȁ á) 1. pripadnik iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča: pravili so, da cigani kradejo otroke; ogrski cigani;

tolpa ciganov; črn kot cigan; laže kot cigan ∙ ekspr. je tak cigan, slabo oblečen; ekspr.

pri nas je kot pri ciganih, vse je v neredu; smeje se kot cigan belemu kruhu, široko, na vsa usta 2. slabš. zvit, lahkomiseln ali malopriden človek: to ti je pravi cigan; še hujši cigan je, kot si ti; potepa se, cigan / kot psovka cigan ciganski« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2000). SSKJ predstavlja temelj slovenskega jezika in posledično tudi enega od temeljev slovenske narodne zavesti. S takšnim izhodiščem torej težko kličemo po sprejemanju in vključevanju Romov. Začeti je treba v samih koreninah problema, tj. v institucionalnih oblikah etničnih predsodkov, ki imajo po besedah Š.

Urh (2012) še toliko večji pomen. SSKJ in mnogi drugi slovenski viri, ki ob tem predstavljajo tudi glavne temelje za osnovnošolsko izobraževanje (npr. pesem Glasbenik, avtorja Nika Grafenauerja), kriminalna dejanja povezujejo z naravo Romov, kar kaže na kategorizacijo etničnih skupin, ob čemer večinska etnična skupina išče neugodne genetske značilnosti. Romi so s tem prikazani kot moralno pomanjkljivi in nepošteni.

1.1.1 MEDIJSKE REPREZENTACIJE

Cigler in Bukovec (2006) trdita, da so mediji tisti, ki primarno vplivajo na teme, o katerih se ljudje pogovarjamo, o njih razmišljamo, in tudi o katerih potekajo javne razprave.

Kuhar (2012) ob tem opozarja, da so mediji res pogosto predstavljeni kot edini izvor nestrpnosti in sovraštva do marginaliziranih skupin, vendar pozabljamo na interpretacijo, ki je prisotna med tekstom ter bralcem oziroma gledalcem medijskega teksta. Med diskurzom o subjektu in odnosom širše družbe do subjekta ali skupine ni neposredne vzročne zveze. Kljub temu to ne pomeni, da mediji ne morejo in ne reproducirajo nekaterih podob manjšin oziroma v tem primeru Romov. Cigler in Bukovec (2006) v poročilu okrogle mize Romi – med medijsko in dejansko podobo ugotavljata, da mediji z izbiro tem, stila poročanja, govorcev in jezika poleg določanja tem, o katerih je vredno govoriti, določajo tudi to, kdo ima pravico ter dostop do razprave. S tem vzpostavljajo delitev na »nas« in »njih«; na tiste, ki smo dobri in si zato zaslužimo vse družbene dobrine, ter na tiste, ki so drugačni in ki odstopajo od normalnega. M. Gnezda, S. Mlakar in Trobič (2006) dodajajo, da pri poročanju o etničnih dogodkih primanjkuje alternativnih virov, zaradi česar poleg ekonomske, prostorske, socialne in kulturne getoizacije prihaja še do dodatne medijske izključitve.

Kuhar (2012) ugotavlja, »da v medijskih reprezentacijah Romov ni kvalitativnega preskoka; izhodišče so namreč problemi« (str. 144). Slednji so večinoma razlog, da se o Romih sploh poroča oziroma da se pojavijo v medijskem prostoru – predvsem kadar problemi prerastejo v konflikt. Poleg tega se mediji v glavnem osredotočajo na negativne značilnosti, s katerimi so Romi predstavljeni kot kulturno različni in deviantni. Pogosto so predstavljeni kot tisti, ki ogrožajo naš kulturni red in s tem večinsko prebivalstvo. Redko se v medijih pojavljajo kot konkretni posamezniki (Erjavec, Hrvatin Bašić in Kelbl, 2000), vendar je ob tem pomembno poudariti, da se v zadnjih letih ta trend spreminja – romski glas je v medijskem prostoru vedno bolj slišan in izpostavljen (Kuhar, 2012).

K. Erjavec, S. Hrvatin Bašić in B. Klebl (2000) so izvedle obširno raziskavo na območju Slovenije, s katero so želele ugotoviti, na katere vire se najpogosteje opirajo novinarji.

Zanimalo jih je, kdo govori, kako pogosto in o čem. Analizirale so 131 prispevkov (poročila, intervjuji, reportaže ...) in ugotovile, da so se Romi kot viri informacij pojavili 32-krat, pripadniki večinske družbe pa 226-krat. Ob tem je pomembno poudariti, da so se analizirani prispevki večinoma opirali na izjave virov informacij in so le redko temeljili na opažanjih novinarjev. Avtorice razlog za manjšo zastopanost Romov vidijo predvsem v institucionalnih in organizacijskih ovirah – družbene organizacije imajo organizirano službo za stike z javnostjo, medtem ko so Romi brez institucionalne opore, zaradi česar so novinarjem težje dostopni. Ugotavljajo, da so Romi zaradi svoje nedostopnosti izključeni iz oblikovanja medijske agende.

Cigler in Bukovec (2006) v svojem poročilu navajata, da so Romi predstavljeni kot grožnja našemu ekonomskemu sistemu, saj jih mediji reprezentirajo kot nedelavne in kot tiste, ki delavnim odžirajo ekonomske dobrine. Hkrati naj bi bili zaradi videza, navad, kulture in mentalitete tudi kulturna grožnja. Kuhar (2012) dodaja, da »so najpogostejši tipi medijske reprezentacije, prek katerih Romi stopajo v medijski prostor, kriminalizacija, diskurz mi-oni, problematizacija in stereotipizacija« (str. 145).

V medijskem prostoru je pogosto izpostavljen incident, ki je posplošen na skupino Romov (uporabljena je množina), namesto da bi bili mediji pozorni na posameznika – vsak kršitelj ima namreč svoje ime (Cigler in Bukovec, 2006). K. Erjavec, S. Hrvatin Bašić in B. Klebl (2000) ob tem poudarjajo, da je zaradi odsotnosti individualne podobe Romov izgubljena tudi možnost, da bi se razlikovali od splošno sprejete stereotipizirane podobe Romov kot etnične skupnosti. Tudi kadar je Rom v prispevku prikazan kot akter, novinarska prezentacija njegovih dejanj temelji na lastnostih, ki jih

družba na splošno pripisuje romski etnični manjšini. »Oni ne govorijo, o njih se govori.

Tudi če govorijo, je njihov govor potrebno 'prevajati' v razumljivi jezik večine« (str. 35).

Kuhar (2006) navaja izsledke svoje raziskave, v kateri so spremljali 15 različnih medijev; v analiziranem obdobju je bilo objavljenih 249 analiziranih tekstov, ki so bili povezani z različnimi manjšinami (muslimani, Romi, geji in lezbijke). Od tega je 16 % tekstov pripadalo Romom. Z raziskavo so ugotovili, da je bilo skoraj 20 % vseh medijskih tekstov o Romih objavljenih v okviru črne kronike in poročil o kriminalnih dejanjih. Ob tem avtor poudarja tudi dejstvo, da so v tem obdobju razpravljali o krovnem zakonu, ki je romski problem postavil v kontekst politike, zaradi česar se je število objav o Romih povečalo; posledično je bilo višje tudi število tekstov, v katerih Romi niso bili kriminalizirani.

Mediji ob govoru o romski skupnosti pogosto vzpostavljajo binarno razmerje mi-oni. S tem v Rome projicirajo tisto, kar je necivilizirano in drugačno; na drugi strani se vzpostavlja Drugi, mi, ki je civiliziran in neproblematičen. »'Mi' postane oder, s katerega se ocenjuje in vrednoti vse drugo« (Kuhar, 2006, str. 147).

V sodobnem svetu je sicer odkrita diskriminacija nezaželena in prepovedana, zaradi česar je pri negativnem govoru o določeni manjšini pogosta raba raznih strategij, ki zakrinkajo rabo diskriminatornega diskurza. Izjave se tako pogosto začnejo z: »Nič nimam proti Romom, ampak ...« Takšne in podobne trditve podcenjujejo škodljivost, precenjujejo neškodljivost, prenašajo krivdo in zamenjujejo vlogo žrtve s storilcem, kar upraviči rabo diskriminatornega diskurza in pomiri občinstvo. Mediji se tako trudijo večinsko prebivalstvo predstaviti v luči nedolžnih akterjev, v nekaterih primerih pa celo kot žrtve, s čimer dosežejo prenos krivde na nasprotno stran. Tudi kadar je večinsko prebivalstvo tisto, ki je zagrešilo negativna dejanja, mediji slednjim zmanjšajo pomen.

Petković (2006) opozarja, da bi morali mediji pri obravnavanju manjšin v prispevke vedno vključevati njihove predstavnike in stališča, ki jih zagovarjajo – predstavljeni bi morali biti kot aktivni subjekti. O tem področju bi morali poročati novinarji, ki imajo stike z marginaliziranimi skupinami, kar bi medijske hiše lahko dosegle na način, da bi imeli v vsakem uredništvu zaposlenega ali zaposleno novinarja/novinarko, ki to področje spremlja in ima s temi skupnostmi stike. Poleg tega kot govorniki o teh temah ne bi smeli biti večinoma le politiki, temveč osebe s terena. »Mediji, tako osrednji kot lokalni, bi morali pri politiki zaposlovanja načrtno skrbeti za ustrezno zastopanost pripadnikov manjšinskih skupnosti med novinarji in drugimi medijskimi ustvarjalci tudi na vodilnih in uredniških mestih« (str. 17).

1.2 INTEGRACIJA IN INKLUZIJA ROMOV

V. Klopčič (2012) trdi, da tako strokovnjaki in mednarodne organizacije, kot tudi sami Romi soglašajo, da sta pri uspešni integraciji in vključevanju Romov največji oviri odklanjanje njihovega načina življenja ter nestrpnost. Čeprav je opaziti pozitivne spremembe na področju vključevanja Romov in spodbujanja njihovega sprejemanja, se je v zadnjih desetletjih v posameznih državah negativen odnos celo okrepil, kar se izraža kot sovražnost in napadalnost do romske skupnosti in njenih pripadnikov. Od devetdesetih let 20. stoletja je bilo sicer sprejetih kar nekaj mednarodnih dokumentov, ki spodbujajo vključevanje Romov; na evropski ravni je bilo sprejetih tudi veliko akcijskih programov in usmeritev, ki so namenjeni spodbujanju medsebojnega spoštovanja ter odpravi predsodkov.

E. Marushiakova in Popov (2015) navajata, da snovalci evropske politike, različne medvladne evropske organizacije in tudi posamezne vlade ter civilni aktivisti iščejo rešitve za probleme, ki romsko skupnost pestijo že od tranzicije iz komunizma v demokracijo. Dokumenti o položaju Romov iz leta 1990 za njihov položaj krivijo komunistično politiko, podobno kot so pred tem komunisti obtoževali kapitalistično preteklost. Evropske institucije so sicer izdale dve glavni iniciativi, ki urejata romski položaj: the Decade of Roma (2005), ki jo je predstavila organizacija Open Society Foundations in the EU Framework for National Roma Integration Strategies (2011).

Glavna področja, ki jih ureja evropska inkluzivna politika (ang. the European Roma inclusion policy) so zaposlovanje, bivanjske razmere, izobraževanje in zdravstvo.

Avtorja ob tem poudarjata, da so omenjene iniciative hitro postale popularne, bile oglaševane in finančno močno podprte, vendar je to po nekaj letih izzvenelo ter utonilo v pozabo. Dolgo časa so za to krivili predvsem korupcijo in neusposobljenost ljudi na vodilnih položajih, medtem ko so različne evalvacije ter analize pokazale, da je eden glavnih razlogov za neuspeh pomanjkanje vključenosti romskih subjektov v organizacijo in izvedbo programov.

Pravni položaj romske skupnosti se na mednarodni ravni ureja in dopolnjuje na podlagi razvoja področja varstva človekovih pravic in varstva manjšin. Na tem področju se je največji premik zgodil ob sprejemu Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjših leta 1995. Ta »pravice manjšin umešča v sklop mednarodnega pravnega varstva človekovih pravic in kulturno različnost Evrope označi kot bogastvo vse celine« (Klopčič, 2012, str. 58). Zaradi neugodnih razmer, v katerih živijo Romi, so se oblikovali še dodatni dokumenti, ki države obvezujejo, da izvedejo ukrepe, ki posebej spodbujajo spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic Romov. Glavna dokumenta, ki določata pravne okvirje za vključevanje Romov, sta Direktiva Evropske unije o svobodi gibanja iz leta 2004 in Direktiva o enakem obravnavanju ne glede na rasno ali etnično poreklo, ki je bila sprejeta leta 2000. Poleg teh dveh dokumentov na njihove pravice in vključevanje pomembno vpliva tudi program Evropske unije o boju proti rasizmu in ksenofobiji (prav tam).

Ko je govora o »romski problematiki«, je večinoma v ospredju marginalizacija njihove skupnosti; izpostavljen je predvsem njihov socio-ekonomski standard. Z namenom zmanjšanja marginaliziranosti je bilo implementiranih veliko projektov, katerih rdeča nit je bila, ironično, da z Romi ne smemo postopati kot z »normalno« skupnostjo, ki ima svojo identiteto in etnično kulturo, temveč kot z močno marginalizirano skupnostjo brez socialnih norm in vrednot, ki potrebuje nenehno socialno asistenco ter pomoč.

Izrazi, kot so socialno izključeni, marginalizirani, ranljivi, so tisti, ki najpogosteje označujejo romsko skupnost v različnih nacionalnih dokumentih. S tem v ospredje postavimo težave, ki sicer pestijo velik del njihove populacije; hkrati zapostavljamo njihovo izrazito etnično kulturo, ki jo z asimilacijo izrinjamo (Marushiakova in Popov, 2015).

V. Klopčič (2012) prav tako trdi, da Rome pogosto označuje način življenja na margini in ne narodna ali etnična pripadnost. Š. Urh (2012) dodaja, da so v preteklosti številni

programi, ki so se zavzemali za večjo vključenost pripadnikov romske skupnosti, temeljili na ideologiji obtoževanja – izhajali so namreč iz predpostavke, da je za težave Romov kriv njihov etnični izvor. Usmerjali so se predvsem v njihovo socializacijo, kar je napeljevalo na to, da so nesocializirani. Takšni socialni programi so zato vzdrževali obstoječe stanje, namesto da bi se zavzemali za spreminjanje socialnih okoliščin.

Bernát in Rahman (2014) navajata program Evropske unije, imenovan Desetletje vključevanja Romov (ang. Decade of Roma Inclusion), ki je bil zasnovan z namenom preprečevanja diskriminacije romske populacije; eden izmed temeljnih ciljev programa je bilo tudi zmanjševanje prepada med Romi in večinsko populacijo. Program, ki se je izvajal od leta 2005 do leta 2015, se je prvenstveno usmerjal na področja izobraževanja, zaposlovanja, zdravstva in bivanjskih razmer. S programom so izvajalci dosegli zvišanje splošnega zavedanja o izključenosti Romov, mobilizacijo novih resursov za uspešnejšo inkluzijo Romov, povečanje števila organizacij, ki se ukvarjajo posebej z romsko populacijo; spodbudili so tudi povečanje števila dobrih praks na področju dela z Romi.

1.2.1 INTEGRACIJA ALI SEGREGACIJA?

Ne glede na sprejete dokumente in priporočila se marginalizacija Romov ohranja ali celo poglablja, čeprav je njihova implementacija pripomogla k vključevanju pripadnikov drugih manjšinskih skupnosti. Romski otroci so tako še vedno pogosto vključeni v segregirane šole in oddelke, ki so namenjeni posebej njim in kjer jih poučujejo v razredih z nižjim izobrazbenim standardom. Ohranja se tudi getoizacija romskih naselij (Klopčič, 2012). Ta so rezultat družbene izolacije, saj bi sicer živeli v obstoječih naseljih podobno kot druge etnične skupine (Zupančič, 2014).

Zupančič (2014) romsko manjšino poimenuje z besedno zvezo »diasporični narod«.

Navaja, da kljub njihovi številčnosti in svetovni razširjenosti niso obravnavani kot nacija ter jih ne štejejo v kategorijo naroda. Ob tem poudarja, da so Romi nesporno narod, saj so številčni, prostorsko razpršeni in socialno razslojeni; poleg tega so razdeljeni v različne skupine, a kljub temu organizirani. Razlog za zanikanje Romov kot naroda se skriva predvsem v prepričanju, da so še vedno nomadska populacija.

Večinsko prebivalstvo jim zato še vedno odreka lastnost teritorialnosti, ki velja za enega temeljnih elementov, ki omogoča prehod od etnije k narodu.

Če Rome primerjamo z drugimi ljudstvi, lahko ugotovimo, da so v svojem preteklem prehajanju po različnih teritorijih zelo podobni ljudstvom v severnih geografskih širinah z izrazito borealnim podnebjem, ki so zaradi pomanjkanja naravnih dobrin prisiljeni uporabljati širši teritorij, kot jim pripada, vendar si ga s tem ne lastijo – uporabljajo le njegove vire. Po drugi strani pa so podobni tudi vsem nam, ki prav tako potujemo zaradi služb, rekreacije, izobraževanja ipd., le da se pri nas večstanovanjskost in mobilnost razume kot večjo razgledanost in višji standard (prav tam).

I. Zajec in Jazbec (2012) dodajata, da sta pojma narod in državljanstvo tesno povezana. Državljanstvo je namreč »postalo status, ki je odvisen od pripadnosti in lojalnosti določeni nacionalni državi, vladi, ustavi oz. pravnemu redu in ustanovam«

(str. 77). Danes so nacionalne države eden izmed temeljev mednarodne ureditve, ki pa niso in nikoli niso bile kulturno etnično in jezikovno homogene. Podobno se je na nacionalnih temeljih v 20. stoletju zgradila tudi socialna država. Glavni namen razširitve pojma državljanstva na skupne socialne pravice je bil med drugim tudi oblikovanje skupne nacionalne identitete in kulture. Slednje je delavskemu razredu omogočilo uveljavljanje socialnih pravic. Hkrati je povzročilo tudi zanemarjanje kulturnih specifik ter potreb nekaterih manjšinskih skupin, zaradi česar so bili Romi in migranti potisnjeni na rob družbe. Romi, še posebej tisti, ki so v Slovenijo imigrirali, morajo za zaposlitev pridobiti delovno dovoljenje, zato se številni njihovi pripadniki srečujejo s težavami pri pridobitvi takšnih in podobnih statusov. Posledično so izključeni iz socialnega državljanstva, kar vodi v izključenost iz političnega državljanstva. Boj za preživetje jim tako otežuje izobraževanje in politično participacijo.

Enako je tudi s pripisanimi negativnimi značilnostmi, tujostjo in drugačnostjo, ki jih stigmatizirajo ter jim otežujejo integracijo v skupnost. Avtorja ob tem v slovenskem sistemu in družbi opažata neprilagojenost etnični in kulturni pluralnosti.

Čeprav mnogi menijo, da je rasizem stvar preteklosti, so njegovi ostanki in mišljenje, da je romski način življenja nevaren za »nas«, prisotni še danes. Slednje se ohranja predvsem na podlagi njihove kulturološke različnosti. Na eni strani tisti, ki zagovarjajo pravice Romov, k spodbujanju ohranjanja posebnosti romske kulture dodajajo pozitiven predznak, s čimer dosegajo njihovo romantizirano podobo. Na drugi strani pa ravno poudarjanje kulturne različnosti ohranja mejo med večinskim prebivalstvom in Romi ter utrjuje stereotipe. Omenjeno povzroči ohranjanje segregacije pripadnikov romske skupnosti in tudi v getoizaciji njihovih naselij (Klopčič, 2011). Podobno opisuje tudi Š. Urh (2012), ki govori o dvojnih merilih pri kategoriziranju Romov. Po eni strani jim pripisujemo negativne značilnosti, npr. vsi Romi kradejo, po drugi strani pa pozitivne lastnosti, npr. Romi imajo dober občutek za glasbo in ritem. Na takšen način se formirajo ambivalentne predstave in komunikacijsko protislovje; hkrati izražamo izključevanje in naklonjenost. S tem rasistični govor opravičujemo in ga prikrivamo.

Če želimo družbo spremeniti v bolj vključujočo, moramo rasizme (tako osebne kot tudi kulturne in institucionalne), diskriminacije in izključevanje najprej začeti prepoznavati ter o njih reflektirati. Prav zaradi izključevalnih ideologij so namreč Romi zatirani, preganjani in obsojeni na neizobraženost; ta najpogosteje povzroči revščino.

Pri izključevanju Romov lahko sodelujejo tudi poklici pomoči, npr. socialni delavci, učitelji, pedagogi, zdravstveni delavci ipd. Vsi ti poklici ne delujejo v nevtralnem okolju, saj na njihovo delo vpliva družbeni vrednostni sistem, torej predsodki o Romih v slovenskem kulturnem prostoru in tudi individualna prepričanja. Posameznik zato ne glede na raven strokovnosti težko deluje povsem nevtralno, kar se kaže v njegovih dejanjih, čeprav so ta nezavedna. Zaposleni ravno zaradi stremenja k nevtralnemu in enakopravnemu ravnanju z vsemi uporabniki delujejo po univerzalističnem načelu – z vsemi delajo enako. S tem za Rome veljajo enaka pravila kot za večinsko populacijo.

Ob tem pa pozabljajo, da je njihov izhodiščni položaj drugačen in da imajo tudi svoje različnosti, ki so del njihove etničnosti ter kulture. Zato se z vsakdanjim življenjem ne

morejo spoprijemati na enak način, kot to lahko počne večinsko prebivalstvo.

Univerzalistično načelo zato v tem primeru doseže obraten namen in deluje izključujoče. V poklicih pomoči je zato nujna pozitivna diskriminacija oziroma diferenciacija, kar pomeni, da moramo pri delu z Romi delati razlike, saj le tako lahko dosežemo odpravo neenakega položaja (Urh, 2012). Poleg strokovnosti in izkušenj sta za delo z Romi potrebno tudi sočutje in etnična občutljivost. Upoštevati moramo, da je pojem integracije lahko tudi zlorabljen in postane v funkciji izključevanja. Ob tem je potrebno spoštovati etnično in kulturno različnost (Zajec in Jazbec, 2012).

1.3 ROMI V SLOVENIJI

Na ozemlju današnje Slovenije je zaslediti omembe Romov že v 14. stoletju. Od 17.

stoletja so zapisi o Romih še pogostejši predvsem v cerkvenih matičnih knjigah. Na to področje so se sicer Romi priseljevali iz različnih smeri. Njihovo priseljevanje je potekalo daljše časovno obdobje. Predniki Romov iz Prekmurja so prišli preko madžarskega ozemlja. Predniki Romov iz Dolenjske so se priseljevali preko Hrvaške in Bosne. Na Gorenjsko pa so se naseljevali Romi in Sinti iz Nemčije ter današnje Avstrije (Tancer, 1994).

Romi so v Sloveniji torej v večjem številu naseljeni predvsem na območju Prekmurja, Bele Krajine in Dolenjske. »Večji del Romov v Sloveniji živi v izoliranih naseljih na obrobju vaških ali mestnih naselij« (Klopčič, 2012, str. 64). Največ Romov v Prekmurju živi na območju Murske Sobote (naselje Pušča); na Dolenjskem so najpogosteje naseljeni v občini Novo Mesto. Iz Jugoslavije priseljeni Romi so večinoma naseljeni v večjih mestih, tj. v Ljubljani, Mariboru in Velenju (prav tam). Po podatkih iz Statističnega urada Republike Slovenije v Sloveniji živi med 7.000 in 12.000 Romov.

Ob popisu prebivalstva se je za pripadnike romske skupnosti opredelilo 3.246 oseb, kot materni jezik pa je romski jezik navedlo 3.834 ljudi (Statistični in osnovni podatki, b. d.). Ob tem je pomembno poudariti, da gre za podatke iz leta 2002 – novejši trenutno ne obstajajo.

H. Đonlić (2012) navaja, da je ob pregledu romskega položaja v Sloveniji videti, kot da se delo v smislu integracije Romov šele začenja. Romi namreč v Sloveniji nimajo primernega pravnega statusa, saj jim država ne priznava pravic, ki sicer pripadajo narodnim skupnostim in sploh ne pravic, ki pripadajo večinskemu prebivalstvu. Svoje večkulturne in pravne interese tako uresničujejo kot pripadniki drugih etničnih skupnosti, podobno kot morajo to početi narodi, ki prihajajo iz bivše Jugoslavije, le da imajo ti skupno ime 'priseljenci'. Čeprav je splošno javno prepričanje, da demokratična država tudi etničnim manjšinam dodeljuje široko paleto pravic in različnih možnosti, je realnost povsem drugačna. »Nacionalna država prek obstoječega ekonomskega sistema ohranja družbene neenakosti, njeni ideološki aparati pa legitimirajo in reproducirajo nestrpnost skozi negativno prezentacijo Romov« (Đonlić, 2012, str.

139).

Pravni položaj Romov se je začel urejati šele leta 1989, ko je bila z ustavnimi amandmaji sprejeta odločba, da se mora njihov pravni položaj zakonsko urediti (Gomboc Mrzlak, 2009). 10. aprila 2007 je bil sprejet Zakon o romski skupnosti, ki

»ureja položaj in opredeljuje področja posebnih pravic romske skupnosti v Republiki Sloveniji, pristojnost državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti za njihovo izvajanje ter sodelovanje predstavnikov oziroma predstavnic /.../ romske skupnosti pri uresničevanju njihovih pravic in obveznosti, določenih z zakonom«

(Zakon o romski skupnosti, 2007). Zupančič (2014) navaja, da je slednji romsko skupnost postavil v vlogo manjšine, saj je uredil njihov položaj na področju političnega življenja, prostorskih in gospodarsko-socialnih odnosov. Vzpostavil je tudi nove oblike organizirane skupnosti. Kot je navedeno že zgoraj, Romi nimajo statusa narodne manjšine. Kljub temu jim Ustava Republike Slovenije (1991) v 65. členu dodeljuje poseben položaj in pravice: »Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon.«

Kot zanimiv dodatek k položaju Romov v Sloveniji se mi zdi proslava v Murski Soboti ob letošnjem dnevu Romov, ko je predsednik vlade Marjan Šarec izpostavil, da je romska skupnost v Sloveniji tradicionalna in da jih trenutna vlada vidi kot narod s ponosno zgodovino, zaradi česar si zaslužijo tudi takšno obravnavo. Predsednik Zveze Romov Slovenije Jožek Horvat Muc je v svojem nagovoru dodal, da Romi pogosto niso slišani in niso deležni razumevanja predvsem na področjih, kjer se srečujejo s težavami, to so bivalne razmere, infrastruktura, izobraževanje in zaposlovanje (Žura, 2019).

S. Gomboc Mrzlak (2009) navaja, da romska populacija v Sloveniji ni homogena.

Pripadniki te etnične manjšine se med seboj razlikujejo predvsem po stopnji integriranosti v družbo in tudi po stopnji političnega, socialnega in ekonomskega razvoja. Na vseh omenjenih področjih izstopa Prekmurje, kjer so sprejeli veliko število pozitivnih ukrepov, ki so pripomogli k uspešnejši socializaciji in k izboljšanju njihovega položaja na vseh ravneh. Tam je najboljši tudi socialno-ekonomski položaj Romov, ki se sicer po regijah močno razlikuje. Največje romsko naselje v Sloveniji, naselje Pušča, je v zadnjih desetletjih doseglo visoko stopnjo razvitosti in urbanizacije. Tam živeči Romi se zaposlujejo tako doma kot v tujini, zaradi česar sta boljša tudi ekonomski in socialni položaj. Posledično je enostavnejša in uspešnejša integracija v okolje. Poleg tega I. Zajec in Jazbec (2012) omenjata tudi razlikovanje med avtohtonimi in neavtohtonimi Romi, ki je v vsakdanjem diskurzu v Sloveniji še vedno močno prisotno. Romi, ki so v Slovenijo prišli iz Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine ipd. imajo poleg težav, s katerimi se soočajo t. i. avtohtoni Romi, še težave priseljencev ter migrantov na področju urejanja državljanstva.

Horvat – Muc (2003) poudarja, da so življenjski pogoji Romov v Sloveniji v nekaterih predelih še vedno neprimerni in zaskrbljujoči. V naseljih namreč pogosto niso zagotovljeni niti osnovni pogoji za dostojno življenje, kot so npr. pitna in tekoča voda, sanitarije ter ogrevanje. Gre za posledice nizke stopnje izobrazbe in tudi za pomanjkanje zavedanja lastnih pravic. Avtor Rome v Sloveniji glede bivalnih razmer deli v tri skupine:

• Romi, ki živijo v urbanih središčih, večinoma v najemniških stanovanjih ali hišah

• Romi, ki živijo v zidanih ali lesenih eno- ali dvoprostornih hišah v sklopu romskih naselij in dosegajo nižjo stopnjo kulture bivanja.

• Romi, ki živijo v izoliranih romskih naseljih. Ta so odmaknjena v periferijo vaških skupnosti, prostori, kjer živijo, pa so higiensko neustrezni. Tudi slednji sodijo v nižjo stopnjo kulture bivanja.

Zupančič (2012) razlog za trenutno stanje oziroma zasnovo romskih naselij vidi predvsem v značilnem življenjskem slogu, vrednostnem sistemu Romov in tudi v dokaj hitri tranziciji (le nekaj rodov) iz nomadskega načina življenja v stalno naselitev. Izraz

»romsko naselje« označuje »prostorsko združen in funkcijsko povezan agregat bivalnih enot, na katerem je naseljeno pretežno romsko prebivalstvo« (Zupančič, 2014, str. 57). Gre za enote, ki navadno niso samostojna statistična naselja s hišnimi številkami in so umaknjene od statistično opredeljenih naselij. K slednjim se funkcionalno ne vključujejo in predstavljajo ločen del (prav tam).

Romska naselja se po arhitekturnih značilnostih, infrastrukturi, lokaciji in tlorisni zasnovi razlikujejo od klasičnih slovenskih naselij, vendar so v zadnjih letih zaradi legalizacije podvržena intenzivnim spremembam. Urejene bivalne razmere predstavljajo enega temeljnih elementov družbene integracije, zato se je v zadnjih letih v Sloveniji na tem področju oblikoval državni koncept, ki se posveča vključevanju romskih naselij v slovensko naselbinsko mrežo. Urejanje tega področja zahteva formalne in strukturne prilagoditve ter hkratno vključenost in sodelovanje tako Romov kot tudi občin in državnih institucij (Zupančič, 2012).

I. Zajec in Jazbec (2012) opažata, da je sistem v Sloveniji neprilagojen etnični in kulturni pluralnosti. Za razvoj etnične in kulturno pluralne družbe je pomembno, da s primernim odnosom in načini spoprijemanja sodelujemo vsi akterji na tem področju, tudi Romi. Ti že vrsto let s političnim in družbenim angažiranjem opozarjajo na kršenje svojih pravic ter zahtevajo ureditev izobraževalnih, socialnih in bivalnih razmer ter si želijo pogojev, ki bi jim omogočali ohranjanje lastne identitete, kulture in jezika. Od leta 1995 se za to bori tudi Zveza Romov Slovenije, ki je bila sprva poimenovana Zveza romskih društev. Na lokalni ravni imajo Romi pravico do romskega svetnika v občinskih svetih, medtem ko so nekatere občine (npr. Mestna občina Ljubljana) ustanovile komisijo za obravnavanje in reševanje težav Romov, kar pa v realnosti žal ne deluje.

2. VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ROMSKIH OTROK

Konvencija o otrokovih pravicah OZN (2009) v 29. členu navaja, da mora biti otrokovo izobraževanje usmerjeno »k popolnemu razvoju otrokove osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti, h krepitvi spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin /.../, h krepitvi spoštovanja /.../ njegove kulturne identitete, jezika in vrednot, nacionalnih vrednot države, v kateri otrok prebiva, države, iz katere morda izhaja, in do civilizacij, različnih od njegove« (str. 18).

Konvencija poleg tega izpostavlja, da mora biti pravica do izobraževanja dosežena v okviru enakih možnosti. Zato mora biti zagotovljena vsem brezplačna osnovna šola.

Hkrati mora biti v okviru le-te prisotno spodbujanje in ozaveščanje o pomembnosti nadaljnjega srednješolskega izobraževanja, ki mora biti prav tako dostopno vsakemu otroku. Podobno je tudi z omogočanjem dostopa do visokega šolanja. Poudarjeno je stremenje k zmanjševanju osipa v šolah. S tem države pogodbenice (med drugim tudi Slovenija) pripomorejo k izkoreninjanju neizobraženosti oziroma neznanja in tudi k zmanjševanju nepismenosti. Zavzemajo se za to, da izobraževanje krepi spoštovanje človekovih pravic in na splošno spodbuja razvoj vseh otrokovih sposobnosti (prav tam).

Priseljevanje ljudi, ki imajo različne kulturne, verske, etnične in jezikovne korenine, je postalo tudi velik izziv. Vse pogosteje se namreč srečujemo z vprašanjem, kako doseči njihovo integracijo v večinsko družbo (Vah Jevšnik, 2010). M. Vah Jevšnik (2010) rešitev vidi v vzpostavitvi medkulturnega dialoga, kar opisuje s spoštljivo izmenjavo različnih prepričanj med posamezniki in skupinami, ki imajo različne etnične izvore. V družbi je zato potrebno spodbujati solidarnost, odprtost, spoštljiv odnos in razumevanje ter spoštovanje različnosti. Vzpostavitev medkulturnega dialoga lahko dosežemo predvsem s primerno primarno in sekundarno socializacijo in tudi s procesom kasnejše resocializacije odraslih. Glavno vlogo v teh procesih avtorica pripisuje sistemu vzgoje in izobraževanja.

V srednji in vzhodni Evropi diskriminatorni ter neinkluzivni šolski sistemi romskim otrokom pogosto sistematično onemogočajo in odvzemajo njihovo pravico do izobraževanja. V večini evropskih držav osnovno šolo zaključi le okrog 20 % romskih otrok v primerjavi z 90 % neromskih otrok. Mnogo romskih otrok je usmerjenih v šole s prilagojenim programom in v razrede za otroke s posebnimi potrebami. Kot razlog je navedena jezikovna prepreka (UNICEF, 2011). Kyuchukov (2010) dodaja, da veliko romskih otrok v prvi razred vstopi brez predhodne vključenosti v sisteme predšolske vzgoje oziroma varstva, kar se kaže v pomanjkanju zgodnjega opismenjevanja in posledično v težavah pri učenju uradnega jezika. Rezultat je vključenost v šole za otroke s posebnimi potrebami – prestop v redne šole je za tem praktično nemogoč.

Veliko Romov je tako ujetih v začaran krog; vsako leto približno 50 % romskih učencev ne zaključi obveznega šolanja (Education of Roma children in Europe, 2007), kar onemogoča uspešno vključitev v trg dela in posledično privede do socialne izključenosti (Vonta, 2013b).

Ob tem se sama sprašujem, kako torej sploh vzpostaviti medkulturni dialog, če so romski otroci že na začetku svoje izobraževalne poti umaknjeni in segregirani od ostalih? M. Lukšič Hacin (1995, v Vah Jevšnik, 2010) namreč navaja, da je v zgodnjem obdobju, ko poteka primarna socializacija, otrok najbolj dovzeten za vplive zunanjega sveta. Poleg tega je v tem obdobju aktivna tudi težnja o nezavednem posnemanju vzorca, ki se počasi transformira v zavestno. Opisana plastičnost otrokove osebnosti je zato ključnega pomena, ko govorimo o razvoju njegove osebne ter socialne identitete tako v domačem okolju kot tudi v vrtcu in šoli. Upoštevati je potrebno, da je za razvoj socialnih kompetenc pomembno tako vidno kot nevidno, tako izrečeno kot

neizrečeno. Otroci se morajo torej že v zgodnjih letih svojega življenja spoznavati z različnimi rasami, kulturami ipd.

Podobno opisuje tudi V. Bedeković (2015), ki navaja, da se vpliv drugačnih kultur oziroma kultur, različnih od naše, kaže v transformaciji posameznikove identitete.

Slednje se kaže v premagovanju tradicionalnega enodimenzionalnega fokusa na nacionalnost ali nacijo ter odpira nov prostor za interkulturne identitete, ki članom tistih kultur, ki so označene za »drugačne«, omogoča javno prepoznavanje in sprejetost.

Zanimiv se zdi nekoliko drugačen pogled na izključevanje in samo-izključevanje Romov iz šolskega sistema. Levinson (2013) sicer navaja, da je večina romskih otrok vključenih v osnovne šole za otroke s posebnimi potrebami, kar je dokaz močnih segregacijskih politik v Evropi, vendar na drugi strani romski starši sami raje izbirajo

»posebne« šole predvsem zaradi negativnih izkušenj, ki so jih bili deležni v rednih vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Poleg tega romske družine otroke že zgodaj aktivirajo: dekleta morajo sodelovati v gospodinjskih opravilih in skrbi za otroke, fantje pa morajo k skupnosti prispevati z delom in finančnim oskrbovanjem družine. Šolo zato vidijo kot oviro v ohranjanju specifičnih kulturnih vzorcev (npr. zgodnja poroka v primerjavi z normativi v širši družbi). Veliko romskih družin zato uporablja samo- izključevanja iz šolskega sistema, ki ga razumejo kot grožnjo ohranjanju romskih vrednot in praks. Vsaka nova spretnost ali znanje, ki ga otrok v šoli pridobi, tako predstavlja korak stran od romske skupnosti.

2.1 ROMSKI POMOČNIKI

Kot dober mehanizem za lažjo integracijo romske kulture v slovenski izobraževalni sistem in tudi za večjo prepoznavnost romske kulture se je pozitivno izkazalo zaposlovanje romskih pomočnikov ali svetovalcev. Primarna vloga romskih pomočnikov je predvsem premostitev komunikacijske vrzeli med strokovnimi delavci in otroki večinske populacije ter romskimi otroki in njihovimi starši. Poleg tega romskim otrokom pomagajo pri prilagajanju na novo okolje in kulturo ter s tem zmanjšujejo njihovo segregacijo in odtujenost od ostalih otrok. Najpogosteje je romski pomočnik tudi sam Rom, ki je za opravljanje tega dela opravil obvezno usposabljanje. Podobno delo opravljajo tudi romski svetovalci, katerih glavna naloga je povezovanje romske skupnosti in izobraževalne ustanove ter mediacija in reševanje nesoglasij med slednjimi (Gomboc Mrzlak, 2009).

Mehanizem romskih pomočnikov se je do danes uveljavil v številnih evropskih državah, ponekod že v osemdesetih letih 20. stoletja, vendar se njihove naloge in zahtevane kompetence razlikujejo od države do države. V nekaterih državah je glavni pogoj za zaposlitev, da kandidat prihaja iz romske skupnosti; njihova naloga je izključno pomoč romskim učencem. V drugih državah to delo opravljajo tudi tisti, ki niso Romi, in nudijo pomoč v razredu vsem učencem, ki jo v tistem trenutku potrebujejo. V Sloveniji je njihova vloga še vedno nekoliko nejasna, čeprav so bili prvi romski pomočniki v vrtcih zaposleni že leta 2004. V Strategiji vzgoje in izobraževanja Romov v Sloveniji je opredeljeno, da naj bi romski pomočnik v vrtcu ali šoli svoje delo opravljal na ravni oddelka, na ravni institucije (vrtec, šola) in na ravni romske

skupnosti. Poudarjeno je, da mora biti njegova vloga fleksibilna in se prilagajati potrebam vrtca ali šole. Zaenkrat do sistematizacije delovnega mesta še ni prišlo, zato se romski pomočniki izobražujejo na delovnem mestu in v okviru različnih projektov;

zaposlujejo pa se preko javnih del (Bešter, Medvešek in Pirc, 2016).

Končno poročilo ciljnega raziskovalnega projekta z naslovom reševanje romske problematike v Sloveniji s poudarkom na socialni inkluzivnosti Romov v šolski sistem (2008) ugotavlja, da vodstvo vseh osnovnih šol, ki imajo zaposlene romske pomočnike, v slednjih vidi veliko oporo in pomoč ter si v prihodnje želi zaposliti še več podobnega kadra. Ostali strokovni delavci z romskimi pomočniki dobro sodelujejo in si nudijo medsebojno pomoč. Poleg tega menijo, da njihova prisotnost pozitivno vpliva tako na romske učence kot tudi na vse ostale, saj dodatna oseba v razredu, ki ima poleg tega tudi več znanja o romski kulturi in jeziku, učitelju omogoči, da se bolj kvalitetno posveti vsem učencem. R. Bešter, M. Medvešek in Pirc (2016) dodajajo, da je bilo z različnimi evalvacijami kljub pozitivnim mnenjem ter izkušnjam ugotovljeno, da so potrebne določene izboljšave in nadgradnje. Pri tem je izpostavljen predvsem izstop romskih pomočnikov iz omejenega institucionalnega okolja v romska naselja.

R. Bešter, M. Medvešek in Pirc (2016) v svoji raziskavi ugotavljajo, da večina ravnateljev vrtcev in šol, ki imajo zaposlene romske pomočnike, meni, da njihova prisotnost pozitivno vpliva na boljši učni uspeh romskih otrok in njihovo kontinuirano prisotnost pri vzgojnem delu. Kvalitetnejše je tudi sodelovanje med vzgojno- izobraževalno ustanovo in starši romskih otrok. Avtorji raziskave opažajo, da so koristi instituta romskega pomočnika širše od zgolj uspehov romskih otrok. Pozitivni vplivi se kažejo na celotni romski in širši skupnosti, saj romski pomočniki zapolnjujejo vrzeli med obema skupnostma in pomagajo pri uspešnejši komunikaciji ter odpravi nezaupanja in predsodkov. Njihovo delo vpliva tudi na dvig izobraženosti romske populacije, kar posledično lahko privede do zmanjšanja socialne izključenosti. Poleg tega delovno mesto romskega pomočnika pomeni tudi zaposlitveno priložnost za Rome, ki so sicer ravno zaradi nizke ravni izobrazbe in stereotipiziranosti težje zaposljivi. Avtorji ob vseh pozitivnih učinkih dodajajo, da gre za pozitivno diskriminacijo in hkrati ukrep, ki bi moral biti zgolj začasen – dokler Romi v vzgoji in izobraževanju ne dosežejo enakopravnosti.

2.2 PREDŠOLSKA VZGOJA

V slovenskem prostoru sta v uporabi dva pojma, to sta predšolska vzgoja v vrtcih ter institucionalna vzgoja predšolskih otrok, ki nadomeščata poimenovanje vzgoja in varstvo predšolskih otrok. Razlog za spremembo je v težavnosti ločevanja med pojmoma vzgoja in izobraževanje; vzgoja je namreč lahko razumljena kot socializacija otrok, medtem ko je izobraževanje pridobivanje znanj z različnih področij.

Poimenovanje je enostavnejše v angleškem jeziku, kjer z besedo education označujemo izmenjevanje in gladko prehajanje med vzgojo in izobraževanjem (Šetinc, 1990, v Devjak, Skubic, Polak in Kolšek, 2012). M. Batistič Zorec (2003, prav tam) poleg tega poudarja, da učinkov namerne vzgoje ne moremo ločevati od nezavednih.

Predšolsko obdobje, torej čas od rojstva do otrokovega vstopa v šolo, je eno ključnih in ranljivejših predvsem na področjih kognitivnega, čustvenega in socialnega razvoja.

V tem obdobju se postavljajo temelji za primarne odnose in vedenjske modele (Kellmer-Pringle, 1986, v Flogaitis, Daskolia in Liarakou, 2005). Pomembno se mi zdi poudariti tudi dejstvo, da v otrokovem razvoju obstajajo t. i. kritična obdobja, ki so najbolj primerna za pridobivanje določene spretnosti na najbolj učinkovit način. Če to obdobje zamudimo, bo nadaljnje usvajanje veščin dolgotrajnejše in težavnejše. Med otrokovim učenjem, razvojem in poučevanjem obstaja stalna povezava, kar se kaže predvsem v razmerju med njegovim aktualnim ter potencialnim razvojem (prav tam).

Problem tako predstavlja tudi pomanjkanje stimulativnega okolja in izpostavljenost dejavnikom tveganja, kar lahko privede do zaostanka v razvoju ključnih funkcij ter onemogoči, da otrok razvije vse svoje potenciale. Odsotnost stimulativnega domačega okolja, emocionalni stres, izpostavljenost nasilju in podhranjenost so le nekateri izmed faktorjev, ki vplivajo na otrokov razvoj možganov in prispevajo h kognitivnim, vedenjskim in fizičnim zaostankom (WHO, 2009, v The World Bank, 2012).

Kurikulum za vrtce (1999) poudarja, da mora vzgojitelj/ica pri svojem delu delovati po načelu uravnoteženosti »med otrokovimi razvojnimi značilnostmi na eni strani ter kurikulom na drugi« (str. 6). Hkrati naj to načelo dopolnjuje z načelom izbire in drugačnosti. Pri svojem delu morajo izbirati dejavnosti z vseh področij ter »spodbujati vse vidike otrokovega razvoja in hkrati tudi aktivno spodbujati in odpirati široko polje pravice do izbire in drugačnosti ter možnost za poglobljen razvoj določenega vidika oz. področja« (prav tam, str. 7). Delo v vrtcu mora biti kontinuirano, kar pomeni, da mora povezovati prvo in drugo starostno obdobje ter tudi vrtec in osnovno šolo. Ob tem je potrebno paziti, da ne pride do pošolanja kurikula – vrtec naj ostane vrtec.

Strokovni delavci v vrtcu se morajo zavedati dejstva, da je vsako razvojno obdobje v otrokovem življenju enako pomembno in vrtca ne smejo videti zgolj kot priprave na šolo oziroma naslednjo stopnjo vzgoje in izobraževanja (prav tam).

Pri tem je igra temeljna dejavnost, iz katere morajo izhajati vsi nadaljnji cilji predšolske vzgoje. Otroci so namreč pri njej notranje motivirani, svobodni in se med njo dobro počutijo. Z različnimi vsebinami in načini igre lahko zajamemo različna področja kurikula: od učenja jezika do matematike ali spoznavanja samega sebe. Kljub temu je pomembno poudariti, da je ne smemo razumeti kot dejavnosti, ki dosega cilje sama po sebi. Vzgojitelj/ica mora poznati osnovne elemente kakovosti predšolske vzgoje in tudi različne teorije in pristope, ki vodijo do uspešnega doseganja zastavljenih ciljev (prav tam).

Eno od načel, ki jih še omenja Kurikulum za vrtce (1999), je načelo enakih možnosti in upoštevanje različnosti med otroki ter načelo multikulturalizma. Vzgojitelj oziroma vzgojiteljica mora svoje delo oblikovati tako, da je vsakemu otroku posebej omogočen optimalen razvoj upoštevajoč individualne razlike v razvoju. Poleg tega mora vsebine in dejavnosti izbirati tako, da z njimi otrokom omogoča spoznanja o različnosti sveta.

Evropska komisija (2011) v svojem sporočilu poudarja, da je predšolska vzgoja temelj za uspešno vseživljenjsko učenje in za družbeno vključenost in kasnejšo zaposljivost, saj dopolnjuje vlogo primarne družine. Njenega dolgotrajnega vpliva zato ne moremo nadomestiti v kasnejših življenjskih obdobjih; ravno najzgodnejše izkušnje so namreč tiste, ki postavijo trdne temelje in vplivajo na to, da je učenje učinkovitejše. Poleg tega kvalitetna predšolska vzgoja vpliva na večjo motivacijo za nadaljnje učenje, kar zmanjšuje tveganje za opustitev šolanja in posledično brezposelnost ter revščino.

Zgodnje otroštvo je torej »obdobje, ko lahko izobraževanje najmočneje vpliva na razvoj otroka in pomaga preprečevati prikrajšanost« (str. 5).

2.2.1 PREDŠOLSKA VZGOJA ROMSKIH OTROK

Leseman (2009, v Devjak, Skubic, Polak in Kolšek, 2012) navaja, da je otrokov razvoj v veliki meri odvisen od širokega spektra socialnih in ekonomskih dejavnikov.

Izobrazbena raven staršev, verske tradicije, revščina, nizek socioekonomski standard in pripadnost manjšini ali etnični skupini lahko predstavljajo dejavnike tveganja, ki negativno vplivajo na optimalen razvoj socialnih in čustvenih kompetenc in tudi na razvoj intelektualnih veščin. Avtor kot pomemben dejavnik tveganja izpostavlja predvsem izkušnjo izključenosti, diskriminacije in nespoštljivega vedenja večinske populacije do manjšine, iz katere otrok prihaja. Odziv staršev pri tem igra pomembno vlogo in predstavlja blažilen dejavnik, vendar se pogosto tudi oni srečujejo z vsakodnevnim stresom in preobremenjenostjo, zato otrokom težko nudijo primerno oporo in pomoč. »Poleg tega sodobni pedagoški koncepti poudarjajo pomen kulturnega konteksta: za uspešno učenje sta pomembna interakcija otroka z vrstniki in odraslimi in dejavno vključevanje v okolje, ki mu otrok pripada« (Devjak, Skubic, Polak in Kolšek, 2012, str. 14).

Z namenom podpore strokovnim delavcem v vrtcu pri nudenju enakih možnosti romskim otrokom je bil leta 2002 oblikovan dodatek h kurikulu za vrtce. V svojem bistvu izhaja iz načel, zapisanih v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji in iz načel Zakona o vrtcih. Dodatek poudarja heterogenost romske kulture v Sloveniji ter ob tem dodaja, da morajo strokovni delavci in delavke sami spoznavati specifike posameznih romskih skupin izhajajoč iz opazovanja romskih otrok in sodelovanja z njihovimi starši. Metode in oblike dela so zato odvisne od posameznega dela Slovenije in dotične romske skupine; posledično so zato različni tudi modeli vključevanja romskih otrok v vrtce (Dodatek h kurikulu za vrtce za delo z otroki Romov, 2002).

V zadnjih letih je opaziti porast prizadevanj za večjo dostopnost izobraževalnih programov za ogrožene otroke in njihove starše. Poudarjena je predvsem pomembnost predšolskega obdobja, saj vse več raziskav na to temo prihaja do ugotovitev, da kakovostna predšolska vzgoja pomembno vpliva na otrokov kasnejši razvoj in posledično tudi na kakovost življenja v odraslem obdobju (Vonta, 2013b).

Dobro organizirani predšolski programi se kažejo predvsem v dobrem šolskem uspehu, manjšem številu ponavljanja razredov in dodatne pomoči ter v boljših izobraževalnih dosežkih. Vključenost v predšolsko vzgojo je povezana tudi z

zmanjšanjem števila kaznivih dejanj ter delikventnosti v otroštvu in tudi kasneje v odrasli dobi (Barnett, 2008). Romski otroci prihajajo iz ogroženih družin, v katerih je opaziti pomanjkanje kakovostnih spodbud, ki so nujne za otrokov optimalen razvoj. Če zraven prištejemo še spoznanja nevroloških znanosti, ki pripisujejo izjemen pomen predšolskemu obdobju, ugotovimo, kako pomembna je kakovost predšolskih programov, v katere so vključeni romski otroci (Vonta, 2010, v Zgonec, 2013b).

Različne raziskave so po navedbah T. Vonta (2013b) pokazale, da se otroci, ki se v osnovni šoli srečujejo z neuspehi, soočajo s socialno prikrajšanostjo, slabimi pogoji za učenje v domačem okolju in nezadostno podporo staršev; deležni so tudi neprimernih učnih metod ter ukrepov strokovnih delavcev, saj slednji niso primerno usposobljeni za delo z romsko populacijo. Ugotovljeno je bilo, da je eden izmed razlogov za neuspehe v osnovni šoli tudi nizka stopnja vključenosti romskih otrok v vrtec oziroma predšolske programe. Avtorica posebej izpostavlja Nacionalno evalvacijsko študijo o uspešnosti romskih učencev v osnovni šoli (Vonta idr., 2011, v Vonta, 2013b), s katero so dokazali, da je vključevanje romskih otrok v vrtec pred vstopom v šolo in sodelovanje z njihovimi starši ključnega pomena za nadaljnjo uspešnost romskih učencev v procesu vzgoje in izobraževanja. Študija je poleg tega pokazala, da je bilo v šolskem letu 2009/2010 v predšolske programe pred vstopom v šolo vključenih približno 50 % romskih otrok in da vključenost romskih otrok v vrtec pomembno napoveduje njihovo učno uspešnost v osnovni šoli.

2.3 INKLUZIJA ROMSKIH OTROK

»V tistih državah, v katerih živijo etnične, verske ali jezikovne manjšine ali osebe staroselskega porekla, otroku, ki pripada taki manjšini ali ki je staroselec, ne sme biti vzeta pravica, da skupaj z drugimi člani svoje skupine uživa svojo lastno kulturo, izpoveduje in izraža svojo lastno vero in da uporablja svoj lastni jezik« (Konvencija o otrokovih pravicah, 2009, str. 18). Zapisani 30. člen Konvencije o otrokovih pravicah poudarja, da mora biti vsakemu otroku omogočena pravica do poznavanja lastne kulture in življenje v skladu z le-to. Vzgojno-izobraževalni sistem mora torej temeljiti na inkluzivnosti in ne na integraciji ter asimilaciji v večinsko kulturo. Z vidika Romov je namreč ravno šola prostor, kjer romski otroci izgubijo stik z izvorno kulturo, prevzamejo kulturo večine, se asimilirajo in se spremenijo v Nerome (Urh, 2012).

Podobno tudi Levinson (2013) opozarja, da izobraženost in pismenost nekaterim romskim skupnostim predstavljata grožnjo kulturi in pomenita izgubo kulturnega kapitala.

Termina inkluzija zato ne smemo enačiti z integracijo. Slednji namreč označuje predvsem fizično premestitev otroka iz npr. šole za otroke s posebnimi potrebami v redno šolo (Peček Čuk in Lesar, 2006). Phtiaka (2001, v Peček Čuk in Lesar, 2006) dodaja, da ne gre za del sprememb, temveč le za dodatek, ki poleg tega ob uvedbi ni imel zadostne finančne podpore za kvalitetno izvedbo. Kakovost izobraževanja je v diskurzu integracije zapostavljena; v ospredju je predvsem prilagajanje trenutnemu sistemu. Inkluzivni sistem nasprotno stremi k zmanjševanju izključevalnih vedenj ter