PREDNOSTI IN OMEJITVE RAZISKAVE

Zavedam se, da je vzorec izvedene raziskave premajhen, da bi ugotovitve lahko posplošila na celotno množico, vendar sem se za takšen raziskovalni pristop odločila zato, ker sem si glede na izbrano tematiko želela poglobljenih spoznanj in osebnega stika s sodelujočimi v raziskavi. Veliko mi je pomenilo, da sem imela priložnost vzpostaviti direkten stik s starši romskih otrok, vstopiti v njihovo domače okolje, spoznati, kako izgleda naselje, in dobiti občutek za njihov način življenja. Menim, da sem z osebnim pristopom pridobila tudi bolj osebne informacije, ki sem jih lahko oblikovala v bolj realen odraz trenutnega stanja.

Prednost raziskave vidim tudi v tem, da vzgojiteljice, sodelujoče v raziskavi, poznam osebno in sem si z njimi blizu. Zato verjamem, da so pridobljeni podatki iskreni in najverjetneje tudi bolj bogati, kot če bi kot tujka prišla v neko strokovno okolje, kjer bi morala na začetku intervjuja graditi še na zaupanju. Poleg tega sem v vrtcu, kjer je bila izvedena raziskava, zaposlena že tri leta, zato večino otrok poznam in sem v interpretaciji lahko upoštevala tudi njihove specifike, ki jih sicer v času raziskovanja ne bi pridobila. Vsakodnevno sem v stiku z različnimi oddelki in sodelavkami, od katerih sem z leti pridobila različne informacije o vključevanju romskih otrok, ki sem jih lahko vključila v raziskavo in ki so po mojem mnenju bogatejše od tistih, ki jih sicer prejmemo v umetno ustvarjenem okolju, namenjenem izključno za raziskavo.

Prvotno sem načrtovala, da bom z otroki ob dejavnosti sama izvedla pogovore, vendar sem po izvedbi s prvo skupino ugotovila, da me otroci ne poznajo dovolj dobro, da bi se mi odprli. Med spraševanjem so me zmedeno gledali in bili zelo skopi z odgovori, zato sem se odločila, da za izvedbo pogovorov prosim njihove vzgojiteljice. Pripravila sem jim vprašanja in jih prosila, da spraševanje oblikujejo tako, da romski otrok ne bo neposredno izpostavljen. Naknadno sem se med analiziranjem dobljenih rezultatov odločila tudi za sociometrični test, ki sem ga nekoliko prilagodila potrebam raziskave.

Zanimala me je le socialna mreža romskih otrok, zato sociometričnih testov nisem

Možnost za napredek vidim predvsem v povečanju vzorca. V vrtec, v katerem je bila raziskava izvedena, je vključenih kar nekaj otrok, a sem sama izbrala le nekaj vzgojiteljic in oddelkov. V času raziskave sem se naknadno odločila za še en intervju z vzgojiteljicama. Moram priznati, da me je kasneje zamikalo, da bi v vzorec vključila kar vse vzgojiteljice in oddelke, ki imajo vključene romske otroke, vendar bi bila v tem primeru naloga preobsežna. V nadaljnje raziskovanje bi torej lahko vključila več sodelujočih (tudi staršev romskih otrok) in izvedla bolj poglobljene pogovore z otroki.

Zanimivo bi bilo vključiti tudi starše otrok večinske populacije in pridobiti še njihovo perspektivo o vključenosti romskih otrok v vrtec.

V času raziskave sem ugotovila, da si je dejavnosti z otroki veliko lažje zamisliti in načrtovati, kot jih je potem kasneje tudi izvesti. Pri načrtovanju sem si namreč predstavljala, da bodo otroci z veseljem sodelovali, da jih dejstvo, da me poznajo le na videz, ne bo motilo in da bodo ob mojih navodilih brez razmišljanja narisali sebe med igro z romskim otrokom. Niti pomislila nisem na to, da se ob mojih navodilih:

»Nariši sebe, ko se igraš v vrtcu,« najverjetneje ne bodo avtomatsko spomnili na romskega otroka. Sedaj mi je povsem logično, da otrok ob takšnem navodilu nariše sebe med igro s svojimi trenutnimi prijatelji (najverjetneje s tistimi, s katerimi se je igral pred omenjeno dejavnostjo) ali pa celo to ne. Za nadaljnje raziskovanje bi torej spremenila svoj pristop pri raziskovanju perspektive otrok in s celo skupino izvedla socialno igro, ki bi posredno pokazala odnos med romskimi otroki in otroki večinske populacije.

Pomanjkljivost raziskave vidim tudi v nepopolni triangulaciji podatkov. Ena skupina otrok, v kateri sem izvedla pogovore in sociometrični test, je bila namreč izbrana naknadno (v prvotnem planu sta bila le dva oddelka), zato njihovih vzgojiteljic nisem intervjuvala. Prav tako nisem izvedla pogovorov in sociometričnega testa z otroki vzgojiteljic A in B, saj sem mnenja, da so trenutno še premajhni, zato bi bili njihovi odgovori preskopi in s tem neuporabni.

Kljub navedenim pomanjkljivostim menim, da magistrsko delo v kontekst socialne pedagogike vnaša pomembne informacije in izkušnje s področja inkluzije romskih otrok v sistem predšolske vzgoje. Naloga namreč nudi vpogled v inkluzivna ravnanja vzgojiteljev in vzgojiteljic ter nakazuje na pomanjkljivosti, ki jih ima trenutni izobraževalni sistem. Vzgojiteljice so namreč tako rekoč vržene v delo z romskimi otroki in tudi v delo z drugimi otroki, ki prihajajo iz različnih ozadij ali imajo posebne potrebe. Od njih se a priori pričakuje, da bodo znale ravnati v skladu z načeli integracije in inkluzije; ob tem pa sistem ne računa na možna neznanja ali predsodke strokovnih delavcev, ki lahko na otrocih pustijo trajne posledice. Naloga socialnih pedagogov in pedagoginj ter socialne pedagogike kot vede na tem področju je po mojem mnenju ozaveščanje vzgojiteljic in vzgojiteljev ter ostalih strokovnih delavcev o pozitivnih učinkih inkluzivne vzgoje in o potrebah marginaliziranih družbenih skupin.

Svojo vlogo socialne pedagoginje v vrtcu vidim v mediatorski luči; socialni pedagogi med strokovnimi delavci in skupinami ljudi oz. otrok, ki so različni večinski populaciji,

zapolnjujemo vrzel in predstavljamo most, ki jih medsebojno povezuje ter jim pomaga razumeti drug drugega.